SKLEP - VZGOJNEGA ZAVODA

V magistrskem delu sem raziskovala, kako šest mladostnikov iz izbranega vzgojnega zavoda v Sloveniji doživlja obdobje pred zaključkom svojega bivanja v tej instituciji. Prek raziskovalnih vprašanj sem preučila njihovo življenjsko situacijo pred prihodom in kako sami razumejo okoliščine, zaradi katerih so prišli v vzgojni zavod, kako so doživeli namestitev v vzgojni zavod in prve mesece bivanja v njem. Iskala sem odgovore na to, kako sami dojemajo svoje bivanje v zavodu in kako se je njihova izkušnja bivanja spreminjala skozi čas. V raziskavo sem vključila vprašanji o njihovem odnosu s starši in o njihovi socialni mreži znotraj in zunaj vzgojnega zavoda. Zanimalo me je, kako doživljajo obdobje, v katerem so trenutno − obdobje pred zaključkom bivanja v vzgojnem zavodu. Vprašala sem jih o njihovih občutkih v zvezi z odhodom iz vzgojnega zavoda in željah ter načrtih, ki jih imajo za prihodnost.

Rezultati prvega raziskovalnega vprašanja kažejo na to, da imajo vsi mladostniki jasno predstavo, zakaj so prišli v vzgojni zavod. Vsak izmed njih je navedel razloge in opisal postopek, ki jih je pripeljal do namestitve vanj. Razumejo, da oddajo v vzgojni zavod urejata center za socialno delo in sodišče. Mladostnici, ki sta bili nameščeni prek odločbe sodišča, sta se s tem sprijaznili in razumeli, kaj morata opraviti, da se bo odločba prekinila. Po Ronneyjevi definiciji bi lahko v tem primeru govorili o nemandatnih neprostovoljnih uporabnicah, ki morata delati s strokovnjaki zaradi pravnega mandata ali odločbe sodišča, saj jima je sodišče odredilo vzgojni ukrep, ki sta ga morali sprejeti (Ronney, 1992, v Kukovič, 2015).

Mladostnica 5 je bila pred tem zavodom že nameščena v vzgojnem zavodu, iz katerega je bila zaradi neprimernega vedenja izključena. Leto in pol je tako preživela doma, nato ji je sodišče zopet izreklo ukrep oddaje v vzgojni zavod. Poleg nje je imela sodno odločbo tudi mladostnica 4, pri kateri pa je šlo za kombinacijo težav, ki so izhajale iz njenega vedenja in stiske v družini.

Sodišče ji je izreklo ukrep oddaje v vzgojni zavod, a se je že pred izrekom ukrepa obrnila na center za socialno delo in prosila, da jo namestijo v vzgojni zavod, ker doma ni mogla več ostati.

Ti dve mladostnici (5 in 4) imata sodno odločbo o namestitvi v vzgojni zavod, ostali mladostniki, ki sem jih intervjuvala, pa so imeli odločbo prek centra za socialno delo. Mladostnik 1 je opisal, da je bil prisilno nameščen prek centra za socialno delo. Njegov primer je ponazoritev ukrepanja po javnih pooblastilih centra za socialno delo, ki se uporablja, ko strokovni delavec začne postopek proti volji vsaj enega udeleženca v problemu za zaščito drugega udeleženca v problemu. V njegovem primeru je šlo za javno pooblastilo, ki se nanaša na zaščito pravic in koristi otroka in oseb, ki niso sposobne skrbeti zase in za svoje premoženje (Kukovič, 2015). V teh primerih pa gre večinoma za neprostovoljne uporabnike.

Nasprotno od mladostnika 1, je pri mladostnici 3 namestitev v vzgojni zavod potekala na njeno željo. Medtem ko je mladostnik 1 center za socialno delo doživljal izrazito negativno in dojemal, da je bila njegovi družini storjena huda krivica, ker je odvzem vsakega otroka iz njegove družine vsekakor občutna zareza v njegovem razvoju (Kiehn, 1997, str. 161), pa je mladostnica 3 v centru za socialno delo videla rešitev, ki ji bo pomagala iz težav. Na center za socialno delo se je obrnila sama, zaradi težav, ki jih je imela s fantom, pri katerem je stanovala. Fant je bil do nje nasilen, zato se je odločila, da gre na center za socialno delo, kjer je povedala v kakšni situaciji je. Namestili so jo v krizni center, nato pa v vzgojni zavod.

Pri mladostnici 2 in mladostniku 5 je namestitev v vzgojni zavod potekala v sodelovanju s starši.

Ti imajo vpliv na usmerjanje otroka v vzgojno institucijo. Starši otroka, ki je usmerjen v vzgojni program, soodločajo pri izbiri ustanove, ki bo izvajala program. Z ustanovami jih seznani šolska svetovalna služba, pristojni center za socialno delo ali ustrezna komisija za usmerjanje. Starši so tudi po Zakonu o usmerjanju dolžni sodelovati pri načrtovanju individualnega vzgojnega programa svojega otroka (Škoflek idr., 2004). Pri obeh mladostnikih je bil razlog za namestitev v vzgojni zavod njuno izstopajoče vedenje, zaradi katerega so se starši odločili, da ju napotijo v vzgojno institucijo.

Rezultati drugega raziskovalnega vprašanja so pokazali, da je bila namestitev v vzgojni zavod vsem intervjuvanim mladostnikom izrazito neprijetna. Postopek nameščanja v vzgojni zavod je stresen dogodek in obremenilna situacija za vse mladostnike (Krajnčan, 2006). Spomini na prve dni bivanja v vzgojnem zavodu so pri intervjuvanih mladostnikih vezani na številne slabe občutke, čustva žalosti, izgubljenosti in tudi jeze. Mladostnik 1 se je že od začetka počutil slabo in ni želel govoriti z nikomer v vzgojnem zavodu. Dejstvo, da v vzgojni zavod ni prišel

Mladostnicama 3 in 4 je bilo na začetku zelo težko. Mladostnici 3 je bilo težko, ker ni nikogar poznala, in težko ji je bilo navezati stik z drugimi mladostniki. V skupini, v katero je bila nameščena, ji je bilo zelo neprijetno. Ob prihodu se ji je zdelo, da je zavod nekaj najhujšega, kar se ji je zgodilo. Enako je bil prihod v zavod čustveno zelo težek dogodek za mladostnico 4. Ob prihodu v zavod ni mogla zadrževati solz, hudo ji je bilo, ker zapušča svojo mamo in bo tako daleč stran od nje. Krajnčan (2006) pravi, da oddaja mladostnika v vzgojni zavod predstavlja in pomeni veliko spremembo v mladostnikovem življenju, saj gre za odvzem iz družine.

Mladostnica 5 s socialnimi stiki ob prihodu v zavod ni imela težav, saj je nekaj mladostnikov iz vzgojnega zavoda poznala že od prej. Na začetku ji bivanje v zavodu prav tako ni bilo všeč in ni upoštevala pravil hišnega reda.

Rezultati tretjega raziskovalnega vprašanja so pokazali, da so na mladostnikovo dojemanje bivanja v vzgojnem zavodu vplivali odnosi, ki so jih spletli s strokovnimi delavci v vzgojnem zavodu, odnosi z vrstniki v zavodu, spremembe v odnosu s starši in pravne odločbe vzgojnega ukrepa s sodišča. Odnosi s strokovnimi delavci so bili za mladostnike pomembni. Zanimivo je, da so prav vsi sogovorniki imeli dobre odnose z vsaj enim strokovnim delavcem. Vsi mladostniki, razen enega, so navezali dober odnos s svojim matičnem vzgojiteljem ali vzgojiteljico. Mladostnica 2 je vse strokovne delavce v zavodu primerjala s svojim matičnem vzgojiteljem. Svojega matičnega vzgojitelja je doživljala drugače kot ostale vzgojitelje in strokovne delavce v zavodu. Večkrat je omenila, da ji je njegovo mnenje bolj pomembno v primerjavi z mnenjem ostalih strokovnih delavcev. Podobno je tudi mladostnica 4 izpostavila svojo matično vzgojiteljico, za katero je povedala, da ji je bila kot mama. Dovolj ji je bilo že, da jo je vzgojiteljica poslušala in ji svetovala, saj nikoli ni imela takšnih pogovorov s kom drugim.

V omenjenih primerih so matični vzgojitelji uspeli zgraditi dober odnos z mladostniki, kar so tudi mladostniki prepoznali. Temelj socialnopedagoškega dela je ravno odnos, ki ga zgradimo z uporabnikom. Naše delo temelji na osebnem odnosu z uporabniki. Po spoznanjih različnih temeljnih strok odnos predstavlja možnost za bolj polno in celovito doživetje samega sebe in je s

tem eden od najučinkovitejših medijev za razvijanje novih vzorcev doživljanja in vedenja. Na profesionalne odnose, v katere vstopamo pri delu z ljudmi, vplivajo osebnostne, kulturne in druge značilnosti vseh vpletenih oseb. Na odnos tako vzgojitelj kot strokovnjak ključno vpliva s svojo osebnostjo in strokovno usposobljenostjo. Osebnostni vidik vključuje njegovo zavestno in izvenzavestno čustveno dogajanje, motivacijo, sposobnost ustvarjanja medosebnih odnosov, značaj, stališča in prepričanja ter duhovno razsežnost in s tem pušča velik pečat na mladostniku (Etični kodeks delavcev na področju socialne pedagogike, 2004). Tolar (1991, str. 91) pravi, da

»odnos nadomesti in preseže celo vrsto institucionalnih ukrepov in določil, saj sam po sebi spodbuja pozitivne impulze, predvsem pa zavira negativno vedenje«.

Mladostnica 4 je v intervjuju izpostavila, da so ji veliko pomenile že prve spodbudne besede, ki ji jih je namenil dopoldanski vzgojitelj, ko je prišla v zavod. Tudi ostali mladostniki (2, 3 in 6) so povedali, da jim je podpora strokovnih delavcev veliko pomenila. Mladostnica 3 je bila od samega začetka odprta v odnosu s strokovnimi delavci in z njimi je imela že od začetka dober odnos. Povedala je, da so ji vzgojitelji veliko pomagali in jo podpirali. Pozitivno izkušnjo odnosov s strokovnimi delavci je imela tudi mladostnica 5, saj pravi, da je od strokovnih delavcev dobila vso podporo, ki jo je potrebovala. Vzgojitelji so mladostniku zgled in mu nudijo podporo, razumevanje in sprejemanje, ki jih od staršev večkrat ni deležen (Borovnik in Mikelj, 2015). Skalar (1995) pravi, da so vzgojni rezultati posledica vzgojiteljeve moralne drže, doslednosti in zavzetega odnosa, ki se kaže kot rezultat transfera, individualnega in skupinskega dela in tudi pozitivne socialne klime v skupini.

Mladostnik 1 ima nekaj strokovnih delavcev znotraj zavoda, na katere se lahko obrne po pomoč in s katerimi se lahko pogovarja, a s svojima matičnima vzgojiteljicama ni našel skupnega jezika.

Občutek je imel, da ga ne razumeta, in z njima ni mogel uspešno sodelovati. Izrazil je, da je odnos z njima nefunkcionalen. Vzgojitelj mora tudi postavljati jasna pravila in meje in ob njihovih kršitvah pravilno ukrepati, zato pride v odnosu z mladostniki tudi do večjih nesoglasij in ti imajo občutek, da jih vzgojitelji ne razumejo (Borovnik in Mikelj, 2015).

Na dojemanje bivanja v vzgojnem zavodu so vplivale vse izkušnje, ki so se jim zgodile v njem.

Mladostnica 3 je povedala, da se ji zdi, da se je zelo veliko naučila v času bivanja v zavodu. Zdi se ji, da je pridobila na samozavesti in da ve, kako se postaviti zase. Povedala je, da se je vsega, česar se je v življenju naučila, naučila v zavodu. V njem se je izoblikovala kot oseba in vzgojitelji so ji veliko pomagali na različne načine.

Na dojemanje bivanja mladostnic 4 in 5 je imel vpliv vzgojni ukrep sodišča. Obe sta bili pred dejstvom, da bo sodišče zaostrilo njun vzgojni ukrep in ju premestilo v Prevzgojni dom Radeče, če ne bosta spremenili svojega vedenja v vzgojnem zavodu. Prenehati sta morali z uporabo psihoaktivnih substanc in to sta tudi storili. Čutili sta veliko podporo s strani delavcev v vzgojnem zavodu in spremenili sta svoje vedenje ter začeli aktivno sodelovati v vzgojnem programu.

Mladostnica 2 je pritisk začutila s strani svoje mame, ki ji ni dovolila, da gre na izhod, če se je v zavodu obnašala neprimerno, in tudi žepnine ji ni dajala. Mladostnica je opisala, da je po nekaj časa konstantnega tičanja v zavodu prišla do uvida, da tako ne gre več. Svoje vedenje v zavodu je spremenila, ker si je želela zaslužiti mamino zaupanje.

Na dojemanje bivanja mladostnika 1 v vzgojnem zavodu je močno vplivalo dejstvo, da v obdobju prvega leta in pol ni imel urejenih izhodov iz zavoda in je bil ves čas v njem. Pravi, da mu je bilo bivanje zaradi tega še toliko težje in da sedaj, ko je polnoleten, zelo ceni, da gre lahko ven iz zavoda. V svoji težki situaciji je ta mladostnik razvil psihično odpornost, ki mu omogoča, da v svojem življenju najde izpolnitev kljub prikrajšanim okoliščinam, težavam ali nesreči, ki jo je doživel (Stein, 2006).

Rezultati četrtega raziskovalnega vprašanja so pokazali, da je pet od šestih mladostnikov imelo ob namestitvi v vzgojni zavod slabe odnose s svojimi starši. Razlogi za to so bili različni. Veliko so se prepirali. Neprimerno vedenje mladostnikov in staršev je vplivalo na slabe odnose s starši, v enem primeru pa je šlo za fizično nasilje očeta nad mladostnico. Vseh pet mladostnikov navaja, da so imeli slabe odnose s svojimi starši in da so se veliko prepirali. Škoflek idr. (2004) pišejo, da je bila pretežna večina otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami v vzgojnem zavodu v svojem preteklem življenju izpostavljena številnim razvojno neugodnim in ogrožajočim dejavnikom, kot so: družinski nesporazumi, prepiri, fizično ter psihično trpinčenje in zloraba, vzgojno in čustveno zanemarjanje, neustrezno posvečanje otroku v primerih obolenj, bolezni, čustvenih stisk ipd. (Škoflek idr., 2004).

Eden sogovornik, mladostnik 1, je povedal, da je imel s svojo družino zelo dober odnos pred prihodom v vzgojni zavod in takšen vtis ima še danes. Povedal je, da so imeli z družino trdne odnose, da so se težko ločili in da se še vedno pogrešajo.

Pri odnosih v družini so vsi mladostniki med bivanjem v zavodu doživeli spremembe. Pri ostalih petih mladostnikih je bivanje v vzgojnem zavodu pozitivno vplivalo na njihove odnose v družini.

Mladostniki (2, 3, 5 in 6) opisujejo, da so se v času bivanja njihovi odnosi s starši izboljšali.

Mladostnica 3 ob prihodu v vzgojni zavod s svojimi starši ni imela nobenih stikov. Njen oče je prišel na sprejem in postopoma so obudili stike. Sedaj ima s starši zelo dober odnos, tako da komaj čaka, da se vrne v domače okolje, da bo blizu ljudem, ki jih ima rada in jo imajo radi.

Mladostnica 2 ob prihodu v vzgojni zavod ni imela dobrih odnosov s starši, zamerila jim je, da so jo dali v vzgojni zavod. Zaradi neprimernega vedenja med tednom v vzgojnem zavodu ji mama ni dovolila, da bi med vikendom prišla domov. Tako je prišla do uvida, da mora izboljšati svoje vedenje in odnos vsaj s svojo mamo, da bo lahko vikende preživljala zunaj vzgojnega zavoda in bo dobila žepnino. Ob koncu bivanja v vzgojnem zavodu je povedala, da ima s starši dobre odnose. Tudi mladostnica 5 je doživela podoben uvid v svoje vedenje. Povedala je, da, ko je spremenila svoje vedenje, so se izboljšali tudi odnosi s starši. Danes ima s svojimi starši zelo dober odnos. Biva pri mami, z očetom pa se vidita skoraj vsak dan. Mladostnik 6 je povedal, da so se odnosi doma izboljšali. Mladostnica 4 pa se je v času bivanja v vzgojnem zavodu osamosvojila od staršev in preselila k fantu. Dejstvo, da se je umaknila iz svoje družine in ne more biti več tarča nasilja, je močno vplivalo nanjo. Z mamo je uspela ohraniti dober odnos, za očeta pa je povedala, da se je spremenil na boljše in umiril.

Tri mladostnice (2, 3 in 5) so tako ugotovile, da njihovo vedenje vpliva na odnos z njihovimi starši, in zato so vedenje spremenile. Sprememba njihovega vedenja je vplivala na to, da imajo danes bistveno boljši odnos s starši, kot so ga imele v preteklosti. Starši mladostnikom predstavljajo pomembno mrežo socialnih odnosov, ki so zanj potencialno vir emocionalne, ekonomske in ostale podpore (Priloga k vzgojnem programu, 2004).

Starši oz. pomembni drugi (skrbnik, rejniki, sorodniki) imajo ves čas otrokove namestitve pomembno vlogo. Po izkušnjah so vsi skupaj uspešnejši, kadar starši oz. pomembni drugi odrasli stojijo otroku ob strani in so pripravljeni sodelovati. (Šoln Vrbinc idr., 2016).

Rezultati petega raziskovalnega vprašanja so pokazali, da so vsi mladostniki stkali tesne odnose s svojimi vrstniki, kar jim je tudi olajšalo bivanje v vzgojnem zavodu. Mladostniki so v vzgojnem zavodu vselej vpeti v komunikacijo s svojimi vrstniki in odnose z njimi. V vzgojnih skupinah si z drugimi mladostniki delijo sobe, v šoli pa imajo sošolce. Mladostnica 4 je izpostavila, da je vzpostavila zelo dober odnos s svojo sostanovalko. Mladostnik 1 je večkrat povedal, da je edina oseba, ki ga v življenju razume, prijateljica iz vzgojnega zavoda. Mladostnica 5 je bila edina od sogovornikov, ki je nekaj vrstnikov iz vzgojnega zavoda poznala že pred prihodom v zavod, in povedala je, da se je z njimi dobro razumela. Ostali intervjuvani mladostniki so povedali zgolj v splošnem, da so vzpostavili prijateljske odnose z vrstniki.

Skupno vsem sogovornikom je, da izven vzgojnega zavoda nimajo široke socialne mreže. Dve mladostnici (2 in 4) povesta, da izven zavoda nimata nobenih prijateljev. Edini prijatelj, ki ga imata, je fant. Njuno podporno okolje predstavlja družina, drugih ljudi izven družine, na katere bi se lahko zanesli, nimata. Socialna mreža mladostnikov v vzgojnem zavodu pogosto ni zelo obširna. Največkrat vstopajo v nove odnose z ljudmi, ki jih spoznajo v zavodu, ali pa so povezani s kakšnim sorodnikom oziroma staršem (Adley in Jupp Kina, 2014).

Mladostnica 3 ima poleg podpore v družini še eno prijateljico, na katero se lahko zanese.

Mladostnik 1 je povedal, da ima nekaj znancev in prijateljev, po pomoč pa se lahko obrne na starše in prijateljico. Mladostnika 5 in 6 sta omenila, da imata izven zavoda več prijateljev.

Rezultati šestega raziskovalnega vprašanja so pokazali, da se vsi mladostniki veselijo odhoda iz vzgojnega zavoda, trenutka, ko ga bodo lahko zapustili. Mladostnica 3 se je odločila, da po koncu semestra prekine odločbo o bivanju v vzgojnem zavodu. Sama to lahko stori, ker je že polnoletna. Je edina sogovornica, ki mi je zaupala, da je je prehoda iz vzgojnega zavoda domov tudi malo strah in da ob tem čuti negotovost. Ostalih pet sogovornikov vznemirjeno pričakuje trenutek odhoda in ob tem ne čuti nobenih skrbi, strahu ali negotovosti. Mladi, ki so v fazi priprav na odhod, govorijo o samostojnem življenju pozitivno vznemirjeni in polni pričakovanj.

Na to kažejo tudi rezultati raziskave Žižak in Vizek Vidović (2004) in Höjer in Sjöblom (v Adley in Jupp Kina, 2014). V rezultatih intervjujev je mogoče opaziti njihovo opazno željo po samostojnem življenju, željo po biti sam, ki se predvsem navezuje na potrebo po več zasebnosti (poleg manjšega intimnejšega prostora brez sostanovalcev), kar je najizraziteje pri tistih, ki so v ustanovi preživeli daljše obdobje. Velik delež mladih odhod pričakuje z vznemirjenostjo in menijo, da so pripravljeni „iti na svoje“, želijo biti samostojni in svobodni in želijo se zabavati.

Doživljanje lastne pripravljenosti na življenje izven vzgojnega zavoda vsi mladostniki opisujejo kot nekaj, na kar čakajo že od same namestitve v vzgojni zavod in da so pripravljeni na življenje izven vzgojnega zavoda. Vsi intervjuvani mladostniki menijo, da so pripravljeni na življenje po vzgojnem zavodu in da komaj čakajo, da zaključijo svojo bivanje v njem. Svoje občutke o doživljanju obdobja pred zaključkom bivanja v vzgojnem zavodu opisujejo, kot da so to obdobje komaj dočakali. Mladostnica 4 je povedala, da se ji to obdobje zdi sladko, ker se približuje čas, ko bo lahko zapustila vzgojni zavod in bo sama odločala o svojem življenju. Mladostnik 1 je povedal, da komaj čaka, da bo zapustil vzgojni zavod in da bo šel na svoje. Mladostnica 2 je povedala, da ji je obdobje pred zaključkom bivanja v vzgojnem zavodu enako slabo, kot ji je bilo

do sedaj. Vzgojni zavod si želi čim prej zapustiti. Ob tem ne čuti nobenih skrbi, samo veselje, da bo končno svobodna. Mladostnica 3 se veseli vrnitve domov k družini. Je edina mladostnica, ki omeni, da glede odhoda iz vzgojnega zavoda doživlja ambivalentne občutke. Zelo jo veseli, da bo živela doma, obenem pa je napeta, ker ve, da je veliko lažje nekaj reči kot storiti. Po drugi strani je tudi žalostna, ker se je zelo navadila na okolje v vzgojnem zavodu in čeprav se ji ob prihodu to ni niti sanjalo, sedaj prizna, da ga bo pogrešala. Mladostniki so torej z veseljem sprejeli izziv samostojnega življenja in pridobitve večjega nadzora nad svojim življenjem.

Raziskava Höjer in Sjöblom (v Adley in Jupp Kina, 2014) je pokazala, da obstaja razlika med tem, kaj mladostniki pričakujejo od odhoda iz zavoda, in realnostjo, ko se to enkrat zgodi. V realnosti se večkrat izkaže, da so izzivi samostojnega življenja večji od pričakovanj in

In document VZGOJNEGA ZAVODA (Strani 61-69)