Najpogostejše ovire učiteljev pri sodelovanju s starši

Zadnje, sedmo raziskovalno vprašanje (R7) se nanaša na ovire, s katerimi se učitelji najpogosteje spoprijemajo pri sodelovanju s starši.

Tabela 8: Prikaz kategorij, kod in ilustrativnih primerov za najpogostejše ovire pri sodelovanju s starši (R7)

Kategorije Kode Ilustrativni primeri

Najpogostejše ovire pri sodelovanju s

starši

Neudeležba pogovora (A) »[K]o se starši niso želeli udeležiti pogovora. Mogoče mi gre včasih na živce njihova neodzivnost.« (A) Neodzivnost/ignoranca (A, B)

»[I]gnoranca svojih otrok.« (B) Nerealna pričakovanja (B) »Z nerealnimi pričakovanji …« (B) Prezaposlenost staršev (B) »[N]avidezna prezaposlenost

staršev.« (B) Starši tujci (Č) »Najtežje ovire so pri starših tujcih,

ker je v tujem jeziku bistveno težje razložiti kakšno stvar. Še posebej, če gre za jezik, ki ga ne znam.« (Č) Vedenjske/učne težave (D, E) »Kadar so vedenjske ali učne težave

posameznega učenca zelo izrazite, takrat starši to zelo težko

sprejmejo.« (D)

Zadnje, sedmo raziskovalno vprašanje povzame tiste ključne težave oziroma ovire, ki učiteljem povzročajo največ težav pri sodelovanju s starši. Nekatere ovire so učitelji navedli že pri drugih vprašanjih, ampak sem vseeno želela za konec pridobiti tiste res najpomembnejše ovire, ki jih je za kakovostno, partnersko sodelovanje treba odstraniti.

Učitelj A ponovno poudari, da ga pri sodelovanju ovira predvsem to, da se starši ne udeležijo pogovorov in so neodzivni, kar dokazuje ignorantsko obnašanje do svojega otroka. S tem se strinja tudi učiteljica B, ki doda, da jo moti, da so starši navidezno prezaposleni in imajo nerealna pričakovanja za svojega otroka, kar je ponavadi največji problem sodelovanja. Njihova sebičnost se kaže predvsem, kadar gre za otrokove učne ali vedenjske težave, saj starši v takih primerih popolnoma zavračajo vse predloge in

usmeritve in jih težko sprejmejo. V raziskavi J. Kalin (2009) je največ učiteljev navedlo prav preobremenjenost staršev in prenašanje krivde na učitelje s strani staršev.

Učiteljico C najbolj ovira to, da starši izkoriščajo njen položaj in si upajo prestopiti meje.

Težko ji je sodelovati, kadar starši ne odstopijo od svojega prepričanja in imajo zaradi osebnih stikov občutek, da se jim godi krivica, ter preslikajo vse svoje nezadovoljstvo na otroka. Učiteljica Č navede še eno oviro, ki je danes prisotna v šolskem prostoru in zelo pogosta, to so starši tujci. »Najtežje ovire so pri starših tujcih, ker je v tujem jeziku bistveno težje razložiti kakšno stvar. Še posebej, če gre za jezik, ki ga ne znam.« Hornby (2000) ugotavlja nižjo raven vključevanja staršev, ki izhajajo iz drugega kulturnega okolja kot učitelj, zato je delo s temi starši oteženo, saj gre lahko za jezikovne prepreke, drugačna stališča, vrednote ter kulturo. Pomembno je, da učitelj bolje spozna njihovo kulturo, norme in vrednote staršev, da lahko prilagodi svoja pričakovanja, načine komuniciranja ter da je čim bolj prilagodljiv tudi pri načrtovanju oblik sodelovanja.

Na koncu so nekateri učitelji še sami kaj poudarili oziroma dodali. Učiteljica Č je dodala, da je sodelovanje s starši nujno, da je lepo, če starši cenijo naš poklic in se najprej prepričajo pri učiteljih, ne da slepo verjamejo svojemu otroku. Pomembna je sprotna komunikacija, s katero lahko rešimo veliko nadaljnjih situacij, zato je stvari treba razčistiti sproti. Glede komunikacije se strinja tudi učiteljica D, ki je na koncu še enkrat jasno dodala, da je to velik, zahteven del učiteljskega poklica in da je izobraževanje na tem področju nujno potrebno. Za napredek in razvoj otrok je pomembno, da se s starši razumemo, jih poskušamo razumeti, se tudi poistovetiti z njimi, saj se lahko otroci le tako v šoli dobro počutijo in napredujejo. Za zaključek pa še besede učiteljice B, ki je zelo realno zaključila najin intervju: »Starši so taki, kot mi vsi. Kot niso enaki vsi učitelji, zdravniki, trgovke in peki, je nemogoče podajati sodbo o starših. So pa odraz nekega stanja v družbi. Dobri in uspešni starši imajo prav take otroke in s temi je sodelovanje učitelju v užitek. Žal pa je takih premalo, da bi obrnili trend, kjer so učitelji za starše ali nezanimivi ali vzrok učenčevega neuspeha.«

10 ZAKLJUČEK

Za kakovostno sodelovanje med učitelji in starši je potreben prispevek tako enih kot drugih, vendar se moramo zavedati, da gre za zelo različno skupino posameznikov, ki jih povezuje izobraževanje učencev oziroma otrok, zato bodo raznoliki tudi njihovi prispevki. Vsak se mora potruditi, da prispeva svoj maksimum. Pri učiteljih in starših je ključna pripravljenost, a vseeno bodo učitelji lažje uravnavali proces medsebojnega sodelovanja in prilagodljivo iskali nove poti učinkovitega sodelovanja z vsemi ali vsaj večino staršev, če bodo poleg drugih znanj in spretnosti obvladali tudi določene sodelovalne, komunikacijske in organizacijske spretnosti, ki naj bi bile del njihove profesionalne rasti in odgovornosti (Kalin idr., 2009).

Cilji kvalitativne raziskave so bili ugotoviti, kakšne poglede imajo učitelji na sodelovanje s starši, kakšen pomen učitelji pripisujejo sodelovanju s starši in zakaj sodelujejo, na kakšne načine sodelujejo, kaj pričakujejo od sodelovanja, katere (formalne in neformalne) oblike sodelovanja uporabljajo ter kako pogosto se jih starši udeležujejo. Poleg tega sem poizvedela še o dejavnikih (lastnostih), ki spodbujajo oziroma zavirajo sodelovanje, kako učitelji doživljajo srečanja s starši ter katere so tiste najpogostejše ovire, na katere učitelji naletijo pri sodelovanju. Učiteljevih odgovorov in ugotovitev raziskave ne moremo posplošiti na celotno populacijo učiteljev vseh osnovnih šol, saj so bili podatki pridobljeni preko nenaključno izbranih udeležencev, kar nam ne zagotavlja reprezentativnosti vzorca.

V raziskavi, ki je bila izvedena za namen magistrskega dela, smo z izvedbo intervjujev z učitelji z razredne in predmetne stopnje ugotovili, da je sodelovanje med učitelji in starši zelo pomembno za otroka/učenca in njegovo psiho oziroma da učenci vidijo in razumejo, da so učitelji in starši povezani ter delujejo kot ekipa, saj to vodi do še večjega zbliževanja staršev in otrok (Kalin idr. 2009), pripomore k večjemu medsebojnemu zaupanju, starši pri tem bolje spoznajo in razumejo učiteljsko delo in vlogo učitelja (Intihar in Kepec, 2002). Sodelovanje s starši je ključnega pomena tudi za dober odnos v razredu ter na celotni šoli. Pomen sodelovanja učiteljem predstavlja učinkovita obojestranska, spoštljiva komunikacija, ki je zelo zahteven del učiteljskega poklica. Poleg tega morajo znati poslušati ter se ustrezno odzvati na sporočila (Kalin idr., 2009). Učiteljeva odgovornost je, da stalno komunicira in obvešča starše o učencu (Vučko, 2010), saj se tako informacije o učencu ne izgubijo. Kakovostno sodelovanje s starši podpira in spodbuja učenčev celostni napredek, razvoj učenca, njegov učni uspeh in izboljša učenčevo počutje. To učiteljem predstavlja glavno motivacijo poleg zakonske obligacije, zaradi česar sploh sodelujejo s starši. Še ena prednost sodelovanja s starši je ta, da učitelji otroka bolje spoznajo, saj starši predstavijo otrokovo drugo plat, kar še dodatno bogati učiteljevo delo (Kalin idr., 2009).

Učitelji imajo po svetu bolj kot ne enaka pričakovanja glede medsebojnega sodelovanja, vendar je zelo pomembno, da ta pričakovanja na začetku vedno znova razjasnimo, da ne prihaja do presenečenj s strani staršev ali učiteljev (Hornby, 2000). Učitelji od staršev

pričakujejo, da jih sproti obveščajo o otrokovih posebnostih in razlogih za izostanek od pouka, saj imajo učitelji pravico vedeti, kaj se dogaja z otrokom. Učitelji poleg tega zelo cenijo, če jim starši povedo o vseh domačih razmerah, ki lahko vplivajo na učenčevo delo v šoli, imajo realistična pričakovanja od svojih otrok, da se udeležujejo roditeljskih sestankov, govorilnih ur, saj prav tam izvejo vse ključne informacije o otroku in njegovem napredku. Učitelji pričakujejo, da starši preberejo in upoštevajo sporočila, ki jih pošljejo učitelji (Hornby, 2000), ter da so odzivni. Na prvem mestu vsak učitelj želi in pričakuje spoštljivo obojestransko komunikacijo in zaupanje staršev v učiteljevo (strokovno) delo.

Učitelji s starši sodelujejo prek formalnih in neformalnih oblik. Vsi intervjuvani učitelji so razredniki, zato imajo tri roditeljske sestanke na leto, poleg tega pa še enkrat na mesec popoldanske govorilne ure ter enkrat na teden dopoldanske govorilne ure. Namen formalnih oblik sodelovanja je obveščanje staršev o otrokovih ocenah, obnašanju in njihovem odnosu v šoli (Jensen in Jensen, 2011). Glede na to, da smo v informacijsko-komunikacijski dobi, ne moremo mimo elektronske pošte in eAsistenta, ki ju učitelji veliko uporabljajo in jim služita za hitro komuniciranje ter obveščanje staršev (Berčnik, 2014). V nekaterih primerih (slabo počutje otroka, vedenjske težave, slabe ocene ipd.), učitelji uporabljajo tudi telefonske pogovore, ki danes veljajo za najpreprostejši in najhitrejši način izmenjave informacij. Poleg formalnih oblik sodelovanja s starši ima vsaka šola tudi svoje neformalne oblike sodelovanja, ki nimajo stalnega imena ter dajejo šoli dodatno kakovost in prepoznavnost (Arh, 2009).

Neformalne oblike imajo dva- do trikrat na leto in sem sodijo različne šolske prireditve ter nastopi otrok.

Učitelji imajo v svoji karieri za seboj že veliko različnih izkušenj, tako pozitivnih kot tudi negativnih. Negativne izkušnje so ponavadi redkejše, a ostanejo bolj v spominu. Potrebno je kar nekaj časa, da izoblikuješ svoja stališča, avtoriteto in samozavest. Da bo čim več pozitivnih izkušenj s sodelovanjem s starši, učitelji navajajo dejavnike oziroma lastnosti, ki po njihovem mnenju spodbujajo sodelovanje s starši, in to so: zaupanje, iskrenost, poslušnost, spoštovanje, dobronamernost, pozitivna naravnanost ter sposobnost empatije.

Učitelji pa zagotovo ne tolerirajo agresivnih staršev, ki grozijo in nimajo nobenega spoštovanja do njih in njihovega poklica, in staršev, ki so preobčutljivi na kritike.

Neizkušenost/zaletavost je lahko tudi eden izmed dejavnikov, ki zavira sodelovanje. Sta pa včasih pri učiteljih problem njihovi preobremenjenost in utrujenost, ki prav tako vplivata na kakovost sodelovanja.

Na koncu bi navedla še tiste najpogostejše ovire, ki jih je treba odstraniti, da bo sodelovanje s starši kakovostno in da se vzpostavi partnerski odnos. Učitelji so navedli tiste najpogostejše ovire, ki po njihovem mnenju najbolj zavirajo sodelovanje. To so neodzivnost staršev in njihova neudeležba na formalnih in neformalnih oblikah sodelovanja, kljub povabilu, kar lahko povežemo z njihovo prezaposlenostjo. Učitelje zelo moti, da imajo starši nerealna pričakovanja do svojega otroka ter njihovo zavračanje pomoči, predvsem kadar gre za učne in vedenjske težave učenca. Velik problem

predstavljajo starši tujci, saj je v tujem jeziku bistveno težje razložiti kakšno stvar. Še posebej, če gre za jezik, ki ga učitelji ne znajo. Za učitelje je pomembno, da bolje spoznajo njihovo kulturo, norme in vrednote staršev, da lahko prilagodijo svoja pričakovanja, načine komuniciranja ter načrtovanje oblik sodelovanja.

Treba se je zavedati, da so starši različni, in vseh ne moremo metati v isti koš. Pri partnerskem odnosu mora vsaka stran prispevati tisto, na kar se spozna, torej učitelji stroko, starši pa poznavanje otroka. Če se bosta obe strani trudili, bo sodelovanje zagotovo uspešno in kakovostno. Je pa dejstvo, da zanimanje za sodelovanje s starši in poznavanje njihovih otrok bogatita delo učitelja.

11 VIRI IN LITERATURA

Arh, M. (2009). Sodelovanje med učitelji in starši: izziv današnjemu učitelju [magistrsko delo]. Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.

Bastiani, J. (1993). Parents as partners. V: Munn, P. (ur.). Parents and schools:

customers, amangers or partners (str. 101–116). Routledge.

Berčič, P. (2019). Modeli sodelovanja med starši in strokovnimi delavci v vrtcu [diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta]. PeFprints.

http://pefprints.pef.uni-lj.si/5993/

Berčnik, S. (2014). Sodelovanje s starši kot del vzgojne zasnove javnega vrtca in šole [doktorska disertacija]. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.

Berger, E. H. (2000). Parents as partners in education. Families and school working together. Prentice Hall, Inc., Parson education.

Cankar, F., Kolar, M., Deutsch, T. (2009). Učitelji in starši – partnerji z različnimi pričakovanji. V Cankar, F., Deutsch, T. (ur.). Šola kot stičišče partnerjev.

Sodelovanje šole, družine in lokalnega okolja pri vzgoji in izobraževanju otrok (str. 100–120). Zavod RS za šolstvo.

Čadež, S. (2003). Pomen in oblike sodelovanja s starši. Katarina, 8(4), 2–6.

Grilj, A. (2011). Komunikacija med učiteljem in staršem [diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta]. PeFprints.

http://pefprints.pef.uni-lj.si/523/1/Alenka_Grilj_DD_LEKTORIRANO_-_%C4%8Distopis-1.pdf Groznikar, E. (2002). Aktivno sodelovanje staršev na roditeljskih sestankih. Šolsko

svetovalno delo, 6 (3), 32–39.

Hornby, G. (2000). Improving Parental Involvement. Cassell.

Intihar, D. (2002). Sodelovanje med šolo in domom. Vzgoja in izobraževanje, 33 (1), 46–49.

Intihar, D. in Kepec, M. (2002). Partnerstvo med šolo in domom: priročnik za učitelje, svetovalne delavce in ravnatelje. Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

Jereb, A. (2005). Upajmo si biti starši. Andragoška spoznanja, 2, 75–87.

Jensen, E. in Jensen, H. (2011). Dialog s starši. Inštitut za sodobno družino Manami.

Kalin, J., Govekar Okoliš, M., Mažgon, J., Mrvar, P., Resman, M in Šteh, B. (2008).

Vzvodi uspešnega sodelovanja med šolo in domom.

http://askerc.splet.arnes.si/files/2011/04/Sod_star_sol.pdf

Kalin, J. (2009). Pedagoški vidiki sodelovanja učiteljev in staršev – izzivi za učitelje, šolo, starše in družbeno skupnost. V F. Cankar in T. Deutch (ur.), Šola kot stičišče partnerjev. Sodelovanje šole, družine in lokalnega okolja pri vzgoji in izobraževanju otrok (str. 83–99). Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

Kalin, J., Resman, M., Šteh, B., Mrvar, M., Govekar Okoliš, M. in Mažgon, J. (2009).

Izzivi in smernice kakovostnega sodelovanja med šolo in starši. Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Krek, J. in Metljak, M. (2011). Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Pridobljeno s

http://pefprints.pef.uni-lj.si/1195/1/bela_knjiga_2011.pdf

Ličen, N. (2003). Šola uči o družini, družina o šoli … obe učita o življenju. V A.

Trnavčevič (ur.), Sodelovanje s starši da, toda kako: Zbornik/VI. Strokovni posvet v Menedžmentu v izobraževanju (str. 11–22). Šola za ravnatelje.

Lepičnik Vodopivec, J. (1996). Med starši in vzgojitelji ni mogoče komunicirati. Misch, Oblak in Schwarz.

Peklaj, C. (2006). Definiranje učiteljskih kompetenc – začetni koraki za prenovo pedagoškega študija. V C. Peklaj (ur.), Teorija in praksa v izobraževanju učiteljev (str. 19–28). Center za pedagoško izobraževanje Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Pšunder, M. (1994). Knjižica za učitelje in starše. Založba Obzorja.

Rajgl, S. (2010). Partnerstvo med učitelji in starši ter učinkovita komunikacija na govorilnih urah [magistrsko delo, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta].

Repozitorij UL. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=76651

Resman, M. (1992a). Obrati v »filozofiji« sodelovanja med šolo in domom. Sodobna pedagogika, 43 (1–2), 28–39.

Resman, M. (1992b). Partnerstvo med šolo in domom, Sodobna pedagogika, 43 (3–4), 135–145.

Rutar Ilc, Z. (2009). Partnerstva, zasnovana na principu učečih se skupnosti, kot

izhodišče za kakovostno izobraževanje. V F. Cankar in T. Deutch (ur.), Šola kot stičišče partnerjev: sodelovanje šole, družine in lokalnega okolja pri vzgoji in izobraževanju otrok (str. 280–302). Zavod RS za šolstvo.

Šrot, K. in Rizman Herga, N. (2013). Mnenje osnovnošolskih učiteljev o

usposobljenosti za sodelovanje s starši. Revija za elementarno izobraževanje, 2/3(6), 223–239.

Tandler, K. (2017). Stališča in izkušnje učiteljev ter staršev glede medsebojnega sodelovanja [magistrsko delo, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta].

PeFprints. http://pefprints.pef.uni-lj.si/4635/

Vidmar, J. (2001). Sodelovanje med starši in šolo. Sodobna pedagogika, 52 (1), 46–65.

Vodopivec, M. (2006). Sodelovanje med šolo in domom. Didakta, 16 (98/99), 40–45.

Vučko, K. (2010). Sodelovanje med starši in šolo [diplomsko delo, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta]. DKUM.

https://dk.um.si/Dokument.php?id=19050

Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja /ZOFVI/ (2007). Uradni list RS št. 16/2007 (23. 2. 2007). https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2007-01-0718?sop=2007-01-0718

12 PRILOGE

PRILOGA 1: INTERVJU Z UČITELJEM A 1. Kakšen pomen ima za vas sodelovanje s starši?

Sodelovanje s starši je ključnega pomena za dober odnos tako v razredu kot na celotni šoli. Učitelji smo z otroki približno 5 ur na dan, ostali čas pa učenci preživijo s starši. Že zato je ključno, da starši in učitelji sodelujemo. Na ta način tudi učenci vidijo, da smo starši in učitelji ekipa. Če učitelji in straši sodelujemo se s tem razvija tudi zaupanje, starši učitelju zaupajo, da dela dobro. Če učitelj uživa veliko zaupanje staršev, je lahko pri delu bolj sproščen in posledično bolje opravlja svoje delo.

- Kaj vas motivira za sodelovanje s starši?

- Zakaj sodelujete s starši?

2. Kaj pričakujete od sodelovanja s starši?

Zame je bistveno, da so starši odzivni. Če se jih pozove na sestanek v šoli se tega sestanka ter ostalih formalnih in neformalnih oblik tudi udeležijo. Nikoli ne vabimo staršev v šolo kar tako. Prav tako je pomembno, da starši upoštevajo mnenje učitelja, saj je učitelj strokovnjak na tem področju. Poleg tega mi je zelo pomembno, da se držijo dogovorov.

Starši od učitelja pričakujejo, da spoštuje dogovore z njimi, da je profesionalen na svojem področju in predvsem da posluša in upošteva mnenje staršev. Zelo pomembno je obojestransko zaupanje. Po mojih izkušnjah je to ključno, za dober odnos. Prav tako se mi zdi zelo pomembno, da učitelj v primeru, da je storil napako to prizna, se opraviči in napako poskuša popravit. S tem starši vidijo, da učitelji nismo roboti, ampak ljudje, ki delajo napake. Poleg tega sta za dobro sodelovanje s starši ključna iskrenost in zaupanje.

Staršem veliko pomeni, da njihovega otroka opaziš.

- Kaj po izkušnjah menite, da starši pričakujejo od vas?

- Kakšno je, po vašem mnenju, dobro sodelovanje s starši?

3. Kako vi doživljate sodelovanje s starši?

Doživljanje sodelovanja je odvisno od osebe s katero je potrebno sodelovati. Če je na drugi strani oseba, k te je pripravljena poslušati, upoštevati tvoje nasvete in skupaj najti ustrezno rešitev, sodelovanje ni nobena težava. Seveda pa ni vedno tako. Takrat je ključno, da stopiš korak nazaj, jih poslušaš in vseeno poveš svoje mnenje o določenem problemu.

- Vam sodelovanje vzame veliko časa? Je stresno?

Sodelovanje pred korono ni vzelo toliko časa, kot ga vzame sedaj. Kar se pa tiče stresa je pa spet odvisno za kaj gre. Če povabiš starša v šolo zato ker bo učenec dobil vzgoji opomin je zadeva bolj stresna kot klasične pogovorne ure. Načeloma pa sodelovanja s

starš ne vidim kot stres, je pa res da imam zelo dobre starše, ki so pripravljeni marsikatero napako oprostiti in prezreti, kar zelo cenim.

- Vam starši sporočajo, kako uspešni ste pri sodelovanju z njimi?

Velikokrat opazijo, da se trudimo in ti to tudi povedo. To je fino slišat, imaš občutek, da delaš dobro pa še drugi to opazijo.

4. Kako pogosto sodelujete s starši?

Pred korono sem se s stari dobival predvsem na pogovornih ura (1x mesečno). Vsak teden je bil vsaj kakšen individualni pogovor in seveda kar nekaj mailov in telefonskih klicev.

Sedej so se vsa osebna srečanja prenesla na telefonske pogovore in e pošto. V večini primerov sodelujem s starši otrok, ki sem jim razrednik. S starši otrok, ki jih poučujem navadno nisem v stiku, razen ko so težave ali če se oglasijo na pogovornih urah.

- S kakšnimi prizadevanji (ne) razredniki vzpostavite sodelovanje s starši? Sem razrednik.

- Zakaj menite, da starši sodelujejo z vami (učitelji) – s kakšnim namenom?

Ker želijo dobro svojemu otroku.

5. Katere načine in oblike sodelovanja s starši najpogosteje uporabljate?

Na roditeljske sestanke pride vedno vsaj eden od staršev, redko oba. Na pogovorne ure je letos v povprečju prihajalo okrog 60 % staršev otrok (v razredu ki sem mu razrednik).

Občasno so se oglasili tudi starši drugih otrok. V večini primerov so se te starši oglasili individualno izven termina popoldanskih pogovornih ur.

Če se starši name obrnejo preko maila, jih vedno povabim na pogovor v šolo. Izjemoma se pogovarjam preko telefona. Nikoli pa težav ne rešujem preko maila, saj se potem gleda za nazaj kaj je kdo napisal, katere besede je uporabil itd. Prav tako ni osebnega stika, ne vidiš odziva starša ko mu nekaj poveš. Prav tako se starši pri pogovoru nimajo časa poglabljati v mail, analizirati vsega po dolgem in počez in razmišljati kaj bi napisali.

Dobiš bolj pristen prvoten odgovor.

Najpogostejši vzrok za udeležbo na pogovornih urah je to, da starše zanima kako je z njihovim otrokom v šoli. Kako dela, kakšen je vedenjsko, je nesramen, upošteva učitelja, moti pouk, kako ga vidim, je uspešen, kje se da še izboljšati… Najpogostejši vzrok za

In document POGLEDI UČITELJEV NA SODELOVANJE S STARŠI (Strani 47-79)