Izzivi in odgovornosti mladostnikov na prehodu iz vzgojnega zavoda v samostojno

V primerjavi s svojimi vrstniki v splošni populaciji se mora večina mladih, ki zapuščajo oskrbo, spopadati z izzivi in odgovornostmi velikih sprememb v svojem življenju, tako pri odhodu iz rejniške nege ali bivanja v domovih in ustanavljanju doma kot pri zapuščanju šole in vstopanju v svet dela. Mnogi imajo strnjene in pospešene prehode v odraslost. To predstavlja oviro za spodbujanje njihove odpornosti, saj jim je onemogočena psihološka priložnost in prostor za osredotočenje, da se spoprimejo s težavami v daljšem časovnem obdobju (Stein, 2008a).

Raziskovalni program Mladi v tranziciji fundacije Joseph Rowntree iz Združenega Kraljestva kaže, da se v zadnjih 20 letih vzorci prehoda v odraslo dobo hitro spreminjajo: največji je upad mladinskega trga dela, ki temelji na proizvodnji in vajeništvu; razširitev usposabljanja mladih, nadaljnje in višje izobraževanje; in zmanjšanje upravičenosti do splošnih socialnih prejemkov za mlade (Stein, 2008b).

V današnji "rizični" družbi starši, stari starši in drugi sorodniki vse bolj zasedajo osrednjo vlogo v različnih življenjskih fazah. Mladi, ki zapuščajo državno oskrbo, največkrat dobijo veliko manj pomoči od primarne družine oziroma je sploh ne. Od njih se pričakuje, da bodo sami zase poskrbeli precej mlajši, kot bi navadno (Stein, 2008b). Mann-Feder (2007, Radić Bursać in Jeđud Borić, 2013) poudarja, da so se mladi v zunajdružinski oskrbi prisiljeni osamosvojiti hitreje kot vrstniki ter se morajo soočiti s tem, da v procesu osamosvajanja nimajo ustrezne pomoči s strani lastne družine, kar lahko privede do občutkov žalosti, nezadovoljstva in jeze. Za mlade, ki prihajajo iz oskrbe, samostojno življenje največkrat ni ponujeno kot izbira, prav tako njihova pripravljenost na osamosvajanje ni odločujoči dejavnik v tem procesu, zato lahko prehod v samostojno življenje doživljajo kot svojevrstno deložacijo iz sistema oskrbe (Radić Bursać in Jeđud Borić, 2013).

Radić Bursać in Jeđud Borić (2013) ugotavljata, da raziskave o življenju mladih po odhodu iz zunajdružinske oskrbe (Stein, 2006; Tweddle, 2007; Reid, 2007; Goyette, 2007; Šimić, Kusturin in Zenko, 2011) kažejo na določene skupne značilnosti te skupine: nižja izobrazbena raven, nezaposlenost ali nestabilna zaposlitev, nižji prejemki, starševstvo pri nizki starosti, negotov stanovanjski status, odvisnost od socialne pomoči, težave z mentalnim zdravjem, večje tveganje za razvoj odvisnosti, večja verjetnost vključevanja v kriminalne aktivnosti.

Glede na omenjene težave, s katerimi se srečujejo mladi pri vzpostavljanju samostojnega življenja, Croft, Crolla in Mida-Briot (2003, v Radić Bursać in Jeđud Borić, 2013) navajajo tri vidike socialne izključenosti: večkratna negotovost (soočajo se z več vzporednimi neugodnimi okoliščinami, kot so nezaposlenost, diskriminacija, nerešeno stanovanjsko vprašanje, pomanjkljiva izobrazba), kompleksnost tveganih življenjskih pogojev (npr. slabi stanovanjski pogoji), ki lahko privedejo do slabega zdravja, kar pa je posledično povezano s tem, da težje najdejo delo in lažje zapadejo v revščino, ter nezmožnost uresničevanja pravic, kot so pravica do šolanja, zaposlitve itd.

V zvezi s tem Žižak, Koller Trbović in Jeđud (2005, v Radić Bursać in Jeđud Borić, 2013) govorijo o trojni tranziciji prej omenjene skupine mladih. Prva je tranzicija na osebni ravni in je vezana na prehod od otroka do odrasle osebe. Druga tranzicija je družbena in se nanaša na širše okoliščine družbe, v kateri živimo, zaznamuje pa jo negotovost. Ti dve tranziciji sta značilni za

35

vse mlade, tretja pa je značilna za mlade, ki živijo v zunajdružinski oskrbi, in se nanaša na prehod iz ustanove v samostojno življenje. Hkrati se čas zapuščanja primarne družine in pridobivanja samostojnosti zamika, zato mladi v zahodnih družbah samostojno življenje začenjajo v poznih dvajsetih in tudi v zgodnjih tridesetih letih (Žižak idr., 2005, v Radić Bursać in Jeđud Borić, 2013).

Sama tranzicija je odločilnega pomena za ta proces in pripravlja mlade na »tvegano« družbo.

Antropologi jo imenujejo "liminalno/vmesno stanje" ali priložnost za "premor" (ang. space out), zagotavlja čas za svobodo, raziskovanje, razmišljanje, tveganje in iskanje identitete. Večina mladih danes to pridobi z izkušnjami nadaljnjega in višjega izobraževanja. Vendar, kot je bilo že omenjeno, številne osebe v državni oskrbi ne morejo izkoristiti priložnosti za izobraževanje, kar je posledica njihovih izkušenj pred oskrbo. Namesto tega se prepogosto pričakuje takojšnja odraslost pri zapuščanju, povezovanje treh različnih stopenj družbenega prehoda v zadnjo fazo, ki jo je treba doseči s pripravami na zunanje okolje, ko mladi dosežejo le 15, 16 ali 17 let (Stein, 2008b).

4.1. Socialna izključenost mladostnikov, ki zaključujejo bivanje v vzgojnem zavodu

Med mladimi, ki zaključujejo bivanje v vzgojnem zavodu, se, kot je zgoraj že omenjeno, pojavlja še en zapleten pojav in to je socialna izključenost. Socialna izključenost je večdimenzionalen pojav, ki lahko prehaja iz generacije v generacijo. Vključuje revščino in nizek denarni dohodek, vendar kot širši koncept zajema tudi nekatere širše vzroke in posledice deprivacije. Social Exclusion Unit (2004) socialno izključenost opredeli kot vse, kar »se lahko zgodi ljudem ali družbi, ki trpijo zaradi različno povezanih težav, kot so brezposelnost, nižja izobrazba, nižji dohodki, diskriminacija v vsakdanjem življenju, slabo urejen stanovanjski status, ukvarjanje s kriminalnimi dejanji ali razpadla družina«.

Mednarodne raziskave so pokazale visoko tveganje socialne izključenosti za mlade, ki zaključujejo bivanje v vzgojnih institucijah. Zanje je bolj verjetno, kot za mlade, ki niso bili vključeni v izvendružinsko obravnavo, da postanejo brezdomci ali da so na cesti, da postanejo mladi starši, imajo nižjo izobrazbo, nižjo raven udeležbe šolanja po 16. letu, višjo stopnjo brezposelnosti, prestopništvo in težave z duševnim zdravjem (Asquith, 1999; Biehal, Clayden, Stein & Wade, 1995; Bilson, Armstrong, Buist, Caulfield-Dow & Lindsay, 2000; Broad, 1998, 1999; Cashmore & Paxman, 1996; Council of Europe, 1994; Courtney, Piliavan, Grogan-Kayor

& Nesmith, 2001; Dixon & Stein, 2003; Festinger, 1983; Harwin, 1996; Kelleher, Kelleher &

Corbett, 2000; Morgan-Klein, 1985; Pinkerton & McCrea, 1999; Smit, 1995; Stein, 2004; Stein

& Carey, 1986; Stein, Pinkeron & Kelleher, 2000, v Stein, 2006).

V evropskem socialnem političnem diskurzu socialna izključenost pomeni materialno prikrajšanost in marginalizacijo. Medtem ko je prva običajno povezana z nizkim dohodkom in relativno revščino, se slednja nanaša na način, kako lahko skupine izključijo, izpustijo ali stigmatizirajo skupine ali posameznike zaradi značilnosti, kot so spol, starost, etnična pripadnost, videz ali vedenje. Ta dva pomena sta pogosto povezana, združujeta tako vzroke in posledice − kot sta npr. brezposelnost in socialna izolacija (Hill, Davis, Prout & Tidsall, 2004, v Stein, 2006).

36

V tem kontekstu izsledki mednarodne raziskave, povzete zgoraj, kažejo, da mladi, ki zaključujejo bivanje v zunajdružinski oskrbi, sodijo med najbolj izključene skupine mladih v družbi. Mnogi doživljajo skupek problemov, tako v zunajdružinski oskrbi in po njihovem odpustu, vključno s stigmo, zlasti v šoli, z odvisnostjo od institucije, težavami z duševnim zdravjem in osamljenostjo (Courtney et al., 2001; Dixon, Lee, Wade, Byford & Weatherly, 2004;

Stein, 1994, v Stein, 2006). Posebne skupine mladih v odpustu, mladi iz etničnih manjšin, mladi s posebnimi potrebami in mladi starši imajo lahko še dodatne slabe izkušnje (Barn, Andrew &

Mantovani, in press; Chase, Knight, Warwick & Aggleton, 2003; Priestley, Rabiee & Harris, 2003, v Stein, 2006).

Broad (1999, v Stein, 2006) je v ugotovitvah raziskave o mladih, ki zapuščajo izvendružinsko oskrbo v Angliji, navedel, da problemi mladih izhajajo iz mešanice vprašanj (ang. issues) socialne pravičnosti (strukturne izključitve in neenakosti), vprašanj socialne blaginje in tehničnih težav.

37