S pomočjo četrtega raziskovalnega vprašanja (R4) sem želela izvedeti, kateri so tisti dejavniki, ki spodbujajo oziroma zavirajo sodelovanje med učitelji in starši. Zanimalo me je še, ali so prisotni kakšni problemi pri sodelovanju s starši.
Tabela 5: Prikaz kategorij, kod in ilustrativnih primerov za dejavnike/lastnosti, ki spodbujajo sodelovanje (R4)
Kategorije Kode Ilustrativni primeri
Dejavniki/lastnosti,
Dobronamernost (Č) »[I]n dobronamernost, ki je strokovno podkrepljena in
Učitelji so tudi pri četrtem raziskovalnem vprašanju navedli nekaj ključnih dejavnikov oziroma lastnosti, ki se jim po njihovem mnenju zdijo pomembne za vzpostavitev partnerskega odnosa. Učitelj A in učiteljica Č menita, da sta zaupanje in iskrenost najpomembnejša dejavnika sodelovanja, saj če lahko to vzdržujemo, bo sodelovanje dobro. »Všeč mi je, ko mi zaupajo, kaj se plete v ozadju odnosov, ki jih učitelji pogosto spregledamo ali se nadaljujejo v bolj sproščenem in neformalnem okolju« (učiteljica Č).
Tako kot učitelj A in učiteljica Č tudi J. Kalin idr. (2009) menijo, da če si učitelji in starši medsebojno zaupajo, so odkriti drug do drugega, lahko oboji vidijo učence, drug drugega ter probleme v realnejši luči.
V intervjuju je učiteljica Č poudarila še dobronamernost, ki mora biti strokovno podkrepljena in utemeljena. Zelo pomembno pri vzpostavitvi partnerskega odnosa je, da učitelji razvijejo sposobnost empatije ter poskušajo videti položaj otroka s perspektive staršev (Kalin idr., 2009). Tudi to učiteljicama D in E pomaga in ju spodbudi k sodelovanju s starši.
34
Komunikacija je pomemben del sodelovanja s starši, saj se od učiteljev in staršev pričakuje, da so pri pogovoru spoštljivi ter poslušajo drug drugega. Učinkovita komunikacija je možna le takrat, kadar učitelj zna prepoznati odnose s starši ter se jim primerno prilagoditi (Kalin idr., 2008; Kalin idr., 2009). Mislim, da tako učitelji kot starši to tudi najbolj cenijo pri sodelovanju.
Vemo, da smo si ljudje različni, imamo drugačne osebnostne lastnosti, ki pa prav tako pripomorejo k sodelovanju. Učiteljici B in C sta navedli nekaj lastnosti, ki jima pomagajo pri sodelovanju, in sicer: humor, samozavest, premišljenost, komunikativnost. Vsak učitelj je tudi samo človek, ki lahko pokaže svoja čustva in je empatičen. Menim, da če je učitelj že sam pozitivno naravnan, bo tudi sodelovanje ne glede na vse uspešno.
Tabela 6:Prikaz kategorij, kod in ilustrativnih primerov za dejavnike/lastnosti, ki zavirajo sodelovanje (R4)
Poleg različnih dejavnikov/lastnosti, ki spodbujajo sodelovanje, so velikokrat prisotni negativni dejavniki, ki sodelovanje uničujejo. Ponovno so učitelji poudarili komunikacijo, zaradi katere lahko pride tudi do ustavitve sodelovanja, če ni spoštljiva.
Učiteljici C in Č sta povedali, da po njunem mnenju sodelovanje zavirajo »agresija
Kategorije Kode Ilustrativni primeri
Dejavniki/lastnosti, ki zavirajo sodelovanje
Nespoštljiva komunikacija (D »Sposobnost spoštljive komunikacije na obeh straneh ... V nasprotnem primeru se lahko sodelovanje celo ustavi.« (D)
Agresija staršev (Č) »Agresija nekaterih staršev in nespoštovanje do mene in
Preobčutljivost na kritike (C) »Preobčutljivost pri kritiki in prestopanju meja.« (C) Neizkušenost (zaletavost) (A) »Kar včasih otežuje moje
sodelovanje s starši, sta moja
35
nekaterih staršev in nespoštovanje do mene in poklica, ki ga opravljam« (učiteljica Č) ter
»preobčutljivost pri kritiki in prestopanju meja« (učiteljica C).
Tudi neizkušenost je pomemben (negativen) dejavnik, ki ga poudari učitelj A, saj pravi:
»Kar včasih otežuje moje sodelovanje s starši, sta moja mladost in neizkušenost ter včasih zaletavost. Menim, da se bo to v letih dela omililo in izoblikovalo v tej smeri, da bo sodelovanje s starši boljše.« Ima pa izkušenost, ki jo pridobiš z leti, pozitivne učinke na sodelovanje, saj greš čez toliko stvari in različnih staršev, da se preprosto bolje znajdeš in utrdiš, ko pride do sodelovanja s starši. Učiteljica D je povedala, da jo včasih utrujenost in preobremenjenost zavirata pri sodelovanju, saj se ne more povsem posvetiti temu, kar lahko vodi do resnih težav.
Ne glede na vse, problemi pri sodelovanju s starši so vedno bili in vedno bodo. Vse je ponovno odvisno od staršev, ki so si zelo različni. »Nekateri ne zmorejo ustrezne in spoštljive komunikacije, imajo tudi duševne težave ali težave z alkoholom« (učiteljica D), drugi »imajo sami slabe izkušnje s šolo in to predelujejo skozi otroka. Tak odnos je pogosto zelo težaven in pripelje do problemov« (učiteljica Č). Problemi nastanejo tudi, kadar imajo starši previsoka pričakovanja (učiteljica E) ter »pri zelo raznolikih karakterjih in nerazumevanju učiteljevega dela in dinamike v razredu … Starši ne poznajo/ne razumejo, kako delo poteka, sklepajo po svoje, ne poznajo direktiv in pravil.«
9.5 Izkušnje učiteljev s sodelovanjem s starši
Pri petem raziskovalnem vprašanju (R5) sem želela izvedeti, kakšne izkušnje imajo učitelji s sodelovanjem s starši. Imajo pozitivne, morda tudi kakšne negativne izkušnje s sodelovanjem s starši, in kdaj so sami učitelji zadovoljni oziroma nezadovoljni s sodelovanjem.
Učitelji so na peto raziskovalno vprašanje odgovarjali zelo odprto, navedli so primere tako dobrih kot slabih izkušenj, ki so jih imeli s sodelovanjem s starši, in zato je bilo odgovore težko kodirati. Navedla bom izkušnje vsakega učitelja/učiteljice ter kdaj so oni zadovoljni oziroma nezadovoljni s sodelovanjem. Učitelj A je povedal, da ima za zdaj pri sodelovanju s starši bolj kot ne samo pozitivne izkušnje, to pa zato, ker še nima veliko izkušenj. »Mogoče imam samo eno negativno izkušnjo, pa še to zato, ker se starši niso hoteli udeležiti pogovora, saj so vedno imeli različne izgovore.« Prav neudeležba na pogovorih oziroma govorilnih urah kljub vabilu ga dela nezadovoljnega pri sodelovanju s starši. Nepripravljenost na sodelovanje s starši so poudarili tudi učitelji, ki so bili vključeni v raziskavo J. Kalin idr. (2009), saj je 20,1 % učiteljev povedalo, da se starši ne zanimajo za svojega otroka, se ne odzivajo na vabila in ne prihajajo v šolo ter da niso pripravljeni sodelovati in upoštevati njihovih nasvetov.
Popolno nasprotje je učiteljica B, ki ima v svoji karieri poučevanja precej zanimivih (negativih) in pozitivnih izkušenj, ki mi jih je zaupala. Za prvi primer negativne izkušnje
36
je navedla: »Eden od staršev je tri ure blokiral svet staršev z obtožbo, da sem dala za domače branje obnovo petintridesetih Prešernovih pesmi. Nihče ga ni mogel ustaviti. Za obnovo nisem dala v resnici niti ene pesmi. Ravnateljica je zahtevala od mene pisni zagovor. Mučenje in grožnje so trajali kak teden, dokler nisem zagrozila z odvetnikom in tožbo zaradi blatenja mojega dobrega imena.« Drugi primer pa: »Zjutraj sem prihajala v šolo, na svojo uro po urniku. Za mano je šla mama z učenko razredne stopnje. 'Ali vidiš,' je vprašala mama otroka, 'kdaj tale začenja s službo?'« Čisto razumljivo je, da po dolgih izkušnjah s sodelovanjem s starši naletiš in doživiš marsikaj, vendar se mi zdi, da na koncu tiste pozitivne izkušnje vseeno odtehtajo vso negativnost. Tukaj se kaže žaljiv in obtožujoč odnos staršev do učiteljev, saj imajo starši subjektivno presojo ter iščejo krivdo v drugih, podcenjujejo in grozijo, kar lahko vodi do nesodelovanja. V že opravljeni raziskavi je to navedlo kar 32,9 % učiteljev (Kalin idr., 2009), kar je precej skrb vzbujajoče, da je to še vedno prisotno. Za primera pozitivnih izkušenj pa je učiteljica navedla naslednje: »Po drugem letniku srednje šole sta mi po naročilu staršev dve deklici prinesli šopek rož, ker sem jih tako dobro naučila. Starši tujci so poslali zbornici pekač baklav z zahvalo, ker sta se oba njihova otroka vpisala na želeni šoli zdravstvene smeri.«
S sodelovanjem je zadovoljna, kadar jo imajo starši za enakovredno ter strokovnjakinjo, kadar pa mislijo, da je nesposobna, ko jim mora polagati račune, pa je nezadovoljna.
Tudi učiteljica C ima v svoji šestnajstletni karieri poučevanja večinoma pozitivne izkušnje, vendar je za to potrebovala kar nekaj časa, da je izoblikovala svoja stališča, avtoriteto in samozavest. Imela je tudi eno do dve negativni izkušnji, ko so starši izkoriščali njeno empatijo, pripravljenost za sodelovanje, vendar so premikali meje.
Poudari, da »je izjemno težko sodelovati s starši, ki ne odstopajo od svojega prepričanja in imajo zaradi osebnih stisk občutek, da se jim godi krivica. Taki nato preslikavajo svoje nezadovoljstvo na otroka. Pri moji izkušnji je bil učenec popolnoma pripravljen sodelovati, starš je zahteval svoje.«
Učiteljica Č ima tudi več pozitivnih izkušenj, a meni, da negativne izkušnje bolj ostanejo v spominu. Za pozitivno izkušnjo pove: »Lepo je, ko starši še po letih, ko so otroci že starejši, še vedno pridejo, pozdravijo, se morda zahvalijo ali se te le spomnijo s kakšno toplo besedo.« Negativne izkušnje pravi, da nima, »je pa žalostno, ko želiš pomagati otroku, pa starši zavračajo tvoje nasvete ali pa jim je preprosto vseeno za otroka. Takrat se človek pogosto počuti poraženega, saj več ne more narediti. Hodila sem v službo vsak dan pred poukom, da sem delal z otrokom iz socialno ogrožene družine. Z njim sem brala, delala domače naloge, pri starših pa nobene podpore, odziva.« Prav to zavračanje pomoči s strani staršev jo zelo jezi, saj otrok zato ne napreduje in sčasoma se mu nalaga, luknje v znanju so čedalje večje in ne zmore več.
Tudi pri učiteljici D so izkušnje zelo dobre, a čeprav so slabe izkušnje redke, pravi, da se vseeno boji, da bi se ponovile. V intervjuju je povedala: »Običajno so starši prijetni sogovorniki. Mnogokrat pa starši podrobno razložijo precej intimne trenutke družinskega življenja. Npr. razložijo celotno ozadje partnerskega odnosa, podrobnosti procesa ločitve
37
in podobno.« Učiteljeva vloga pri tem ni, da se vmešava v osebne težave staršev, treba je samo poslušati in svetovati, saj lahko take stvari vplivajo na učenčevo učenje in vedenje v šoli (Kottler in Kottler, 2001, po Kalin idr., 2009). S sodelovanjem s starši je zadovoljna, kadar se starši iskreno zanimajo za svojega otroka, jezi pa jo, če se starši kljub vabilu ne udeležijo govorilnih ur.
Za konec pa tudi učiteljica E poudari, da ima na splošno zelo pozitivne izkušnje s sodelovanjem s starši, vendar vseeno kdaj naleti na položaj, ko je sodelovanje s starši malo manj prijetno. Navede primer: »Ko starši ne sprejemajo nobenega drugega mnenja in mislijo, da imajo vedno prav.« Na splošno pravi, da so starši prijetni sogovorniki, s katerimi se da na spoštljiv način vse dogovoriti. Ni pa mi zaupala nobene prav posebne izkušnje. Najbolj je zadovoljna, kadar se prav vsi sodelujoči dobro počutijo in da otroci napredujejo ter so zadovoljni.