2.3 Elementarni gibalni vzorec plezanja
2.3.3 Preučevanje EGV plezanja
EGV plezanja je danes eden od najbolj zapostavljenih in najmanj preučevanih gibalnih vzorcev (Readdick in Park, 1998; Plevnik, 2011 v Plevnik in Pišot, 2016). Gibalna naloga iz plezanja ni vključena v testne baterije preučevanja gibalnega razvoja otroka (Plevnik, 2014). Ravno nasprotno pa otroci plezanje zelo radi uporabljajo (Plevnik, 2014; Harrewegen, Molenbroek in Groossens, 2004; Sandseter, 2009). S plezanjem preizkušajo svoje sposobnosti in si z uspehi na tak način gradijo pozitivno samopodobo (Plevnik, 2014). Pišot in Plevnik (2016) opozarjata, da je za oblikovanje kakovostnih intervencij GŠA s plezalnimi vsebinami treba preučiti razvoj plezalnega vzorca, pojavnost in razumeti način plezanja otrok. Dodajata, da je treba razumeti povezavo plezalne uspešnosti otroka z njegovimi nekaterimi morfološkimi značilnostmi in gibalnimi sposobnosti. Na osnovi analiz proučevanja dejavnikov plezanja je treba oblikovati ustrezne plezalne vsebine ter EGV plezanja v ustrezni količini in kakovosti vrniti med vsakdanje gibalne aktivnosti otrok (Plevnik in Pišot, 2016; Plevnik, 2014).
21 2.3.4 Biomehanika plezanja
Osnovni mehanski princip plezanja je povečevanje potencialne energije telesa z opravljanjem mišičnega dela. Med plezanjem s silami, ki jih proizvajajo mišice, dvigujemo centralno težišče telesa (CTT). Za izvedbo plezanja uporabljamo vse štiri okončine, ki se premikajo skladno z uporabo diagonalnega recipročnega gibalnega vzorca. Istočasno na objekt delujeta dve okončini, in sicer noga ter nasprotna roka, drugi dve okončini pa se gibljeta v nasprotni smeri težnosti in se pripravljata na prijem oziroma oporo (Bloswick in Chaffin, 1990 v Plevnik, 2014).
Pomembna značilnost izvedbe plezanja je ta, da zgornje in spodnje okončine med gibanjem ne delujejo na objekt z enakimi silami. Z uporabo pravilnega vzorca plezanja je tako noga popolnoma iztegnjena, medtem ko je nasprotna roka pokrčena (povzeto po Plevnik, 2014).
Ob upoštevanju temeljnih osnov gibanja imajo posamezni EGV skupne tako biomehanske kot tudi fiziološke zakonitosti gibanja. Gibalni transfer omogoča, da lahko EGV plezanja podkrepimo s podobnimi gibanji, ki vključujejo iste mišične skupine, ki so ključne za plezanje.
Uporaba diagonalno recipročnega gibalnega vzorca se pojavi tako pri plazenjih kot pri plezanjih (povzeto po Plevnik, 2014).
2.3.5 Pomen in vloga EGV plezanja v gibalnem razvoju
Plezanje je gibalni vzorec, ki ima na človeško telo in njegov skladen gibalni razvoj veliko pozitivnih učinkov. S temeljno značilnostjo gibalnega vzorca, tj. zavestno premagovanje sile težnosti, krepimo antigravitacijske mišice. Plezanje od vadečega zahteva izdatno aktivacijo mišic trupa in ramenskega obroča. To pripomore k razvoju skladne telesne drže, odpravljanju škodljivih posledic dolgotrajnega sedenja in ohranjanju ravnotežja. Zgornji del telesa je pri plezanju bolj obremenjen, kar se odraža v krepitvi mišic rok, ramenskega obroča, upogibalk in iztegovalk trupa. S plezanjem vplivamo na splošne lokomocijske spretnosti celega telesa, povečanje stabilizacije trupa in ohranjanje gibljivosti hrbtenice. Učinkovita izvedba plezanja združuje gibalne sposobnosti moči, koordinacije, gibljivosti in ravnotežja (povzeto po Plevnik, 2014; Plevnik in Pišot, 2016). Te gibalne sposobnosti so za gibalni razvoj ključne. Koordinacija in ravnotežje pa pomembno vplivata na spoznavno področje in učne procese (Goddard Blythe, 2000). Izraziti so naslednji učinki: razvoj spoznavnih sposobnosti, sposobnost reševanja prostorskih problemov, izboljšanje prostorske orientacije in vizualizacije. Poleg vpliva na spoznavni razvoj otroka ima plezanje pozitivne učinke na psihosocialni status vadečega.
Slednji s postopnim višanjem plezal premaguje strah pred višino. Plezanje od plezalca zahteva neprestano pozornost in koncentracijo in s tem vpliva na razvoj spoznavnih sposobnosti.
Izboljšuje pa se tudi sposobnost samozavedanja telesa (Frost, Brown, Sutterby in Thornton, 2004, v Plevnik, 2014). Otrok s plezanjem pridobiva na samozavesti in samozaupanju.
Poleg fizioloških in psiholoških učinkov plezanje prinaša praktično vrednost za življenje posameznika. Plezanja, ki se jih otroci naučijo v dvorani, prenesejo v naravo. Tam plezanje uporabimo za premagovanje zaprek v naravi, pri delovnih opravilih na višinah (npr. obiranja sadja, pleskanja na lestvi), specifičnih poklicih in v življenjsko nevarnih okoliščinah (Bloswick in Chaffin, 1990; Pistotnik, 1993; Readdick in Park, 1998; Černe 1981 v Plevnik, 2014). Vzorec plezanja ima tudi pomembno vlogo pri razvoju bipedalnega gibanja človeka (Hurov, 1982;
Hanna in Smith, 2011, v Plevnik, 2014). Z uporabo diagonalno recipročnega vzorca aktiviramo nevronsko aktivnost v povezovanju obeh možganskih hemisfer, saj sta pri plezanju aktivirani obe strani telesa. Posledično je plezanje učinkovita vadba za nedominantno stran telesa (uporaba noge in roke nedominantne strani telesa (Retar, 2019; Kako delujeta možganski hemisferi?). S plezanjem otrok ohranja ustrezno ravnovesje med močjo trupa in ramenskega obroča, ki se izraža v skladnem razvoju skeletno-mišičnega sistema, s tem pa tudi v telesni
22
drži in prilagoditvi antigravitacijske verige skeletnih mišic (Plevnik in Pišot, 2016; Plevnik, 2014). Če zaobjamemo vse skupaj, je prisotnost EGV plezanja nenadomestljiva v gibalni aktivnosti otrok.
2.3.6 Napotki za izvajanje EGV plezanja v šoli
Zaradi vloge v procesu skladnega gibalnega razvoja bi moral biti elementarni gibalni vzorec plezanja s svojimi pojavnimi oblikami del vseh gibalnih programov vrtcev in šol (Plevnik, 2014;
Pišot, 2009–2011). Plezanje zahteva od vadečega dobro pripravljenost, zato vadbo plezanj izvajamo v glavnem delu učne ure, ko so vadeči dobro ogreti. Po vadbi je priporočljivo izvesti sproščanje obremenjenih segmentov telesa (ramenski obroč, roke, tudi prsti) z razteznimi in s sprostilnimi vajami. Vadbo plezanj je treba prilagajati posamezniku in upoštevati individualne značilnosti in sposobnosti (povzeto po Pistotnik, 2002).
Varnost: Pri plezanju je treba posvetiti posebno pozornost varnosti. Ob morebitnih padcih lahko pride do hujših poškodb. Zavarovanje plezal je zato nujno. Nižja plezala zavarujemo s tanjšimi blazinami, višja z debelejšimi. Osebno varovanje pod pleči je potrebno pri horizontalnem plezanju in pri plezanju po plezalnih stenah (Pistotnik, 2002). Potrebna je uporaba varnega prijema za plezalo, to je uporaba viličastega prijema (palec je na nasprotni strani kot drugi prsti). S tem preprečimo možnost zdrsa ali odprtja dlani. Upoštevati je treba načelo postopnosti obremenjevanja (od lažjega k težjemu). Pred plezanjem opozorimo, da je treba plezati tudi navzdol. Tudi na gladkih plezalih je treba plezati navzdol. Ob hitrejših spustih lahko pride do odrgnin in opeklin na dlaneh in nogah. Plezalec na plezalni steni naj ima med plezanjem vedno tri oporne točke. Tekmovanje je smiselno in varno samo navzgor. S tem preprečimo možnost prehitrih spustov ali celo skokov v globino (povzeto po Pistotnik, 2002).
Postopnost: Najprej plezamo na manjše višine, nato pa višino postopno povečujemo. Šibkejši učenci naj za pripravo na plezanje uporabijo lazenja po strminah. Naklon postopoma povečujemo. Plezati naj začnejo v mešanih vesah po poševnih in vodoravnih plezalih.
Spretnejši učenci naj plezajo po vertikalnih plezalih. Intenzivnost vadbe se lahko poviša s povečanjem dolžine, s hitrostjo plezanja, s povečanjem števila ponovitev, s plezanjem z bremeni, z izbiro zahtevnejših plezal (lestve, nato gladka plezala – žrdi, vrvi) ali z izbiro zahtevnejše tehnike plezanja (z rokami in nogami, nato samo z rokami) (povzeto po Pistotnik, 2002).
Plezala, ki so najpogosteje prisotna v standardni opremi športnih dvoran: letvenik, lestvenik (zviralo), lestev (švedska ali pomična lestev), mornarska lestev (vrvna lestev), žrd, plezalna vrv, plezalna stena, različna orodja (povzeto po Pistotnik, 2002).
Raznolikost, pestrost in zahtevnost plezalnih nalog dosežemo s spreminjanjem (povzeto po Pistotnik, 2002):
§ smeri gibanja: navpično, poševno, vodoravno, naprej, vzvratno, levo, desno, diagonalno,
§ prijema za plezalo: nadprijem, podprijem, prijem zunaj, prijem znotraj,
§ postavitve ob plezalo: čelno, hrbtno, bočno,
§ vese na plezalu: prosta vesa (samo z rokami), mešana vesa (z rokami in nogami),
§ načina gibanja po plezalu – enoročno, soročno, raznoročno, sonožno, sočasno z roko in nogo na isti strani telesa (unilateralno) in diagonalno z uporabo recipročnega diagonalnega gibalnega vzorca (bilateralno),
23
§ izbire plezala: v dvorani (letvenik, lestvenik, lestev, mornarska lestev, žrd, plezalna vrv), različna orodja (klop, bradlja ipd.), plezalne stene, v naravi (skalne stene, drevesa, kozolci, ograje ipd.).
Dodatna programa Zlati sonček in Krpan
Dodatna športna programa Zlati sonček in Krpan predstavljata obogatitev gibalno/športne aktivnosti v predšolskem obdobju in obogatitev predmeta šport v osnovnošolskem izobraževanju. Športni program Zlati sonček je namenjen predšolskim otrokom in učencem prvega, Krpan pa učencem drugega vzgojno-izobraževalnega programa. V obeh programih je vključena plezalna naloga in ima pomembno in nenadomestljivo mesto (Kristan, 1997; 1999).
Vsebine programa Zlati sonček in Krpan temeljijo na Ismailovi teoriji integriranega razvoja, ki priznava obstoj medsebojne funkcionalne povezanosti in soodvisnosti med umskim, gibalnim, emocionalnim in socialnim razvojem. Za najboljši celostni razvoj otroka so pomembne kakovostne spodbude z vseh področij (povzeto po Kristan idr., 1997). V zgodnjem obdobju razvoja pa je gibanje najpomembnejša razsežnost otrokovega celostnega razvoja. Gibanje vpliva in spodbuja nevrološki razvoj in kognitivne sposobnosti otrok (Kristan idr., 1997;
Bregant, 2007; 2012). Največji vpliv na kognitivne sposobnosti imajo tiste gibalne naloge, ki so kompleksne in zahtevne ter razvijajo skladnost gibanja (koordinacijo) ter ravnotežje. Med izvajanjem takšnih nalog se aktivirajo kognitivni procesi za razliko od izvajanja enostavnih gibalnih nalog. Medsebojni vpliv in povezanost gibalnega ter spoznavnega razvoja utemeljuje tudi Goddard Blythe (2000), ko trdi, da vse zgodnje učenje temelji na pozornosti, koordinaciji in ravnotežju. V programu Zlati sonček prevladujejo vaje ravnotežja ter skladnostno zahtevnejše naloge in dejavnosti. Ena od njih je plezanje po žrdi (Kristan idr., 1997).
Tako program Zlati sonček kot Krpan se zavedata nenadomestljive in pomembne vloge gibanja v življenje otrok. Vpliv gibanja v zgodnjem otroštvu ne vpliva zgolj na trenutno zdravje in kakovost otrok, temveč tudi na nadaljnje življenje in zdravje otrok v odraslosti (Kristan idr., 1997; Hulteen idr., 2018; Plevnik in Pišot, 2016). Poglavitni namen programa Zlati sonček in Krpan je zagotoviti redno gibalno/športno aktivnost skozi vse življenje. Sočasno pa s cilji programa opozarja na pomembnost procesa, sodelovanja, iger in spodbudnih učnikov na celostni razvoj učenca (Kristan, 1997; 1999). Storilnost in tekmovanje nista pomembni in ju ne spodbujamo, temveč spodbujamo sodelovanje čim večjega števila otrok in vključujemo tudi starše (Kristan, 1997; 1999).
V obeh programih je vključena plezalna naloga, in sicer plezanje po žrdi (Kristan idr., 1997;
1999). Ta predstavlja edino gibalno nalogo, pri kateri v največji meri spodbujamo in razvijamo moč rok in ramenskega obroča. S tem načrtovalci zasledujejo temeljni cilj programa Zlati sonček in Krpan in to je celostni razvoj otrok (Kristan idr., 1997; 1999). Za dosego tega cilja je treba v enakih količinah in kakovostih spodbujati vse gibalne sposobnosti, aktivirati vse večje mišične skupine ter krepiti vzdržljivost otrok. V današnjem času je moč rok in ramenskega obroča večkrat zanemarjena in ima zato plezanje v obeh programih pomembno vlogo (Plevnik in Pišot, 2016; Plevnik, 2016; Čeklić, 2015). Priročnik za športni program Krpan plezalno nalogo definira (Kristan s sod., 1999 str. 52) kot »eno od najbolj celostnih vaj za krepitev ramenskega obroča, upogibalk rok in široke hrbtne mišice (m. latissimus dorsi).« Herrewegen, Molenbroek in Goossens (2004) prepoznavajo tako žrd in vrv kot zahtevno plezalno orodje.
Žrd in vrv sta gladki plezali, ki vadečemu ne ponujata nobene točke oprijema ali stopa. To mora vadeči s silo trenja proizvesti sam. Pri plezanju po vrvi/žrdi se spreminja tudi plezalna tehnika. Le ta je zahtevnejša kot po plezalih, ki plezalcu omogočajo oprijeme za roke in noge.
24 Zlati sonček
Poleg splošnih namenov oziroma vzgojno-izobraževalnih ciljev, ki jih ima predmet šport in v predšolskem obdobju gibalna/športna aktivnost, ima športni program Zlati sonček še posebne namene (Kristan idr., 1997, str. 4):
(1) »Obogatiti program redne gibalne oziroma športne vzgoje s sodobnimi športnimi vsebinami.«
(2) »S privlačnimi vsebinami, privlačno likovno podobo in s privlačnim načinom izvedbe motivirati kar največ otrok, staršev in vzgojiteljic za takšno sodobno zasnovo športne vzgoje.«
(3) »Vsaditi v otroško zavest željo, navado in potrebo po podobnem delovanju v naslednjih starostnih obdobjih.«
Opis plezalne naloge:
Opis plezalne naloge: Po žrdi je treba preplezati 3 m visoko. Cilj primerno označimo. Če žrdi ni, lahko nalogo opravimo na debelejši viseči vrvi. Slednje je zahtevnejše od plezanja po žrdi.
To olajšamo tako, da spodnji konec vrvi dobro obtežimo, da se ne krotoviči ter ne niha sem in tja. Pod plezali morajo biti obtežene blazine. Učenec nalogo uspešno opravi, če se z roko dotakne cilja in se nato nadzorovano spusti na tla. Posebno pozornost je treba posvetiti nadzorovanemu spuščanju. Za telesno in gibalno šibkejše otroke plezalno nalogo prilagodimo.
Vsaj 6 sekund morajo viseti na žrdi s pokrčenimi nogami, oklepajoč se žrdi s pokrčenimi nogami, vendar naj bo ta rešitev skrajna rešitev oz. izjema. Učencem, ki jim plezanje ne gre, lahko to nadomestijo z zamenjavo naloge, vendar naj ti učenci vseeno poskušajo plezati (povzeto po Kristan s sod., 1997).
Temeljni nameni naloge so definirani (Kristan s sod., 1997, str. 15):
§ »Razvoj moči mišičja rok in ramenskega obroča, ki je v sodobnem načinu življenja oslabljeno.«
§ »Pomagati pri skladnem razvoju odraščajočega organizma, katerega pomemben dejavnik je ustrezna moč rok in ramenskega obroča.«
§ »Razvijati moč rok in ramenskega obroča kot podlago za pravilen razvoj telesne drže ter za odpravljanje drugih športnih vaj in dejavnosti.«
§ »Naučiti učence pravilne tehnike plezanja.«
Manj močne učence spodbudimo, da poskušajo plezati doma. Otroke poučimo, da je moč mogoče pridobiti tudi, če redno in pogosto vadimo. Pri tem vključimo starše. Poučimo jih, da mišice krepimo tudi takrat, kadar dlje časa visimo na žrdi, četudi smo samo na mestu, vendar morajo biti roke v komolcih pokrčene. Tu gre za statično mišično naprezanje, ki prav tako prispeva h krepitvi dejavnih mišičnih skupin (povzeto po Kristan s sod., 1997).
Krpan
Športni program Krpan je nadgradnja programa Zlati sonček. Program zasleduje enake cilje kot Zlati sonček, to je približati gibanje otrokom ter z različnimi, pestrimi in zanimivimi gibalnimi nalogami spodbujati veselje in željo po športni aktivnosti tudi kasneje v življenju. Program ima obogatitveno vlogo predvsem za otroke, ki so v prostem času redko gibalno/športno aktivni.
Pri programu ni dopustno primerjati učencev med seboj, cilj programa je preseči samega sebe (Kristan; 1999). Pri izboru nalog so načrtovalci sledili naslednjim strokovnim izhodiščem:
naloge morajo zajemati vse gibalne sposobnosti, ki so za to starostno obdobje pomembne;
25
prisotna mora biti tudi aerobna aktivnost; naloge naj se v čim večji meri odvijajo zunaj in v vseh letnih časih; naloge naj se nadaljujejo in nadgrajujejo iz prejšnjega programa Zlati sonček;
izletom dati večji poudarek; nadaljevati plavalno opismenjevanje; pomembno vlogo naj imajo dejavnosti, ki so začetek priznanih in priljubljenih športnih aktivnosti v vseh starostnih obdobjih (Kristan, 1999).
Plezalna naloga se prav tako pojavi v nadgradnji Zlatega sončka, in sicer v športnem programu Krpan v 5. razredu. Tako kot v programu Zlati sonček tudi tu plezalna naloga predstavlja temeljno vajo za razvoj mišic rok in ramenskega obroča.
Opis plezalne naloge: Dečki morajo 2x zaporedoma preplezati žrd do označenega mesta (3 m od tal). Med prvim in drugim poskusom je lahko 5 sekund pavze. Deklice morajo preplezati označeno razdaljo enkrat. Časa plezanja ne merimo. Učenec/-ka se lahko od tal sonožno odrine na žrd. Spuščanje po žrdi mora biti nadzorovano. Učenec/-ka nalogo uspešno opravi, če prepleza označeno razdaljo, se dotakne cilja in se nadzorovano spusti na tla (povzeto po Kristan s sod., 1999).
26 2.4 Rezultati dosedanjih raziskav 2.4.1 Elementarni gibalni vzorci
Številni avtorji (Malina, Bouchard in Bar-Or, 2004; Gallahue, Ozmun in Goodway, 2012;
Haywood in Getchell 2009; v Plevnik in Pišot, 2016) navajajo, da otroci raven obvladovanja temeljnih gibalnih struktur (EGV) dosežejo do konca zgodnjega otroštva, to je do 6. leta starosti. Rezultati raziskav kažejo, da raven usvojitve EGV med otroci pada (Plevnik in Pišot, 2016). Vzroke takšnega stanja raziskovalci pripisujejo agresivnemu življenjskemu slogu, ki so mu današnji otroci in mladostniki izpostavljeni (Okely in Booth, 2004; Pišot idr., 2010 v Plevnik in Pišot, 2016). Nadaljujejo, da velik del otrok omenjene vzorce usvoji v poznejših obdobjih.
Posledično nekateri otroci EGV stopnje obvladovanja sploh ne usvojijo. Vsakdanji vzorci gibanja (hoja, tek, skok) kljub temu dosežejo zadovoljivo raven razvoja, medtem ko drugi (predvsem plazenje in plezanje) zaradi neuporabe preprosto izginejo iz vsakdanjega življenje sodobnega otroka (Playday, 2007 v Plevnik, 2011). Razvoj temeljnih gradnikov gibanja ostaja nezadovoljiv (Walkley, Armostrong in Clohesy, 1998; Pišot idr., 2012 v Plevnik in Pišot, 2016;
Plevnik, 2014). Uspešnost kasnejših gibalnih intervencij s ciljem razviti elementarne gibalne vzorce pa ni tako uspešna oz. zadovoljiva kot v razvojno ustreznejšem času (začetek zgodnjega otroštva). Premalo gibalne dejavnosti v zgodnem razvoju kasneje ni mogoče v celoti nadomestiti, saj je vpliv športnih stimulusov na razvoj z napredovanjem otrokove rasti in zorenja vse manjši (Zaviršek, 2015; Pišot in Jelovčan, 2006).
Posledično se že v obdobju otroštva kažejo nekatere kronične poškodbe skeletno-mišičnega sistema, ki so se sicer značilno pojavljale šele od obdobja pubertete naprej (De Inocencio, 2004; Briggs, Smith, Straker in Bragge, 2009; Gasparini. 2012 v Plevnik, 2014). Predmet številnih raziskav je bil širši vpliv GŠA na človeka in njena pogostost v različnih obdobjih življenja. Pišot in Plevnik (216, str. 30–31) opozarjata, da so »raziskovalci zaobšli dejstvo, da je izvor številnih problemov neprimerne adaptacije in s tem deformacij gibanja prav v nepravilnostih v razvoju EGV«. To dejstvo potrjujejo številne raziskave, ki ugotavljajo, da se s sodobnim načinom življenja GŠA s starostjo otrok in mladostnikov zmanjšuje, povečuje pa se čezmerna telesna teža (Pišot in Planinšec, 2005; Malina, Bouchard in Bar-Or, 2004 v Plevnik in Pišot, 2016). Nezadostna usvojitev EGV v zgodnjem otroštvu povzroča nepravilen telesni in gibalni razvoj. Neusvojeni ali napačno usvojeni gibalni vzorci v otroštvu lahko vplivajo na neprimerno ali neredno GŠA v odraslosti (Završnik in Pišot, 2005 v Plevnik in Pišot, 2016), kar se odraža v splošno znižani kakovosti življenja posameznika in družbe (bolezen, odsotnost na delu, slabša delovna učinkovitost in posledično uspešnost, negativna samopodoba) (Plevnik in Pišot, 2016).
2.4.2 Elementarni gibalni vzorec plezanja
Veliko je bilo izvedenih raziskav na področju gibalnega razvoja otroka, vendar je o otrokovih specifičnih plezalnih sposobnosti malo zapisanega. Otroci sodobnega časa EGV plezanja usvojijo prepozno, kar potrjujejo raziskave (Hurov, 1982; Herrewegen, Molenbroek in Goosens, 2004; Herrewegen in Molenbroek, 2005; Champan, 2008 v Plevnik, 2014). Starši in vzgojitelji zaradi strahu pred padcem in možnimi poškodbami redko vključujejo EGV plezanja v GŠA. Poleg izpostavljene komponente varnosti vzroke za takšno stanje avtorji raziskav pripisujejo vplivom spreminjajočega se življenjskega sloga in okolja, v katerem živimo.
Posledice neaktivnega življenjskega sloga se odražajo v primanjkljaju gibanja, s katerimi bi otroci razvijali moč ramenskega obroča in centrale muskulature (Plevnik, 2014). Danes je vse več primerov, ko sodobni otrok nima dovolj ustreznih spodbud, da bi razvil gibalni vzorec
27
plezanja. Med otroki je prisoten upad gibalnih kompetenc in mišične vzdržljivosti rok ter ramenskega obroča otrok med 7. in 12. letom starosti (Strel, Kovač, Rogelj, Leskošek, Jurak, Starc idr., 2003 v Plevnik in Pišot, 2016). Obenem se negativni vplivi okolja odražajo v manj skladni telesni drži, pojavu kroničnih težav skeleta in drugih obolenj gibalnega aparata (Plevnik, 2014).
Raziskav, ki bi celostno in ustrezno poglobljeno preučevale področje razvoja in oblikovanje EGV v najzgodnejšem obdobju, je tako v svetu kot pri nas malo. Nadomeščajo jih raziskave temeljnih telesnih značilnosti, razvoja gibalnih sposobnosti in anatomsko-fizioloških predispozicij. Pri tem sta razvoj gibalnih struktur in posledično funkcionalnih gibalnih kompetenc v ozadju (Plevnik, 2014). V domačem raziskovalnem prostoru omenjeni primanjkljaj poskuša zapolniti Inštitut za kineziološke raziskave, ki deluje pod okriljem Znanstveno-raziskovalnega središča Univerze na Primorskem. Inštitut je izvedel prve projekte za proučevanje gibalnega razvoja v zgodnjem obdobju, v katerih je vključil sodobne dostopne inštrumente in zahtevne merilne postopke, ki jih uporabljajo v kineziometriji. Izvedel je projekte:
L5-3430 »Vloga biomehanskih lastnosti skeletnih mišic v gibalnem razvoju otrok«, J5-6390
»Spremljanje sprememb biomehanskih karakteristik skeletnih mišic v zgodnjem otroštvu in obdobju adolescence« in J5-2397 »Analiza elementarnih gibalnih vzorcev in adaptacija skeletno-mišičnega sistema na nekatere dejavnike sodobnega življenjskega sloga otrok med 4. in 7. letom starosti«. Zadnji projekt prinaša velik doprinos k naši temi. Celotni projekt so raziskovalci zasnovali v smeri raziskovanja in proučevanja elementarnih gibalnih vzorcev v zgodnjem otroštvu. Izvedene raziskave in iz njih izhajajoči rezultati so edinstveni v svetovnem merilu (Pišot, 2009–2011). V raziskavi so za našo temo relevantni naslednji cilji raziskave:
»Spremljanje sprememb biomehanskih karakteristik skeletnih mišic v zgodnjem otroštvu in obdobju adolescence« in J5-2397 »Analiza elementarnih gibalnih vzorcev in adaptacija skeletno-mišičnega sistema na nekatere dejavnike sodobnega življenjskega sloga otrok med 4. in 7. letom starosti«. Zadnji projekt prinaša velik doprinos k naši temi. Celotni projekt so raziskovalci zasnovali v smeri raziskovanja in proučevanja elementarnih gibalnih vzorcev v zgodnjem otroštvu. Izvedene raziskave in iz njih izhajajoči rezultati so edinstveni v svetovnem merilu (Pišot, 2009–2011). V raziskavi so za našo temo relevantni naslednji cilji raziskave: