mater težko loči od nje. Tukaj je predvsem pomemben vzgojiteljev pristop. Varno navezan otrok se hitro vključi v dejavnosti in z zaupanjem sprejme vzgojiteljico, a še vedno računa na starševsko pomoč. Ni rečeno, da pri ločitvi od staršev ne protestira.
Izogibajoči se otroci vztrajajo pri svoji neodvisnosti ter ne iščejo pomoči staršev in vzgojiteljev. Čas je tisti, ki bo pokazal, ali se bo otrok v nekem trenutku zlomil ali pa bo vztrajal pri svoji neodvisnosti. Ti otroci se navežejo na druge ljudi, z njimi sodelujejo in so zelo samostojni. Ambivalentno navezani otroci se težko ločijo od staršev in se jih oklepajo. To so otroci, ki potrebujejo čas, da spoznajo nove ljudi, okolje, pozneje pa lahko vzpostavijo dobro navezanost z vrstniki in vzgojiteljem.
Obdobje uvajanja se lahko izkaže za zelo burno obdobje, ki zahteva veliko potrpežljivosti staršev (Varjačič - Rajko 2007).
»Ko otroci telesno, spoznavno in čustveno dozorevajo, se začnejo osamosvajati prav od tistih odraslih, na katere so najbolj navezani« (Papalia, Olds in Feldman 2003: 195) Narava spodbudi v otroku potrebo po osamosvojitvi in
16
uveljavljanju v svetu, v katerem živi. S pravo spodbudo, z njegovim razvojem in s priznanjem za uspeh dobi otrok priložnost za samostojno dejavnost. Ob teh dejavnostih sodelujejo najprej starši, druge osebe v stiku z otrokom in tudi vzgojitelji. Pomembno ob tem je opazovanje razvoja otroka, kaj ga zanima in kako lahko uresniči svoje težnje po tem. Pri vsakem novem dejanju naleti na ovire in težave. Otroku je treba omogočiti, da bo čim pogosteje dosegal uspehe z lastnim trudom, in mu pomagati pri njegovih korakih v svet (Košiček 1992). Varjačič - Rajko (2007) deli otrokovo odvisnost do samostojnosti po starostnih obdobjih. Najprej je odnos z materjo do otroka najtesnejši odnos, čeprav se ga otrok še ne zaveda. To so prvi tedni, ko otrok doživlja mater kot del sebe oziroma okolja. V tem obdobju je otrok popolnoma odvisen od matere, saj je nebogljeno bitje. Po prvih tednih pa se že lahko opazi otrokova aktivnost. Otrokova budnost se podaljša, otrok je bolj aktiven oziroma radoveden, raziskuje materin obraz, telo itn. Otrok se zaveda, da je mati edinstvena in da je okrog njega veliko različnih ljudi, ki se nanj različno odzivajo. S prvim letom pa se začne aktivno raziskovanje okolja. Pred njim je velik spekter novih stvari, ki ga privlačijo. V tem obdobju ne sprejema samo matere, ampak je odprt tudi za druge ljudi. To je obdobje, ko ima otrok težnjo po ločitvi od materinega okolja. Približno do enega leta pa se pri otroku pojavi »separacijska tesnoba«, ki spominja na preboleli »strah pred tujci«. Starše zavede otrokova prejšnja samostojnost in si zastavljajo vprašanje, zakaj je njihov otrok ponovno bojazljiv in si želi njihove bližine. V tem obdobju upade otrokova navdušenost, saj se zave svoje ranljivosti in odvisnosti od matere ali katere koli druge bližnje osebe. Otrok se matere še bolj oklene kot v zadnjem poskusu. Pojavita se otrokova trma ter nihanje med odvisnostjo in samostojnostjo. Otrok se zaveda, da potrebuje pomoč, vendar zanika, da pomoč prihaja od drugje. Tretje leto pa je lažje, saj je to obdobje, ko otrok ne potrebuje več staršev v iskanju tolažbe in varnosti. Zdaj se počuti varnega in se je sposoben v kritičnih trenutkih potolažiti sam. Otrok razume potrebe drugih ljudi, zato ne zahteva več toliko pozornosti zase. To obdobje je sorazmerno ugodno obdobje za uvajanje otroka v vrtec. Otrok se govorno že dobro izraža in to je olajšano dejstvo, da je bolj usmerjen k vrstnikom.
17
3 KOMUNIKACIJA IN MEDSEBOJNI ODNOSI MED VZGOJITELJI IN STARŠI
Človek je predvsem družbeno bitje in brez komunikacije z drugimi ne bi mogel preživeti. Komunikacija ne pomeni samo govorjenja, ampak je vsak odnos in vsaka interakcija med dvema osebama. »Ko govorimo o komunikaciji med starši in vzgojitelji, govorimo o interpersonalni, medosebni komunikaciji« (Lepičnik - Vodopivec 1996: 52). Brajša (1993: 20) piše, da gre tukaj za hoteno ali nehoteno, zavestno ali nezavestno, načrtovano ali nenačrtovano pošiljanje, sprejemanje in delovanje sporočil v medsebojnih neposrednih odnosih ljudi. Medosebno komunikacijo med starši in vzgojitelji, ki se odvija v vrtcu, lahko razumemo kot proces, v katerega vstopajo starši in vzgojitelji z zanje značilnim zaznavanjem, s svojimi stališči, z vrednotami, znanjem, s pričakovanji, z jezikovnimi spretnostmi in izkušnjami. Vse to eni in drugi izražajo besedno in nebesedno. Medosebna komunikacija je navzoča povsod tam, kjer sta navzoča vsaj dva udeleženca. Med temeljne pogoje komunikacije med vzgojitelji in starši prištevamo komunikacijske spretnosti, kot so: sporočanje, poslušanje in pošiljanje povratnih informacij.
Komunikacija je učinkovita, ko prejemnik v sporočilu prepoznava vsebino, ki jo je sporočilu namenil pošiljatelj. Da bi bila komunikacija med starši in vzgojitelji uspešna, so pomembni medsebojno razumevanje, zaupanje, spoštovanje. Vsak izmed teh dveh udeležencev v komunikaciji prihaja s svojimi željami, potrebami in cilji (Lepičnik - Vodopivec 1996).
Medsebojni odnosi med vzgojitelji in starši v vrtcu so pomembni. V predšolskem obdobju je otrok veliko bolj kot kadar koli pozneje povezan in soodvisen od svojih staršev. Takrat je zaradi tesne povezanosti med otrokom in staršem največ možnosti za vzgojiteljico, da posredno vpliva tudi na stališča staršev in tako spreminja tudi njih. Vzgojni stili obeh udeležencev (staršev in vzgojitelj) morajo biti medsebojno usklajeni, da ne povzročamo dodatnih konfliktov v otrokovem razvoju. Starši morajo poznati delo vzgojitelja, saj lahko vzgojitelji le pod tem pogojem od njih pričakujejo participacijo. Zadovoljujoči odnosi med vzgojitelji in starši so pogoj za harmonično in emocionalno stabilnost otrokove osebnosti. Starši naj bi vrtec sprejeli kot ustanovo, v kateri se nadaljuje otrokova socializacija, saj se starši v vrtec ne vključujejo zaradi osebnih potreb po druženju z odraslimi – starši, ampak zaradi potreb svojih otrok (prav tam).
18
J. Lepičnik - Vodopivec (prav tam: 51) navaja, kaj starši pričakujejo od medsebojnih odnosov in komunikacije z vzgojitelji v vrtcu. Pričakujejo, da čutijo, da je njihov otrok v vrtcu sprejet, da ga imajo radi, da se jih posluša, vzame čas zanje, da so razumljeni v svojih bojaznih, stiskah in željah v zvezi z otroki, da se jim prizna, da so dobri starši in da se za težave otroka ne dolži staršev. Vzgojitelji pa od staršev in otrok pričakujejo, da jih sprejemajo, da jih starši cenijo in da jim to tudi pokažejo, da je druženje in partnerstvo s starši potrebno zaradi kakovosti življenja otrok v vrtcu in doma in da se na osnovi povratnih informacij, ki jih dobijo od staršev in otrok, krepi njihova samozavest. Potrebe, ki usmerjajo medsebojne odnose med starši in vzgojitelji, so različne. Različnost potreb, njihovo medsebojno nepoznavanje ter njihovo nezadovoljevanje povzroča pri starših in vzgojiteljih nelagodje in nezadovoljstvo. Ko v medsebojnih odnosih med starši in vzgojitelji potrebe niso zadovoljene, ni pogojev za doseganje kakovostnih medsebojnih odnosov in zadovoljujoče medsebojne komunikacije. Nelagodje v odnosu do staršev so občutili tudi vzgojitelji pri svojem delu, navaja avtorica (prav tam). Za vzgojitelje je to neprijetno doživetje, mislijo pa, da je neprijetno tudi za starše. Zato se vedno trudijo vzpostaviti pozitivno komunikacijo s starši in poskušajo razjasniti mogoče težave in nesoglasja na način, da jih poskušajo razumeti in zadovoljiti njihove potrebe. Prav tako se bo razvilo tudi zaupanje med roditeljem in vzgojiteljem, če bo vzgojitelj sprejemal misli, čustva in reakcije roditelja ter mu nudil podporo in sodelovanje. Če bo roditelj začutil, da ga vzgojitelj ne sprejema, se bo umaknil vase, lahko pa bo kako drugače obrambno ravnal. To pa pomeni, da tako kot drugi tudi vzgojitelji sprejemajo starše pod pogojem, da sprejemajo sami sebe (prav tam).
4 VRTEC IN DRUŽINA