Družinske okoliščine mladostnikov, nameščenih v vzgojni zavod

Družine, iz katerih prihajajo otroci v vzgojne zavode, so obremenjene z mnogo otežujočimi dejavniki. Kobolt (2017) piše, da se je družbeni, ekonomski in socialni položaj družin, iz katerih izhajajo mladi s težavami v socialni integraciji, v mnogih vidikih poslabšal (nezaposlenost staršev, izguba motivacije za izobraževanje, ki že dolgo ne zagotavlja več bodoče zaposlitve, krepitev obstoječih in nastajanje novih psihosocialnih in duševnih stisk, porast rizičnega vedenja kot izhoda iz nakopičenih težav). Nadaljuje, da so družine, iz katerih najpogosteje izhajajo ranljivi otroci/mladostniki, danes bolj kot v preteklosti odrinjene na rob. Vrsta ustanov, ki se ukvarja s tem področjem, pa žal med seboj slabo sodeluje. Medresorsko sodelovanje med zdravstvom, socialo in delom, izobraževanjem in sodstvom zelo peša. Različne komisije so skušale vzpostaviti mrežo sodelovanja že pred 20 leti in več, vendar pa je danes ta mreža skoraj povsem razpadla. Posledično se vsaka ustanova le iz svojega zornega kota in svojih zakonskih obveznosti ukvarja zgolj s tistim, za kar so pristojni. Strokovnjaka, ki bi povezoval različne oblike podpor (finančne, stanovanjske, zaposlitvene, izobraževalne, osebne, emocionalne) tovrstnim večkratno ranljivim družinam oz. družinam z mnogoterimi izzivi in njihovim članom, skoraj ne najdejo na nobeni od ustanov (Kobolt, 2017).

Pogost razlog za namestitev otrok ali mladostnikov v izvendružinsko oskrbo so med drugim tudi čustvene in vedenjske težave otrok, ki so prispevale k namestitvi v tovrstno oskrbo. Ob raziskovanju družinske problematike kot najpogostejša dejavnika težav delavci centra za socialno delo in vzgojitelji navajajo: negativne identifikacijske dejavnike in vzgojno nemoč staršev. Prav tako so pomembni tudi naslednji faktorji: nesprejemanje oz. odklanjanje otroka, čustvena hladnost staršev, pomanjkanje podpore staršev v šoli in prezahtevna starševska vzgoja, neodgovoren odnos staršev do otrok, neusklajena vzgoja brez zahtev in spoštovanja ter sovražen odnos staršev do otroka. Na tej osnovi lahko oblikujemo podobe družin, v katerih živijo otroci, ki so v izvendružinski vzgoji. Prihajajo iz sicer različnih, a za razvoj otroka neprimernih družinskih okolij, ki so prispevala k vzrokom za disfunkcionalno vedenje otroka in predstavljajo pomemben dejavnik pri odločitvi za oddajo otroka v izvendružinsko oskrbo. Vsi ti vzroki kažejo na to, da

26

otroci in mladostniki, nameščeni v izvendružinsko vzgojo, večinoma izhajajo iz družin, ki jim niso sposobne nuditi varnosti in opore ter so prej del težav kot rešitve (Krajnčan, 2003).

V takšnih družinah so starši v svoji vlogi negotovi, neorganizirani, nestabilni, preobremenjeni z lastnimi partnerskimi, čustvenimi, delovnimi, socialnimi in materialnimi težavami. Pogosto so tudi sami odraščali v neurejenih družinskih razmerah in posledično niso pridobili ustreznih kompetenc, ki bi jim v starševski vlogi omogočile ustreznejše ravnanje (Rapuš-Pavel in Kobolt, 2008).

Razpotnik (2011) o starših oz. družinah mladostnikov, ki so kasneje vpeti v sistem pomoči, razmišlja širše in naredi povezavo z njihovim socialno ekonomskih statusom. S povezovanjem ugotovitev različnih avtorjev prihaja do naslednjih sklepov.

Starši oz. družine z nižjim socialno ekonomskim statusom pogosteje poročajo, da so bili prisiljeni ali primorani sodelovati v različnih ponujenih oblikah vzgojno-izobraževalnih ali socialnoskrbstvenih intervencij, kar se lahko nanaša na »razredno pogojeno regulacijo starševstva« (Scoureld in Welsh, 2003, v De Mey idr., 2009, v Razpotnik, 2011, str. 117). Starši so tako lahko prisiljeni sodelovati v različnih programih, da bi preprečili napotitev svojega otroka v specifično (neželeno) obliko šole ali skrbstva ali da bi preprečili, da otrok ponavlja razred (De Mey idr., 2009, v Razpotnik, 2011). Avtorica ugotovi, da imajo z vidika namestitev in klasifikacij starši z manj družbene moči verjetno tudi manjšo moč zares soodločati pri usmeritvah ter se zaradi pomanjkanja samozavesti prej prepustijo vplivom in močem kompetentnih. Njihova lastna kompetentnost je lahko dvomljiva in nevredna zaupanja že zato, ker ni izkazana skladno s kulturno prevladujočimi kodi (Razpotnik, 2011).

Starši, ki živijo v težkih razmerah, njihovi otroci pa dobijo stigmo vedenjsko težavnih, so v obstoječih razmerah lahko hitro obtoženi kot slabi starši. In če zavrnejo sodelovanje v taki obliki programa ali iz njega predčasno izstopijo, tvegajo, da bodo obtoženi, da si ne prizadevajo v smeri dobrih strokovnih intervencij. Programi in intervencije, ki ne reflektirajo tega vidika, lahko še bolj spodkopljejo tisti del družin, staršev, mladostnikov in otrok, ki jim že tako manjka samozaupanja, opozarja De Mey idr. (2009, v Razpotnik, 2011, str. 117).

Mnogo vzgojnih programov temelji na predpostavki, da je treba uporabnike teh programov naučiti, kaj je npr. pozitivno starševanje oz. vedenje (Vandenbroeck idr., 2009, v Razpotnik, 2011). Predpostavljajo, da starši tega ne vedo, vedo pa strokovnjaki. V resnici pa v mnogo primerih ljudje, ki se znajdejo v težavah, npr. starši, vedo, da stvari ne gredo v pravo smer, a so ujeti v težkih okoliščinah, ki jim ne dovoljujejo, da bi ravnali skladno s svojimi željami, saj so žrtve revščine, segregacije, rasizma ali slabih bivalnih razmer. Razpotnik (2011) zato opozarja, da bi najprej potrebovali ureditev socialnih razmer, ki bi jim omogočile dostojno in z razmerami določene družbe usklajeno življenje. Šele potem bi lahko prišli na vrsto intervencijski programi, namenjeni denimo obvladovanju čustvenih in vedenjskih težav, če bi ti sploh še bili potrebni.

Avtorica pravi, da se je torej treba zavedati, da intervencijski programi, usmerjeni v otroke z vedenjskimi težavami, lahko pomenijo tveganje za individualizacijo družbenih problemov v državi socialnega investiranja (Razpotnik, 2011).

Del družinskih okoliščin mladostnikov, nameščenih v vzgojne zavode, so tudi družinski odnosi.

Prav ti pa so tisti vezni člen, ki vpliva na materialne, strukturalne in druge objektivne okoliščine družinskega življenja, od katerega je bolj ali manj odvisna otrokova biografija (Krajnčan, 2006).

27

Vezi družinskega življenja so ključne tudi pri sposobnosti vzpostavljanja funkcionalnih odraslih odnosov, saj se ti začnejo razvijati že v zgodnjem obdobju otrokovega razvoja. Avtor teorije navezanosti Bowbly (1969/1982) je poudarjal pomembnost zgodnjih odnosov in navezanosti na starša v primarni družini. Teorija navezanosti nam lahko služi za boljše razumevanje, kako mladostniki doživljajo svoje odnose z drugimi ljudmi. Raziskave navezanosti so preučile, kako se motnje v zvezi z navezovanjem odražajo v načinu, kako otrok vidi svet in obdeluje informacije − z notranjim delovnim modelom − in kako lahko ti procesi vodijo do trajnih stilov odnosov v otroštvu, adolescenci in odraslosti.

Temelje omenjene teorije navezanosti je uporabila Downes (1992, v Stein, 2006), ko je izvedla študijo o mladih v odpustu iz zunajdružinske oskrbe. Ta teorija daje okvir za razumevanje mladostnikovih reakcij na izkušnjo izvendružinske oskrbe. Avtoričine ugotovitve kažejo na težave, ki so jih mnogi mladi imeli pri sprejemanju pomoči ali pri zavezanosti k tesnim razmerjem, pogosto zaradi preteklih težav, vključno z zavračanjem v svojih izvornih družinah.

Lahko postanejo močno odvisni od drugih ali pa so zelo neodvisni; držijo ljudi, ki so jim pomembni v bližini (na dosegu roke). Če se to ne obravnava, se lahko ti vzorci povezovanja nadaljujejo v odrasli dobi, s čimer jim onemogočajo zadovoljstvo v osebnih odnosih in pomoč, ki jo potrebujejo, zlasti med prehodom (Downes, 1992, v Stein, 2006). Na teoriji navezanosti temelji predpostavka, da bodo mladi v vzgojnih institucijah, ki niso imeli zdrave navezanosti s svojo primarno družino, tudi v prihodnosti težko razvili trdne in zdrave odnose z ljudmi.

Strokovni delavci morajo to stanje nasloviti in podpreti mlade, da predelajo in ozavestijo izkušnje, ki so jih imeli s primarno družino. Sprejemanje oz. razumevanje njihove situacije jim odpre pot do vzpostavitve zdravih odnosov v prihodnosti (Stein, 2006).

Poznavanje vzorcev navezanosti lahko kaže tudi na bolj specifične cilje in intervencije. Eden izmed ciljev v interakciji z anksiozno navezanimi mladimi, ki ga navaja Downes (1992, v Stein, 2006), je povečati njihovo zaupanje v razpoložljivost in zanesljivost pomembnih drugih, na katere se lahko navežejo. To se v praksi kaže tako, da mladi postopoma povečujejo distanco od zavoda in tam zaposlenih strokovnih delavcev ter pomembnih drugih, ne da bi pri tem izgubili sposobnost ohranjanja bližine z njimi.

Nasprotno je cilj dela z čustveno odtujenimi (ang. emotionally detached) mladimi spodbuditi in jim omogočiti, da se preizkusijo v manj oddaljenih interakcijah in se približajo svojim vzgojiteljem oz. drugim strokovnim delavcem, ki lahko tudi podpirajo prizadevanja mladih, da ponovno vzpostavijo/ocenijo odnose s starši in pomembnimi drugimi (Downes, 1992, v Stein, 2006).

Iz raziskav je mogoče sklepati, da se velik del mladostnikov, nameščenih v vzgojne zavode, po odpustu vrača v neprimerno okolje. Avtorica Kobolt pravi: »... splošno spoznanje je, da družine, iz katerih so otroci oddani v različne oblike zavodske vzgoje, ne zmorejo zadostiti otrokovim razvojnim potrebam. Roditelji so v starševski vlogi negotovi, kaotični, nestabilni, preobremenjeni z lastnimi partnerskimi, čustvenimi, delovnimi, socialnimi in materialnimi problemi. Pogosto so tudi sami odraščali v neurejenih družinskih razmerah in niso dobili primerne dote, ki bi jim v starševski vlogi omogočila ustreznejše ravnanje« (Kobolt, 2002, str.

187, 188). V nekaterih primerih staršem ustreza odsotnost otroka v tistem trenutku, ko odide v izvendružinsko oskrbo, ko pa se otrok po odpustu iz institucije vrne v domače okolje, jim to morda ne ustreza. Mladostniki lahko naletijo na nesprejemajoče domače okolje.

28

Zaradi takšnih primerov bi se morala pomoč mladim, ki ne morejo ostati pri starših, začeti s skupnim procesom ocenjevanja, raziskovanjem vedenja navezanosti, s pomočjo vzorcev interakcije s pomembnimi odraslimi in vrstniki. Identifikacija vzorcev navezanosti (kot je opredeljena zgoraj) lahko vodi delo strokovnih delavcev in mladostnika (Stein, 2006).

Mladi morajo biti sposobni spoznati svoje vzgojitelje oz. druge strokovne delavce kot varno bazo, ki jim zagotavlja priložnosti in aktivno spodbudo, da raziščejo in postanejo zaupljivi/zaupniki (ang. confidant) v odraslem svetu (Stein, 2006). Na splošno je treba mladim zagotoviti stabilne vzgojne ustanove, ki jim lahko pomagajo premagati svoje prejšnje težave, in s tem močno čustveno platformo za pot do odraslosti (Stein, 2006).

Z doseganjem tega, kar Downes imenuje »psihosocialne naloge«, lahko mladi dosežejo napredek pri pogajanjih o prehodu v odraslo življenje: naloga izvendružinske oskrbe mladih je omogočiti mladostnikom, da se uspešno pogajajo o prehodu v odraslo življenje. Pri tem jim bo pomagalo, če bodo sposobni povečati svojo sposobnost ustvarjanja zaupnih odnosov z odraslimi in vrstniki ter bolj fleksibilno upravljati način, kako uravnavajo telesno in čustveno razdaljo med seboj in drugimi (Downes, 1992, str. 147, v Stein, 2006).