Tretje raziskovalno vprašanje (R3) se nanaša na načine in oblike sodelovanja, ki jih učitelji uporabljajo. Poleg načinov in oblik sodelovanja me je zanimalo, kako pogosto se starši udeležujejo posameznih oblik sodelovanja, kateri so vzroki za udeležbo in neudeležbo posameznih oblik sodelovanja, kaj si želijo starši izvedeti na govorilnih urah ter katere oblike sodelovanja bi morali pa njihovem mnenju okrepiti.
Tabela 4: Prikaz kategorij, kod in ilustrativnih primerov za načine in oblike sodelovanja s starši (R3)
Kategorije Kode Ilustrativni primeri
Načini in oblike
Učitelji in starši sodelujejo prek formalnih in neformalnih oblik. Formalne oblike sodelovanja so zakonsko določene (Kalin idr. 2009) in glede na to, da so vsi intervjuvani učitelji tudi razredniki, morajo imeti tri roditeljske sestanke na leto, poleg tega pa še enkrat na mesec popoldanske govorilne ure ter enkrat na teden dopoldanske govorilne ure. Namen formalnih oblik sodelovanja je obveščanje staršev o otrokovih ocenah, obnašanju in njihovem odnosu v šoli (Jensen in Jensen, 2011).
Glede na to, da smo v informacijsko-komunikacijski dobi, ne moremo mimo elektronske pošte in eAsistenta, ki ju učitelji veliko uporabljajo in jim služita za hitro komuniciranje ter obveščanje staršev (Berčnik, 2014). Učiteljica B pravi, da je zaradi te aplikacije tudi obisk na roditeljskih sestankih in govorilnih urah manjši. Tak način je bil sedaj v času koronavirusa edina možnost za hiter prenos navodil in informacij, drugače pa je učitelj A povedal: »Nikoli pa težav ne rešujem preko e-pošte, saj se potem gleda za nazaj, kaj je kdo napisal, katere besede je uporabil itd. Prav tako ni osebnega stika, ne vidiš odziva starša, ko mu nekaj poveš. Prav tako se starši pri pogovoru nimajo časa poglabljati v
e-31
pošto, analizirati vsega po dolgem in počez in razmišljati, kaj bi napisali. Dobiš bolj pristen prvoten odgovor.« S tem se strinja tudi S. Berčnik (2014), ki pravi, da takšna oblika komunikacije ne more nadomestiti neposredne komunikacije med učitelji in starši.
V nekaterih primerih (slabo počutje otroka, vedenjske težave, slabe ocene ipd.) učitelji uporabijo tudi telefonski pogovor, ki danes velja za najpreprostejši in najhitrejši način izmenjave informacij. Pri tem je komunikacija individualizirana, zato se tega sredstva pri vzpostavljanju komunikacije in izmenjavanju informacij ne bi smeli izogibati. Razvijanje partnerskega odnosa ne pomeni samo zahtevati telefonske številke staršev, ampak da staršem že takoj na začetku zaupamo svojo telefonsko številko. Starše je treba poučiti, da je klic lahko samo znak pozornosti učiteljev do staršev in dela otrok in ni vedno povezan samo z negativnimi informacijami (Kalin idr., 2009).
K neformalnim oblikam sodelovanja prištevamo: telefonske pogovore, družabne dogodke (predstave, pikniki, zaključki projektov), obiske na domu, šolo za starše idr. (Berčnik, 2014). Pri neformalnih oblikah sodelovanja se vzpostavi večje medsebojno zaupanje, saj so se starši pripravljeni bolj odkrito pogovarjati o svojem otroku, s tem pa si tudi odprejo vrata za sodelovanje na šolski ravni (Resman, 1992b). Vsa neformalna srečanja predstavljajo dober uvod za kakovostno vključevanje staršev v formalne oblike sodelovanja (Kalin, 2009) in jim omogočajo, da se medsebojno spoznajo, si pomagajo in doživijo vzdušje in dejavnosti v šoli (Intihar in Kepec, 2002).
Poleg formalnih oblik sodelovanja s starši je učiteljica D navedla še neformalne oblike sodelovanja, ki nimajo stalnega imena in se razlikujejo od šole do šole ter dajejo šoli dodatno kakovost in prepoznavnost (Arh, 2009), hkrati pa so prilagojene potrebam in interesom učencev, staršev in drugih strokovnih delavcev, zato se morajo o njih tudi predhodno dogovoriti (Berčnik, 2014; Kalin, 2009). Pravi, da imajo dva- do trikrat na leto različne šolske prireditve ter nastope otrok.
Roditeljski sestanek je najosnovnejša, najbolj razširjena, najuspešnejša in najučinkovitejše oblika formalnega sodelovanja med učitelji in starši, in to potrjujejo tudi intervjuvani učitelji, ki pravijo, da se roditeljskih sestankov starši oziroma vsaj eden od staršev po večini (vsaj 90 %) udeležuje. Učiteljica D poudari, da »se v primeru odsotnosti običajno opravičijo in se kasneje pozanimajo o vsebini roditeljskega sestanka«. Pri roditeljskih sestankih mora učitelj uporabiti pravilen pristop, da staršev ne zasuje preveč z informacijami, ampak jim poda samo bistvene podatke (Jensen in Jensen, 2011).
Govorilne ure so danes najpogostejša individualna oblika sodelovanja med učitelji in starši in se razlikujejo v svoji pogostosti, dolžini in namenu (Berčnik, 2014). Starši se jih najbolj udeležujejo, običajno pridejo vsaj dvakrat na leto, nekateri pa celo na vsake.
Učiteljica Č je povedala, da se starši pri njej na govorilnih urah oglasijo redkeje, zato jih po potrebi povabi sama. Učitelj pa se mora na govorilne ure ustrezno pripraviti, saj je dobro, da ve, kateri starši bodo prišli, da lahko zbere vse potrebne podatke o učencu, ki jih verodostojno predstavi staršem (Tandler, 2017).
32
Na govorilnih urah želijo starši največkrat izvedeti o napredku otroka, kako izboljšati oceno, česa otrok ne zna, kako jim lahko oni pomagajo, kako se obnaša pri pouku, kako deluje v skupini, kdaj bo popravljal oceno in kriterijih ocenjevanja. Starši pa naj bi učiteljem predstavili otrokovo drugo plat, njegove interese, posebnosti razmišljanja in obnašanja (Rajgl, 2010, po Intihar, 2002). Učiteljica Č glede vprašanj, ki jih zastavijo starši, pripomni, da »veliko staršev želi potrditev, da so njihovi otroci sposobni, vzgojeni, z vprašanji želijo potrditev, da je njihova vzgoja in delovanje pravilno usmerjeno«. Poleg tega ima učiteljica B podobno mnenje glede namena, ki ga imajo starši pri zastavljanju vprašanj, in sicer: »Izboljšati želijo formalni položaj svojega otroka, mu olajšati šolsko delo, menim, da največkrat, redko pa se res zanimajo za otrokov napredek in mu želijo pravega šolskega zorenja.« Govorilne ure so torej namenjene odkrivanju razlogov za nezadovoljivo stanje, brez kakršnega koli obtoževanja, izmenjavo informacij z možnostjo ukrepanja, poleg tega pa lahko na takem individualnem srečanju lažje zgradimo kakovosten odnos ter s tem pridobimo zaupanje (Rajgl, 2010, po Valentinčič, 1981).
Seveda imamo tudi izjeme, ki se ne udeležujejo ne roditeljskih sestankov ne govorilnih ur. Učitelji so povedali, da so vzroki za neudeležbo predvsem prekrivanje sestankov, varstvo otrok, popoldanska služba in druge obveznosti. Učiteljica C je v intervjuju poudarila še en zelo pomemben vzrok za neudeležbo, in sicer: »Včasih se starši ne zmorejo spoprijeti s šolo, ker imajo svoj odklonilni odnos do šole ali učitelja ali pa doživljajo stisko ob neuspehu otroka. Prav tako ne zmorejo prositi za pomoč.«
Kot smo videli, učitelji uporabljajo različne formalne in neformalne oblike sodelovanja, a sem vseeno želela izvedeti, katere bi po njihovem mnenju bilo treba okrepiti. Učiteljica Č bi želela okrepiti neformalne oblike sodelovanja, kot na primer sproščena tematska srečanja, saj se ji zdi, da otroci veliko bolje delujejo, če so povezani tudi njihovi starši. S tem se popolnoma strinjam, saj se mi zdi, da učitelji velikokrat pozabijo prav na neformalne oblike sodelovanja, ki pa so ključne, da se vzpostavi večje medsebojno zaupanje. Učiteljici Č in D pa sta namesto oblik sodelovanja, ki bi jih bilo treba okrepiti, navedli, »da bi bilo treba opolnomočiti učitelje, da bi bila komunikacija bolj kakovostna.
Kadar pa je komunikacija s starši zaradi njihovih osebnostnih motenj in drugih težav otežena, učitelj ostane sam. Treba bi bilo učitelje naučiti, kako ravnati v takšnih situacijah, ki so izredne, vendar pustijo na učitelju dolgotrajen pečat občutka nemoči.«
33