Elementarni gibalni vzorci v osnovni šoli

Za elementarne gibalne vzorce Učni načrt za športno vzgojo (2011) uporablja poimenovanje naravne oblike gibanja.

EGV predstavljajo eno od najpomembnejših nalog gibalnega učenja, zato je nujno, da se izvajajo čim pogosteje (Pistotnik, 2002). Pogostost izvajanja elementarnih gibalnih vzorcev je ključna za 1. triado. V tem obdobju s kakovostno vadbo še lahko vplivamo na ustrezen razvoj gibalnih sposobnosti in gibalnih znanj (Pistotnik, 2015). V kasnejših obdobjih ta znanja predstavljajo osnovo za izvedbo zahtevnejših, sestavljenih gibanj. Te otrok uporablja pri vsakdanjih opravilih in športnem udejstvovanju (Pistotnik, 2015).

NOG oz. EGV se uporabljajo v posameznih delih vadbene enote/ure športa za (Pistotnik, 2002;

2015):

§ ogrevanje (tek, poskoki, lazenja, dinamične oblike plazenj),

§ razvoj gibalnih sposobnosti,

§ pridobivanje in utrjevanje gibalnih znanj,

§ psihofizično umiritev.

Uporaba elementarnih oblik gibanj je v uvodnem delu ure športa primerna za vse starostne kategorije. Za ogrevanje uporabljamo dinamične lokomocije: tek, poskoke in lazenja ter nekatere bolj dinamične oblike plazenj. Ustrezna so tudi nekatera osnovna sestavljena gibanja:

vlečenja, potiskanja in nošenja ter manipulacije: meti, lovljenja predmetov ter prijemi partnerja ali različnih pripomočkov (povzeto po Pistotnik, 2015).

V glavnem delu ure športa naravne oblike gibanja/elementarne gibalne vzorce uporabljamo za razvoj gibalnih sposobnosti. Z njimi razvijamo moč, koordinacijo, hitrost, ravnotežje, natančnost. Gibljivosti se ne razvija, ohranja pa se jo z dosego velikih razponov gibanj. Za mlajšo starostno skupino (1. triletje) naravne oblike gibanja uporabljamo za pridobivanje gibalnih znanj oz. utrjevanje gibalnih spretnosti. Za dosego tega cilja uporabimo nove gibalne strukture, ki so vadečim manj znane (povzeto po Pistotnik, 2015).

V zaključnem delu ure športa so primerne tiste naravne oblike gibanja, ki energijsko niso zahtevne in ne preveč dinamične. To je primerno za vse starostne skupine, saj deluje razbremenilno na telo vadečih in na zmanjšanje psihične vzburjenosti (povzeto po Pistotnik, 2015).

Učni načrt v sklopu naravnih oblik gibanja za predmet šport definira naslednje operativne cilje (Učni načrt za športno vzgojo, 2011, str. 9–10):

§ »Učenci usvajajo temeljne gibalne vzorce in pridobivajo izkušnje, s katerimi je mogoče nadgrajevati različna športna znanja.«

§ »Sproščeno izvajajo naravne oblike gibanja: različne oblike hoje, tek, elementarni meti, skoki, plezanja, lazenja, valjanja, visenja, nošenja, kotaljenja, potiskanja, padanja, vlečenja ipd.«

§ »Zavestno nadzorujejo telo v različnih položajih in gibanjih, ki jih izvajajo v različnih smereh in ravneh ter okoli različnih telesnih osi.«

§ »Ravnajo z različnimi športnimi pripomočki: skrinja, klopi, letvenik, koza, žoga, kolebnice, kiji, obroči, ovire, loparji idr.«

15 2.3 Elementarni gibalni vzorec plezanja

EGV plezanja je za skladen celostni razvoj otroka nenadomestljiv gibalni vzorec. S plezanjem aktivno in zavestno premagujemo silo težnosti ter krepimo moč rok in ramenskega obroča.

Plezanje Kristan (1999) opredeli kot najbolj celostno vadbo za krepitev ramenskega obroča, upogibalk rok in široke hrbtne mišice. Poleg izdatne krepitve mišic rok in ramenskega obroča s plezanjem krepimo stabilizacijo trupa, ki je večkrat kompenzirana, a je za učinkovito gibanje celega telesa ključna (Kobesova in Kolar, 2002). Vadeči pri plezanju izkuša višino in posledično svojo varnost izpostavi določeni stopnji tveganja. V nadaljevanju z vidika varnosti podrobneje problematiziramo pomembno prisotnost določene stopnje tveganja v otrokovem razvoju. E. B. H. Sandseter (2007) plezanje v zgodnjem otroštvu uvršča v tvegano igro na prostem. Raziskovalci gibalnega razvoja in elementarnih gibalnih vzorcev plezanje prepoznavajo kot najmanj preučevan in zanemarjen gibalni vzorec (Plevnik in Pišot, 2016;

Plevnik, 2014; Pišot, 2010). Učni načrt za športno vzgojo plezanje umešča v dva sklopa, in sicer so to naravne oblike gibanja in igre ter gimnastična abeceda. V nadaljevanju predstavimo napotke pri izvedbi plezanja pri športu in umestimo plezalno nalogo v dodatna športna programa Zlati sonček in Krpan (Kristan, 1997; 1999).

2.3.1 Razvoj in pojavnost elementarnega gibalnega vzorca plezanja

Plezanje je elementarno gibanje, ki je značilno za človeka že iz pradavnine. Razvilo se je iz življenjske nuje v boju za ohranitev vrste (Černe, 1981; McIntayre, Bruya, Eubank in Jackson, 1982; Nakano, Hirsaki in Kumakura, 2006 v Plevnik, 2014). Z uporabo gibalnega vzorca plezanja človek ni samo preživel, temveč je nezavedno vzdrževal, razvijal in povečeval svoje gibalne kompetence (Pišot, 2012).

V obstoječi literaturi zasledimo več opisov gibalnega vzorca plezanja (povzeto po Plevnik, 2014, str. 25):

· »Plezanje je quadropedalno gibanje v vertikalni smeri« (Watanabe, 1971 v Plevnik, 2014, str. 25).

· »Plezanje je gibanje, pri katerem se vadeči premika v različnih vesah s pomočjo svojih okončin« (Pistotnik, 1993 v Plevnik, 2014, str. 25).

· »Plezanje je gibanje, ki se izvaja v nasprotni smeri sile težnosti« (Möscha, 2004 v Plevnik, 2014, str. 25).

· »Plezanje je aktivnost, kjer se posameznik s pomočjo opornih točk premika na objektu, medtem ko ohranja ravnotežni položaj« (Harrewegen, Molenbroek in Groossens, 2004).

· »Plezanje je gibanje telesa v smeri nasprotni sili težnosti s pomočjo uporabe štirih okončin ob povečani obremenitvi zgornjega dela telesa« (Chapman, 2008 v Plevnik, 2014, str. 25).

Elementarni gibalni vzorec plezanja se v otrokovem gibalnem razvoju pojavi po uspešno usvojenem gibalnem vzorcu lazenja (hoji po dlaneh in kolenih). Radovednost s tal se preusmeri na raziskovanje višje ležečih površin. Takrat opazimo, da se otrok povleče za rob mize, začne plezati na kolena staršev ali skrbnikov ali na presenečenje odraslih uspešno spleza iz stajice.

Za dosego višje ležečih predmetov se mora otrok ob objektu, ki ga zanima, z rokami povleči navzgor in se postaviti na noge. Otrok, še posebej v starosti 1–3 let, pohištva velikokrat ne uporablja na način, za katerega je predvideno, npr. plezajo po televiziji, policah ali odprtih predalih, da bi dosegli stvari, ki so pospravljene na višini (Rok Simon, 2018; Harrewegen,

16

Molenbroek in Groossens, 2004). To so otrokove prve plezalske izkušnje in začetek razvoja plezalskih sposobnosti. Razvoj se razmahne, ko otrok shodi in ko si v večji meri okrepi mišice rok in ramenskega obroča. Otroci, stari tri leta, zmorejo preplezati metrsko ograjo (Pistotnik, 2002; Harrewegen, Molenbroek in Groossens, 2004). Plezanje triletnika je še nezanesljivo, težave ima pri spustu. Pri plezanju na lestev otrok najprej z obema rokama prime eno letev, z eno in drugo nogo stopi na isto letev. Nato istočasno uporabi isto roko in nogo ene strani telesa in nato sočasno isto roko in nogo druge strani telesa (uporaba unilateralnega gibalnega vzorca). Kasneje otroci razvijejo diagonalni recipročni sistem oz. plezanje v križnem vzorcu (uporaba nasprotne roke in nasprotne noge; tj. uporaba bilateralnega gibalnega vzorca). To usvojijo pri štirih letih. Takšno plezanje je višja raven gibalnega delovanja in je rezultat lateralizacije hemisfer. Vzajemno povezovanje hemisfer omogoča »prekrižanje« navpičnice oziroma telesne središčnice (Jelovčan in Pišot, 2016 v Plevnik in Pišot, 2016). Otrokovo plezanje postaja zanesljivejše in pogumnejše. Otrok premaguje tudi navpična plezala, različne letvenike, zvirala in plezala drugih oblik. V tem obdobju je viden gibalni napredek (Plevnik, 2014). Otroci pri plezanju na plezalo ali objekt, na katerega želijo splezati, iščejo vse, kar lahko zgrabijo oz. česar se lahko oprimejo – raznovrstne palice, drogove ... Ti morajo biti primerne debeline, ki otrokom omogočajo oprijem z dlanmi. S pomočjo oprijema se potegnejo navzgor in ob prehajanju v višji položaj iščejo naslednjo višjo oporo za roke. Med plezanjem občasno uporabljajo tudi kolena. Ko pridejo na vrh objekta, eno nogo premaknejo čez rob najvišje točke ali pa se vlečejo navzgor do točke, ko zmorejo stopiti z nogo ob svojo roko (povzeto po Herrewegen, Molenbroek in Goossens, 2004).

Zaradi cefalokavdalne smeri gibalnega razvoja imajo otroci močnejše roke kot noge. Med plezanjem posledično bolj uporabljajo roke kot noge. Največji del pri premagovanju višine tako opravijo mišice rok in ramenskega obroča, četudi bi jim uporaba mišic nog močno olajšala plezanje in razbremenila zahtevnost plezanja. Večina otrok ne ve in ne zna učinkovito uporabljati nog pri plezanju. Otroke je zato treba pravilne plezalne tehnike učiti (Plevnik, 2014;

Herrewegen, Molenbroek in Goossens, 2004).

Privlačni objekti za plezanje se razlikujejo od starosti otrok. Med izstopajočimi v zgodnjem otroštvu so: plezala, igralne hišice, ograje, drevesa, vse vrste opreme za igrišče, strehe majhne lope, plezalne stene, gugalnice (povzeto po Herrewegen, Molenbroek in Goossens, 2004).

Plezalni objekt mora otrokom predstavljati določen plezalni izziv. Ko plezanje postane enostavno, se otroci hitro začnejo dolgočasiti in začnejo v svoji okolici iskati druge izzive, ki pa lahko vsebujejo določeno stopnjo nevarnosti. Otroci se takrat začnejo igrati različne igre ali določen objekt uporabijo na način, katerega odrasli/oblikovalci igrišč niso predvideli. Otroci svoje plezalske sposobnosti razvijajo do 6. leta. Opaznih razlik med dečki in deklicami pred 4.

letom starosti ni opaziti. Kasneje imajo dečki več moči v telesu kot deklice (Harrewegen, Molenbroek in Groossens, 2004).

Herrewegen, Molenbroek in Goossens (2004) ugotavljajo, da je dobre plezalce možno prepoznati že zelo zgodaj. Njihovo gibanje po lažjih oblikah plezal se razlikuje od manj spretnih plezalcev. Plezajo lahkotno in sproščeno. Med plezanjem niso osredotočeni zgolj na plezanje, temveč lahko spremljajo dodatna navodila in usmeritve. Pri plezanju uporabljajo oporo dveh točk (ene roke in ene noge) namesto treh. Gibajo se gladko in z lahkoto, so dovolj močni in lahko nosijo svojo težo, ne bojijo se višine, uporabljajo izmenično gibanje in se med plezanjem ne zadržujejo preblizu stene oz. objekta, po katerem plezajo (povzeto po Herrewegen, Molenbroek in Goossens, 2004).

17

Avtorji predvidevajo naslednje dejavnike, ki vplivajo na uspešnost otroka pri plezanju: strah pred višino oziroma drznost (stopnja prevzemanja tveganja), splošna vključenost v GŠA, stopnja gibalnega razvoja, moč rok in ramenskega obroča, razmerje teže in moči, telesna višina, telesna konstitucija, gibljivost, življenjsko okolje (vas oziroma mesto) ter velikost družine oziroma število bratov/sester (Harrewegen, Molenbroek in Groossens, 2004; Plevnik, 2014).

Omejitve plezalne opreme, ki vplivajo na uspešnost plezanja, so (Harrewegen, Molenbroek in Groossens, 2004): oprijemi za roke in noge, gladkost površin oprijemov, prečni oporni drogovi, horizontalna in vertikalna razdalja med opornimi točkami.

Otroci plezajo, da zadovoljijo svojo željo po raziskovanju okolice. Radovednost po raziskovanju je otrokova prirojena lastnost in notranje gonilo po aktivnem spoznavanju okolice. To jih žene v raziskovanje novega in še neznanega okolja (višji objekti, višji razgled nad okolico, posnemanje starejših otrok). Z aktivnim raziskovanjem okolice se razvijajo njihove gibalne sposobnosti. S plezalnimi sposobnostmi se želijo pokazati pred drugimi otroki. Nekatere privlači mesto na višini, ker si želijo odmika od ostalih in malo miru (Herrewegen, Molenbroek in Goossens, 2004).

Na tak način so sami dejavni soustvarjalci svojega znanja, spretnosti in nenazadnje tudi razvoja. Plezanje se ujema z njihovo željo po fantazijskih igrah (povzeto po Pišot in Planinšec, 2005, v Plevnik in Pišot, 2016; Herrewegen, Molenbroek in Goossens, 2004). Otroci od 7. do 9. leta dosti časa preživijo v prosti igri na igriščih brez nadzora starejših. V prosti igri si sami izmišljajo fantazijske igre. Sestavni del teh iger je tudi plezanje na dosegljiva igrala. Hišica na igrišču se v trenutku spremeni v grad, ladjo ali stražni stolp. Vsako otroško igrišče ima zato tudi plezalo.

2.3.2 Element tveganja in varnosti pri izvedbi EGV plezanja

Pri plezanju je v nasprotju z ostalimi gibalnimi/športnimi aktivnostmi komponenta varnosti izrazitejša in vključuje določeno stopnjo tveganja (Nikiforidou, 2012; Sandseter, 2009; Moore, 2014; Brussoni, 2012; Little, 2017; Plevnik, 2014). To je vsako dejanje, pri katerem so posledice nejasne. Vključuje kombinacijo premisleka verjetnosti škode in njene resnosti.

Ocena tveganja vključuje možnost uspeha ali neuspeha (Little, 2017; Kopfstein, 1973;

Rosenbloom, 2003 v Little, 2017; Moore, 2014).

E. B. H. Sandseter (2007) plezanje uvršča v tvegano igro, in sicer pod kategorijo: igra z visokimi višinami (plezanje na drevesa, skale, strma pobočja ipd. ter skakanje z višine). Pri opredelitvi določene dejavnosti kot tvegane je E. B. H. Sandseter (2007) uporabila naslednja merila: (1) igra, za katero obstaja možnost, da bo povzročila škodo ali poškodbo, (2) igra, ki otrokom ponuja možnosti za preizkušanje meja in raziskovanje tveganj (Ball, 2002 v Sandseter, 2007), (3) igra na meji »izven nadzora« (pogosto zaradi višine in hitrosti), (4) igra, ki vključuje premagovanje strahu, in (5) igra, ki poskuša nekaj novega brez predhodnih izkušenj (Stephenson, 2003 v Sandseter, 2007). Dejavniki, ki vplivajo na proces opravljanja s tveganji, so: osebnost, temperament (impulzivnost, nagnjenost k vzburjenju …), spol, starost, predhodne izkušnje, starševski/družinski dejavniki, vrstniški vplivi (Little, 2006; Sandseter, 2009; Nikiforidou, 2017; Brussoni idr., 2012). Vsak otrok ima različno stopnjo potrebe po soočenju s tveganimi situacijami in prevzemanjem tveganja (Sandseter, 2007).

Tveganje je v današnjem času pogosto zaznano kot grožnja, nevarnost, poškodba, trpinčenje ali škodljiva situacija, ki je za optimalen razvoj otroka problematična (Nikiforidou, 2017), vendar sta tveganje in negotovost del vsakdanjega življenja in človeške družbe. Negotovostim in nejasnim situacijam se v življenju ni moč izogniti (Moore, 2014; Nikiforidou, 2017). Vsaka razvojna sprememba vključuje določeno stopnjo tveganja in izstop iz znane cone udobja oz.

18

kot pravi Greenfield (2004 v Little, 2007) »brez tveganja ne dosežemo svojega potenciala«.

Otrok je v nenehni napetosti po varnosti in odkrivanju ter raziskovanju novosti v svojem telesu in okolici. Rezultat uspešnega razvoja je doživljanje novih situacij in perspektiv (Dweck, 2000 v Nikiforidou, 2017). Ta pa vključuje določeno stopnjo tveganja. Ta so povezana z otrokovim celostnim razvojem (Boyer v Nikiforidou, 2017) in evolucijsko rastjo (Brussoni idr., 2012). V začetnem obdobju življenja je igra otrokovo temeljno delo in njegova pravica, a kot pravi Thompson (2005 v Nikiforidou, 2017 str. 324) »ni igre brez tveganja«. Little (2017) kot pomembno spremenljivko za raziskovanje in razumevanje tveganja kot pogoja za uspešen celosten razvoj, izpostavi stopnjo tveganja, do katere odgovorni odrasli v otrokovem zgodnjem otroštvu podpirajo soočenja s tveganimi/nejasnimi situacijami. Zaskrbljenost staršev glede otrokove varnosti ostaja najpomembnejši vpliv na otrokovo soočanje s tveganjem (Valentine in McKendrick, 1997; Tandy, 1999 v Brussoni idr., 2012).

E. B. H. Sandseter (2007) je plezanje v zgodnjem otroštvu uvrstila kot najpogostejšo obliko tvegane igre na prostem. Rezultati njene raziskave se skladajo s prejšnjimi ugotovitvami (Kaarby, 2004; Readdick in Park, 1998; Stephenson, 2003 v Sandseter, 2007). Otroci na prostem plezajo po vsem, kamor je mogoče splezati (drevesa, velike skale, strma pobočja …).

S plezanjem je povezano tudi skakanje navzdol z visokih mest. E. B. H. Sandseter (2007) v tvegano igro uvršča tudi skakanje.

Otroci se v času spoznavanja in preizkušanja svojih meja gibalne zmogljivosti vedejo tvegano.

Izražajo nagnjenost do opreme in dejavnosti, ki jim omogoča izkušnjo občutka višine in hitrosti (Brussoni idr., 2012; Sandseter, 2007; Rok Simon, 2018). Pri spoznavanju plezalnih sposobnosti so padci neizogiben del učenja (Plevnik, 2014; Herrewegen, Molenbroek in Goossens, 2004). Najpogostejša mehanizma poškodbe sta padec z igrala na podlago ter padec in udarec ob igralo (Rok Simon, 2018; Rok Simon, 2007, v Plevnik 2014). Ker se smrt zaradi nalezljivih bolezni zmanjšuje, glavni vzrok smrti in hospitalizacije otrok ostajajo poškodbe otrok (Brussoni idr., 2012). Preprečevanje nepotrebnih poškodb ima ključno vlogo pri spodbujanju otrokove varnosti pred pojavom ali nevarnostjo poškodb. Najučinkovitejše sredstvo za preprečevanje poškodb je zakonodaja s smernicami in predpisi o zagotavljanju varnosti otrok (Little, 2017; Brussoni idr., 2012; Nikiforidou, 2017). Rok Simon (2018) navaja, da morajo biti elementi varnosti že vgrajeni v okolje in opremo, vendar raziskovalci opozarjajo, da ima preostra omejitev standardiziranih otroških igrišč in opreme, ki zagotavljajo čim manjše tveganje in možnost poškodb, tudi negativne posledice na otrokov razvoj in lahko v nekaterih primerih doseže drug konec spektra: prekomerno zaščito, omejevanje otroškega navdušenja pri raziskovanju, drznosti in eksperimentiranju ter vpliva na spreminjanje otroške izkušnje in priložnosti za igro (Brussoni idr., 2012; Nikiforidou, 2017). Nekateri raziskovalci takšno realnost poimenujejo »realnost brez tveganja« (Bundy, 2009 v Nikiforidou, 2017) ali »motnja s primanjkljaji tveganja« (Eager in Little, 2011 v Brussoni idr., 2012). Ob tem obstaja nevarnost, da premajhni izzivi v otroških igriščih zlahka vodijo v dolgočasje, kar lahko spodbudi neprimerno uporabo opreme in pretirano tveganje, ki je pogosto povezano z nenamerno poškodbo (Jambor, 1995 v Brussoni idr., 2012; Herrewegen, Molenbroek in Goossens, 2004).

Otroci, željni novih izzivov, bodo te priložnosti iskali drugod (Brussoni idr., 2012). Raziskovalci opozarjajo, da ni rešitev v opustitvi standardov in varnostnih omejitev, temveč spodbujajo optimizacijo otrokove varnosti, ki podpira otrokove razvojne potrebe po izzivih in določeni stopnji prevzemanja tveganja (Ball, 2004; Little in Eager, 2010; Herrington in Nicholls, 2007;

Valentine, 1997 v Brussoni idr., 2012). Pustolovska igrišča predstavljajo eno od možnih rešitev oz. strategij pri zagotavljanju tveganih iger na prostem in hkratnem upoštevanju varnostnih ukrepov (Ball in Gill, 2008 v Brussoni idr., 2012). Ta igrišča poskušajo zasledovati cilj: ohraniti otroke tako varne, kot je treba, in ne čim bolj varne (Brussoni idr., 2012).

19

Prisotnost tveganja ima v otrokovem celostnem razvoju pomembno in nenadomestljivo vlogo.

Okolje brez tveganja je dolgočasno in z razvojne perspektive nima priložnosti za razvoj spretnosti in presoje (Moore, 2014). Tvegana igra je ključni del otrokovega razvoja in evolucijske rasti, saj vpliva na zmanjševanje strahu pred dražljaji (npr. višino) (Sandseter in Kennair, 2011 v Nikiforidou, 2017; Brussoni idr., 2012) in nagoni preživetja. Otroci se tako večkrat in naravno izpostavijo določeni stopnji tveganja v tako imenovanih tveganih igrah, kjer lahko vadijo borilne veščine, preizkušajo svoje fizične sposobnosti in pogum, četudi to vključuje možnost, da se poškodujejo (Ball, 2002; Readdick in Park, 1998; Smith, 1998; Stephenson, 2003; Stine, 1997 v Sandseter, 2007). S prevzemanjem določene stopnje tveganja otroci premagujejo strah, konflikte, preizkušajo nove strategije, svoje meje, gradijo samozavest, fantazijo, motivacijo, presojo. Otrokova potreba po tvegani igri na prostem predstavlja sredstvo za učenje skozi izkušnje (Brussoni idr., 2012; Nikiforidou, 2017). Na konkretnih situacijah se učijo povezovati vzroke in posledice, razvijajo mojstrstvo nad seboj in okolico. Prav tako se učijo soočenja z napakami in neuspehi. Ob tem se učijo izogibati nevarnim okoljem in dejavnostim ter se jim prilagajajo (Jambor, 1998 v Brussoni idr., 2012). Izkušnje s tveganji otroke učijo pomembnih veščin preživetja, ki se jih lahko naučijo le ob prisotnosti tveganja. Ob tem razmišljajo o alternativnih poteh ukrepanja, aktivno rešujejo dileme in se učijo odločanja (Rolfe, 2010 v Nikifordiou, 2017), odpornosti (Newman in Blackburn, 2002 v Nikifordiou, 2017), urejajo svoja čustva in iščejo občutke (Apter, 2007 v Nikifordiou, 2017).

V primerih, ko otroci niso soočeni s tveganji v okolju, ne izkusijo svojih sposobnosti za obvladovanje situacij, ki vzbujajo strah. To lahko vodi v ohranjanje strahu, kar lahko privede v anksiozne motnje. Te so najpogostejše motnje pri otrocih in mladostnikih, kar se povezuje s pretirano starševsko zaščito (Beesdo, Knappe in Pine, 2009 v Brussoli idr., 2012). Otrokovo omejevanje tveganj pomeni omejitev v priložnostih za učenje, znanja, razumevanja in delovanje ob negotovostih in nepoznavanju. Otroci so v nepredvidljivi naravi sveta potrebni prvinskih izkušenj učenja soočanja z negotovostjo in obvladovanja tveganja (Nikifordiou, 2017). Nikiforidou (2017) opozarja na pomen pismenosti tveganja in jo prepoznava kot pomembno kompetenco v današnjem času.

Sposobnost prevzemanja tveganja je odvisna od kognitivnega, socialnega, čustvenega in biološkega razvoja. Nobena situacija ne sme ogroziti temeljne varnosti otrok. Odgovornost odraslih je, da iz okolja odstranijo vire škode, ki otrokom niso očitni (npr. pokvarjena ograja) (Boyer, 2006 v Nikiforidou, 2017; Little, 2017). Proces opravljanja s tveganji je sestavljen iz 2 procesov, ki se med seboj povezujeta. Prvi proces poteka na kognitivni ravni. Tam se odvijata mišljenje in razumevanje oz. prepoznavanje določene situacije kot tvegane. Drugi je usmerjen v vedenje (upravljanje in obnašanje). To predstavlja nagnjenost oz. izogibanje tveganju. Oba procesa se med seboj povezujeta in se pri vsakem otroku odražata na edinstven način (Nikiforidau, 2017).

Avtorji raziskave o pojavu in razvoju plezalskih sposobnosti opozarjajo, da so kritična skupina za nesreče padcev z nenadzorovane višine otroci, stari od 5 do 9 let (Herrewegen, Molenbroek in Goossens, 2004). Mlajši otroci padejo z domačega pohištva in po stopnicah. Starejši otroci (od 9. leta naprej) ne plezajo več, če pa že plezajo, so pri plezanju previdnejši in vedo, kaj počnejo. Kažejo razumevanje svojih osebnih kompetenc, zmorejo določiti stopnjo tveganja, pri kateri se še počutijo dovolj varno. Igranje prilagajajo svojim osebnim mejam (Brussoni idr., 2012; Herrewegen, Molenbroek in Goossens, 2004). To potrjuje statistika, ki pravi, da stopnja hospitalizacije zaradi padca s starostjo pada (Rok Simon, 2018). Cilj ni odpraviti vseh tveganj iz okolja, temveč imeti nadzor nad njimi in učiti otroke, glede na njihovo starost in zmožnost, učinkovitih strategij obvladovanja tveganj (Leisure Safety v Brussuni idr., 2012). Naloga

20

odgovornih za celostni otrokov razvoj je omogočiti otrokom, da se v »varnem« okolju ukvarjajo z »razumnimi« tveganji in imajo izkušnje z učenjem, ki jim bodo omogočile, da bodo postali pismeni o tveganju (Nikiforidou, 2017). Posledično to od učiteljev in odgovornih zahteva globinsko razumevanje več hkratnih dejavnikov, ki so povezani z upravljanjem s tveganji, ter razumevanje tega, kakšne so posledice takšnega vedenja na razvoj otroka in njegovo varnost (Little, 2017).

Za zagotavljanje varnosti pri plezanju na igriščih in ob uporabi različnih plezal Herrewegen, Molenbroek in Goossens (2004) opozarjajo, da je najprej treba razumeti, kako se razvijejo plezalne sposobnosti, kako se le te razlikujejo glede na to, na kaj otroci plezajo (miza, stena, ograja) in kako uporabljajo določene oprimke in stope. Upoštevajoč ta dejstva, smo odrasli

Za zagotavljanje varnosti pri plezanju na igriščih in ob uporabi različnih plezal Herrewegen, Molenbroek in Goossens (2004) opozarjajo, da je najprej treba razumeti, kako se razvijejo plezalne sposobnosti, kako se le te razlikujejo glede na to, na kaj otroci plezajo (miza, stena, ograja) in kako uporabljajo določene oprimke in stope. Upoštevajoč ta dejstva, smo odrasli