Pri drugem raziskovalnem vprašanju (R2) me je zanimalo, kakšna pričakovanja glede sodelovanja imajo učitelji od staršev. Postavila sem jim tudi še nekaj dodatnih podvprašanj, in sicer, kakšna pričakovanja imajo po njihovem mnenju starši od učiteljev ter kaj je po njihovem mnenju dobro sodelovanje.
25
Tabela 2: Prikaz kategorij, kod in ilustrativnih primerov za pričakovanja učiteljev glede sodelovanja s starši (R2)
Kategorije Kode Ilustrativni primeri
Učiteljeva pričakovanja
glede sodelovanja
Odzivnost staršev (A, C, E) »Zame je bistveno, da so starši odzivni.«
(A)
»[T]orej da so odzivni in podajajo ustrezne povratne informacije.« (C)
»[I]n upoštevanje informacij, ki si jih izmenjamo.« (B)
Zaupanje/podpora učitelju (A, C, Č, E)
»[Z]aupanje v moje strokovno delo …«
(C)
Skupno iskanje rešitev (D) »Skupno iskanje rešitev v dobrobit otroka.« (D)
Obveščanje o otroku (posebnosti, razlogi za izostanek) (C, E)
»[D]a me starši sproti obveščajo o otrokovih posebnostih, izostankih …«
(C) Podpora in pomoč
otroku/usmerjanje otroka (E)
»Od staršev pričakujem podporo in pomoč otroku ter da otroka usmerjajo.«
(E) pričakovanja glede medsebojnega sodelovanja, vendar je zelo pomembno, da ta pričakovanja na začetku vedno znova razjasnimo, da ne prihaja do presenečenj s strani staršev ali učiteljev. Poudari nekaj ključnih pričakovanj, ki jih imajo učitelji od staršev, in nekatere od navedenih navedejo tudi učitelji v intervjuju. Učitelji od staršev pričakujejo, da so z njimi odkriti glede otrokovih osebnih potreb in zdravstvenih težav, kar sta navedli tudi učiteljici C in E. Z njima se popolnoma strinjam, saj se mi zdi
26
samoumevno, da starši učitelje sproti obveščajo o kakšnih otrokovih posebnostih in razlogih za izostanek od pouka, saj imajo učitelji pravico vedeti, kaj se dogaja z njihovim otrokom. Učitelji poleg tega zelo cenijo, če jim starši povedo o vseh domačih razmerah, ki lahko vplivajo na učenčevo delo v šoli, in tudi doma podpirajo upoštevanje šolskih pravil vedenja, spremljajo domače delo otroka (npr. pregledujejo domače naloge itd.), imajo realistična pričakovanja od svojih otrok, da se udeležujejo roditeljskih sestankov, govorilnih ur in drugih dejavnosti, pripravljenih za njih, kar poudarita učitelj A in učiteljica E. Pomembno se jim zdi, da se starši udeležujejo formalnih in neformalnih oblik sodelovanja, saj prav tukaj izvejo vse ključne informacije o otroku in njegovem napredku.
Tukaj bi poudarila še skupno reševanje problemov, ki ga je navedla učiteljica D. Formalne oblike sodelovanja, predvsem govorilne ure, so idealne za skupno reševanje problemov in težav. Hornby (2000) navede še eno pričakovanje učiteljev, in to je, da preberejo in upoštevajo sporočila, ki jih pošljejo učitelji. Učitelj A, učiteljici C in E so povedali, da jim je ključno, da so starši odzivni in da podajajo ustrezne povratne informacije ter vračajo različne obrazce, ki jih šola potrebuje.
Menim, da si vsak učitelj želi in pričakuje spoštljivo obojestransko komunikacijo in sodelovanje, saj so vse učiteljice razen učitelja A to tudi povedale. Na tem mestu moramo opozoriti, da kot pravijo J. Kalin idr. (2009), spoštovanje ne pomeni samo vljudne komunikacije s sogovornikom, ampak da ga vzamemo resno ter upoštevamo njegova mnenja. Učitelj A, učiteljici B in C si od staršev želijo prav to, da upoštevajo njihova mnenja in izmenjane informacije ter da se držijo dogovorov, saj bodo le tako delovali usklajeno. Želja vsakega učitelja je, kot tudi učitelja A in učiteljic C, Č ter E, da starši zaupajo v njegovo (strokovno) delo ter ga pri tem tudi podpirajo.
Učiteljica E je na to vprašanje odgovorila res zelo široko in navedla še, da od staršev pričakuje podporo, pomoč in usmerjanje otroka, saj so starši tisti, ki najbolje poznajo svojega otroka. Zelo dobro se mi je zdelo tudi to, da je navedla, da morajo tudi starši slediti in upoštevati hišni red in vzgojni načrt šole.
Poleg pričakovanj, ki jih imajo učitelji od staršev, sem učitelje spraševala še o pričakovanjih, ki jih imajo po njihovem mnenju starši od učiteljev. V spodnji Tabeli 3 so odgovori/pričakovanja, ki so jih navedli učitelji.
27
Tabela 3: Prikaz kategorij, kod in ilustrativnih primerov za pričakovanja staršev glede sodelovanja z učitelji
Kategorije Kode Ilustrativni primeri
Pričakovanja
»Da bom pravična, nepristranska …« (Č) Upoštevanje in spoštovanje
dogovorov (A)
»Poleg tega mi je zelo pomembno, da se držijo dogovorov.« (A)
Poslušnost, razumevanje in upoštevanje njihovih mnenj (A, D)
»Starši pričakujejo, da jih bo učitelj poslušal in razumel.« (D)
»[D]a posluša in upošteva mnenje staršev.« (A)
Zaupanje in iskrenost (A) »Poleg tega sta za dobro sodelovanje s starši ključna iskrenost in zaupanje.« (A) Opaznost otroka (A, D) »[D]a vidi otroka kot individualno bitje, s
svojimi posebnostmi in lastnostmi.« (D) Višja ocena/pozitivna
naravnanost do dela ali nedela (B)
»Velika večina pričakuje, da bom dala otroku najvišjo mogočo oceno, da bom pozitivno naravnana do njihovega dela ali nedela.« (B)
Čudeži (Č) »Včasih pa tudi čudeže, predvsem kadar gre za otroka s posebnimi potrebami.«
(Č)
»Uporabo različnih metod in oblik dela pri učnem delu.« (E)
Menim, da vsak starš od učitelja na prvem mestu pričakuje, da je pri podajanju snovi strokoven in ima profesionalen odnos. S tem se strinjajo tudi vsi intervjuvani učitelji, saj je pet učiteljev od šestih to poudarilo.
Hornby (2000) poleg pričakovanj, ki jih imajo učitelji od staršev, navede tudi nekaj tipičnih pričakovanj staršev, in sicer da učitelji vse učence obravnavajo s spoštovanjem,
28
kar poudarita tudi učiteljici C in Č, saj pravita, da naj bi bili učitelji pravični ter obravnavali vse učence enako, vendar se velikokrat zgodi, da učitelji delajo razlike med učenci, kar vodi do velikega problema in nezaupanja. Poudari še, da se morajo učitelji v večji meri posvetovati s starši in prisluhniti njihovemu pogledu, biti bolj odprti za poglede, stališča drugih, da so pripravljeni priznati, če česa ne vedo. S tem se strinja tudi učitelj A (Priloga 1), ki pove: »Prav tako se mi zdi zelo pomembno, da učitelj, če je storil napako, to prizna, se opraviči in napako poskuša popravit. S tem starši vidijo, da učitelji nismo roboti, ampak ljudje, ki delamo napake.« Staršem se zdi ključno, da učitelji stopijo z njimi v stik, če posumijo, da ima njihov otrok kakršne koli težave, da upoštevajo individualne razlike med učenci, da identificirajo učne težave otrok in jim skušajo pomagati, da se pogovarjajo o napredku učencev tako z drugimi učitelji kot s starši ter da redno popravljajo naloge, ki jih dajejo učencem.
Tako kot od staršev se tudi od učiteljev pričakuje, da upoštevajo in spoštujejo dogovore, saj so starši tisti, ki so dolgoročno odgovorni za otrokov razvoj in poznajo otroka s perspektiv, ki so učitelju lahko prikrite ter neznane (Kalin idr., 2009). Učitelji pa s tem pridobijo še večje zaupanje staršev. Učitelj A in učiteljica D sta povedala, da starši pričakujejo, da jih učitelj posluša, poskuša razumeti, pa čeprav je to v kakšnem trenutku težko, ter da ne glede na vse spoštujejo in upoštevajo njihovo mnenje. Poudarila sta tudi to, da starši zelo cenijo, če njihovega otroka opaziš in ga tudi sprejemaš z njegovimi posebnostmi in lastnostmi.
Učiteljica B (Priloga 2) je navedla res realno pričakovanje staršev, ki je dandanes velikokrat prisotno, in sicer: »Velika večina pričakuje, da bom dala otroku najvišjo mogočo oceno, da bom pozitivno naravnana do njihovega dela ali nedela.« Zelo zanimivo se mi zdi, da niso tudi drugi učitelji tega navedli, saj sem to pričakovala.
Učiteljica Č je prav tako navedla še eno pomembno pričakovanje, in sicer da starši mislijo, da bodo učitelji sami delali čudeže in naredili vse namesto njih, predvsem ko gre za otroke s posebnimi potrebami. Tukaj se lahko navežemo na J. Klin idr. (2009), ki dobro napišejo, da noben učitelj ne more dati otroku toliko, kot mu dajo starši, in prav iz tega razloga starši ne bi smeli preveč odgovornosti za učenčev razvoj prelagati na učitelja.
Starši se ne morejo odpovedati odgovornosti za učenje in razvoj svojega otroka, saj je otrokovo/učenčevo izhodišče in vedno bo najprej družina, dom.
Učiteljica E je tudi pri tem podvprašanju navedla še nekaj pričakovanj staršev, ki jih drugi učitelji niso navedli. Poudarila je, da starši od učiteljev pričakujejo še: zagotavljanje varnosti otrokom, sprotno obveščanje o aktualnih zadevah, konstruktivno komunikacijo, uporabo različnih metod in oblik dela, podporo otrokom in, zelo pomembno, učiteljevo lastno izobraževanje in izpopolnjevanje.
Menim, da je vsak izmed učiteljev navedel tista bistvena pričakovanja, ki jih imajo starši od učiteljev, in s tem sem dobila zelo širok spekter odgovorov/pričakovanj, ki mi bodo
29
zagotovo pri moji učiteljski poti pomagala, da bom pozorna na to in čim boljše sodelovala s starši.
Poleg pričakovanj, ki jih imajo učitelji od staršev in obratno, sem učitelje povprašala še po tem, kaj je po njihovem mnenju dobro sodelovanje in kako ga doživljajo. Iz njihovih odgovorov sem povzela, da je dobro sodelovanje tisto, kadar se pozorno poslušamo, imamo spoštljivo obojestransko komunikacijo ter najpomembnejše, da skupaj delujemo za otrokov napredek in njegovo dobro počutje. Učitelj si že s pravimi nastopi, svojo strokovnostjo in enakovredno obravnavo gotovo zagotovi zaupanje staršev in potem je tudi reševanje težav, nesoglasij bolj mirno. Pomembno je, da se učitelj staršem predstavi, jim da občutek, da je človek, ki ta poklic opravlja s srcem, in da se je zmožen odkrito pogovarjati o prednostih in slabostih učenca.
Učitelji so povedali, da je doživljanje sodelovanja različno glede na to, kakšni so starši in za kakšen namen gre. Če so starši pripravljeni poslušati, upoštevati nasvete in skupaj najti rešitve, ni nobenih težav, vendar vsi vemo, da ni vedno tako. Učiteljem sodelovanje ne vzame veliko časa, so pa poudarili situacijo v času koronavirusa, saj jim je pouk na daljavo vzel veliko časa in starši so potrebovali več informacij kot ponavadi, vendar se lahko brez sodelovanja s starši stvari še bolj zapletejo. Sodelovanje s starši jim na splošno ne predstavlja stresa, vendar je to ponovno odvisno od tega, za kaj gre, na primer, če povabiš starša v šolo, ker bo učenec dobil opomin, je vse skupaj bolj stresno kot pri klasičnih govorilnih urah ali pa ko gre za prvi roditeljski sestanek z novimi starši, in govorilne ure, ko želiš staršem predstaviti, da ima otrok učne ali vedenjske težave. Kljub temu pa sodelovanje vzame veliko energije in truda, vsako leto je različno, včasih je naporno, drugič pa prijetno in pozitivno. Učiteljica Č (Priloga 4) je dobro povedala glede sodelovanja s starši, in sicer da »so bila potrebna leta dela (tudi na sebi), da se učitelj navadi na njihovo retoriko, da se prilagaja situaciji v družbi ter da pri sebi razčisti, kje so njegove meje. Menim, da z leti učitelj konflikte rešuje uspešneje, saj razume, kaj ga opredeljuje kot učitelja, in zna ločevati osebno od službenega, ne nazadnje pa z leti razume stiske staršev, ki bi morebiti botrovale neugodni klimi.«
Učitelji zelo cenijo, če starši opazijo, da se trudijo, in jim to tudi povedo, saj s tem dobijo samopotrditev, da delajo dobro. Običajno se starši zahvalijo za sodelovanje, pogovor in čas, učitelj pa tudi sam začuti, ali je pri sodelovanju uspešen. Učiteljica C poudari še, da
»je sodelovanje deloma odvisno tudi od karakterja učitelja in njegovega zadovoljstva v službi«.
30