Interpretacija rezultatov po raziskovalnih vprašanjih

Rezultati so predstavljeni po raziskovalnih vprašanjih. Predstavljene so glavne kategorije in posamezne teme znotraj njih. Med predstavitvijo kategorij in posameznih tem so rezultati povezani s teoretičnimi izhodišči.

1. RV: Kako mladostniki opisujejo in razumejo okoliščine, zaradi katerih so prišli v vzgojni zavod?

SODNA ODLOČBA NAMESTITVE V VZGOJNI ZAVOD

Dve od šestih sogovornikov sta bili v vzgojni zavod nameščeni zaradi obravnave kaznivega dejanja na sodišču. Dobili sta sodno odločbo namestitve v vzgojni zavod. Mladostnica 4 je prišla v zavod, ko je bila stara 17 let, kot razlog prihoda navaja kombinacijo socialnih razmer v domačem okolju in obravnavo na sodišču zaradi kaznivega dejanja. Pred prihodom v zavod je bivala v mladinskem domu. Zaradi posredovanja marihuane mlajšemu fantu je morala na sodišče in bila je izključena iz mladinskega doma. S strani sodišča je bila že predhodno opozorjena, da bo zaradi kraje morala v zavod. Ko je v mladinskem domu posredovala marihuano nepolnoletnemu fantu, ji je sodišče izreklo odločbo, da mora iti v zavod. »Am, kradla sem, v trgovini sem ukradla La…, to je nek serum za obraz 600 eurov vreden, ali 500, plus dva parfuma Gucci in Prada, pa Chanel, ne vem, nekaj takega in pač druge stvari /.../. Pa drugo s***², kaj pa je blo, pardon izrazu, da so me dobili, kadila sem v mladinskem domu, ki sem bla prej, z enim mlajšim fantom od mene, eno leto je bil mlajši in ga je zvilo, bruhu je pa to, in so pač mi policijo poklicali in sem pač mela sodišče zaradi tega. Ful hudo. In na tem sodišču so mi pač izrekli.«

»Zarad brutalnega pretepa. Sodna odločba.«

Mladostnica 5 pripoveduje, da je bila v ta vzgojni zavod nameščena zaradi kaznivega dejanja − brutalnega pretepa. Predhodno je bila vključena v drug vzgojni zavod, od koder pa so jo izključili. Nato je neko obdobje, okrog enega leta, bivala doma in hodila na izobraževanje za mlade. Večino časa je preživela zunaj. »/…/vmes sem bla, iz [zavod] so me tud ven vrgli, pa ne vem točno kdaj, pa ne vem točno ene dve let, al pa en let pa pol, pol sem bla pa vmes doma, pa pač na PUNKT sem hodila, mislim doma, tok koker sem bla, sej sem bla več al manj zuni, tko da pol sem šla pa v zavod.«

Po kaznivem dejanju pretepa je imela obravnavo na sodišču. Odločali so se o namestitvi v Prevzgojni dom Radeče ali v kateri drug vzgojni zavod. »Drugač so se odločil, ne js nisem mela nič na izbiro, to mi je itak pol sodišče odloču. /…/ mislim, da je bilo celo takrat, da je moj odvetnik predlagu, da bi me dal v Radeče, k prej sem bla js že v drugem zavodu, in tam sem, pač ful begov sem mela od tam, in je pol predlagau, da bi blo bolj, da bi šla v Radeče, ker ne morem uidit od tam ane, ampak so pač pol odločil za ta zavod.«.

V Republiki Sloveniji mladostniki postanejo kazensko odgovorni, ko dopolnijo 14 let. Na spletni strani Centra za socialno delo Bežigrad je podroben opis kazenskega postopka zoper mladostnika, od koder navajam sledeče. Postopek zoper mladoletnika se na zahtevo tožilca lahko

2 Kletvice, ki so jih mladostniki uporabljali v intervjujih, v magistrski nalogi zapišem z zvezdicami.

44

uvede za vsa kazniva dejanja. V 6. poglavju Kazenskega zakonika Republike Slovenije so navedeni vzgojni ukrepi in kazni za mladoletnike. Namen vzgojnih ukrepov in kazni za mladoletnike je, da se mladoletnim storilcem kaznivih dejanj z varstvom in pomočjo, z nadzorom nad njimi, njihovim strokovnim usposabljanjem in razvijanjem njihove osebne odgovornosti zagotovijo njihova vzgoja, prevzgoja in pravilen razvoj. Med vrste vzgojnih ukrepov spadata oddaja v vzgojni zavod ali oddaja v prevzgojni dom. Vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod se izreče v primeru, da mladoletnik potrebuje stalen nadzor in strokovno vodstvo.

Časovno je ta ukrep omejen na najmanj 6 mesecev in največ 3 leta. Vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom se izreka v primerih, ko gre za težja kazniva dejanja, ponavljanje kaznivih dejanj, oziroma če so bili prej izrečeni drugi vzgojni ukrepi, ki niso dosegli namena vzgoje in prevzgoje. Časovna omejitev je najmanj eno leto in največ tri leta (Obravnava otrok in mladostnikov s težavami v odraščanju, b. d.).

»Zarad problemov v družini.«

Mladostnica 4 je kot razlog namestitve v vzgojni zavod navajala tudi neznosne družinske razmere. »Prišla sem pa v zavod zarad problemov v družini, nisem mogla več prenašat očeta.«

Zaradi problematičnega odnosa z očetom je med čakanjem na odločbo s sodišča sama prostovoljno prišla v vzgojni zavod tri mesece prej. »V bistvu je blo, sodišče sem mela, sem itak vedla, da je to blo moje tretje in že na drugem sodišču sem bla opozorjena, da mi bodo sodili zavod. Prišla sem pa v zavod zarad problemov v družini, nisem mogla več prenašat očeta. Ker ga je pil in se fizično znašal nad mano. In itak pač mi je grozilo sodišče zavod in sem pol prišla tri mesce preden mi je sodišče določlo.«

NAMESTITVE V VZGOJNI ZAVOD PREK CENTRA ZA SOCIALNO DELO

Ostali sogovorniki, štirje od šestih, so bili v vzgojni zavod nameščeni prek centra za socialno delo. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v 121. členu določa, (1) da sme center za socialno delo sam ali v sporazumu s starši oddati otroka v zavod zaradi njegove osebnostne ali vedenjske motenosti, ki bistveno ogroža njegov zdrav osebnostni razvoj. (2) Center za socialno delo odloči o ustavitvi izvrševanja ukrepa iz prejšnjega odstavka takoj, ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil ukrep izrečen. (3) Na podlagi mnenja zavoda sme center za socialno delo izjemoma podaljšati ukrep iz prvega odstavka tega člena tudi preko roka iz prejšnjega odstavka.

Tudi za tak ukrep veljajo omejitve iz prejšnjega odstavka. (4) Otrok, ki dopolni osemnajst let, sme ostati v zavodu le v primeru, da v to privoli (Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, 2004).

»Prišla je socialna in so me vzel.«

Štirje sogovorniki so bili v vzgojni zavod nameščeni preko centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD). V treh primerih je CSD sodeloval s starši, v enem primeru pa tega sodelovanja ni bilo. To se je zgodilo pri mladostniku 1. Mladostnik 1 pripoveduje, da je socialna delavka iz CSD prišla k njim domov in dejala, da starša zaradi svoje bolezni nista več sposobna skrbeti zanj in za njegovega brata, zato so zanju poiskali drugo namestitev. Doma je živel s starši in bratom. Ko je prišla socialna delavka na dom, so brata poslali v zavod za invalide, starše v dom za ostarele, njega pa so poslali v krizni center. Nihče od družinskih članov se ni strinjal z odločitvijo CSD. Pravi, da sta se starša upirala in da so ga morali iztrgati iz maminega naročja.

45

Mama je jokala, oče pa se je skoraj onesvestil. »Verjamite, če bi takrat menila, da je blo res, pa onadva bi privolila, tako sta se upirala na vsak način. Potem so pa poskušal, tako da so me iztrgal iz maminega naročja. Mama se je jokala. Doživela je kap. Moj foter se je skor ubou po štengah, zarad tega, ker se je skor onesvestu zarad tega.« /…/ »Ja odločil so se, da me bojo vzel.

Ker so domneval, da nista več zmožna skrbet za mene pa za brata.«

Starša sta bolna: »Ata ma parkinsonovo. Mama ma pa sladkorno, tipa dve.« Zaradi bolezni so starša namestili v dom za starejše občane, njegovega brata v dom invalidov, njega pa so sprva dali v krizni center in pravi, da so mu povedali, da bo lahko po 21 dneh odšel domov. »/…/ so mi lagal, da bom lahk šou po 21 dneh nazaj domov. Lagal so. In pol so mi dal možnost domsko skupino al pa zavod. In nisem mel odločitve pri tem in so me strpal v zavod, ker je kao najboljše okolje za mene. Med vsemi drogeraši in vse skupi tuki. Kar sovražim.« O njegovi namestitvi v vzgojni zavod je odločal center za socialno delo.

»Sem se odločila, da grem na center.«

Nasprotno od mladostnika 1, je pri mladostnici 3 namestitev v vzgojni zavod potekala na njeno željo. Medtem ko je mladostnik 1 CSD doživljal izrazito negativno in dojemal, da je bila njegovi družini storjena huda krivica, pa je mladostnica 3 v CSD videla rešitev, ki ji bo pomagala iz težav. Na CSD se je obrnila sama zaradi težav, ki jih je imela s fantom, pri katerem je stanovala.

V šolo ni hodila, zato so jo izključili, ni želela živeti doma, zato je stanovala pri fantu. Ker je bil fant do nje nasilen, se je odločila, da gre na CSD, kjer je povedala v kakšni situaciji je. Namestili so jo v krizni center, nato pa v vzgojni zavod. »Ja v bistvu nisem hodila v šolo. Izključil so me iz šole. Nisem hotla bit doma, ker sm takrat hotla bivat pri fantu ne, in pol je prišlo do tega, ker je bil nasilen do mene, sem se odločla, da grem na center. In sem pač povedala v kakšni situaciji sem, pol so me pač oni namestil v krizni center, pa pol sem, v zavod.«

»Aja, pač to je ta zgodba.«

Mladostnico 2 in mladostnika 6 je v vzgojni zavod namestil CSD v sodelovanju s starši. Starši otroka, ki je usmerjen v vzgojni program, soodločajo pri izbiri ustanove, ki bo izvajala program.

Z ustreznimi ustanovami jih seznani šolska svetovalna služba, pristojni center za socialno delo ali ustrezna komisija za usmerjanje (Priloga k vzgojnemu programu, 2004). Ukrep oddaje v vzgojni zavod je bil način rešitve njunih težav. Mladostnik 6 v intervjuju ni povedal veliko. Dejal je le, da so bile doma težave, ker ni bil priden v šoli, in da so se zato tudi krhali družinski odnosi.

»Zarad šole. Ni blo uredu. Ker se je blo nabralo nekaj problemov v šoli. /…/ Blo je slabo doma.

Kregal smo se dost. In nisem se uču.« V prvi vzgojni zavod so ga namestili, ko je bil v devetem razredu, srednješolsko izobraževanje pa je nadaljeval iz tega vzgojnega zavoda, v katerem je še vedno. Mladostnica 2 je okoliščine namestitve podrobneje opisala. Dejala je, »to je ta zgodba.«

V zavod je prišla, ker je v prvem letniku popustila, začela se je drogirati, ni hodila v šolo in želela si je pavzirati letnik, česar pa ji doma niso dovolili. Z domačimi se ni razumela, tudi po več dni je ni bilo doma. CSD jo je namestil v zavod, da zaključi letnik. Glede namestitve v vzgojni zavod ni imela izbire, morala je iti. Sprva so ji govorili, da gre tja končat samo 1. letnik.

Tudi odločbe ni podpisala, ampak so jo starši, ker je mladoletna. »V prvem letniku sem hodila na gostinsko v [kraj šole], pa sem pač začela bluzit. Se prav, da vam razložim to: začela sem se drogirat, pa nisem hodila v šolo, hotla sem pač pavzirat prvi letnik. Pa mi pol doma niso dovolil.

Pa ne vem, po več dni me ni blo doma. Pa tko, nisem se razumela s tastarimi, pol so me pa

46

socialna sem poslala, da končam 1. letnik.« »/…/ js sem mogla it. Tam so me pol tko nagovoril, k so rekli ja, sej greš samo 1. letnik končat, pa pol greš nazaj lahko v [kraj šole]. O, kok so se mi zlagal.«

Vsi mladostniki imajo jasno predstavo, zakaj so prišli v vzgojni zavod. Vsak izmed njih je navedel razloge in opisal postopek, ki jih je pripeljal do namestitve vanj. Mladostniki razumejo, da oddajo v vzgojni zavod ureja CSD. Mladostnici, ki sta bili nameščeni prek odločbe sodišča, sta se s tem sprijaznili in razumeli, kaj morata opraviti, da se bo odločba prekinila. Trije mladostniki se s svojo namestitvijo v vzgojni zavod niso strinjali in so vzgojni zavod, še posebej na začetku, zavračali. Dve mladostnici pa sta vzgojni zavod doživeli kot umik iz neznosnih domačih razmer, namestitev v vzgojni zavod je bila zanju ugodna rešitev. Mladostniki podpore v družinskem okolju običajno nimajo oz. so neustrezni vzgojni vzorci v družini najpogosteje tudi vzrok za nastanek ali vsaj za poglobitev čustvenih in vedenjskih težav (Šoln Vrbinc, Jakič Brezočnik in Švalj, 2016).

Družine pogosto menijo, da je namestitev njihovega otroka v vzgojni zavod končna postaja.

Sogovorniki so kot razlog namestitve v vzgojni zavod omenjali težave v družini. Škoflek idr.

(2004) pišejo, da je bila pretežna večina otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami v svojem preteklem življenju izpostavljena številnim razvojno neugodnim in ogrožajočim dejavnikom, kot so: družinski nesporazumi, prepiri, fizično ter psihično trpinčenje in zloraba, vzgojno in čustveno zanemarjanje, neustrezno posvečanje otroku v primerih obolenj, bolezni, čustvenih stisk ipd. (Škoflek idr., 2004).

2. RV: Kako so mladostniki doživeli namestitev in prve mesece bivanja v vzgojnem zavodu?

DOŽIVLJANJE NAMESTITVE V VZGOJNI ZAVOD

»Sam odkimaval sem, pa prikimaval.«

Nikomur od šestih mladostnikov namestitev v vzgojni zavod ni bila prijetna. Spomini na prve dni v vzgojnem zavodu so vezani na številne slabe občutke in čustva žalosti, izgubljenosti, tudi jeze. Mladostnik 1 pripoveduje, da se na začetku ni počutil dobro v zavodu. »Ko sem sem pršu je zgledal tko, da 4 mesce nisem spregovoril niti besede. Ne z vzgojitelji in ne z dijaki. Sam odkimaval sem, pa prikimaval. Pa naredu se kot ne vem kaka žival, da sem sledil vsem ukazom, brez da bi kej rekel sploh.« Z nikomer v zavodu ni želel govoriti. Hotel je zapustit zavod, nato pa ga je zelo prizadela novica, da je njegova mama doživela možgansko kap. »Na začetku sem govoru, da bom šel stran. In pol k sem slišu, da je moja mama doživela kap, me je dobesedno, ukol me je ubrnil, zarad tega ker takrat sem bil cel paničen pa shiran do konca.« Od strokovnih delavcev v zavodu ni želel sprejeti nobene pomoči. Njegovo mnenje je bilo, da so nesposobni.

»/…/ zarad tega, ker sem videl, da so nesposoben.«

Mladostniki, ki ne prihajajo prostovoljno v institucijo, v strokovnjakih vidijo predstavnike sveta odraslih, ki pa so jim že v preteklosti storili veliko hudega (Kiehn, 1997).

47

»Ko mladega človeka iztrgamo iz njegove domače družine, je to vsekakor občutna zareza v njegovem razvoju, prav taka zareza pa je tudi za družino« (Kiehn, 1997, str. 161). Napotitev otroka ali mladostnika v zavod za vzgojo in izobraževanje je poseg v družino, ki običajno povzroči številne čustveno negativne reakcije staršev in otroka, pri starših občutke krivde zaradi lastne vzgojne neuspešnosti, pri otroku pa strah pred (neznanim) zavodom (Priloga k vzgojnem zavodu, 2004).

»[Ti] otroci običajno ne prihajajo prostovoljno in praviloma tudi ne izražajo želja po kakršnikoli spremembi – če že, si želijo spremembe v lastno korist, saj imajo vtis, da je okolje do njih prezahtevno, preganjajoče in krivično« (Vec, 1999, str. 70). Prav to dejstvo, da mladostnik 1 za svojo namestitev v vzgojni zavod ni videl nobenega pravega razloga, je vplivalo na njegovo celotno bivanje v vzgojnem zavodu in posledično ga je vse do zapustitve zavračal.

»Kar en drug kraj, mal divji.«

Mladostnica 2 pripoveduje, da je bila prepričana, da ne spada v vzgojni zavod. Ko se je primerjala z drugimi mladostniki, ki jih je videla v zavodu, je sebe dojemala popolnoma drugače.

Vedela je, da je v zavodu pristala zaradi neprimernih dejanj na šolskem področju, ker je pač

»zafrknila«. Vrstnike pa je doživela kot manj inteligentne, popolnoma drugačne njej. Ta občutek, ko je videla med kakšne mladostnike je prišla, je bil zanjo srhljiv. Tako kot mladostnik 1, je tudi mladostnica 2 bivanje v zavodu zavračala. »/…/ kar neki. Ker so sošolci res mentalno zabiti, pa še js mam filing, da sem js res normalna, pa sem pač res zarad pizdarij tle. Tko, če pogledam ostale. Tko, da mi ni blo kul. Sem pač vidla med kakšen folk sem prišla. Ne vem. Spomnem se, to mi je blo o ful. Kuj k sem prišla sem prišla k /…/, to je bil torek, mislim da, a, ne pondelek je bil.

No, pol pač sem dobila kar eno bluzo in je pršu [mladostnik] in pol tko s takemu velikemu nožem, šou tko prot men, in mi je tuki pri bluzi neki delau. Ja. Ni blo prijetno za prvi dan.«

»Na začetku je ful težko.«

Mladostnicama 3 in 4 je bilo na začetku zelo težko. Mladostnica 3 pripoveduje, da ji je bilo na začetku težko, ker ni nikogar poznala, in težko ji je bilo navezati stik z ostalimi mladostniki. »Ja, v bistvu na začetku je ful težko, ker nobenega ne poznaš, pa te vsi ful gledajo, pa te v bistvu vsi sam ocenjujejo, ker te sploh ne poznajo. In je neki časa trajal, da sem v bistvu, sploh prišla v stik pač. Ne vem, taku, v razredu sploh s sošolci. Tam je bil najhitrej, pol pa počas.« Nadaljuje, da ji je bilo težko tudi zaradi skupine, v katero je bila nameščena. Bilo ji je neprijetno. »Na začetku je blo ful težko. Sploh zato, ker, ko sem prišla, je bla ta skupina najhujša, ful so pač delal nekih problemov, pač, še grše so se obnašal od mene in tega nisem bla navajena, pač. In je blo ful neprijetn.« Ob prihodu se ji je zdelo, da je zavod nekaj najhujšega, kar se ji je zgodilo. Pravi, da je to zato, ker ni vedela, kaj je zavod, in si tega ni znala predstavljati: »Ja, v bistvu, takrat mi je blo pač neki najhujšega pridit sem, zato ker nisem vedla, kaj sploh pomen zavod. Pač nisem si znala predstavljat tega.«

»Nisem hotla se zjokat, ampak se nisem mogla zadržat.«

Tudi za mladostnico 4 je bil prihod v zavod čustveno zelo težek dogodek. Doživljanje čustev ob svojem prihodu v zavod opisuje, ko ni mogla zadržati joka. »Ko so me pripeljali sem, tak sem pogledala proti stopnicah, in tak, nisem hotla se zjokat, ampak se nisem mogla zadržat.«

Nasprotno od mladostnika 1, ki je zavračal podporo strokovnih delavcev v zavodu, je bil zanjo

48

že prvi stik z dopoldanskim vzgojiteljem izrazito pozitiven. Opazil je, da ji je bilo ob prihodu težko, in jo je opogumil z besedami, da bodo tukaj lepo poskrbeli za njo. »In je prišel [dopoldanski vzgojitelj] do mene in je rekel, a ti si pa nova, pa pač videl, da mam solzne oči in reku, ne sej bo, sej bomo mi poskrbeli lepo za tebe. In to so ble tiste besede, k res sem rabla, ok, sej mogoče pa ne bo tak slabo.«

»Mi je blo brezveze.«

Mladostnici 5 bivanje v zavodu na začetku ni bilo všeč. Ni upoštevala vseh pravil. Vse ji je bilo

»brezveze«. Potem ko se je tudi sama popravila, ji je bilo boljše. »/…/ na začetku mi je blo brezveze, tko. Tud nisem upoštevala kakšni pravil al pa kej. Mi je blo brezveze. Ampak pol, k sem se tud jst popravla, pa, mi je blo pa tko pač uredu.« Pove tudi, da je bilo na začetku kar težko in

»brezveze«. Potem ko se je tudi sama popravila, ji je bilo boljše. »/…/ na začetku mi je blo brezveze, tko. Tud nisem upoštevala kakšni pravil al pa kej. Mi je blo brezveze. Ampak pol, k sem se tud jst popravla, pa, mi je blo pa tko pač uredu.« Pove tudi, da je bilo na začetku kar težko in