2.1 Gibalni razvoj
2.1.2 Gibalni mejniki in spremljanje gibalnega razvoja
Navzven vidne spremembe v gibalnem vedenju otrok odražajo uspešen ali neuspešen nevrološki, telesni, spoznavni, čustveni in socialni razvoj. Usvojene gibalne spretnosti v ključnih fazah razvoja omogočajo vpogled v otrokovo stopnjo zrelosti možganov in njihovih funkcij. Zrelost centralnega živčnega sistema se odraža v gibanju, ravnotežju in telesni drži (Goddard Blythe, 2000). Stalno spremljanje gibalnega razvoja omogoča denverski presejalni preizkus (Denver II; Frankenburg, Dodds, Archer, Shapiro in Bresnick, 1992 v Marjanovič Umek in Zupančič, 2020). Ta določa različne mejnike v grobi in fini motoriki od enega meseca dojenčkove starosti do 6. leta.
V prvem obdobju razvoja spremljamo ustrezno integracijo primitivnih in posturalnih refleksov, ki se odražajo v uspešnem usvajanju temeljnih gibalnih vzorcev. Refleksi se z uspešnim razvojem integrirajo pod avtomatično kontrolo subkortilanih vretenc. Neuspešnost integracije se odraža v napačno usvojenih gibalnih vzorcih, nehotenem gibanju, nezrelih odzivih. Pojavijo se vedenjske težave in visoko verjetni razvojni zaostanki (McDonald, 2019). Refleksi niso avtomatično kontrolirani in posledično je treba aktivirati zavestni del možganov, ki s težavo nadzoruje te odzive. Pokazatelj uspešne integracije je sposobnost popolnega nadzora nad telesom (npr. sposobnost mirovanja). Dobro organiziran ravnotežni sistem odraža dobro organizirane možgane (Goddard Blythe, 2000). Za vsako razvojno stopnjo gibalnega razvoja so določeni gibalni mejniki, ki jih otrok usvoji. Mejniki so določena ključna vedenja, ki so pomembna za posamezno razvojno obdobje in se pojavljajo v točno določenem zaporedju (npr. plazenje, hoja, tek) (Marjanovič Umek in Zupančič, 2020; Papalia idr., 2003). Mejniki služijo bolj ali manj natančnemu napovedovanju otrokovega gibalnega razvoja in pravočasnemu odkrivanju otrok z možnimi razvojnimi težavami.
Gibalni mejniki v grobo gibalnem razvoju so: samostojno sedenje, stoja z oporo, kobacanje, hoja po dlaneh in kolenih, hoja s pomočjo, stoja brez opore, samostojna hoja (Marjanovič Umek in Zupančič, 2020; Wijnhoven idr., 2004). V otroštvu se za ugotavljanje razvoja in usvajanja gibalnih spretnosti uporabljajo gibalni testi, združeni v okvir tesnih baterij za ugotavljanje gibalnega razvoja (Plevnik in Pišot, 2016).
Za otrokov zgodnji razvoj je značilna izrazita celostnost. Primanjkljaji na enem področju se odražajo na drugih sočasnih področjih razvoja (socialni, telesni, spoznavni in čustveni). Čeprav vse učenje poteka v možganih, je telo tisto, ki ima v razvoju človeka dvojno vlogo. Telo je receptor za informacije in medij, s katerim je znanje izraženo (Goddard Blythe, 2000). Bolj kot kronološka starost otroka lahko pripravljenost za šolo ocenimo z gibalnimi nalogami, ki odražajo nevrološko zrelost in pripravljenost za višje, kompleksnejše, naloge, ki jih učenje zahteva. Celotno zgodnje učenje temelji na pozornosti, ravnotežju in koordinaciji (Goddard Blythe, 2000). Otrok, ki je pripravljen za šolo, uspešno nariše krog v smeri urnega kazalca in obratno. Sposoben je stati na eni nogi in se z nasprotno roko dotakne ušesa (Goddard Blythe, 2000).
Gibalna spretnost se odraža v socialnih veščinah. Otrok, ki ima težave v gibalnem razvoju, ima omejen gibalni kapital. Težave ima pri branju govorice telesa in pravilnem odzivu na izzive okolja. Gibanje je otrokov prvi jezik in prvi medij v samoizražanju o lastnem telesnem in čustvenem stanju. Samokontrola se začne s kontrolo gibanja (Kiphard, and Schilling, 1974, v Goddard Blythe, 2000). Otrokova zmožnost stati ali sedeti pri miru odraža popoln nadzor nad telesom, ki je rezultat uspešnega gibalnega razvoja. Hoteno popolno mirovanje telesa odraža najzahtevnejšo stopnjo gibanja (Goddard Blythe, 2000).
8 2.1.3 Gibalna kompetenca
Gibalna kompetenca je rezultat uspešnega in kakovostnega gibalnega razvoja v začetnem obdobju življenja. Le to pridobi otrok, ki je v zgodnjem razvojnem obdobju deležen ustrezne količine in kakovostnih gibalnih izkušenj. Te mu zagotavljajo usvajanje gibalnih znanj in razvoj gibalnih sposobnosti, temeljnih dejavnikov gibalne kompetence (Plevnik, 2014).
Retar (2019, str. 24) gibalno kompetenco poimenuje »kot posameznikovo izvorno in neponovljivo zmožnost gibalne učinkovitosti, ki je odločilna za proces učenja kot izvajanja gibalnih spretnosti«. Gibalna kompetenca opredeljuje stopnjo, do katere lahko posameznik učinkovito izvede ciljno usmerjeno gibanje. Ta se med posamezniki razlikuje, saj ga pogojujejo genetski status, osebnostne značilnosti ter dejavniki okolja, v katerem se posameznik razvija (Plevnik, 2014; Hulteen idr., 2018). Od stopnje gibalne kompetence je odvisna uspešnost nadaljnjega gibalnega učenja. Nizka stopnja oz. upad gibalnih kompetenc je razlog za neracionalno gibanje, ki vodi v povečano porabo energije in hitrejšo utrujenost (Plevnik, 2014).
Gibalna kompetenca predstavlja osnovo človeškega gibalnega kapitala in je eden od najpomembnejših faktorjev ohranjanja zdravja, napovednik vseživljenjske gibalne aktivnosti in kot taka pomembno prispeva h kakovosti življenja in razvoja (Pišot, 2012; Plevnik, 2014;
Hulteen idr. 2018). Skozi celotni življenjski cikel posameznik potuje skozi tri obdobja, v katerih imajo gibalne kompetence posebno vlogo in pomemben vpliv na kakovost življenja. Ta obdobja so: (1) obdobje razvoja in vzpostavljanja kompetenc, (2) obdobje aktivnega delovanja in izrabe kompetenc ter (3) obdobje umirjanja in upada gibalnih kompetenc (Pišot, 2012; Plevnik, 2014).
Elementarni gibalni vzorec predstavlja osnovo gibalne kompetence (Plevnik in Pišot, 2016).
9 Elementarni gibalni vzorci
Človeško telo, v dolgi evoluciji razvito za gibanje, je v tesni soodvisnosti z okoljem ter v boju za preživetje in ohranitev vrste razvilo določene gibalne strukture (npr. bipedalnost, gibalni vzorec diagonalne recipročne aktivacije idr.) in elementarna gibanja: hoja, tek, plezanja, lazenja, skoki, meti. Ta so se skozi zgodovino v svoji obliki ohranila do danes. Pravimo, da so ta gibanja filogenetsko pogojena, človeku prirojena in zanj značilna (Plevnik in Pišot, 2016;
Retar, 2019; Pistonik, 2002; Pistotnik, 2013). V obstoječi domači literaturi se za ta gibanja uporabljata dve poimenovanji: naravne oblike gibanja (Pistotnik, 2002; 2012) ali elementarni gibalni vzorec (Retar, 2019; Pišot in Plevnik, 2016).
Elementarni gibalni vzorec (EGV) je osnovni gradnik človeškega gibanja. To je preprost, samostojen vzorec (plazenje, lazenje, hoja, tek, skoki …), ki se v gibalnem razvoju človeka pojavi po obdobju refleksnih gibov. Elementarni gibalni vzorci so temeljne gibalne spretnosti, ki jih otrok v svojem gibalnem razvoju v aktivni interakciji z okoljem spoznava in razvija. V začetku razvoja kakovost gibanja ni v ospredju, temveč se gibanja manifestirajo za zadovoljitev kvantitativne vrednosti gibanja in doseganja cilja (Videmšek in Pišot, 2007 v Retar, 2019).
Elementarni gibalni vzorci so osnova in pogoj za nadaljnje gibalno učenje in razvoj kompleksnejših gibalnih stereotipov (npr. plavanje, kolesarjenje, rolanje, smučanje ipd.).
Slednja se imenujejo ontogenetska gibanja, ki so po večini naučena in usmerjena v zadovoljevanje kvalitativne vrednosti gibanja. Poleg doseganja cilja sta pomembna tudi kakovost gibanja in proces doseganja cilja (Pistotnik, 2015; Retar, 2019; Plevnik in Pišot, 2016). EGV in iz njih razviti kompleksni gibalni stereotipi nam omogočajo interakcijo z okoljem in kakovostno gibalno manipulacijo (Plevnik, 2014).
Elementarni gibalni vzorci so temeljne gibalne kompetence, ki omogočajo tako zavestno obvladovanje gibanja telesa (plazenje, plezanje, tek, skok, preskok, kotaljenje itd.) kot zavestno obvladovanje in nadziranje predmetov (met, lovljenje, odbijanje, vodenje žoge ali drugih predmetov) (Retar, 2019; Pistotnik, 2002; 2015). Kombinacijo obvladovanja telesa in nadzora predmetov tvori sistem temeljnih gibalnih spretnosti. Elementarne gibalne vzorce kot temelje gibanja imenujemo gibalni minimum oz. gibalna abeceda človeka (Pistotnik, 2002;
2015).
Elementarne gibalne vzorce naj bi otrok v svojem razvoju usvojil na koncu temeljne gibalne stopnje. Zgodnje otroštvo v razvoju človeka iz vidika razvoja elementarnih vzorcev gibanja predstavlja najpomembnejše obdobje. Nekateri avtorji ga poimenujejo »zlato obdobje«
gibalnega razvoja (Gallahue in Donnely, 2003; Williams, 1983 v Plevnik in Pišot , 2016). V otroštvu so kritična obdobja, torej izjemna dovzetnost za specifično učenje in s tem večja sposobnost preoblikovanja in kompenziranja možganov kot kasneje v odraslosti (Bregant, 2012). Gostota sinaps – povezav med živčnimi celicami v možganih – je pri triletnikih za 50 % večja kot pri odraslih. Število povezav – sinaps – med živčnimi celicami deluje po načelu:
uporabi ali izgubi. Možganska presnovna aktivnost v obdobju med tretjim in devetim letom doseže najvišje vrednosti (Chugani, Phelps in Mazziotta, 1987 v Bregant, 2012). To obdobje predstavlja občutljivo oz. kritično obdobje za gibalno učenje. Kar se naučimo v tem obdobju, se naučimo hitreje in temeljiteje kot v kakšnem drugem obdobju (Bregant, 2012). Posledično to pomeni, da zamujeno obdobje težje nadomestimo. Plastičnost možganov sicer omogoča kasnejši vpliv na nastanek novih nevronskih povezav, vendar je ta vpliv z leti manjši in dolgotrajnejši. Z gibanjem in s spodbudnim okoljem spodbujamo nevronsko aktivnost. S tem vplivamo na nastanek novih povezav, uspešen razvoj možganov in čim boljši izkoristek dednega materiala posameznika v čim bolj optimalnem obdobju. V obdobju zgodnjega otroštva
10
je vpliv na izkoristek gibalnega potenciala, ki ga je otrok prinesel na svet s svojim dednim materialom, največji. Otrok v je obdobju zgodnjega otroštva izredno dojemljiv za impulze okolja. Z otrokovo rastjo in zorenjem se vpliv na psihosomatski status in gibalno kompetenco postopoma umiri in upade (Pišot in Jelovčan, 2006; Zaviršek, 2015; Retar, 2019).
Izvedbo elementarnega gibalnega vzorca omogočajo gibalne sposobnosti človeka, ki so v določeni meri prirojene z gibalnim razvojem in učenjem, so pa tudi pridobljene. Posamezniku omogočajo učinkovito izvedbo gibalne naloge (Retar, 2019; Pistotnik, 2015). Sposobnosti pomenijo zgolj potencial, ki sam po sebi še ni dosežek (Musek in Pečjak, 2001 v Retar, 2019;
Pisotnik, 2015). Izkoristek potenciala in njegovega presežka je dosegljiv v zgodnjem otroštvu.
Takrat se lahko sistem temeljnih spretnosti najučinkovitejše in najkakovostneje razvije (Retar, 2019). Gibalne sposobnosti temeljijo na anatomsko-fizioloških predispozicijah človeka. Delimo jih na: koordinacijo, gibljivost, moč, hitrost, ravnotežje in natančnost ter funkcionalno sposobnost vzdržljivosti. Gibalne sposobnosti so ključni tvorci gibalne kompetence (Retar, 2019).
V tuji literaturi (Haywood idr., 2012 v Retar, 2019) za elementarne gibalne vzorce (EGV) oz.
z drugim poimenovanjem naravne oblike gibanja (NOG) srečamo poimenovanje »fundamental motor/movement skill« in »foundational movement skill«. Slednji, sicer redkeje uporabljen, poudarja osnovo in strukturo elementarnih gibalnih vzorcev. Iz njih se bodo kasneje v razvoju razvile vse prihodnje gibalne spretnosti. Usvojitev teh vzorcev je pomemben napovednik vseživljenjske gibalne aktivnosti (Hulteen idr., 2018).
Elementarne gibalne vzorce oz. naravne oblike gibanja lahko razdelimo v tri temeljne skupine (Pistotnik, 2011):
I. Pedipulacije oz. lokomocije (vsa premikanja telesa v prostoru). To so: plazenje, lazenje, hoja, tek, plezanje, skoki (v višino, daljino in globino), padci;
II. Manipulacije (osnovne gibalne operacije s posameznimi deli telesa). To so: meti, lovljenja, udarci, blokade in prijemi;
III. Osnovna sestavljena gibanja (uporabljamo v vsakdanjem življenju). To so:
potiskanje, vlečenje, dviganje in nošenje.
Različni avtorji (Pistotnik, Pinter in Dolenec, 2002; Videmšek in Visinski, 2011 v Retar, 2019, str. 46–47) navajajo 11 pomembnih naravnih oblik gibanja:
1) »Plazenja so gibanja, pri katerih se za premikanje v prostoru uporabljajo roke, noge in trup. Trup je v stiku s podlago.«
2) »Lazenja so gibanja, pri katerih se vadeči premikajo s pomočjo rok in nog. Trup je pri tem dvignjen od podlage.«
3) »Hoja je osnovna oblika gibanja, ki jo uporabljamo za premikanje v prostoru.«
4) »Tek je hitrejše gibanje, pri katerem se zaradi močnejših in hitrejših odrivov od podlage pojavi brezpodporna faza (faza leta).«
5) »Padci so gibanja telesa iz praviloma višjega, pokončnega položaja v nižji položaj (najpogosteje leže).«
6) »Plezanja so gibanja, pri katerih se vadeči premika v različnih vesah s pomočjo svojih okončin.«
7) »Skoki so gibanja, za katere je značilno, da so sestavljeni iz treh faz: odriva, leta in doskoka. Ločimo tri vrste skokov: v daljino, višino in globino.«
8) »Potiskanja so gibanja, pri katerih je objekt običajno pred vadečim, ki ga skuša odriniti od sebe.«
11
9) »Vlečenja so gibanja, pri katerih skuša vadeči objekt potegniti k sebi. To pomeni, da je objekt gibal proti izvoru sile oz. bo sila usmerjena od objekta.«
10) »Dviganja so gibanja, pri katerih predmete ali lastno telo premikamo v nasprotni smeri od sile gravitacije.«
11) »Nošenja so gibanja, pri katerih se predmet med premikanjem v prostoru zadržuje v dvignjenem položaju.«
12) Meti
2.2.1 Pomen in vloga elementarnih gibalnih vzorcev v gibalnem razvoju
Elementarni gibalni vzorec ima v gibalnem razvoju osrednjo vlogo. Kompetenčni model gibalnega razvoja, ki je trenutno za razumevanje in proučevanje gibalnega razvoja v ospredju, opredeljuje EGV kot osnovo gibalne kompetence. Prav tako številni proučevalci gibalnega razvoja (Walkley, Armstrong in Clohesy, 1998; Gallahue in Ozmun, 1998; Harrington, 2005;
Stodden idr., 2008; Rajtmajer, 1997; Pišot in Planinšec, 2005; Videmšek in Pišot, 2007; Pišot idr., 2010; Škof, 2010 v Plevnik in Pišot, 2016) ustrezni usvojenosti EGV pripisujejo visoko vrednost. Pišot (2012) postavlja elementarne strukture gibanja v izhodišče vseh gibanj, ki jih človek potrebuje in izvaja v vsakdanjem življenju v različnih življenjskih obdobjih. Brez osnovnih vzorcev gibanja bo prihodnja usvojitev ontogenetskih oblik gibanja, ki so bolj specializirana in zahtevnejša, težja in neuspešna. Nasprotno pa imajo otroci z močno osnovo, ki jo sestavljajo usvojeni EGV, večji repertoar gibalnih spretnosti, ki jih lahko uporabijo v raznovrstnih gibalnih aktivnosti (Hulteen idr., 2018). Pravilen razvoj EGV je nujno potreben za zdrav in varen vseživljenjski telesni in gibalni razvoj (Hands, 2002; Šimunič, Volmut in Pišot, 2010 v Plevnik in Pišot, 2016). Brez usvojenih gibalnih kompetenc hoje, teka, skoka, plazenja, plezanja, ravnotežja, meta in drugih so gibalni izzivi okolja omejeni (Plevnik in Pišot, 2016).
Njihova usvojitev in uporaba v vsakdanjem življenju vplivata na zdravje otrok in njihovo prihodnjo blaginjo. EGV, ki jih otrok usvoji v otroštvu, se v kasnejših letih življenja odražajo v splošnem zdravju in kakovosti življenja (Hulteen idr., 2018; Pišot, 2010).
Z EGV otroci razvijejo ustrezno stabilizacijo trupa, ki je ključna za pravilno izvedbo drugih gibanj in optimalnega ter učinkovitega gibanja bolj oddaljenih delov telesa (Kobesova in Kolar, 2013). Vpliv sile teže na telo zahteva vzpostavitev stabilizacije v hrbtenici, prsnem košu in medenici. To je pogoj za premikanje bolj oddaljenih okončin. Ta zakonitost se ohranja za vsa gibanje skozi celo življenje. Pri vsakem gibanju se trup premakne. Stabilizacija telesa je nezavedna in avtomatska ter zato večkrat kompenzirana. Posledično se je ni enostavno na novo naučiti oz. je ponovno usvojiti (Kobesova in Kolar, 2013). Razvojno zdrav otrok avtomatsko uporabi idealno mišično sinergijo za stabilizacijo hrbtenice, medenice in prsnega koša v različnih položajih. Stabilizatorji trupa – diafragma, mišice medeničnega dna, vse mišične skupine trebušne votline in iztegovalke hrbtenice – so za hoteno gibanje avtomatsko aktivirani. Razvojni položaji, ki jih otrok v razvoju naravno zavzame, da gibalno napreduje, predstavljajo izhodiščne položaje za ustrezno stabilizacijo trupa in optimalno gibanje oddaljenih okončin telesa (povzeto po Kobesova in Kolar, 2013).
Ustrezna količina gibanja je nujno potrebna za razvoj in zorenje možganov. Z gibanjem aktiviramo nevrone in vplivamo na vzpostavljanje nevronskih povezav. S tem vplivamo na čim boljši izkoristek dednega materiala otroka v danem okolju. EGV imajo pomembno vlogo ne samo na gibalni razvoj, temveč pozitivno vplivajo tudi na razvoj možganov, kar se posledično kaže tudi na področju učenja (Plevnik in Pišot, 2016). Možgani se ne razvijajo sami od sebe, ampak skupaj s telesom in z gibanjem (Goddard Blythe, 1996 v Goddard Blythe, 2000). Otrok, ki v zgodnjem razvoju doseže zrelost, ima manj učnih težav kot otrok, ki zrelost svojega
12
gibalnega razvoja doseže kasneje. Otrok, ki ima svoje telo pod kontrolo, je bolj opremljen za soočanje z zunanjim svetom. Pozornost, ravnotežje in koordinacija predstavljajo temelj za nadaljnje učenje. Upoštevajoč to zakonitost, so priložnosti za gibanje in gibalno/športno aktivnost enako pomembne kot učenje branja in pisanja, predvsem v začetnih letih učenja (Goddard Blythe, 2000).
V današnjih časih se uveljavlja trend življenjskega sloga z minimalno rabo gibanja ali brez njega. Sodoben življenjski slog v telesni in gibalni razvoj otroka vnaša število različnih impulzov okolja. Večinoma imajo ti negativen predznak (Plevnik, 2014). Otroci današnjega časa manj časa preživijo gibalno aktivno, kot so ga preživeli 40 let nazaj (Goddard Blythe, 2000). Razvoj moderne otroške opreme je zmanjšal čas dojenčka, ki ga je preživel na tleh. Tam se je otrok učil in vzpostavljal stabilizacijo v nadzoru glave in trupa. Stik s tlemi in z različnimi podlagami otroku omogočajo taktilne stimulacije z gibalno integracijo. Čas, ki ga je otrok preživel v aktivni vlogi, zdaj vse pogosteje zamenjuje čas sedenja v lupinici v avtu ali sedenje pred računalnikom ali televizorjem. Tam je obilje raznovrstnih stimulacij in spodbujevalcev, vendar brez ključnega člena – gibalne interakcije. Vzburjenje poteka brez integracije (Goddard Blythe, 2000). Stroka aktualno problematiko poimenuje sindrom primanjkljaja gibanja oz. epidemija gibalne nedejavnosti. Svetovna zdravstvena organizacija je gibalno nedejavnost opredelila kot 4.
dejavnik globalne umrljivosti (WHO, 2011 v Retar, 2019). Pišot (v Pistotnik, 2003, str. 4) opozarja, da »odstopanje od temeljnih gibalnih potreb, ki nam jih narekuje naravni razvoj, že kaže negativne posledice v rasti in razvoju otrok ter zdravju odraslih«.
Elementarni gibalni vzorci predstavljajo gibalno abecedo človeka oz. gibalni minimum, ki bi ga moral obvladovati vsak otrok do konca svojega šolanja (Pistotnik, 2002; 2015). Na to bazo bo otrok gradil nadaljnjo gibalno aktivnost. Obvladovanje elementarnih gibalnih vzorcev ima širši življenjski pomen. Z njihovo pomočjo se ne razvija samo osnova za športno rast posameznika, temveč so ta gibanja življenjsko uporabna. Z njimi se izboljšuje kakovost življenja, prav tako pa lahko v nujnih življenjskih situacijah pripomorejo k ohranjanju lastne kože (beg pred psom, plezanje po zgradbi ob požaru, prehod čez ovire v naravi itd. (povzeto po Pistotnik, 2015).
Četudi so ta gibanja prirojena, človeku samoumevna, za vse otroke enaka ter se v gibalnem razvoju do 2. faze pojavijo spontano, je za učinkovit razvoj EGV in pridobitev gibalnih kompetenc potrebno načrtovano razvijanje EGV z GŠA. Razvoj poteka spontano kot posledica zorenja in rasti možganov samo do začetka temeljne gibalne stopnje gibalnega razvoja (Gallahue in Ozmun, 1998).
Ustrezne gibalne kompetence lahko razvije samo otrok, ki je v zgodnjem razvojnem obdobju deležen dovolj kakovostnih gibalnih spodbud. Te mu zagotavljajo usvajanje gibalnih znanj in čim boljši izkoristek prirojenih gibalnih sposobnosti. Vpliv gibanja na razvoj je vsestranski skozi vse življenje, vendar je najmočnejši prav v zgodnjem otroštvu (Rajtmajer in Proje, 1992 v Vehovar, v Plevnik in Pišot, 2016; Bregant 2012). V izogib gibalni nedejavnosti otrok in odraslih Plevnik (2014, str. 19) opozarja, »da se je za ustrezno razumevanje problematike potrebno vrniti na začetek razvoja človeka«. Pozornost je treba nameniti prvi fazi razvoja; to je pridobivanju gibalnih kompetenc – usvojitev EGV.
Uporabo osnovnih razvojnih položajev, ki jih človek v 1. letu življenja usvoji s ciljem vzpostavljati pravilno stabilizacijo trupa – se zoperstaviti sili teži – uporabljajo za rehabilitacijsko zdravljenje. Z njimi ponovno vzpostavljajo optimalno stabilizacijo trupa in posledično vplivajo na učinkovitejše gibanje celega telesa (Kobesova in Kolar, 2013).
13 2.2.2 Vrednotenje EGV
Gallahue in Ozmun (1998, v Pišot in Plevnik, 2016) opozarjata, da je vrednotenje in spremljanje EGV smiselno in nujno iz vsaj treh razlogov: ugotavljanje globalnega vpliva sprememb življenjskega sloga, možnost povečanja gibalnih kompetenc in možnost njihove nadgradnje – gibalno učenje. Pišot (Pišot in Šimunič, 2005 v Plevnik in Pišot, 2016) opozarja, da se starejši otroci vse prevečkrat srečujejo z različnimi težavami, ki so v osnovi posledica neustreznega gibalnega razvoja v zgodnjem otroštvu. Nadaljuje, da je treba znanstvenoraziskovalno delo izvajati že pri mlajših otrocih in razvojne procese preučevati že v najzgodnejšem obdobju (Pišot in Šimunič, 2005 v Plevnik in Pišot, 2016).
Poznamo tri metode preučevanja EGV v gibalnem razvoju: longitudinalno, prečno ter mešano-longitudinalno metodo (Gallahue, Ozmun in Haywood, 2011 v Plevnik, 2014, str. 21). Za ocenjevanje EGV obstajata 2 večja pristopa analize; kvantitativno in kvalitativno preučevanje gibanja. Oba pristopa imata svoje prednosti in omejitve (Plevnik, 2014). Primer kvantitativnega vrednotenja gibanja je testiranje za športnovzgojni karton. To vrednotenje predstavlja merjenje objektivnih kriterijev izvedbe gibanja (čas, sila, s katero človek deluje na podlago, višina skoka). Tu ni treba imeti posebnega znanja o gibanju in poznavanju ozadja delovanja človeka.
Medtem pa kvalitativno vrednotenje gibanja zahteva poglobljeno razumevanje vedenja človeka in njegove analize, ki jo opiše na opisni način (Knudson in Morrison, 2002 v Plevnik, 2014).
Znotraj kvalitativne analize gibanja se je razvilo več pristopov.
2.2.3 Elementarni gibalni vzorcu v vrtcu
Z vstopom v vrtec se otrok sreča s prvimi organiziranimi gibalnimi/športnimi dejavnostmi. V Kurikulumu za vrtce (1999) je gibanje eno od šestih področij, ki so v njem zastopana in določajo strokovno vsebino dela. »Gibalni razvoj poteka od naravnih oblik gibanja (plazenje, lazenje, plezanje, hoja, tek) do sestavljenih in zahtevnejših športnih dejavnosti« (Kurikulum za vrtce, 1999).
V predšolskem obdobju, pri najmanjših otrocih, začenjamo s sistematičnim delom zlasti z uporabo naravnih oblik gibanja oz. elementarnih vzorcev gibanja. Z njihovo uporabo praviloma zasledujemo samo cilj, ne pa učnega procesa kot pri športu, kjer so poleg tega v ospredju še kakovost, rezultat in presežek ali zmaga (Retar, 2016).
EGV lahko izvajamo (povzeto po Retar, 2016):
§ Elementarno, v osnovnih oblikah, v olajšanih in oteženih razmerah (premagovanje naravnih in umetnih ovir, uporaba bremena).
§ Tako, da jih popestrimo in otežimo z uporabo drobnih rekvizitov (kolebnice, žoge, palice
…) ali pomožnih in glavnih orodij (klopi, skrinje, bradlje, krogi …)
§ Z uporabo elementarnih iger s preprostimi in z zahtevnejšimi oblikami gibanja.
Gibalne/športne dejavnosti v predšolskem obdobju predstavljajo pomemben in nenadomestljiv segment v otrokovem celostnem razvoju. Kot take morajo biti sistematično načrtovane,
Gibalne/športne dejavnosti v predšolskem obdobju predstavljajo pomemben in nenadomestljiv segment v otrokovem celostnem razvoju. Kot take morajo biti sistematično načrtovane,