Učitelji in starši sodelujejo prek formalnih in neformalnih oblik. Značilnost formalnih oblik sodelovanja, ki so zakonsko določene, je, »da se s tem vzpostavlja 'formalna' kultura komuniciranja, katere osnovni namen pa ni tudi vzpostavljanje bližine med učitelji in starši« (Kalin idr. 2009, str. 35). Namen formalnih oblik sodelovanja je obveščanje staršev o otrokovih ocenah, obnašanju in njihovem odnosu v šoli (Jensen in Jensen, 2011).
Med formalne oblike sodelovanja sodijo roditeljski sestanki, govorilne ure, pisna sporočila (elektronska pošta) ter sodelovanje staršev v organih upravljanja (svetu staršev in svetu šole).
Neformalne oblike sodelovanja nimajo stalnega imena in se razlikujejo od šole do šole ter dajejo šoli dodatno kakovost in prepoznavnost (Arh, 2009), hkrati pa so prilagojene potrebam in interesom učencev, staršev in drugih strokovnih delavcev, zato se morajo o njih tudi predhodno dogovoriti (Berčnik, 2014; Kalin, 2009). K neformalnim oblikam sodelovanja prištevamo: telefonske pogovore, družabne dogodke (predstave, pikniki, zaključki projektov), obiske na domu, šolo za starše idr. (Berčnik, 2014). Pri neformalnih oblikah sodelovanja se vzpostavi večje medsebojno zaupanje, saj so se starši pripravljeni bolj odkrito pogovarjati o svojem otroku, s tem pa si tudi odprejo vrata za sodelovanje na šolski ravni (Resman, 1992b). Vsa neformalna srečanja predstavljajo dober uvod za kakovostno vključevanje staršev v formalne oblike sodelovanja (Kalin, 2009) in jim omogočajo, da se medsebojno spoznajo, si pomagajo in doživijo vzdušje in dejavnosti v šoli (Intihar in Kepec, 2002).
J. Kalin (2009) pravi, da si mora vsak učitelj poiskati in uvesti tiste oblike in načine sodelovanja s starši, ki so zanje najbolj optimalni in so odvisni od dogovorov med njimi.
Pri načrtovanju oblik sodelovanja s starši nam pomagajo naslednji trije koraki: (1) opredelitev osnovnih ciljev in nalog sodelovanja s starši, (2) oblikovanje oblik in vsebin ter načinov za izvedbo in (3) prilagajanje oblik in načinov nalogam, vsebini in možnostim učitelja oz. šole.
3.2 Formalne oblike sodelovanja
3.2.1 Roditeljski sestanek
Roditeljski sestanek je najosnovnejša, najbolj razširjena, najuspešnejša in najučinkovitejša oblika formalnega sodelovanja med učitelji in starši, ki ga lahko izvedemo na različne načine (manjše ali večje skupine) ter pri tem uporabimo različne metode dela (diskusija, okrogla miza, predavanje, razgovor). Predstavlja tudi temeljno obliko skupne obravnave vprašanj s področja vzgoje in izobraževanja (Vodopivec, 2006) in je namenjen skupinam staršev določenega razreda (razredni oziroma oddelčni roditeljski sestanek) (Intihar in Kepec, 2002). Pomembno je, da na roditeljskih sestankih
5
obravnavano tematiko prilagodimo potrebam in starosti skupine, razreda (Berčnik, 2014).
Prvi roditeljski sestanek je nekakšen uvodni dogodek, ki ima pomembno vlogo, saj moramo staršem takoj pojasniti, da je sodelovanje pomembno za življenje, delo in doseganje ciljev, hkrati pa ustvariti sproščeno in prijetno vzdušje. Zelo pomembno je, da učitelji s svojo strokovnostjo, spoštljivo komunikacijo, poslušnostjo in odzivanjem starše pritegnejo k sodelovanju (Lepičnik Vodopivec, 1996). Učitelj na roditeljskem sestanku predstavi letni načrt dela, urnik, predmete, načine pridobivanja ocen, starše obvesti o aktualnih vprašanjih na ravni oddelka, na primer o uspehih, težavah in učno-vzgojnih problematikah oddelka in uresničevanju programa. Sprejemajo se skupni dogovori in sklepi, dogovarjanja o skupnih dejavnostih, velikokrat pa so roditeljski sestanki namenjeni tudi izobraževanju staršev (Intihar in Kepec, 2002). Pri vsem tem pa mora učitelj uporabiti pravilen pristop, da staršev ne zasuje preveč z informacijami, ampak jim poda samo bistvene podatke (Jensen in Jensen, 2011).
Učitelj kakovostno sodelovanje razvija že od prvega razreda dalje, vendar ga je treba vsako šolsko leto znova utrjevati, razvijati in merila predstaviti novim staršem. Učitelju največji problem predstavlja, kako starše čim bolj pritegniti k sodelovanju, kako zanimiva se jim bo zdela obravnavana tema itd. Učitelj lahko na roditeljskem sestanku pridobi učinkovit pristop do zanimanja staršev z različnimi predstavitvami vedenja otrok, njihovega doživljanja, ki pripomore tudi k izboljševanju odnosov med starši in otroki (Groznikar, 2002). V šestem ali sedmem razredu lahko na primer organizira roditeljski sestanek na temo ljubezni, zabave in alkohola (Jensen in Jensen, 2011), v zaključnih razredih pa je dobrodošlo razpravljati o prihodnosti učencev, kako se pravilno odločiti za nadaljnje izobraževanje, primerna je predstavitev šol na splošno, prednosti in slabosti izbrane šole (Groznikar, 2002). Ne glede na raznolikost roditeljskih sestankov pa je treba vedno za vsak sestanek pripraviti načrt, ki zajema cilje, vsebine, metode in oblike dela, organizacijo ter izobraževalno tehnologijo (Intihar in Kepec, 2002).
3.2.2 Govorilne ure
Govorilne ure so danes najpogostejša individualna oblika sodelovanja med učitelji in starši ter se razlikujejo v svoji pogostosti, dolžini in namenu (Berčnik, 2014). Govorilne ure so del učiteljeve obveze, kjer imajo enkrat na mesec vsi učitelji hkrati popoldanske govorilne ure, eno uro na teden pa morajo biti na razpolago staršem in učencem tudi v dopoldanskem času. Starši se lahko sami najavijo na govorilne ure, v primeru težav pri učencu pa je pobudnik tudi učitelj (Pšunder, 1994). Učitelj pa se mora na govorilne ure ustrezno pripraviti, saj je dobro, da ve, kateri starši bodo prišli, da lahko zbere vse potrebne podatke o učencu, ki jih verodostojno predstavi staršem (Tandler, 2017).
Med učiteljem in staršem poteka komunikacija, pri kateri učitelj starše seznani z učnim in vzgojnim delom, otrokovimi sposobnostmi in delom pri pouku. Starši od učiteljev pričakujejo tudi nasvete glede nadarjenih otrok in otrok s težavami pri učenju ter se dogovorijo o strategijah za njihovo izvedbo. Starši pa naj bi učiteljem predstavili
6
otrokovo drugo plat, njegove interese, posebnosti razmišljanja in obnašanja (Rajgl, 2010, po Intihar, 2002). Govorilne ure so torej namenjene odkrivanju razlogov za nezadovoljivo stanje brez kakršnega koli obtoževanja, izmenjavi informacij in možnostim ukrepanja, poleg tega pa lahko na takem individualnem srečanju lažje zgradimo kakovosten odnos ter pridobimo zaupanje (Rajgl, 2010, po Valentinčič, 1981). Ustno sodelovanje s starši mora imeti tako kot pisno sodelovanje uvod, jedro in zaključek, saj nam takšna struktura pomaga ohraniti bistvo dialoga, ki naj bi bil tekoč in jasen. V uvodu moramo vsakič znova vzpostaviti medsebojni stik in določiti teme dialoga. Jedro pravzaprav predstavlja kar dialog sam, kjer obe strani predstavita svoje vidike. Pri tem moramo biti pazljivi, da ko eden govori, drugi posluša. V najboljšem primeru dialoga se vsaka stran nekaj nauči, najde nove in boljše načine, kako ravnati oziroma reševati probleme, če se ti pojavijo.
Govorilne ure zaključujemo z napovedjo konca srečanja, morebiti se dogovorimo za ponovno srečanje, ukrepanje ali ravnanje (Jensen in Jensen, 2011).
Čedalje bolj se uveljavljajo govorilne ure v troje, na katerih je prisoten tudi učenec, saj to omogoči, da vsi trije skupaj razmišljajo o napredku, dosežkih in rezultatih učenca ter načrtujejo nadaljnje delo (Intihar in Kepec, 2002). Tak način govorilne ure je primeren tudi za obravnavo neprimernega vedenja učenca, kjer pogovor usmerimo predvsem v iskanje rešitev, pri tem pa mora učitelj poleg negativnih strani vedenja v ospredje postaviti in poudarjati tudi otrokove pozitivne strani in močna področja (Jensen in Jensen, 2011).
3.2.3 Sodelovanje staršev v organih upravljanja
Starši so lahko izvoljeni v organe upravljanja, ki jih sestavljajo samo starši ali pa tudi učitelji in predstavniki ustanoviteljev. Izvoljeni starši so lahko vključeni v organe upravljana, kjer se sami odločajo in se pri tem ne posvetujejo z drugimi starši ali pa se o vseh zadevah posvetujejo z drugimi starši (Berčnik, 2014). Starši torej sodelujejo preko sveta šole in sveta staršev. Svet staršev sestavlja po en predstavnik vsakega oddelka, ki ga izvolijo starši na roditeljskem sestanku. Naloge sveta staršev so sodelovanje pri izdelavi letnega in vzgojnega načrta šole, razpravljanje o ravnateljevih letnih poročilih o delovanju vzgojno-izobraževalne problematike itd. (ZOFVI, 1996, 66. člen). Predvsem je od učiteljeve pripravljenosti sodelovanja s starši ter vzdušja v zbornici odvisno, ali bodo višji organi upoštevali njihove predloge in o njih tudi razpravljali (Kalin idr., 2009).
3.2.4 Pisna sporočila, elektronska pošta in spletna stran šole
Pisna sporočila so posredna individualna oblika sodelovanja oziroma komuniciranja med učitelji in starši. Zapisi pisnih sporočil se razlikujejo glede na vsebino in formulacijo (Intihar in Kepec, 2002). Pisna sporočila ponavadi služijo enosmerni komunikaciji in imajo funkcijo obveščanja staršev. Sem sodijo spričevala (Berčnik, 2014), obvestila ter vabila staršev k drugim oblikam sodelovanja (obvestila o učenčevih prekrških, dosežkih,
7
dejavnostih šole in izvenšolskih dejavnostih, prošnje in navodila (Čadež, 2003).
Opravičila in prošnje prav tako sodijo med pisna sporočila (Intihar in Kepec, 2002).
V današnjem času se vse bolj komunicira preko spletnih strani šole, kjer so objavljeni elektronski naslovi učiteljev, preko katerih poteka vsakodnevna komunikacija s starši ali pa med starši samimi. Žal pa vsa moderna tehnologija (telefoni, elektronska pošta, spletne strani) predstavlja načine obveščanja staršev, ki ne morejo nadomestiti neposredne komunikacije med učitelji in starši (Berčnik, 2014).