Pomen in vloga elementarnih gibalnih vzorcev v gibalnem razvoju

2.1 Gibalni razvoj

2.2.1 Pomen in vloga elementarnih gibalnih vzorcev v gibalnem razvoju

Elementarni gibalni vzorec ima v gibalnem razvoju osrednjo vlogo. Kompetenčni model gibalnega razvoja, ki je trenutno za razumevanje in proučevanje gibalnega razvoja v ospredju, opredeljuje EGV kot osnovo gibalne kompetence. Prav tako številni proučevalci gibalnega razvoja (Walkley, Armstrong in Clohesy, 1998; Gallahue in Ozmun, 1998; Harrington, 2005;

Stodden idr., 2008; Rajtmajer, 1997; Pišot in Planinšec, 2005; Videmšek in Pišot, 2007; Pišot idr., 2010; Škof, 2010 v Plevnik in Pišot, 2016) ustrezni usvojenosti EGV pripisujejo visoko vrednost. Pišot (2012) postavlja elementarne strukture gibanja v izhodišče vseh gibanj, ki jih človek potrebuje in izvaja v vsakdanjem življenju v različnih življenjskih obdobjih. Brez osnovnih vzorcev gibanja bo prihodnja usvojitev ontogenetskih oblik gibanja, ki so bolj specializirana in zahtevnejša, težja in neuspešna. Nasprotno pa imajo otroci z močno osnovo, ki jo sestavljajo usvojeni EGV, večji repertoar gibalnih spretnosti, ki jih lahko uporabijo v raznovrstnih gibalnih aktivnosti (Hulteen idr., 2018). Pravilen razvoj EGV je nujno potreben za zdrav in varen vseživljenjski telesni in gibalni razvoj (Hands, 2002; Šimunič, Volmut in Pišot, 2010 v Plevnik in Pišot, 2016). Brez usvojenih gibalnih kompetenc hoje, teka, skoka, plazenja, plezanja, ravnotežja, meta in drugih so gibalni izzivi okolja omejeni (Plevnik in Pišot, 2016).

Njihova usvojitev in uporaba v vsakdanjem življenju vplivata na zdravje otrok in njihovo prihodnjo blaginjo. EGV, ki jih otrok usvoji v otroštvu, se v kasnejših letih življenja odražajo v splošnem zdravju in kakovosti življenja (Hulteen idr., 2018; Pišot, 2010).

Z EGV otroci razvijejo ustrezno stabilizacijo trupa, ki je ključna za pravilno izvedbo drugih gibanj in optimalnega ter učinkovitega gibanja bolj oddaljenih delov telesa (Kobesova in Kolar, 2013). Vpliv sile teže na telo zahteva vzpostavitev stabilizacije v hrbtenici, prsnem košu in medenici. To je pogoj za premikanje bolj oddaljenih okončin. Ta zakonitost se ohranja za vsa gibanje skozi celo življenje. Pri vsakem gibanju se trup premakne. Stabilizacija telesa je nezavedna in avtomatska ter zato večkrat kompenzirana. Posledično se je ni enostavno na novo naučiti oz. je ponovno usvojiti (Kobesova in Kolar, 2013). Razvojno zdrav otrok avtomatsko uporabi idealno mišično sinergijo za stabilizacijo hrbtenice, medenice in prsnega koša v različnih položajih. Stabilizatorji trupa – diafragma, mišice medeničnega dna, vse mišične skupine trebušne votline in iztegovalke hrbtenice – so za hoteno gibanje avtomatsko aktivirani. Razvojni položaji, ki jih otrok v razvoju naravno zavzame, da gibalno napreduje, predstavljajo izhodiščne položaje za ustrezno stabilizacijo trupa in optimalno gibanje oddaljenih okončin telesa (povzeto po Kobesova in Kolar, 2013).

Ustrezna količina gibanja je nujno potrebna za razvoj in zorenje možganov. Z gibanjem aktiviramo nevrone in vplivamo na vzpostavljanje nevronskih povezav. S tem vplivamo na čim boljši izkoristek dednega materiala otroka v danem okolju. EGV imajo pomembno vlogo ne samo na gibalni razvoj, temveč pozitivno vplivajo tudi na razvoj možganov, kar se posledično kaže tudi na področju učenja (Plevnik in Pišot, 2016). Možgani se ne razvijajo sami od sebe, ampak skupaj s telesom in z gibanjem (Goddard Blythe, 1996 v Goddard Blythe, 2000). Otrok, ki v zgodnjem razvoju doseže zrelost, ima manj učnih težav kot otrok, ki zrelost svojega

gibalnega razvoja doseže kasneje. Otrok, ki ima svoje telo pod kontrolo, je bolj opremljen za soočanje z zunanjim svetom. Pozornost, ravnotežje in koordinacija predstavljajo temelj za nadaljnje učenje. Upoštevajoč to zakonitost, so priložnosti za gibanje in gibalno/športno aktivnost enako pomembne kot učenje branja in pisanja, predvsem v začetnih letih učenja (Goddard Blythe, 2000).

V današnjih časih se uveljavlja trend življenjskega sloga z minimalno rabo gibanja ali brez njega. Sodoben življenjski slog v telesni in gibalni razvoj otroka vnaša število različnih impulzov okolja. Večinoma imajo ti negativen predznak (Plevnik, 2014). Otroci današnjega časa manj časa preživijo gibalno aktivno, kot so ga preživeli 40 let nazaj (Goddard Blythe, 2000). Razvoj moderne otroške opreme je zmanjšal čas dojenčka, ki ga je preživel na tleh. Tam se je otrok učil in vzpostavljal stabilizacijo v nadzoru glave in trupa. Stik s tlemi in z različnimi podlagami otroku omogočajo taktilne stimulacije z gibalno integracijo. Čas, ki ga je otrok preživel v aktivni vlogi, zdaj vse pogosteje zamenjuje čas sedenja v lupinici v avtu ali sedenje pred računalnikom ali televizorjem. Tam je obilje raznovrstnih stimulacij in spodbujevalcev, vendar brez ključnega člena – gibalne interakcije. Vzburjenje poteka brez integracije (Goddard Blythe, 2000). Stroka aktualno problematiko poimenuje sindrom primanjkljaja gibanja oz. epidemija gibalne nedejavnosti. Svetovna zdravstvena organizacija je gibalno nedejavnost opredelila kot 4.

dejavnik globalne umrljivosti (WHO, 2011 v Retar, 2019). Pišot (v Pistotnik, 2003, str. 4) opozarja, da »odstopanje od temeljnih gibalnih potreb, ki nam jih narekuje naravni razvoj, že kaže negativne posledice v rasti in razvoju otrok ter zdravju odraslih«.

Elementarni gibalni vzorci predstavljajo gibalno abecedo človeka oz. gibalni minimum, ki bi ga moral obvladovati vsak otrok do konca svojega šolanja (Pistotnik, 2002; 2015). Na to bazo bo otrok gradil nadaljnjo gibalno aktivnost. Obvladovanje elementarnih gibalnih vzorcev ima širši življenjski pomen. Z njihovo pomočjo se ne razvija samo osnova za športno rast posameznika, temveč so ta gibanja življenjsko uporabna. Z njimi se izboljšuje kakovost življenja, prav tako pa lahko v nujnih življenjskih situacijah pripomorejo k ohranjanju lastne kože (beg pred psom, plezanje po zgradbi ob požaru, prehod čez ovire v naravi itd. (povzeto po Pistotnik, 2015).

Četudi so ta gibanja prirojena, človeku samoumevna, za vse otroke enaka ter se v gibalnem razvoju do 2. faze pojavijo spontano, je za učinkovit razvoj EGV in pridobitev gibalnih kompetenc potrebno načrtovano razvijanje EGV z GŠA. Razvoj poteka spontano kot posledica zorenja in rasti možganov samo do začetka temeljne gibalne stopnje gibalnega razvoja (Gallahue in Ozmun, 1998).

Ustrezne gibalne kompetence lahko razvije samo otrok, ki je v zgodnjem razvojnem obdobju deležen dovolj kakovostnih gibalnih spodbud. Te mu zagotavljajo usvajanje gibalnih znanj in čim boljši izkoristek prirojenih gibalnih sposobnosti. Vpliv gibanja na razvoj je vsestranski skozi vse življenje, vendar je najmočnejši prav v zgodnjem otroštvu (Rajtmajer in Proje, 1992 v Vehovar, v Plevnik in Pišot, 2016; Bregant 2012). V izogib gibalni nedejavnosti otrok in odraslih Plevnik (2014, str. 19) opozarja, »da se je za ustrezno razumevanje problematike potrebno vrniti na začetek razvoja človeka«. Pozornost je treba nameniti prvi fazi razvoja; to je pridobivanju gibalnih kompetenc – usvojitev EGV.

Uporabo osnovnih razvojnih položajev, ki jih človek v 1. letu življenja usvoji s ciljem vzpostavljati pravilno stabilizacijo trupa – se zoperstaviti sili teži – uporabljajo za rehabilitacijsko zdravljenje. Z njimi ponovno vzpostavljajo optimalno stabilizacijo trupa in posledično vplivajo na učinkovitejše gibanje celega telesa (Kobesova in Kolar, 2013).

13 2.2.2 Vrednotenje EGV

Gallahue in Ozmun (1998, v Pišot in Plevnik, 2016) opozarjata, da je vrednotenje in spremljanje EGV smiselno in nujno iz vsaj treh razlogov: ugotavljanje globalnega vpliva sprememb življenjskega sloga, možnost povečanja gibalnih kompetenc in možnost njihove nadgradnje – gibalno učenje. Pišot (Pišot in Šimunič, 2005 v Plevnik in Pišot, 2016) opozarja, da se starejši otroci vse prevečkrat srečujejo z različnimi težavami, ki so v osnovi posledica neustreznega gibalnega razvoja v zgodnjem otroštvu. Nadaljuje, da je treba znanstvenoraziskovalno delo izvajati že pri mlajših otrocih in razvojne procese preučevati že v najzgodnejšem obdobju (Pišot in Šimunič, 2005 v Plevnik in Pišot, 2016).

Poznamo tri metode preučevanja EGV v gibalnem razvoju: longitudinalno, prečno ter mešano-longitudinalno metodo (Gallahue, Ozmun in Haywood, 2011 v Plevnik, 2014, str. 21). Za ocenjevanje EGV obstajata 2 večja pristopa analize; kvantitativno in kvalitativno preučevanje gibanja. Oba pristopa imata svoje prednosti in omejitve (Plevnik, 2014). Primer kvantitativnega vrednotenja gibanja je testiranje za športnovzgojni karton. To vrednotenje predstavlja merjenje objektivnih kriterijev izvedbe gibanja (čas, sila, s katero človek deluje na podlago, višina skoka). Tu ni treba imeti posebnega znanja o gibanju in poznavanju ozadja delovanja človeka.

Medtem pa kvalitativno vrednotenje gibanja zahteva poglobljeno razumevanje vedenja človeka in njegove analize, ki jo opiše na opisni način (Knudson in Morrison, 2002 v Plevnik, 2014).

Znotraj kvalitativne analize gibanja se je razvilo več pristopov.

2.2.3 Elementarni gibalni vzorcu v vrtcu

Z vstopom v vrtec se otrok sreča s prvimi organiziranimi gibalnimi/športnimi dejavnostmi. V Kurikulumu za vrtce (1999) je gibanje eno od šestih področij, ki so v njem zastopana in določajo strokovno vsebino dela. »Gibalni razvoj poteka od naravnih oblik gibanja (plazenje, lazenje, plezanje, hoja, tek) do sestavljenih in zahtevnejših športnih dejavnosti« (Kurikulum za vrtce, 1999).

V predšolskem obdobju, pri najmanjših otrocih, začenjamo s sistematičnim delom zlasti z uporabo naravnih oblik gibanja oz. elementarnih vzorcev gibanja. Z njihovo uporabo praviloma zasledujemo samo cilj, ne pa učnega procesa kot pri športu, kjer so poleg tega v ospredju še kakovost, rezultat in presežek ali zmaga (Retar, 2016).

EGV lahko izvajamo (povzeto po Retar, 2016):

§ Elementarno, v osnovnih oblikah, v olajšanih in oteženih razmerah (premagovanje naravnih in umetnih ovir, uporaba bremena).

§ Tako, da jih popestrimo in otežimo z uporabo drobnih rekvizitov (kolebnice, žoge, palice

…) ali pomožnih in glavnih orodij (klopi, skrinje, bradlje, krogi …)

§ Z uporabo elementarnih iger s preprostimi in z zahtevnejšimi oblikami gibanja.

Gibalne/športne dejavnosti v predšolskem obdobju predstavljajo pomemben in nenadomestljiv segment v otrokovem celostnem razvoju. Kot take morajo biti sistematično načrtovane, privlačne, domiselne in pestre. Nekateri otroci se z vstopom v vrtec prvič seznanijo z gibalnimi/športnimi dejavnostmi. Vloga vzgojitelja je zato izjemno pomembna. Vzgojitelji so tisti, ki imajo vpliv in moč, da gibanje otrokom predstavijo kot pomembno, zanimivo, ustvarjalno in nepogrešljivo dejavnost v vsakdanjem življenju (Zajec, Videmšek, Štihec, Pišot in Šimunič, 2010).

2.2.4 Elementarni gibalni vzorci v osnovni šoli

Za elementarne gibalne vzorce Učni načrt za športno vzgojo (2011) uporablja poimenovanje naravne oblike gibanja.

EGV predstavljajo eno od najpomembnejših nalog gibalnega učenja, zato je nujno, da se izvajajo čim pogosteje (Pistotnik, 2002). Pogostost izvajanja elementarnih gibalnih vzorcev je ključna za 1. triado. V tem obdobju s kakovostno vadbo še lahko vplivamo na ustrezen razvoj gibalnih sposobnosti in gibalnih znanj (Pistotnik, 2015). V kasnejših obdobjih ta znanja predstavljajo osnovo za izvedbo zahtevnejših, sestavljenih gibanj. Te otrok uporablja pri vsakdanjih opravilih in športnem udejstvovanju (Pistotnik, 2015).

NOG oz. EGV se uporabljajo v posameznih delih vadbene enote/ure športa za (Pistotnik, 2002;

2015):

§ ogrevanje (tek, poskoki, lazenja, dinamične oblike plazenj),

§ razvoj gibalnih sposobnosti,

§ pridobivanje in utrjevanje gibalnih znanj,

§ psihofizično umiritev.

Uporaba elementarnih oblik gibanj je v uvodnem delu ure športa primerna za vse starostne kategorije. Za ogrevanje uporabljamo dinamične lokomocije: tek, poskoke in lazenja ter nekatere bolj dinamične oblike plazenj. Ustrezna so tudi nekatera osnovna sestavljena gibanja:

vlečenja, potiskanja in nošenja ter manipulacije: meti, lovljenja predmetov ter prijemi partnerja ali različnih pripomočkov (povzeto po Pistotnik, 2015).

V glavnem delu ure športa naravne oblike gibanja/elementarne gibalne vzorce uporabljamo za razvoj gibalnih sposobnosti. Z njimi razvijamo moč, koordinacijo, hitrost, ravnotežje, natančnost. Gibljivosti se ne razvija, ohranja pa se jo z dosego velikih razponov gibanj. Za mlajšo starostno skupino (1. triletje) naravne oblike gibanja uporabljamo za pridobivanje gibalnih znanj oz. utrjevanje gibalnih spretnosti. Za dosego tega cilja uporabimo nove gibalne strukture, ki so vadečim manj znane (povzeto po Pistotnik, 2015).

V zaključnem delu ure športa so primerne tiste naravne oblike gibanja, ki energijsko niso zahtevne in ne preveč dinamične. To je primerno za vse starostne skupine, saj deluje razbremenilno na telo vadečih in na zmanjšanje psihične vzburjenosti (povzeto po Pistotnik, 2015).

Učni načrt v sklopu naravnih oblik gibanja za predmet šport definira naslednje operativne cilje (Učni načrt za športno vzgojo, 2011, str. 9–10):

§ »Učenci usvajajo temeljne gibalne vzorce in pridobivajo izkušnje, s katerimi je mogoče nadgrajevati različna športna znanja.«

§ »Sproščeno izvajajo naravne oblike gibanja: različne oblike hoje, tek, elementarni meti, skoki, plezanja, lazenja, valjanja, visenja, nošenja, kotaljenja, potiskanja, padanja, vlečenja ipd.«

§ »Zavestno nadzorujejo telo v različnih položajih in gibanjih, ki jih izvajajo v različnih smereh in ravneh ter okoli različnih telesnih osi.«

§ »Ravnajo z različnimi športnimi pripomočki: skrinja, klopi, letvenik, koza, žoga, kolebnice, kiji, obroči, ovire, loparji idr.«

15 2.3 Elementarni gibalni vzorec plezanja

EGV plezanja je za skladen celostni razvoj otroka nenadomestljiv gibalni vzorec. S plezanjem aktivno in zavestno premagujemo silo težnosti ter krepimo moč rok in ramenskega obroča.

Plezanje Kristan (1999) opredeli kot najbolj celostno vadbo za krepitev ramenskega obroča, upogibalk rok in široke hrbtne mišice. Poleg izdatne krepitve mišic rok in ramenskega obroča s plezanjem krepimo stabilizacijo trupa, ki je večkrat kompenzirana, a je za učinkovito gibanje celega telesa ključna (Kobesova in Kolar, 2002). Vadeči pri plezanju izkuša višino in posledično svojo varnost izpostavi določeni stopnji tveganja. V nadaljevanju z vidika varnosti podrobneje problematiziramo pomembno prisotnost določene stopnje tveganja v otrokovem razvoju. E. B. H. Sandseter (2007) plezanje v zgodnjem otroštvu uvršča v tvegano igro na prostem. Raziskovalci gibalnega razvoja in elementarnih gibalnih vzorcev plezanje prepoznavajo kot najmanj preučevan in zanemarjen gibalni vzorec (Plevnik in Pišot, 2016;

Plevnik, 2014; Pišot, 2010). Učni načrt za športno vzgojo plezanje umešča v dva sklopa, in sicer so to naravne oblike gibanja in igre ter gimnastična abeceda. V nadaljevanju predstavimo napotke pri izvedbi plezanja pri športu in umestimo plezalno nalogo v dodatna športna programa Zlati sonček in Krpan (Kristan, 1997; 1999).

2.3.1 Razvoj in pojavnost elementarnega gibalnega vzorca plezanja

Plezanje je elementarno gibanje, ki je značilno za človeka že iz pradavnine. Razvilo se je iz življenjske nuje v boju za ohranitev vrste (Černe, 1981; McIntayre, Bruya, Eubank in Jackson, 1982; Nakano, Hirsaki in Kumakura, 2006 v Plevnik, 2014). Z uporabo gibalnega vzorca plezanja človek ni samo preživel, temveč je nezavedno vzdrževal, razvijal in povečeval svoje gibalne kompetence (Pišot, 2012).

V obstoječi literaturi zasledimo več opisov gibalnega vzorca plezanja (povzeto po Plevnik, 2014, str. 25):

· »Plezanje je quadropedalno gibanje v vertikalni smeri« (Watanabe, 1971 v Plevnik, 2014, str. 25).

· »Plezanje je gibanje, pri katerem se vadeči premika v različnih vesah s pomočjo svojih okončin« (Pistotnik, 1993 v Plevnik, 2014, str. 25).

· »Plezanje je gibanje, ki se izvaja v nasprotni smeri sile težnosti« (Möscha, 2004 v Plevnik, 2014, str. 25).

· »Plezanje je aktivnost, kjer se posameznik s pomočjo opornih točk premika na objektu, medtem ko ohranja ravnotežni položaj« (Harrewegen, Molenbroek in Groossens, 2004).

· »Plezanje je gibanje telesa v smeri nasprotni sili težnosti s pomočjo uporabe štirih okončin ob povečani obremenitvi zgornjega dela telesa« (Chapman, 2008 v Plevnik, 2014, str. 25).

Elementarni gibalni vzorec plezanja se v otrokovem gibalnem razvoju pojavi po uspešno usvojenem gibalnem vzorcu lazenja (hoji po dlaneh in kolenih). Radovednost s tal se preusmeri na raziskovanje višje ležečih površin. Takrat opazimo, da se otrok povleče za rob mize, začne plezati na kolena staršev ali skrbnikov ali na presenečenje odraslih uspešno spleza iz stajice.

Za dosego višje ležečih predmetov se mora otrok ob objektu, ki ga zanima, z rokami povleči navzgor in se postaviti na noge. Otrok, še posebej v starosti 1–3 let, pohištva velikokrat ne uporablja na način, za katerega je predvideno, npr. plezajo po televiziji, policah ali odprtih predalih, da bi dosegli stvari, ki so pospravljene na višini (Rok Simon, 2018; Harrewegen,

Molenbroek in Groossens, 2004). To so otrokove prve plezalske izkušnje in začetek razvoja plezalskih sposobnosti. Razvoj se razmahne, ko otrok shodi in ko si v večji meri okrepi mišice rok in ramenskega obroča. Otroci, stari tri leta, zmorejo preplezati metrsko ograjo (Pistotnik, 2002; Harrewegen, Molenbroek in Groossens, 2004). Plezanje triletnika je še nezanesljivo, težave ima pri spustu. Pri plezanju na lestev otrok najprej z obema rokama prime eno letev, z eno in drugo nogo stopi na isto letev. Nato istočasno uporabi isto roko in nogo ene strani telesa in nato sočasno isto roko in nogo druge strani telesa (uporaba unilateralnega gibalnega vzorca). Kasneje otroci razvijejo diagonalni recipročni sistem oz. plezanje v križnem vzorcu (uporaba nasprotne roke in nasprotne noge; tj. uporaba bilateralnega gibalnega vzorca). To usvojijo pri štirih letih. Takšno plezanje je višja raven gibalnega delovanja in je rezultat lateralizacije hemisfer. Vzajemno povezovanje hemisfer omogoča »prekrižanje« navpičnice oziroma telesne središčnice (Jelovčan in Pišot, 2016 v Plevnik in Pišot, 2016). Otrokovo plezanje postaja zanesljivejše in pogumnejše. Otrok premaguje tudi navpična plezala, različne letvenike, zvirala in plezala drugih oblik. V tem obdobju je viden gibalni napredek (Plevnik, 2014). Otroci pri plezanju na plezalo ali objekt, na katerega želijo splezati, iščejo vse, kar lahko zgrabijo oz. česar se lahko oprimejo – raznovrstne palice, drogove ... Ti morajo biti primerne debeline, ki otrokom omogočajo oprijem z dlanmi. S pomočjo oprijema se potegnejo navzgor in ob prehajanju v višji položaj iščejo naslednjo višjo oporo za roke. Med plezanjem občasno uporabljajo tudi kolena. Ko pridejo na vrh objekta, eno nogo premaknejo čez rob najvišje točke ali pa se vlečejo navzgor do točke, ko zmorejo stopiti z nogo ob svojo roko (povzeto po Herrewegen, Molenbroek in Goossens, 2004).

Zaradi cefalokavdalne smeri gibalnega razvoja imajo otroci močnejše roke kot noge. Med plezanjem posledično bolj uporabljajo roke kot noge. Največji del pri premagovanju višine tako opravijo mišice rok in ramenskega obroča, četudi bi jim uporaba mišic nog močno olajšala plezanje in razbremenila zahtevnost plezanja. Večina otrok ne ve in ne zna učinkovito uporabljati nog pri plezanju. Otroke je zato treba pravilne plezalne tehnike učiti (Plevnik, 2014;

Herrewegen, Molenbroek in Goossens, 2004).

Privlačni objekti za plezanje se razlikujejo od starosti otrok. Med izstopajočimi v zgodnjem otroštvu so: plezala, igralne hišice, ograje, drevesa, vse vrste opreme za igrišče, strehe majhne lope, plezalne stene, gugalnice (povzeto po Herrewegen, Molenbroek in Goossens, 2004).

Plezalni objekt mora otrokom predstavljati določen plezalni izziv. Ko plezanje postane enostavno, se otroci hitro začnejo dolgočasiti in začnejo v svoji okolici iskati druge izzive, ki pa lahko vsebujejo določeno stopnjo nevarnosti. Otroci se takrat začnejo igrati različne igre ali določen objekt uporabijo na način, katerega odrasli/oblikovalci igrišč niso predvideli. Otroci svoje plezalske sposobnosti razvijajo do 6. leta. Opaznih razlik med dečki in deklicami pred 4.

letom starosti ni opaziti. Kasneje imajo dečki več moči v telesu kot deklice (Harrewegen, Molenbroek in Groossens, 2004).

Herrewegen, Molenbroek in Goossens (2004) ugotavljajo, da je dobre plezalce možno prepoznati že zelo zgodaj. Njihovo gibanje po lažjih oblikah plezal se razlikuje od manj spretnih plezalcev. Plezajo lahkotno in sproščeno. Med plezanjem niso osredotočeni zgolj na plezanje, temveč lahko spremljajo dodatna navodila in usmeritve. Pri plezanju uporabljajo oporo dveh točk (ene roke in ene noge) namesto treh. Gibajo se gladko in z lahkoto, so dovolj močni in lahko nosijo svojo težo, ne bojijo se višine, uporabljajo izmenično gibanje in se med plezanjem ne zadržujejo preblizu stene oz. objekta, po katerem plezajo (povzeto po Herrewegen, Molenbroek in Goossens, 2004).

Avtorji predvidevajo naslednje dejavnike, ki vplivajo na uspešnost otroka pri plezanju: strah pred višino oziroma drznost (stopnja prevzemanja tveganja), splošna vključenost v GŠA, stopnja gibalnega razvoja, moč rok in ramenskega obroča, razmerje teže in moči, telesna višina, telesna konstitucija, gibljivost, življenjsko okolje (vas oziroma mesto) ter velikost družine oziroma število bratov/sester (Harrewegen, Molenbroek in Groossens, 2004; Plevnik, 2014).

Omejitve plezalne opreme, ki vplivajo na uspešnost plezanja, so (Harrewegen, Molenbroek in Groossens, 2004): oprijemi za roke in noge, gladkost površin oprijemov, prečni oporni drogovi, horizontalna in vertikalna razdalja med opornimi točkami.

Otroci plezajo, da zadovoljijo svojo željo po raziskovanju okolice. Radovednost po raziskovanju je otrokova prirojena lastnost in notranje gonilo po aktivnem spoznavanju okolice. To jih žene v raziskovanje novega in še neznanega okolja (višji objekti, višji razgled nad okolico, posnemanje starejših otrok). Z aktivnim raziskovanjem okolice se razvijajo njihove gibalne sposobnosti. S plezalnimi sposobnostmi se želijo pokazati pred drugimi otroki. Nekatere privlači mesto na višini, ker si želijo odmika od ostalih in malo miru (Herrewegen, Molenbroek in Goossens, 2004).

Na tak način so sami dejavni soustvarjalci svojega znanja, spretnosti in nenazadnje tudi razvoja. Plezanje se ujema z njihovo željo po fantazijskih igrah (povzeto po Pišot in Planinšec, 2005, v Plevnik in Pišot, 2016; Herrewegen, Molenbroek in Goossens, 2004). Otroci od 7. do 9. leta dosti časa preživijo v prosti igri na igriščih brez nadzora starejših. V prosti igri si sami

In document PLEZANJE KOT ELEMENTARNI GIBALNI VZOREC UČENCEV, STARIH OD 8 DO 11 LET (Strani 22-0)