Odnosi in socialna mreža mladostnikov

Socialna mreža in stabilni pozitivni odnosi so eden izmed ključnih varovalnih dejavnikov, ko mladostnik zapušča vzgojni zavod. V realnosti pa so mladi v obdobju pred odpustom večkrat soočeni z osamljenostjo, izolacijo in pomanjkanjem podpore (Adley in Jupp Kina, 2014).

Občutek, da mladostnik ni sam in ima za sabo vsaj nekaj podpore, tako s strani osebja kot vrstnikov, pa je zelo pomemben pri odhodu mladostnika iz varnega udobja institucije v svet odraslosti in samostojnosti.

Raziskava Höjer in Sjöblom (2009, v Adley in Jupp Kina, 2014) je pokazala, da mladi ne želijo podpore samo, kadar se počutijo osamljene in ranljive, ampak bi želeli imeti ob sebi nekoga, s katerim se lahko pogovarjajo o svoji preteklosti, sedanjosti in se lahko nanj obrnejo. Najbolj pomembno se jim zdi to, da najdejo ustrezno bivališče po odhodu iz zavoda, takoj za tem pa to, da ne ostanejo sami (Adley in Jupp Kina, 2014).

Slednje predstavlja skrb tudi zato, ker socialna mreža mladostnikov pogosto ni zelo obširna. V izvornih družinah imajo redko izkušnje stabilnih in zdravih odnosov, težave pri vzpostavljanju odraslih odnosov pa so povezane tudi z izkušnjami v odnosih zgodnjega otroštva. Pogosto vstopajo v nove odnose z ljudmi, ki jih spoznajo v zavodu ali pa so povezani s kakšnim sorodnikom oziroma staršem. Težave pri širjenju socialne mreže se lahko pojavijo tudi zaradi tega, ker se počutijo nekako drugačne od svojih vrstnikov in negativno zaznamovane s svojo življenjsko zgodbo. Počutijo se lahko bolj odrasle od svojih vrstnikov, saj morajo v zgodnejših letih prevzeti več odgovornosti zase (na primer skrbeti za hrano, bivališče, finance) (Adley in Jupp Kina, 2014).

Mladi velikokrat zavrnejo pomoč in podporo strokovnjakov, vendar to še ne pomeni, da si je ne želijo. To je lahko povezano s težavami navezovanja stikov, težavami z zaupanjem drugemu, občutkom ponosa ali z negativnimi občutki, ki jih imajo na splošno do sistema institucije. Razlog za zavrnitev pomoči je lahko tudi v tem, da ne želijo imeti stigmatizirajočega statusa ali občutka, da so nekaj posebnega, saj je njihovemu odhodu iz institucije namenjena večja pozornost.

Pogosto jim je neprijetno prositi za pomoč in ne želijo dajati vtisa, da so nesposobni živeti samostojno življenje. Pomembno je, da tudi strokovni delavci uporabljajo v pogovoru z mladimi izraze, ki jih ne pomilujejo in jim ne dajejo negativnih občutkov o sebi, ne dvomijo o njihovih sposobnostih in jim zaupajo. Pomembno je, da strokovnjaki razumejo, zakaj mladostniki zavračajo podporo, ki je kakorkoli povezana z zavodom in se trudijo to podporo destigmatizirati.

Podpora naj bi jim bila predstavljena na način, ki ni vsiljiv, obsojajoč in jim omogoča dovolj prostora, da se lahko izražajo, da so sprejeti, se počutijo varno in slišano. Vsak posamezni

31

mladostnik je drugačen in se na svoj način odzove na ponujeno podporo (Adley in Jupp Kina, 2014).

Poleg skrbnikov, družine, šole in osebnostnih značilnosti tudi vrstniki pomembno vplivajo na potek posameznikovega odraščanja. V obdobju mladostništva vrstniški odnosi pridobijo pomen in kakovost, zato je pomembno, kako jih mladi ocenjujejo in doživljajo (Borovnik in Mikelj, 2015, str. 151).

Mladostnik se v šolskem prostoru sreča z vrstniškimi skupinami, utrjuje stare in se uči novih socialnih veščin, se primerja z drugimi in zavzema različne socialne položaje v skupinah.

Mladostniki glede na odnose, ki jih ustvarjajo v vrstniških skupinah, dosegajo bodisi višji ali obrobni socialni položaj. Socialna umeščenost pomembno sooblikuje razvoj samopodobe in samospoštovanja, kar posledično vpliva na oblikovanje motivacijskih mehanizmov in vedenjskih strategij (Kobolt in Pelc Zupančič, 2010).

Za mladostnike, ki živijo v izvendružinski vzgoji, pogosto velja, da se soočajo z raznovrstnimi težavami v domačem in šolskem okolju ter posledično s težavami na področju socialnega vključevanja v razredne in druge vrstniške skupine. Praviloma z odraslimi niso razvili varnih odnosov, zato so vrstniki poleg vzgojiteljev lahko pomemben vir podpore, medsebojnega spodbujanja in doživljanja sprejetosti (Borovnik in Mikelj, 2015, str. 151).

Bivanje v vzgojni skupini je lahko burno in dinamično prav zaradi interakcij med stanujočimi, saj skupaj bivajo mladi z različnimi prehodnimi življenjskimi zgodbami, pogosto obteženimi s ponavljajočimi se travmatskimi doživetji, težavami v identitetnem razvoju, in mladostniki, ki so se večkrat srečali z neuspehom kot uspehom (Borovnik in Mikelj, 2015, str. 151).

Mladostniki v vzgojnih zavodih ne morejo vplivati na to, s kom bodo živeli, kljub vsemu pa morajo vzpostaviti odnos, če želijo mirno živeti drug z drugim. Povezovanje v skupine ima lahko pozitivne socialne razsežnosti, po drugi strani pa imajo lahko neformalne skupine na posameznika tudi negativen vpliv, saj predstavljajo dodatno izkušnjo podcenjevanja, izzivanja in medvrstniškega nasilja (Borovnik in Mikelj, 2015, str. 151).

Tovrstno povezovanje in skupinski odnosi, ki se spletajo med mladimi v vzgojnih in stanovanjskih skupinah, so eden od ključnih pozitivnih dejavnikov. Življenje v skupini je lahko priprava na partnerstvo, učenje miroljubnosti in nasprotovanje nasilju. Vsi stanovalci imajo izkušnje z gospodinjenjem, pripravljanjem obrokov itn., kar so učni procesi, ki jih bodo v lastni družini potrebovali. Učijo se sprejemanja in reševanja konfliktov, prevzemajo odgovornost in neposredno sodelujejo z nasprotnim spolom. Pogosti konflikti so lahko koristna snov za iskanje miroljubnih rešitev in sporazumov. Člani skupine se naučijo spoštovati in upoštevati pravila, ki prispevajo k ustreznemu vedenju in pomagajo ohraniti standard ter razmere za življenje in delo.

Poleg tega imajo pravila tudi vzgojno in korektivno funkcijo, prispevajo k strukturiranosti časa in prostora ter določajo meje, ki vplivajo na odnose in socialno življenje mladostnikov (Kiehn, 1997; Skalar, idr. 1995).

Vrstniki imajo v procesu socializacije lahko varovalno ali ogrožajočo funkcijo, pri slednji je večkrat potrebna pomoč vzgojiteljev. Prijateljstvo med vrstniki je eden od varovalnih dejavnikov (Borovnik in Mikelj, 2015).

32

»Varovalni dejavniki prispevajo k temu, da se posameznik lažje spoprime s svojo življenjsko situacijo in ogrožajoči dejavniki lahko isto situacijo (okoliščine, dogodke) dodatno podkrepijo«

(Borovnik in Mikelj, 2015, str. 154). Oboji izvirajo bodisi iz posameznika in/ali okolja, gre torej za preplet različnih virov. Tudi enaka lastnost (neprijetne izkušnje v preteklosti) lahko ima enkrat funkcijo varovanja (npr.: izdelava obrambne strategije, večja odpornost), drugič pa ogrožanja (strah pred podobnimi situacijami). Oboji prispevajo k temu, da se ljudje različno uspešno soočamo z neugodnimi okoliščinami, stresom in travmatskimi dogodki in uspemo ali ne uspemo najti psihosocialnega ravnotežja (Borovnik in Mikelj, 2015).

Pri premagovanju ovir in težav ter iskanju psihosocialnega ravnotežja lahko velik pomen pripišemo tudi vrstniški skupini, ki mladostniku predstavlja močno čustveno vez. V njej mladostnik zadovoljuje veliko svojih potreb in se z njo tudi identificira. Vrstniki v adolescenci postanejo mnogo bolj pomembni, saj začnejo zadovoljevati različne potrebe, za katere je v prejšnjih obdobjih skrbela družina. Tako se mladostnik začne osamosvajati od družine, odklanja dotlej sprejete vrednote in načine vedenja ter začne iskati lastno identiteto (Borovnik in Mikelj, 2015). Pri tem vrstniki nudijo oporo, ki se kaže v pridobivanju različnih spretnosti. S tem se učijo sodelovanja, tekmovanja, izražanja čustev, reševanja konfliktov, vživljanja, podrejanja in prenašanja neuspehov. Vrstniški pritisk ni toliko pritisk, ampak bolj želja, da si član skupine.

Mladostnika tako ni treba siliti, naj upošteva norme skupine, saj sam dela tisto, kar se mu zdi pomembno za identiteto skupine (Borovnik in Mikelj, 2015).

Borovnik in Mikelj (2015) ugotavljata, da so vrstniki pomemben del v obdobju odraščanja.

Kakšen odnos bodo vrstniki razvili med seboj, je odvisno od vsakega posameznika, njegovih vrednot, stališč, občutka pripadnosti itn. Vzgojitelji v vzgojnih skupinah lahko v določeni meri nadzirajo odnose med mladimi in vplivajo nanje. Njihov cilj je omogočiti pozitivne učinke vrstniških odnosov vsem mladostnikom, hkrati pa preprečiti ali vsaj omiliti socialno izključevanje, zasmehovanje in morebiti celo nasilje. S svojo pozitivno naravnanostjo so zgled konstruktivnega reševanja konfliktov in težav.

Vrstniki lahko predstavljajo tudi neugodni razvojni kontekst, kar je odvisno od kakovosti in načina njihovega druženja. Negativni vpliv vrstnikov je bil v preteklosti dobro raziskan in ni dvoma, da je negativni vrstniški vpliv povezan s problematičnim in disocialnim vedenjem v mladosti. Med najpogostejše oblike problematičnega vedenja štejemo kajenje, popivanje, drogiranje, uničevanje lastnine, pretepanje itd. Vrstniki se lahko tudi norčujejo iz posameznika in zavračajo njegovo pripadnost v skupini. Posledično to privede do osamljenosti, slabših sposobnosti v medosebnih odnosih, pomanjkanja asertivnosti in samozavesti (Zupančič in Svetina, 2004).

Prvi stiki in vključitev v skupino je po navadi za mladostnika stresno obdobje, saj se ob prihodu v vzgojno skupino sreča z že ustaljenimi navadami, pravili, vrednotami in odnosi v skupini kot celoti ter med samimi vrstniki. Nov član se vključuje v skupino, kjer se člani med sabo že dobro poznajo in so živeli skupaj že pred njegovim prihodom (Borovnik in Mikelj, 2015).

V obdobju mladostništva je potreba po vrstnikih največja, prijateljstvo pa je vrh v medosebnih odnosih, ki se začnejo v poznem otroštvu in predpuberteti oblikovati v skupine. Vrstniki mladostniku predstavljajo prostor, v katerem si s posamezniki deli pomembne vidike svojega življenja, večino časa porabijo za pogovor o odnosih, vsakdanjih dogodkih, glasbi, filmih in šolskih stvareh. Družba sovrstnikov je vir naklonjenosti, sočutja, razumevanja in moralne

33

usmeritve, kraj za eksperimentiranje ter okolje za doseganje samostojnosti in neodvisnosti od staršev (Papila, Olds in Feldman, 2003, v Borovnik in Mikelj, 2015). Pomembno vlogo imajo vrstniki še posebej v primerih, ko mladostnik v odnosu s starši ni deležen dovolj naklonjenosti, razumevanja in pozornosti.

Najznačilnejša oblika socialnega življenja v adolescenci je prijateljstvo, ki je med mladimi istega spola ena najvišjih vrednot mladosti. Za prijatelje si mladostniki navadno izbirajo tiste posameznike, ki so jim podobni po osebnih značilnostih, interesih, načinu preživljanja prostega časa, stališčih, prepričanjih in izobrazbenih ciljih (Zupančič in Svetina, 2004). Tako fantje kot dekleta opisujejo prijatelja kot vedno pripravljenega na odprt in odkrit pogovor, vrednega zaupanja, zanesljiv vir opore, z njimi delijo svoja prava čustva, interese in si z njimi izmenjujejo nasvete (Youniss in Smolar, 1985, v Zupančič in Svetina, 2004).

Prijateljstva v vzgojni skupini se gradijo na vrednotah solidarnosti, empatije in poštenosti. Sekol (2012) piše, da v ospredje stopijo naslednja pravila: »vsi za enega, eden za vse«; ne kradi drugim; nikoli ne zatoži drugega vzgojitelju; deli z drugimi; spoštuj mladostnike, ki so v zavodu dlje časa; ne govori grdo o družinskih članih drugega; ne laži itn. Na drugi strani pa je zaslediti hierarhijo in konflikte ob morebitni kršitvi teh pravil.

Mladostniki v vzgojnih in stanovanjskih skupinah doživljajo prijateljstvo kot odnos, ki temelji na zaupanju, medsebojni pomoči in poštenosti. Pomemben jim je smisel za humor in dejstvo, da imajo nekoga radi. Bivanje v skupini nekateri doživljajo kot vsiljeno, drugi kot »družino«, torej kot priložnost za navezovanje globljih stikov, ki jim veliko pomenijo. Za mladostnike, ki niso sprejeti pri starših, prav tako pa jih družba zavrača zaradi njihovega izstopajočega vedenja, je skupina vir občutkov sprejetosti in pripadnosti (Borovnik in Mikelj, 2015).

34

4. Izzivi in odgovornosti mladostnikov na prehodu iz vzgojnega zavoda v