Primeri dobrih praks izvendružinske vzgoje mladostnikov v tujini

Nizozemska

Na Nizozemskem so se z reorganizacijo vzgojnih zavodov začeli ukvarjati konec sedemdesetih let (Konijn, 2004). Rezultat reorganizacije so trije sektorji storitev, ki se nanašajo na organizacijo oskrbe za mlade: storitve za oskrbo, varstvo otrok in mladine ter skrb za duševno zdravje otrok in mladostnikov. Vodilno načelo preoblikovanja tovrstne politike je, da morajo biti storitve in oskrba, kolikor je le mogoče, blizu otrokovega/mladostnikovega doma in časovno kar se da kratkotrajni. Do leta 1980 se je na Nizozemskem zaradi reorganizacije zaprlo več ustanov, ki so bile prej namenjene namestitvi otrok in mladostnikov. Oblikovale so se stanovanjske skupine, ki so se izkazale za zelo uspešne, in upadlo je število mladoletnih »prestopnikov« (Dekker idr., 2012).

Delo z mladostniki na Nizozemskem je tako vedno bolj osredotočeno na udeležbo uporabnikov in njihovo aktivno vključevanje v odločitve, ki odločajo o njihovi prihodnosti. Mladostniki in starši mladostnikov so tudi vedno pripravljeni na takšno obliko sodelovanja (Knorth, 2002).

Ena izmed posebnosti v primerjavi s Slovenijo je, da imajo na Nizozemskem šolo za posebno sekundarno izobraževanje, ki je nastala z namenom, da bi v izobraževalni sistem vpeli mladostnike, ki so se iz različnih razlogov znašli na ulici. Šola se imenuje Penta College, del Foundation Attendiz in zagotavlja izobraževanje za učence iz različnih kulturnih in socialnih okolij, z različnimi vrstami težav, tako čustvenimi kot vedenjskimi. Dijaki so večinoma nemotivirani za učenje, pogosto imajo tudi neugodno domačo situacijo in imajo za seboj neuspel poskus izobraževanja na drugi stopnji (izključitev) ali so v poseben program napoteni takoj po osnovni šoli zaradi čustvenih in vedenjskih težav. Od leta 2003 v program sprejemajo tudi dijake, ki nimajo izrazitih čustvenih in vedenjskih težav, od leta 2009 pa sprejemajo dijake z motnjami avtističnega spektra. Dijake z blažjimi čustvenimi in vedenjskimi težavami vključujejo zgolj za krajše obdobje, od 3 mesecev do 1 leta, potem pa jih usmerijo nazaj v običajno srednjo šolo. Program na šoli je usmerjen predvsem v pridobivanje praktičnih znanj in spretnosti, kot so obdelava lesa, kovinarska znanja, avtomehanična znanja, kuharska znanja, in splošnih predmetov, nizozemščine in matematike. Velik poudarek dajejo na učenje socialnih veščin, predvsem v povezavi s praktičnim izobraževanjem pri delodajalcu, ko dijaka intenzivno spremljajo in mentorirajo. Bistvo ustanove je v učenju funkcionalnih spretnosti in čim prejšnjem vključevanju nazaj v družbo, pri tem pa so jim glavno vodilo močne točke posameznega dijaka in program, prilagojen potrebam posameznika (Šoln Vrbinc idr., 2016).

Drugi primer iz Nizozemske je institucija The Vaart, ki je le ena od ustanov, ki deluje pod okriljem organizacije Horizont. Ta mladim in njihovim staršem oz. skrbnikom pomaga in jih

15

usmerja pri učenju ter jim pomaga spopadati se s težavami v odraščanju, s katerimi se mladi srečujejo. V The Vaart so mladi nameščeni z odločbo družinskega sodišča, ki jo na sodišče poda mestna uprava na podlagi mnenja neodvisne organizacije, ki se ukvarja z obravnavo mladoletnikov (pri nas je za to pristojen center za socialno delo). Institucija dečkom in deklicam, starim od 12 do 18 let, ki se soočajo z resnimi vedenjskimi težavami, tudi v kombinaciji s psihičnimi motnjami in/ali blago motnjo v duševnem razvoju, nudi specialistično obravnavo.

Pomoč nudijo v naslednjih skupinah: »forenzična skupina« za dekleta, to so dekleta, ki so storila kazniva dejanja in bi v nasprotnem primeru šla v zapor; skupine za opazovanje in diagnostiko čustvenih in vedenjskih težav, v kateri so nameščeni 10 tednov in jih potem namestijo v ustrezno skupino znotraj zavoda; mešane skupine mladih s čustvenimi in vedenjskimi težavami; skupina za fante s hujšimi čustvenimi in vedenjskimi težavami; skupina s posebnim varstvom in obravnavo; posebna skupina, imenovana »Z roko v roki«, katere cilj je učenje za življenje po zapustitvi zavoda (pol-odprta skupina) (Šoln Vrbinc idr., 2016). V slovenskih vzgojnih zavodih takšne delitve na skupine nimamo, a se v praksi kaže velika potreba po razdelitvi mladostnikov v podobne skupine, kot jih imajo v tej instituciji na Nizozemskem.

Posebnost znotraj zaprtega zavodskega sistema The Vaart je program »Z roko v roki«, ki je namenjen delu z mladimi, ki prihajajo iz zaprtega sistema in se morajo spopasti z izzivi, ki jih prinaša življenje izven institucije. Mladostniki se učijo odgovornega vedenja in prevzemanja nadzora nad svojim življenjem. V obravnavo so poleg mladostnikov vključeni tudi starši, vsako družino pa smatrajo kot celico zase in temu primerno načrtujejo obravnavo in uporabljajo individualiziran pristop. Uporabniki, v tem primeru mladostniki in straši, so nosilci procesa in skupaj s strokovnimi delavci oblikujejo cilje svoje obravnave. Za dosego zastavljenih ciljev uporabljajo različne metode, ki vključujejo skupine, kjer se mladi učijo socialnih veščin, družinsko terapijo, tematska srečanja itd. (Šoln Vrbinc idr., 2016). V Sloveniji takšno obliko dela preizkušamo prek pilotnih projektov skupin za poodpustno spremljanje, vendar je v naših projektih izpostavljeno delo z mladostnikom, delo s starši pa zaradi specifične družinske situacije največkrat niti ni možno.

Druga posebnost The Vaart so projekti v tujini, kamor za določen čas pošljejo mladostnike, starejše od 16 let, ki so že bili ambulantno obravnavani in nameščeni v stanovanjsko skupino ali zavod ter jim tovrstna obravnava ni prinesla želenih učinkov. Mladostniki so v tujini na kmetiji in se vključujejo v tamkajšnje vsakodnevne dejavnosti. Namen je, da prek tovrstnega dela doživijo pozitivne izkušnje samopotrditve in dviga občutka lastne vrednosti, kar lahko vodi do spremembe dojemanja sebe in posledično tudi spremembe vedenja. V obdobju, ko so v tujini, so vključeni tudi v izobraževalni proces na daljavo (Šoln Vrbinc idr., 2016).

Nemčija

V Nemčiji se je v zadnjih štiridesetih letih sistem vzgojnih zavodov spremenil predvsem v povečevanju strokovnjakov s tega področja. V petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja so bili pogosti vzgojni zavodi z velikim številom stanovalcev pod vodstvom cerkve. Zavode je vodilo nekvalificirano osebje, zato so bile razmere v ustanovi zelo slabe (Goffman, 1957). Goffman jih poimenuje totalne institucije. Dvom v takšen način vodenja vzgojnih zavodov se je pojavil konec šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je takratno študentsko gibanje začelo opozarjati na kršenje otrokovih pravic v teh ustanovah. Leta 1990 je bila sprejeta Konvencija o otrokovih pravicah in takrat so začeli tudi razmišljati o primernih namestitvah otrok v vzgojne zavode. Ključna vodila razprav so bila specializacija, decentralizacija in regionalizacija na manjše skupine. Istočasno je

16

potekalo izobraževanje osebja, ki je delalo v vzgojnih zavodih, in začela se je razvijati socialna pedagogika, ki je začela z uvajanjem novih metod in konceptov. Uveljavljati se je začelo tudi rejništvo in druge oblike stanovanjskih namestitev v skupnosti.

Socialna pedagogika se je ukvarjala z varstvom otrok in mladostnikov v Nemčiji. Obsega tako strokovno kot akademsko disciplino in je enakovredna socialnemu delu na način, kot se ga uporablja v Severni Ameriki in v Združenem kraljestvu (Zeller in Köngeter, 2012).

Storitve, ki so namenjene otrokom in mladostnikom, delijo v tri kategorije: podpora družini, ki poteka v skupnosti za vsak primer posebej, dnevni centri za otroke in alternativna oskrba (rejništvo in namestitev v vzgojni zavod) (Fendrich, Pothmann in Tabel, 2012). Vzgojni zavodi temeljijo na družinsko usmerjeni terapiji in stanovanjskih skupinah, »vaseh« za otroke in mlade in individualnih namestitvah, ki so podobne slovenskim mladinskim stanovanjem (Bürger, 2001).

Pri delu s pomoči potrebnimi obstaja izrazita ločnica med ambulantno in stacionarno obliko pomoči. K ambulantni obliki pomoči uvrščajo (Šoln Vrbinc idr., 2016):

Vzgojno svetovanje: vzgojne, družinske svetovalnice, multiprofesionalni timi, podprti s psihološkimi in terapevtskimi pristopi, kjer se tim ukvarja z otroki, mladostniki, starši in drugimi pomembnimi vzgojnimi osebami v razreševanju in premagovanju individualnih in družinskih problemov.

Socialno skupinsko delo: skupinski pedagoški koncept premagovanja razvojnih težav in vedenjskih problemov. Cilj je mladostnike opremiti s socialnim učenjem in uspešnim vključevanjem v skupine. Časovni obseg je praviloma majhen, enkrat tedensko, kjer socialni pedagogi opremljajo mlade s socialnimi veščinami.

Vzgojna pomoč oz. svetovalni pomočniki: oseba, ki mlademu stoji ob strani in mu daje podporo.

Gre za staro obliko pomoči, ki je lahko zelo fleksibilna. Lahko je tudi oblika vzgojnega ukrepa mladoletniškega sodnika, kjer se mladoletnemu določi osebo, ki mu bo pomagala. Uporablja se tudi kot zadnja možnost pred strožjimi sankcijami, ki je opredeljena v Zakonu o sodiščih za mladoletnike.

Socialnopedagoška pomoč (podpora) družini: nastopa v različnih oblikah in možnostih, ki se lahko razlikujejo v vsebinskem delu in intenziteti, kot tudi v metodičnih pristopih, vse do družinske terapije. Skupno vsem oblikam je, da so namenjene celotni družini pri reševanju vsakodnevnih težav, konfliktov in kriz ter podpirajo doseganje samopomoči. Gre za skupnostno obliko, kjer strokovni delavec/-ka družino in vse njene člane podpira v njihovem neposrednem družinskem okolju. Pomoč, podpora, svetovanje družini ter krepitev staršev pri njihovem vzgojnem delovanju so tudi v Sloveniji zelo potrebni, saj so družine pogosto v stiskah zaradi vsakdanjih življenjskih nalog in situacij.

Dnevne skupine: sodijo v delno stacionarne oblike pomoči in predstavljajo življenjski prostor med družino in šolo. Gre za realni življenjski okoliš, kjer so oskrbovani pretežno starejši otroci, ki redno dnevno obiskujejo ta prostor. Večina dnevnih skupin daje poudarek socialnemu učenju, napredovanju na šolskem področju in delu z družino (Šoln Vrbinc idr., 2016).

K stacionarni pomoči pa sodijo (Šoln Vrbinc idr., 2016):

Različne oblike oskrbe (družinska, glede na trajanje – dlje časa, krajši čas, oskrba v pripravljenosti za npr. krizne intervencije oz. t. i. nujne primere), katerim je vsem lastno, da gre za vzgojo praviloma mlajših otrok v zasebnih okvirih, v družinah. Primaren cilj je, za razliko od posvojitev, da se otrok vrne v izvorno družino.

17

Rejništvo: skrbniki imajo iste pravice in dolžnosti kot starši. Za težje primere je pomembno, da ima vsaj eden od staršev pedagoško kvalifikacijo.

Vzgojni zavodi: klasična oblika izvendružinske institucionalne oskrbe otrok in mladostnikov, ki se je v zadnjih letih bistveno spremenila in diferencirala. Vzgojni zavodi so manjši, podobni družinam, bolj liberalni, obstajajo samostojne stanovanjske skupine/skupnosti, stanovanja za posameznika (mladinsko stanovanje) s spremljanjem, krizne namestitve.

Razmerje med različnimi oblikami oskrbe in zavodsko vzgojo je 40 : 60. Intenzivna socialnopedagoška oskrba posameznika, visoko fleksibilna oblika oskrbe, ki se je razvila iz zavodske vzgoje, lahko načeloma služi za vse oblike, od takšnih z nizko intenziteto do drugih oblik oskrbe z ali brez prenočitve, in intenzivnih oblik, t. j. "ena na ena". Vsebuje tudi doživljajsko pedagoške projekte, ki stremijo h konfrontaciji svojih meja in spoznavanju svojih možnosti. Obstaja tudi veliko različnih stanovanjskih skupin, ki so namenjene različnim ciljnim skupinam: od odvisnikov, do delinkventov, do oblik za pomoč staršem in otrokom itn. (Šoln Vrbinc idr., 2016).

Velika Britanija

V Veliki Britaniji se je področje za varstvo otrok, ki vključuje tudi institucionalno oskrbo, precej spremenilo. Spremembe na področju institucionalnega varstva otrok so reorganizirale vzgojne in prevzgojne institucije k specializiranemu rejništvu in skupnostnim oblikam za mlade. Otroci, ki prihajajo v te nastanitve, so običajno najstniki, ki so bili predhodno že nameščeni v rejništvo, vendar se zaradi njihovih čustvenih in vedenjskih težav in/ali kompleksnih potreb to ni izkazalo kot dobra rešitev (Stein, 2006).

Zakonodaja otroke, ki so v nameščeni v različne domove, definira kot »looked after children«

(oskrbovani otroci), vendar se ta definicija razlikuje od pokrajine do pokrajine. Na Škotskem na primer definicija vključuje vse otroke, ki so pod nadzorstvom strokovnih delavcev. To pomeni, da so vključeni tudi otroci, ki živijo doma in imajo pogoste stike s socialnimi delavci. Za otroke, ki dopolnijo 18 let, so posvojeni ali se vrnejo domov v družino, ta definicija preneha veljati (Biehal idr., 2014).

Na področju varstva otrok v Združenem Kraljestvu deluje več neprofitnih organizacij. Primer takšne organizacije je The National Society for the Prevention of Cruelty to Children (NSPCC).

Delujejo po načelih intervencijskega modela iz New Orleansa, ki pomaga socialnim delavcem in sodnikom pri odločanju, ali naj otrok ostane v matični družini ali se vključi v institucijo. V središču je otrokova varna navezanost, model pa mu omogoča sprejemanje odločitev in spoštovanje želja. Na ta način se otroku zagotovi pozitivno in varno varstvo v najkrajšem času, ko je to potrebno. V danem obdobju naredijo podrobno oceno o potrebah otrok in staršev, oceno o tem, kako se otrok razvija, oceno zdravja, vključno z duševnim zdravjem, morebitno zasvojenostjo, travmo ali nasiljem (NSPCC, 2018).

Razvejane imajo sisteme pomoči, ki se nanašajo na zapuščanje državne oskrbe. Veliko jih je pod ključem »care leavers – helpline«. Ustanovljeno imajo The Careleavers' Association v Manchesterju in prav tako The Careleavers' Foundation v Bali. Poleg teh dveh organizacij obstaja še veliko nevladnih organizacij, ki se posvečajo pomoči mladostnikom, ki so na prehodu iz državne oskrbe v samostojno življenje. Primer takšne nevladne organizacije je Become − The Charity for Children in Care and Young Care Leavers.

18