UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Poučevanje, Poučevanje na razredni stopnji
Barbara Tomšič
PLEZANJE KOT ELEMENTARNI GIBALNI VZOREC UČENCEV, STARIH OD 8 DO 11 LET
Magistrsko delo
Ljubljana, 2020
II
III
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Poučevanje, Poučevanje na razredni stopnji
Barbara Tomšič
PLEZANJE KOT ELEMENTARNI GIBALNI VZOREC UČENCEV, STARIH OD 8 DO 11 LET
Magistrsko delo
Mentorica: izr. prof. dr. Vesna Štemberger
Ljubljana, 2020
IV
V ZAHVALA
»Brez tveganja ne dosežemo svojega potenciala.«
(Cheryl Greenfield)
Iskrena hvala mentorici dr. Vesni Štemberger za sprejem mentorstva, zgled predanega dela, odzivnosti in vse usmeritve pri pisanju.
Hvala Osnovni šoli Koseze za izkazano dobrodošlico in možnost izvedbe raziskave.
Hvala moji družini; mami in atiju, Tadeji z družino, Poloni in Tomažu. Hvala za vso podporo, spodbude in ljubezen.
Manca, hvala za tvoj čas, vse nasmehe in dobro voljo.
Mateja, hvala za tvojo odzivnost in pripravljenost za lektoriranje magistrskega dela.
Matic, hvala za tvojo pomoč pri zaključnem oblikovanju.
Simon, hvala za tvojo pomoč pri prevodu povzetka.
In na koncu hvala vsem mojim bližnjim, ki verjamete vame in ste ob meni.
VI POVZETEK
Elementarni gibalni vzorec (v nadaljevanju EGV) je osnovni gradnik človeškega gibanja in predstavlja gibalno abecedo človeka oz. gibalni minimum, ki bi ga moral obvladovati vsak otrok ob koncu svojega šolanja. V gibalnem razvoju človeka EGV prevzemajo osrednje mesto ter prestavljajo gibanja, ki so filogenetsko pogojena, človeku prirojena in zanj značilna. Posledično predstavljajo osnovo in podlago za nadaljnje zahtevnejše gibalne stereotipe. Stopnja in kakovost usvojitve EGV sta napovednika vseživljenjske gibalne aktivnosti posameznika. EGV predstavljajo izhodišča za vsa gibanja, ki jih človek v svojem vsakdanjem življenju potrebuje in izvaja. Delimo jih v tri temeljne skupine. Te so: (1) pedipulacije oz. lokomocije (vsa premikanja telesa v prostoru), (2) manipulacije (osnovne gibalne operacije s posameznimi deli telesa) in (3) osnovna sestavljena gibanja.
Plezanje ima kot elementarni gibalni vzorec v celostnem razvoju otroka pomembno mesto.
Plezanje uvrščamo med pedipulacije oz. lokomocije. S plezanjem aktivno in zavestno premagujemo silo težnosti ter krepimo moč rok in ramenskega obroča. Poleg izdatne krepitve mišic rok in ramenskega obroča s plezanjem krepimo stabilizacijo trupa, ki je večkrat kompenzirana, a je za učinkovito gibanje celega telesa ključna, ter razvijamo gibalne sposobnosti moči, koordinacije, gibljivosti in ravnotežja. Plezanje se od ostalih EGV razlikuje v izpostavljeni komponenti varnosti. EGV plezanja vključuje določeno stopnjo tveganja, ker je pri plezanju vadeči izpostavljen višini in ker je njegova varnost bolj ogrožena kot pri ostalih EGV. Vadba plezanja poleg pozitivnih učinkov na telesni in gibalni razvoj vpliva na širši kognitivni razvoj in učenje. Sočasno pomembno vpliva tudi na psihosocialni status vadečega in prinaša praktično vrednost za življenje posameznika. Učni načrt za športno vzgojo plezanje umešča v dva sklopa – naravne oblike gibanja in igre ter gimnastično abecedo. Plezalna naloga je tudi del dodatnih športnih programov Zlati sonček in Krpan.
V raziskovalnem delu magistrskega dela je sodelovalo 209 učencev 3., 4. in 5. razreda izbrane osnovne šole. Izbranemu vzorcu smo razdelili anketni vprašalnik. Zanimali sta nas prisotnost plezanja v prostem času otrok in uporaba plezal (katera uporabljajo). Obenem smo želeli ugotoviti, v kolikšni meri na plezanje vplivata dovoljenje odraslih ter prisotnost strahu med plezanjem. Sočasno smo raziskovali prisotnost plezanja pri predmetu šport pri učencih iste starosti in iskali povezave med uporabo različnih plezal pri predmetu šport in v prostem času otrok izbranega vzorca.
Z raziskavo smo ugotovili, da je EGV plezanja med otroki izbranega vzorca zelo prisoten gibalni vzorec. Za pogosto uporabljena plezala so se izkazala drevesa in igrala, za manj pogosta pa plezalna stena, ograje in lestve. Strah pred padcem je v vzorcu bolj prisoten kot strah pred višino. Otroci preučevanega vzorca v večini ocenjujejo, da jim starši dovolijo plezati, medtem ko jim učitelji ne. Od 11 opazovanih ur je bilo plezanje prisotno pri 4 urah športa. Pri slednjih so bila uporabljena naslednja plezala: letvenik, plezalo, lestev, plezalna stena, žrd in mornarska lestev. V prostem času se otroci preučevanega vzorca srečujejo s plezalno steno in lestvijo. Povezava med uporabo plezal pri urah športa in v prostem času otrok je posledično slaba.
KLJUČNE BESEDE: gibalni razvoj, elementarni gibalni vzorci, elementarni gibalni vzorec plezanja, plezala
VII ABSTRACT
Fundamental motor skills (hereinafter FMS) are the basic building block of human movement and represent the minimum motors skills that every child should master at the end of their formal education. FMS take the central place and represent movements phylogenetically conditioned, innate, and natural. Consequently, they represent the basis and foundation for further more-demanding motor types. The level and quality of adoption of FMS is a predictor of an individual's lifelong physical activity. FMS are the starting point for all the movements that a person needs and implements in his daily life. They are divided into three basic groups: (1) pedipulations or locomotions (all body movements in space), (2) manipulations (basic movement operations with individual parts of the body), (3) basic composite movements.
Climbing has an important place in the child's overall development as a fundamental motor skill; it is classified as pedipulation or locomotion. By climbing, the child actively and consciously overcomes the force of gravity and strengthens the arms and shoulder girdle.
Furthermore, climbing strengthens the stabilization of the torso, which is often compensated for, but is crucial for effective movement of the whole body and develops the motor skills of strength, coordination, mobility, and balance. Climbing differs from other FMS in the exhibited safety component. FMS climbing entails a certain level of risk because the climber is exposed to height when climbing and his safety is more at risk than with other FMS. In addition to positive effects on physical and motor development, the practice of climbing influences more extensive cognitive development and learning. At the same time, it has a vital impact on the psychosocial status of the child and brings practical value to the life of the individual. The curriculum for physical education places climbing is in two sets: natural forms of movement and play and the gymnastic alphabet. The climbing task is also part of the supplementary sports programmes Zlati sonček and Krpan.
In the research part of this master's thesis, 209 pupils, who attended the 3rd, 4th, and 5th grades, participated. A survey questionnaire was distributed to the selected sample of participants. We were interested in the presence of children's leisure climbing and which climbing means they use. At the same time, we wanted to determine to what extent climbing is influenced by the permission of adults and the presence of fear during climbing. At the same time, we investigated the presence of climbing in the sports subject of students of the same age and looked for connections between the use of different climbing means in the sports subject and in the leisure time of children of the selected sample.
With the study, we found that FMS climbing among children of the selected sample is a very present movement pattern. Trees and toys proved to be commonly used climbers while climbing walls, fences and ladders proved to be less common. In the selected sample, fear of falling is more present than fear of heights. The children of the studied sample mostly state that their parents allow them to climb, while the teachers do not. Of the 11 hours observed, climbing was present in 4 hours of sport activity. The following means were used for the latter:
wall bar, climber, ladder, climbing wall, pole, and sailor ladder. In their free time, the children of the studied sample encounter a climbing wall and a ladder. The link between the use of climbing means in sports hours and the use of them in children's leisure time is consequently poor.
KEYWORDS: movement development, elementary movement patterns, the elementary movement pattern of climbing, climbers.
VIII KAZALO VSEBINE
1.0 UVOD ...1
2.0 PREDMET IN PROBLEM ...2
2.1 Gibalni razvoj ...2
2.1.1 Faze in obdobja gibalnega razvoja ...3
2.1.2 Gibalni mejniki in spremljanje gibalnega razvoja ...7
2.1.3 Gibalna kompetenca ...8
Elementarni gibalni vzorci ...9
2.2.1 Pomen in vloga elementarnih gibalnih vzorcev v gibalnem razvoju ...11
2.2.2 Vrednotenje EGV ...13
2.2.3 Elementarni gibalni vzorcu v vrtcu ...13
2.2.4 Elementarni gibalni vzorci v osnovni šoli ...14
2.3 Elementarni gibalni vzorec plezanja ...15
2.3.1 Razvoj in pojavnost elementarnega gibalnega vzorca plezanja ...15
2.3.2 Element tveganja in varnosti pri izvedbi EGV plezanja ...17
2.3.3 Preučevanje EGV plezanja...20
2.3.4 Biomehanika plezanja ...21
2.3.5 Pomen in vloga EGV plezanja v gibalnem razvoju ...21
2.3.6 Napotki za izvajanje EGV plezanja v šoli ...22
2.4 Rezultati dosedanjih raziskav ...26
2.4.1 Elementarni gibalni vzorci...26
2.4.2 Elementarni gibalni vzorec plezanja ...26
3.0 CILJI RAZISKAVE ...29
4.0 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ...29
5.0 METODE DELA ...29
5.1 Vzorec merjencev ...30
5.2 Vzorec spremenljivk ...30
5.3 Opis postopka zbiranja podatkov in postopki obdelave podatkov ...31
6.0 REZULTATI IN RAZLAGA ...32
6.1 Prisotnost plezanja ...32
6.1.1 Razlike glede na spol v prisotnosti plezanja ...33
6.1.2 Razlika glede na razred v prisotnosti plezanja ...34
6.2 Uporaba plezal v prostem času ...37
6.2.1 Uporaba plezal glede na spol ...40
6.2.2 Uporaba plezal glede na razred...42
6.2.3 Opazovanje ur športa ...43
IX
6.3 Najljubše plezalo ...46
6.3.1 Najljubše plezalo v prostem času in spol ...47
6.3.2 Najljubše plezalo v prostem času glede na razred ...49
6.3.3 Drevo kot najljubše plezalo...51
6.4 Strah pred višino ...52
6.4.1 Razlika v spolu v strahu pred višino ...53
6.4.2 Prisotnost plezanja v prostem času kljub strahu pred višino ...56
6.5 Strah pred padcem ...57
6.5.1 Razlika v spolu v strahu pred padcem ...58
6.5.2 Prisotnost plezanja v prostem času kljub strahu pred padcem ...61
6.6 Bi želel/-a v prostem času več plezati? ...65
6.6.1 Razlika v spolu glede na željo po še več plezanja v prostem času ...66
6.6.2 V prostem času že plezajo ...67
6.6.3 Najljubše plezalo ...68
6.6.4 Strah pred višino ...70
6.6.5 Strah pred padcem ...70
6.7 Dovoljenje staršev ...72
6.7.1 Dovoljenje staršev glede na razred ...74
6.7.2 Dovoljenje staršev glede na najljubše plezalo ...74
6.8 Dovoljenje učiteljev ...75
6.8.1 Dovoljenje učiteljev glede na razred ...77
6.8.2 Dovoljenje učiteljev glede na najljubše plezalo ...78
7.0 SKLEP ...80
8.0 LITERATURA ...82
9.0 PRILOGE...85
9.1 Anketni vprašalnik ...85
9.2 Opazovalna shema ...87
X KAZALO TABEL
Tabela 1: Prikaz vzorca glede na spol ...30
Tabela 2: Prikaz vzorca glede na razred...30
Tabela 3: Ali v svojem prostem času plezaš? ...32
Tabela 4: Razmerje med spoloma in plezanjem v prostem času glede na spol ...33
Tabela 5: Razmerje med spoloma in plezanjem v prostem času glede na plezanje ...33
Tabela 6: Prikaz razmerja med razredi in plezanjem v prostem času glede na razred ...35
Tabela 7: Prikaz razmerja med razredi in plezanjem v prostem času glede na plezanje ...35
Tabela 8: Prikaz števila odgovorov uporabe plezala v skupini otrok, ki v prostem času pleza ...37
Tabela 9: Prikaz odgovorov uporabe plezal v prostem času, zapisanih pod Drugo ...39
Tabela 10: Prikaz razmerja med spoloma in uporabe plezal glede na spol znotraj otrok, ki v prostem času plezajo...40
Tabela 11: Prikaz razmerja med spoloma in uporabe plezal glede na spol celotnega vzorca ...40
Tabela 12: Prikaz razmerja uporabe plezal med razredi znotraj posameznega razreda med otroci, ki v prostem času plezajo ...42
Tabela 13: Prikaz razmerja uporabe plezal med razredi celotnega vzorca ...42
Tabela 14: Prikaz število opazovalnih ur glede na razred ...43
Tabela 15: Prikaz prisotnosti plezalnih vsebin med opazovanimi urami ...44
Tabela 16: Prikaz uporabe plezal pri predmetu šport glede na plezalo ...45
Tabela 17: Prikaz odgovorov na vprašanje Kje najraje plezaš? ...46
Tabela 18: Prikaz razmerja med spoloma in najljubšim plezalom glede na spol ...48
Tabela 19: Prikaz razmerja med spoloma in najljubšim plezalom glede na najljubše plezalo48 Tabela 20: Prikaz razmerja med razredi in izborom najljubšega plezala glede na razred ...49
Tabela 21: Prikaz razmerja med razredi in izborom najljubšega plezala glede na plezanje ..49
Tabela 22: Prikaz odgovorov na vprašanje Ali se pri plezanju bojiš višine? ...52
Tabela 23: Prikaz razmerja med spoloma in strahom višine glede na spol ...53
Tabela 24: Prikaz razmerja med spoloma in strahom višine glede na strah pred višino ...53
Tabela 25: Prikaz razmerja med strahom pred višino in plezanjem ...55
Tabela 26: Prikaz razmerja med plezanjem in strahom pred višino ...56
Tabela 27: Prikaz prisotnosti strahu pred padcem v vzorcu ...57
Tabela 28: Prikaz razmerja med spoloma in strahom pred padcem ...58
Tabela 29: Prikaz razmerja med spoloma in strahom pred padcem ...58
Tabela 30: Prikaz prisotnosti plezanja in strahu pred padcem ...60
Tabela 31: Prikaz vzorca otrok, ki jih je strah padca, in prisotnost plezanja ...61
Tabela 32: Prikaz prisotnosti strahu med plezanjem na vzorcu ...64
Tabela 33: Prikaz vzorca glede na željo po še več plezanja v prostem času ...65
Tabela 34: Prikaz razmerja med spoloma in željo po še več plezanja glede na spol ...66
Tabela 35: Prikaz razmerja med spoloma in željo po še več plezanja glede na željo po še več plezanja ...66
Tabela 36: Prikaz prisotnosti plezanja in želja po še več plezanja ...67
Tabela 37: Prikaz priljubljenosti plezala in želji po še več plezanja glede na željo po še več plezanja ...68
Tabela 38: Prikaz priljubljenosti plezala in želji po še več plezanja glede na najljubše plezalo ...69
Tabela 39: Prikaz razmerja med strahom višine in željo po še več plezanja ...70
Tabela 40: Prikaz strah pred padcem in željo po še več plezanja ...71
Tabela 41: Prikaz prisotnosti dovoljenja staršev za plezanje ...72
XI
Tabela 42: Prikaz razmerja med razredi in dovoljenjem staršev za plezanje ...74
Tabela 43: Prikaz dovoljenja staršev za plezanje glede na najljubše plezalo ...75
Tabela 44: Prikaz odgovorov na vprašanje Ali ti učitelji dovolijo plezati? ...76
Tabela 45: Prikaz dovoljenje učiteljev za plezanje glede na razred ...77
Tabela 46: Prikaz dovoljenja učiteljev glede na priljubljenost plezala ...78
KAZALO GRAFOV Graf 1: Prikaz vzorca glede na plezanje v prostem času ... 32
Graf 2: Prikaz razmerja med spoloma in plezanjem v prostem času ... 34
Graf 3: Prikaz razmerja med razredi in plezanjem ... 35
Graf 4:Uporaba plezal v prostem času ... 38
Graf 5: Prikaz razmerja med najljubšimi plezali ... 46
Graf 6: Prikaz vzorca glede na strah pred višino... 52
Graf 7: Prikaz razmerje med spoloma v strahu pred višino... 54
Graf 8: Prikaz vzorca otrok, ki jih je strah višine, in prisotnost plezanja... 56
Graf 9: Prikaz vzorca in prisotnost strahu pred padcem ... 57
Graf 10: Prikaz razmerja med spoloma in strahom pred padcem ... 59
Graf 11: Prikaz vzorca otrok, ki jih je strah padca, in prisotnost plezanja ... 61
Graf 12: Prikaz vzorca glede na željo po še več plezanja v prostem času ... 65
Graf 13: Prikaz razmerja med spoloma in željo po še več plezanja ... 66
Graf 14: Prikaz prisotnosti dovoljenja staršev za plezanje ... 72
Graf 15: Prikaz odgovorov na vprašanje Ali ti učitelji dovolijo plezati?... 76
KAZALO SLIK Slika 1: Tabela opisnih spremenljivk skladnosti plezanja (Plevnik, 2014, str. 40) ...28
Slika 2: Plezanje po letvenikih (osebni arhiv) ...44
1
1.0 UVOD
Okolje, v katerem živimo, močno narekuje razvoj, uporabo in ohranjanje elementarnih gibalnih vzorcev. Sodobni čas ima s tehnološkimi napredki in z razvojem na gibalni razvoj otroka v večji meri negativne učinke. Posledično določeni gibalni vzorci zaradi neuporabe izginjajo iz vsakdanjega življenja otrok. Pišot in Plevnik (2016) mednje uvrščata EGV plezanja in opozarjata, da je plezanje treba nujno vrniti med vsakdanje gibalne aktivnosti otrok v ustrezni količini in kakovosti. Poleg zaznane zanemarjenosti smo EGV plezanje prepoznali kot zanimiv predmet raziskovanja, ker vsebuje element tveganja in pri katerem je komponenta varnosti za razliko od drugih EGV izrazitejša. Obenem raziskovalci gibalnega razvoja in elementarnih gibalnih vzorcev opozarjajo na pomanjkanje specifičnih raziskav o plezanju. Kljub temu ima plezanje v celostnem razvoju otroka pomembno in nenadomestljivo mesto. V teoretičnem delu magistrskega dela umestimo in pojasnimo EGV plezanja z vseh področij otrokovega razvoja (gibalni, telesni, spoznavni, čustveni in socialni razvoj). Plezanje pozitivno vpliva ne samo na gibalni in telesni razvoj, temveč vpliva na širši kognitivni razvoj in učenje (razvoj spoznavnih sposobnosti, krepitev pozornosti in koncentracije, reševanje vizualnih problemov). Sočasno pomembno vpliva tudi na psihosocialni status vadečega in prinaša praktično vrednost za življenje posameznika.
V empiričnem delu magistrskega dela smo želeli ugotoviti, koliko otroci, stari od 8 do 11 let, današnjega časa izbrane osnovne šole v svojem prostem času plezajo, katera plezala pri tem uporabljajo in v kolikšni meri na plezanje otrok vplivata dovoljenje odraslih in strah pred višino in/ali padcem. Obenem smo želeli preveriti, v kolikšni meri so plezalne vsebine prisotne pri urah športa otrok iste starosti, in ugotoviti povezavo med uporabo plezal pri urah športa in v prostem času otrok preučevanega vzorca.
2
2.0 PREDMET IN PROBLEM
2.1 Gibalni razvoj
Gibalni razvoj je vseživljenjski proces, ki človeku v različnih življenjskih obdobjih omogoča prehod na višje ravni gibalnih in funkcionalnih kompetenc. To je rezultat medsebojnega vplivanja dednosti, okolja in lastne aktivnosti. Gibalni razvoj se navzven kaže v dinamičnih in kontinuiranih spremembah v gibalnem vedenju. Spremembe so vidne v razvoju gibalnih (koordinacija, moč, hitrost, ravnotežje, gibljivost in natančnost) in funkcionalnih sposobnosti (vzdržljivost) (Retar, 2019; Pišot in Planinšec, 2010). Gibalni razvoj omogočajo gibalne sposobnosti v soodvisnosti s senzoričnim, mišičnim, živčnim in skeletnim sistemom. Rezultat gibalnega razvoja so gibalna učinkovitost in usvojene gibalne kompetence. Te se manifestirajo kot:
§ stabilnostne spretnosti (drža, hoja),
§ lokomotorne spretnosti (premikanje telesa; skoki, tek, plavanje),
§ manipulativne spretnosti (rokovanje telesa s predmeti; lovljenja, meti, sunki) (Pišot in Planinšec, 2010; Gallahue idr., 2011 v Retar, 2019).
Otrokov gibalni razvoj je za razliko od ostalih področij razvoja specifičen in enkraten. V zgodnjem razvoju je zelo dinamičen, intenziven in celosten. Poteka na različnih ravneh (refleksna, zavestna, avtomatska), v različnih razvojnih fazah in stopnjah ter z enkratno dinamiko vsakega otroka. Gibalni napredek je v zgodnjem razvoju edini navzven viden pokazatelj uspešnosti razvoja na drugih sočasnih področjih (telesno, socialno, čustveno, spoznavno) (Gregorc in Humar, 2016; Zrim Martinjak, 2004; Retar, 2019, Plevnik in Pišot, 2006). Navzven vidne gibalne spretnosti odražajo zrelost v razmerju med možgani in telesom, natančneje zrelost centralnega živčnega sistema. Ta se odraža v gibanju, ravnotežju in telesni drži. Gibalne spremembe v zgodnjem obdobju razvoja nam omogočajo vpogled v otrokovo stopnjo zrelosti možganov in njihovih funkcij. Gibanje predstavlja otrokov prvi jezik in prvi medij, s katerim komunicira o svojem fizičnem in čustvenem stanju (Goddard Blythe, 2000).
Zgodnje otroštvo narekuje razvoj in zorenje možganov. Rast telesa in zorenje živčno- mišičnega sistema določata gibalni razvoj od glave navzdol (cefalokavdalna smer razvoja) in od središča telesa navzven (proksimodistalna smer). Posledično lahko gibalni razvoj razdelimo na razvoj gibanja celega telesa (groba motorika) in razvoj gibanja rok (fina motorika). Otrok skladno z obema smerema razvoja razvija harmonično delovanje mišic upogibalk in iztegovalk in se uči učinkovite uporabe obeh strani telesa s funkcionalno prevlado ene strani (lateralna dominanca). Dominantnost se razvije do 4. leta starosti (Marjanovič Umek in Zupančič, 2020;
Škof, 2017; Jelovčan in Pišot, 2016 v Plevnik in Pišot, 2016; Dennison in Dennusin, 2007 v Jelovčan in Pišot, 2016 v Plevnik in Pišot, 2016). Izoblikovana dominantnost omogoča vzajemno povezovanje obeh hemisfer (Kremžar in Petelin, 2001). Z gibanjem človek razvija svoje možgane (Goddard Blythe, 2000; Bregant 2012).
Gibalni razvoj je nepretrgan proces interakcije med razvijajočim se otrokom in okoljem. To pojasnjuje teorija dinamičnih sistemov (Thelen, 1995; Thelen in Smith, 2006 v Marjanovič Umek in Zupančič, 2020; Papalia idr., 2003). Teorija v ospredje razvoja postavlja aktivno reorganizacijo posameznih že usvojenih gibalnih spretnosti v nove, nadgrajene in celovite gibalne sisteme. Dojenček najprej nadzira glavo in zgornje dele trupa, kar se kasneje reorganizira v sedenje brez opore. Lazenje oz. hoja po štirih se razvije iz brcanja in pozibavanja na vseh štirih okončinah. Ta se nato reorganizira v samostojno stojo, ki se skupno s stopanjem reorganizira v hojo. Že usvojeni gibalni vzorci se z razvojem in aktivnostjo posameznika postopno prilagajajo, združujejo in na koncu reorganizirajo v vse bolj celovite sisteme gibalnih
3
dejanj (Marjanovič Umek in Zupančič, 2020). Gibalni razvoj ne poteka kot genetsko določeno zaporedje usvajanja med seboj neodvisnih gibalnih spretnosti. Vsak gibalni napredek je odvisen od prejšnjega. Celotni razvoj pa poteka pod vplivom štirih ključnih dejavnikov, ki ta razvoj omogočajo. To so rast, zorenje, izkušnje in adaptacija (Retar, 2019; Papalia idr., 2003;
Marjanovič Umek in Zupančič, 2020).
Gibalni razvoj je povezan s kronološko starostjo, ni pa od nje odvisen. Poteka v različnih obdobjih in stopnjah. Tempo gibalnega razvoja določa enkratna »biološka ura« vsakega posameznika (Gallahue, Ozmun in Goodway, 2011 v Plevnik, 2014). Za vsako obdobje je značilno določeno gibalno vedenje, ki je odvisno od zorenja funkcij (senzorični sistem, živčno- mišični sistem, skeletno-mišični sistem). Te so gensko pogojene. Upoštevajoč teorijo dinamičnih sistemov, je vsaka razvojna stopnja rezultat predhodne in pogoj za vzpostavitev naslednje, višje stopnje (Gallahue, Ozmun in Goodway, 2011 v Plevnik in Pišot, 2016).
Posamezne stopnje se večinoma pojavljajo v enakih starostnih obdobjih in trajajo približno enako dolgo. Lahko pa pride do odstopanj zaradi individualnih razlik v hitrosti gibalnega razvoja. Raziskovalci opozarjajo, da je togost pri razumevanju gibalnega razvoja neustrezna.
Individualne razlike v gibalnem razvoju so pričakovane (Gallahue, Ozmun in Goodway, 2011 v Plevnik in Pišot, 2016; Retar, 2019).
2.1.1 Faze in obdobja gibalnega razvoja
Gibalni razvoj poteka od primitivnih, refleksnih gibov, do kontroliranih, zavestnih, natančnih in ciljno usmerjenih gibov. Človek svoje gibanje uravnava na 3 ravneh: refleksni, avtomatski in zavestni. Gibe tako lahko razdelimo v 3 skupine s predvidljivimi gibalnimi izidi (Retar, 2019):
§ refleksni,
§ hoteni,
§ ritmični gibalni vzorci.
Gibalni razvoj lahko razdelimo v 4 stopnje in posamezne faze (prirejeno po Gallahue idr., 2011 v Retar, 2019):
Refleksno gibalna stopnja:
§ Obdobje vkodiranja (zbiranja) informacij (traja od prenatalnega obdobja do 4. meseca),
§ Obdobje dekodiranja (procesiranja) informacij (traja od 4. meseca do 1. leta).
Začetna gibalna stopnja:
§ Obdobje inhibicije refleksov (primitivni in posturalni; traja od rojstva do 1. leta),
§ Predkontrolno obdobje (traja od 1. leta do 2. leta).
Temeljna gibalna stopnja:
§ Začetno obdobje (traja od 2. do 3. leta),
§ Osnovno obdobje (traja od 3. do 5. leta),
§ Obdobje zrelosti (traja od 5. do 7. leta).
Specializirana gibalna (športna) stopnja:
§ Prehodno obdobje (traja od 7. do 10. leta),
§ Obdobje prilagoditve (traja od 11. do 13. leta),
§ Obdobje trajne uporabnosti (od 14. leta naprej).
4 Refleksna stopnja
Prve gibe novorojenčka uravnava filogenetsko najstarejši predel možganov. To sta podaljšana hrbtenjača in možgansko deblo. Pod njunim nadzorov se izvajajo primitivni refleksi in spontani gibi. Primitivni refleksi so samodejni, neprostovoljni odziv na proprioceptivne in taktilne stimulacije in ne služijo namenskemu delovanju (Kobesova in Kolar, 2013). Spontani gibi novorojenčka vključujejo gibanje celega telesa, različnih amplitud s spremenljivo hitrostjo in smerjo gibanja (Bregant, 2007; Kobesova in Kolar, 2012). Zanje so značilni usklajeni vzorci, ki so podobni vzorcem gibanja odraslih. Z njimi vadijo prihodnje namerne gibalne spretnosti.
S ponavljanjem pa postopoma spoznavajo, kako te gibe uporabiti za dosego določenega cilja (Maguire-Fong in Peralta, 2019 v Marjanovič Umek in Zupančič, 2020). Primitivni refleksi v razvoju ne izginejo, temveč se integrirajo v zavestne in hotene gibalne vzorce. Slednje nadzorujejo razvitejši predeli možganov (subkortikalni in kortikalni del). Včasih se zgodi, da se ti refleksi ne integrirajo in posledično onemogočajo nadaljnji razvoj. To se odraža v pomanjkanju občutka stabilnosti in mobilnosti. Prisotnost in izginjanje določenih refleksov sta pomembna pokazatelja ustreznosti nevrološkega in gibalnega razvoja (Marjanovič Umek in Zupančič, 2020). Z rastjo in zorenjem možganov nadzor gibanja prevzame razvitejši del možganov, subkortikalni predel možganov. Ta zori in se razvija v 1. letu življenja (Kobesova in Kolar, 2013) in omogoča temeljno stabilizacijo trupa, ki je predpogoj za vsako nadaljnje gibanje in lokomotorna gibanja. Z integracijo primitivnih refleksov se pojavijo posturalni refleksi in z njimi prvi lokomotorni gibalni vzorci. Posturalni refleksi predstavljajo izhodišče za avtomatično kontrolo ravnotežja, drže in številnih hotenih gibov (Goddard Blythe, 2000). Stabilnostna gibanja so podzavestna in avtomatska. Večina zgodnjih refleksov se postopoma integrira in nadomeščati jih začnejo zavestna gibanja (Marjanovič Umek, Plevnik in Pišot, 2016; Goddard Blythe, 2000). Na celotni razvoj na tej stopnji vpliva proces zorenja (Gallahue in Ozmun, 1998).
Dojenček svoje telo obvladuje v hrbtni in trebušni legi, kjer se zoperstavlja sili težnosti z nadzorom glave, vratu in trupa. Glavico zmore obračati v eno ali drugo smer in jo kasneje zadržati v sredinskem položaju. V trebušni legi jo z ene strani preloži na drugo. Na tleh se obrača v bočni položaj, se kotali iz hrbtne v trebušno in kasneje iz trebušne nazaj v hrbtno lego. V trebušni legi vse štiri okončine drži od podlage, višina dviga se dviguje do točke, ko pride z nogo do ust in sesa prstke na nogah. S tem razvija ključni segment zgodnjega gibalnega razvoja, tj. stabilizacijo trupa in kasneje oporo na roke, ki je predpogoj za začetek plazenja in lazenja (Bregant, 2007). Na tleh v trebušni legi dviguje glavico in trup od podlage.
Pri tem se opira na podlahti in ohranja stabilen položaj, kar mu omogoča, da z drugo roko sega po predmetih (igračkah). Oporo roke nadgradi v odriv roke od tal in tako usvoji prvo samostojno premikanje v prostoru, tj. plazenje. Sprva se poteza zgolj z rokami, kasneje pa usvoji izmenično plazenje po trebuhu. Pojavijo se različni vzorci plazenja (sočasno premikanje obeh rok, nog, vlečenje ene noge za seboj, diagonalno recipročen vzorec gibanja) (Čeklić, 2015; Bregant, 2007). Sočasno s tem usvoji sedenje. Razvojno zdrav otrok samodejno in avtomatsko (avtomatska raven gibanja za stabilizacijo trupa) izkoristi idealno mišično sinergijo za stabilizacijo hrbtenice, prsnega koša in medenice. To zmore v različnih položajih (Kobesova in Kolar, 2013). Najprej sedi ob opori, kasneje pa uspešno brez opore z nadzorom glave v pokončnem položaju. Iz sedenja otrok prehaja v kobacanje po štirih oz. začne laziti. Nekateri otroci izpustijo fazo plazenja in se pričnejo kobacati/laziti, kjer je trup dvignjen od podlage.
Kobacanje ima specifično kinematiko, ki je prilagojena telesnim proporcem pokonci hodečega človeka. Dlani roke predstavljajo oporno površino sprednjih okončin, oporno zadnjih pa predstavljajo kolena, goleni in hrbtišče stopal (Bregant, 2007). Gibanje okončin je izmenično.
Prisoten je recipročni gibalni vzorec. Iz štirioporne drže se ob opori dvigne v stoječ položaj. Pri tem razvija statično ravnotežje. Ob premikanju ob opori začne razvijati dinamično ravnotežje
5
(Bregant, 2007). Sčasoma ob zadostnih ponovitvah in ustrezni adaptaciji centralno živčnega in skeletno-mišičnega sistema otrok dozori za pokončno hojo in spontano shodi. Do te stopnje na gibalni razvoj vpliva proces zorenja (Gallahue in Ozmun, 1998). Sočasno z grobo motoriko in zorenjem centralnega živčnega sistema se razvija fina motorika oz. manipulativna gibanja.
Začetek teh je v prijemalnem refleksu. Z dotikom novorojenčkove roke se aktivira prijemalni refleks, kar se odraža s stiskom dojenčkove roke. Oprijem je avtomatičen, nehoten in ne služi kot aktivni gib. Kasneje, ko možgani dozorijo in gibanje prevzamejo razvitejši možgani, začne otrok aktivno in namerno segati po predmetih. Čutna zaznava je pogoj za gibanje (Kobesova in Kolar, 2013). Gibanje rok se izraža v prijemalnem refleksu, razpiranju dlani in prstov, sklepanju rokic v sredinski liniji, igranju z rokami. Tu se začne proces koordinacije roka – oko.
Kasneje zmore predmet prijeti v roke in se z njim tudi igrati. Najprej zmore predmet samostojno poseči le do sredinske linije, kasneje tudi preko nje. To nadgradi s preprijemanjem predmeta iz ene roke v drugo in ga raziskuje z roko. Pincetni prijem, kot najbolj dovršen prijem, se postopoma razvije iz razvojno najstarejšega digitopalmarnega prijema, ta se stopnjuje v škarjast prijem in na koncu se prijem dovrši v pincetnem prijemu (Bregant, 2007). V prvem letu otrokovega gibalnega razvoja se odraža celotna človeška evolucija v gibalnih vzorcih.
Otrok prehaja iz ležečega, preko štirinožnega, nato sedečega do stoječega položaja in hoje ter ob tem vzpostavlja pravilen telesni položaj (Goddard Blythe, 2000). Gibanje se začne v vodi – plodovnici. Z gibalnim vzorcem plazenja otrok napreduje skozi plazilsko fazo v unilateralnem vzorcu (gibanje ene strani telesa), ta se nadgradi v sesalsko fazo, kjer otrok kobaca/lazi in uporabi bilateralni vzorec oz. diagonalno recipročni vzorec do opičje faze, kjer sta v kombinaciji prisotna plezanje in hoja. Nato se otrok skozi razvoj končno popolnoma razvije v človeka in ob tem razvije specifične človeške funkcije; bipedalnost, hoja, tek, fino motorične spretnosti in uporaba simbolnega jezika (povzeto po Goddard Blythe, 2000).
V začetni gibalni stopnji nadzor nad gibanjem v večji meri prevzame subkortikalni del možganov in sočasno z zorenjem najrazvitejši predel možganov, neokorteks (Kobesova in Kolar, 2013; Retar, 2019). Z začetkom te stopnje v ospredje pridejo prvi vplivi iz okolja (spodbude, gibalni izzivi). Razvoj je še vedno pod vplivom procesa zorenja (Gallahue in Ozmun, 1998). Prva hotena gibanja vključujejo stabilnostna gibanja, pomembna za pridobivanje kontrole glave, vratu in mišic trupa, manipulativna gibanja doseganja, prijemanja in spuščanja ter lokomotorna gibanja lazenja, plazenja in hoje (Gallahue in Ozmun, 1998).
Otrok se giba v prostoru z večjo mero kontrole, pridobiva občutek za smer, ravnotežje in občutek središčnosti v prostoru. Sprva so hotena gibanja okorna, robustna, primanjkuje jim kontrole. Aktivnost gibalne akcije je globalna namesto specifična. Ko otrok seže po predmet, se aktivirajo cela dlan, zapestje, roka, rama in celo trup (Gallahue in Ozmun, 1998). Na tej stopnji otrok razvija ravnotežje, občutek za smer in stabilizacijo drže. Kontrola glave, vratu in mišic trupa se nadgradi v kontrolirani in uravnoteženi hoji. Poleg običajne hoje se v prvi polovici drugega leta življenja pojavi vzvratna in bočna hoja. Do konca drugega leta večina malčkov usklajeno teče in skače z obema nogama s tal. Prvi poskusi so podobni hitri hoji, saj je eno stopalo vedno na tleh. Sprva so noge zelo toge, koraki so različno dolgi. Malčki imajo težavo z ohranjanjem ravnotežja. To kompenzirajo z visoko dvignjenimi rokami v obrambnem položaju in s postavitvijo stopal široko narazen. Padci so pogosti. Poleg ohranjanja ravnotežja jim težave povzroča hitra zaustavitev. Posledično se večkrat zaletijo v predmete, ki jim stojijo na poti (Haywood in Getchell, 2018 v Marjanovič Umek in Zupančič, 2020). Manipulativna gibanja se izpopolnjujejo, viden je napredek v usklajenem gibanju oko – roka.
6 Temeljna gibalna stopnja
Od te stopnje naprej razvoj ne poteka več spontano kot posledica rasti in zorenja možganov, temveč je odvisen od spodbud, okolja, možnosti za gibanje in gibalnih izzivov, s katerimi je otrok soočen (Gallahue in Ozmun, 1998). V tem obdobju je zato pomembno pridobivanje raznolikih gibalnih izkušenj, ki ne smejo biti ozko usmerjene in specializirane v določeno gibalno spretnost. Širok nabor gibalnih izkušenj otrokom omogoča zaznavanje sebe in sveta.
To otroku omogoča, da pride do zrele stopnje ter uspešno usvoji in ponotranji zanj pomembne elementarne gibalne vzorce. Ti predstavljajo temeljno izhodišče za nadaljnji gibalni razvoj in usmerjenje v različne športe (Gallahue in Ozmun, 1998). Predhodno usvojena gibanja se izpopolnijo in med seboj povežejo. Otrokovo gibanje postaja usklajeno in učinkovito.
Stabilnostna, lokomotorna in manipulativna gibanja povezuje med seboj. V začetnem obdobju (od 2. do 3. leta) je gibanje usmerjeno k cilju, je okorno z odvečnimi in neusklajenimi gibi.
Uporaba telesa pri gibanju je lahko omejena ali pretirana, značilni sta pomanjkljiva ritmičnost in koordinacija (Gallahue in Ozmun, 1998). Otrokovi koraki so pri teku vedno daljši in enakomernejši. Še vedno pa ima težave pri hitrem ustavljanju in spreminjanju smeri teka. Po 2. letu starosti malček z obema nogama skoči s tal, z razvojem pa razdalja in višina, ki ju preskoči, naraščata. Večina otrok se pri teku lahko ustavi na razdalji 4 metrov. Izboljšujejo se tudi gibalne sposobnosti. Otroci skačejo vedno višje in dlje. Pojavita se tudi dve obliki skokov:
poskakovanje in preskakovanje (Marjanovič Umek in Zupančič, 2020). Od četrtega do petega leta starosti sta značilni večja kontrola gibanja in boljša ritmična koordinacija temeljnih gibalnih vzorcev. Otroci normalnih inteligenčnih sposobnosti in telesnega funkcioniranja na to stopnjo napredujejo spontano, skozi proces zorenja. Mnogim posameznikom in odraslim zaradi pomanjkanja priložnosti za vadbo in spodbud ne uspe napredovati dlje od osnovne stopnje temeljne gibalne faze (Gallahue in Ozmun, 1998). Z usvojenimi gibalnimi vzorci razvija svoje gibalne sposobnosti, pridobiva popoln nadzor nad svojim telesom in gibanjem ter okolico. V zreli stopnji temeljni gibalni vzorci postanejo učinkoviti, koordinirani in kontrolirani. Otroci naj bi pri večini gibalnih sposobnosti na to stopnjo napredovali pri petih ali šestih letih. Brez težav se med tekom ustavijo ali spremenijo smer teka (Papalia idr., 2003; Marjanovič Umek in Zupančič, 2020). Nekoliko kasneje se razvijejo manipulativne sposobnosti (lovljenje, ciljanje, igre z žogo), ki zahtevajo sposobnosti vidnega sledenja in prestrezanja žoge, saj je zanje potrebna prefinjena vidno-motorična koordinacija. Nekateri otroci na to stopnjo napredujejo spontano, večina pa potrebuje spodbude okolja in veliko priložnosti za vajo (Gallahue in Ozmun, 1998).
Specializirana gibalna stopnja
Kortikalna raven uravnavanja gibanja je na tej fazi aktivirana in omogoča posamezne specifične kvalitete in karakteristike gibanja (Kobesova in Kolar, 2013). Za specializirano gibalno stopnjo je značilno, da otrok usvojene gibalne spretnosti povezuje in se giba učinkovito, nadzirano ter izpopolnjeno. Gibanja so natančnejša, kompleksnejša in jih smiselno vključuje v vsakodnevnem življenju in pri gibalno/športni aktivnosti (Galluhe idr., 2012, Pišot in Planinšec, 2005 v Čeklić, 2015). V ospredju ni več proces usvajanja gibanja, temveč njegova izvedba, natančnost, učinkovitost in kontrola. Predhodno usvojene gibalne vzorce otrok uporabi v bolj kompleksni in specifični obliki. Temeljni vzorec poskakovanja in preskakovanja otrok na tej stopnji uspešno uporabi pri preskakovanju vrvi in drugih specifičnih gibalnih akcijah. Otrok mora biti v tem obdobju soočen s pestro izbiro različnih gibalnih dejavnosti. To izdatno izboljša nadzor gibanja in gibalno učinkovitost v celoti (Gallahue in Ozmun, 1998; Plevnik, 2014).
7
2.1.2 Gibalni mejniki in spremljanje gibalnega razvoja
Navzven vidne spremembe v gibalnem vedenju otrok odražajo uspešen ali neuspešen nevrološki, telesni, spoznavni, čustveni in socialni razvoj. Usvojene gibalne spretnosti v ključnih fazah razvoja omogočajo vpogled v otrokovo stopnjo zrelosti možganov in njihovih funkcij. Zrelost centralnega živčnega sistema se odraža v gibanju, ravnotežju in telesni drži (Goddard Blythe, 2000). Stalno spremljanje gibalnega razvoja omogoča denverski presejalni preizkus (Denver II; Frankenburg, Dodds, Archer, Shapiro in Bresnick, 1992 v Marjanovič Umek in Zupančič, 2020). Ta določa različne mejnike v grobi in fini motoriki od enega meseca dojenčkove starosti do 6. leta.
V prvem obdobju razvoja spremljamo ustrezno integracijo primitivnih in posturalnih refleksov, ki se odražajo v uspešnem usvajanju temeljnih gibalnih vzorcev. Refleksi se z uspešnim razvojem integrirajo pod avtomatično kontrolo subkortilanih vretenc. Neuspešnost integracije se odraža v napačno usvojenih gibalnih vzorcih, nehotenem gibanju, nezrelih odzivih. Pojavijo se vedenjske težave in visoko verjetni razvojni zaostanki (McDonald, 2019). Refleksi niso avtomatično kontrolirani in posledično je treba aktivirati zavestni del možganov, ki s težavo nadzoruje te odzive. Pokazatelj uspešne integracije je sposobnost popolnega nadzora nad telesom (npr. sposobnost mirovanja). Dobro organiziran ravnotežni sistem odraža dobro organizirane možgane (Goddard Blythe, 2000). Za vsako razvojno stopnjo gibalnega razvoja so določeni gibalni mejniki, ki jih otrok usvoji. Mejniki so določena ključna vedenja, ki so pomembna za posamezno razvojno obdobje in se pojavljajo v točno določenem zaporedju (npr. plazenje, hoja, tek) (Marjanovič Umek in Zupančič, 2020; Papalia idr., 2003). Mejniki služijo bolj ali manj natančnemu napovedovanju otrokovega gibalnega razvoja in pravočasnemu odkrivanju otrok z možnimi razvojnimi težavami.
Gibalni mejniki v grobo gibalnem razvoju so: samostojno sedenje, stoja z oporo, kobacanje, hoja po dlaneh in kolenih, hoja s pomočjo, stoja brez opore, samostojna hoja (Marjanovič Umek in Zupančič, 2020; Wijnhoven idr., 2004). V otroštvu se za ugotavljanje razvoja in usvajanja gibalnih spretnosti uporabljajo gibalni testi, združeni v okvir tesnih baterij za ugotavljanje gibalnega razvoja (Plevnik in Pišot, 2016).
Za otrokov zgodnji razvoj je značilna izrazita celostnost. Primanjkljaji na enem področju se odražajo na drugih sočasnih področjih razvoja (socialni, telesni, spoznavni in čustveni). Čeprav vse učenje poteka v možganih, je telo tisto, ki ima v razvoju človeka dvojno vlogo. Telo je receptor za informacije in medij, s katerim je znanje izraženo (Goddard Blythe, 2000). Bolj kot kronološka starost otroka lahko pripravljenost za šolo ocenimo z gibalnimi nalogami, ki odražajo nevrološko zrelost in pripravljenost za višje, kompleksnejše, naloge, ki jih učenje zahteva. Celotno zgodnje učenje temelji na pozornosti, ravnotežju in koordinaciji (Goddard Blythe, 2000). Otrok, ki je pripravljen za šolo, uspešno nariše krog v smeri urnega kazalca in obratno. Sposoben je stati na eni nogi in se z nasprotno roko dotakne ušesa (Goddard Blythe, 2000).
Gibalna spretnost se odraža v socialnih veščinah. Otrok, ki ima težave v gibalnem razvoju, ima omejen gibalni kapital. Težave ima pri branju govorice telesa in pravilnem odzivu na izzive okolja. Gibanje je otrokov prvi jezik in prvi medij v samoizražanju o lastnem telesnem in čustvenem stanju. Samokontrola se začne s kontrolo gibanja (Kiphard, and Schilling, 1974, v Goddard Blythe, 2000). Otrokova zmožnost stati ali sedeti pri miru odraža popoln nadzor nad telesom, ki je rezultat uspešnega gibalnega razvoja. Hoteno popolno mirovanje telesa odraža najzahtevnejšo stopnjo gibanja (Goddard Blythe, 2000).
8 2.1.3 Gibalna kompetenca
Gibalna kompetenca je rezultat uspešnega in kakovostnega gibalnega razvoja v začetnem obdobju življenja. Le to pridobi otrok, ki je v zgodnjem razvojnem obdobju deležen ustrezne količine in kakovostnih gibalnih izkušenj. Te mu zagotavljajo usvajanje gibalnih znanj in razvoj gibalnih sposobnosti, temeljnih dejavnikov gibalne kompetence (Plevnik, 2014).
Retar (2019, str. 24) gibalno kompetenco poimenuje »kot posameznikovo izvorno in neponovljivo zmožnost gibalne učinkovitosti, ki je odločilna za proces učenja kot izvajanja gibalnih spretnosti«. Gibalna kompetenca opredeljuje stopnjo, do katere lahko posameznik učinkovito izvede ciljno usmerjeno gibanje. Ta se med posamezniki razlikuje, saj ga pogojujejo genetski status, osebnostne značilnosti ter dejavniki okolja, v katerem se posameznik razvija (Plevnik, 2014; Hulteen idr., 2018). Od stopnje gibalne kompetence je odvisna uspešnost nadaljnjega gibalnega učenja. Nizka stopnja oz. upad gibalnih kompetenc je razlog za neracionalno gibanje, ki vodi v povečano porabo energije in hitrejšo utrujenost (Plevnik, 2014).
Gibalna kompetenca predstavlja osnovo človeškega gibalnega kapitala in je eden od najpomembnejših faktorjev ohranjanja zdravja, napovednik vseživljenjske gibalne aktivnosti in kot taka pomembno prispeva h kakovosti življenja in razvoja (Pišot, 2012; Plevnik, 2014;
Hulteen idr. 2018). Skozi celotni življenjski cikel posameznik potuje skozi tri obdobja, v katerih imajo gibalne kompetence posebno vlogo in pomemben vpliv na kakovost življenja. Ta obdobja so: (1) obdobje razvoja in vzpostavljanja kompetenc, (2) obdobje aktivnega delovanja in izrabe kompetenc ter (3) obdobje umirjanja in upada gibalnih kompetenc (Pišot, 2012; Plevnik, 2014).
Elementarni gibalni vzorec predstavlja osnovo gibalne kompetence (Plevnik in Pišot, 2016).
9 Elementarni gibalni vzorci
Človeško telo, v dolgi evoluciji razvito za gibanje, je v tesni soodvisnosti z okoljem ter v boju za preživetje in ohranitev vrste razvilo določene gibalne strukture (npr. bipedalnost, gibalni vzorec diagonalne recipročne aktivacije idr.) in elementarna gibanja: hoja, tek, plezanja, lazenja, skoki, meti. Ta so se skozi zgodovino v svoji obliki ohranila do danes. Pravimo, da so ta gibanja filogenetsko pogojena, človeku prirojena in zanj značilna (Plevnik in Pišot, 2016;
Retar, 2019; Pistonik, 2002; Pistotnik, 2013). V obstoječi domači literaturi se za ta gibanja uporabljata dve poimenovanji: naravne oblike gibanja (Pistotnik, 2002; 2012) ali elementarni gibalni vzorec (Retar, 2019; Pišot in Plevnik, 2016).
Elementarni gibalni vzorec (EGV) je osnovni gradnik človeškega gibanja. To je preprost, samostojen vzorec (plazenje, lazenje, hoja, tek, skoki …), ki se v gibalnem razvoju človeka pojavi po obdobju refleksnih gibov. Elementarni gibalni vzorci so temeljne gibalne spretnosti, ki jih otrok v svojem gibalnem razvoju v aktivni interakciji z okoljem spoznava in razvija. V začetku razvoja kakovost gibanja ni v ospredju, temveč se gibanja manifestirajo za zadovoljitev kvantitativne vrednosti gibanja in doseganja cilja (Videmšek in Pišot, 2007 v Retar, 2019).
Elementarni gibalni vzorci so osnova in pogoj za nadaljnje gibalno učenje in razvoj kompleksnejših gibalnih stereotipov (npr. plavanje, kolesarjenje, rolanje, smučanje ipd.).
Slednja se imenujejo ontogenetska gibanja, ki so po večini naučena in usmerjena v zadovoljevanje kvalitativne vrednosti gibanja. Poleg doseganja cilja sta pomembna tudi kakovost gibanja in proces doseganja cilja (Pistotnik, 2015; Retar, 2019; Plevnik in Pišot, 2016). EGV in iz njih razviti kompleksni gibalni stereotipi nam omogočajo interakcijo z okoljem in kakovostno gibalno manipulacijo (Plevnik, 2014).
Elementarni gibalni vzorci so temeljne gibalne kompetence, ki omogočajo tako zavestno obvladovanje gibanja telesa (plazenje, plezanje, tek, skok, preskok, kotaljenje itd.) kot zavestno obvladovanje in nadziranje predmetov (met, lovljenje, odbijanje, vodenje žoge ali drugih predmetov) (Retar, 2019; Pistotnik, 2002; 2015). Kombinacijo obvladovanja telesa in nadzora predmetov tvori sistem temeljnih gibalnih spretnosti. Elementarne gibalne vzorce kot temelje gibanja imenujemo gibalni minimum oz. gibalna abeceda človeka (Pistotnik, 2002;
2015).
Elementarne gibalne vzorce naj bi otrok v svojem razvoju usvojil na koncu temeljne gibalne stopnje. Zgodnje otroštvo v razvoju človeka iz vidika razvoja elementarnih vzorcev gibanja predstavlja najpomembnejše obdobje. Nekateri avtorji ga poimenujejo »zlato obdobje«
gibalnega razvoja (Gallahue in Donnely, 2003; Williams, 1983 v Plevnik in Pišot , 2016). V otroštvu so kritična obdobja, torej izjemna dovzetnost za specifično učenje in s tem večja sposobnost preoblikovanja in kompenziranja možganov kot kasneje v odraslosti (Bregant, 2012). Gostota sinaps – povezav med živčnimi celicami v možganih – je pri triletnikih za 50 % večja kot pri odraslih. Število povezav – sinaps – med živčnimi celicami deluje po načelu:
uporabi ali izgubi. Možganska presnovna aktivnost v obdobju med tretjim in devetim letom doseže najvišje vrednosti (Chugani, Phelps in Mazziotta, 1987 v Bregant, 2012). To obdobje predstavlja občutljivo oz. kritično obdobje za gibalno učenje. Kar se naučimo v tem obdobju, se naučimo hitreje in temeljiteje kot v kakšnem drugem obdobju (Bregant, 2012). Posledično to pomeni, da zamujeno obdobje težje nadomestimo. Plastičnost možganov sicer omogoča kasnejši vpliv na nastanek novih nevronskih povezav, vendar je ta vpliv z leti manjši in dolgotrajnejši. Z gibanjem in s spodbudnim okoljem spodbujamo nevronsko aktivnost. S tem vplivamo na nastanek novih povezav, uspešen razvoj možganov in čim boljši izkoristek dednega materiala posameznika v čim bolj optimalnem obdobju. V obdobju zgodnjega otroštva
10
je vpliv na izkoristek gibalnega potenciala, ki ga je otrok prinesel na svet s svojim dednim materialom, največji. Otrok v je obdobju zgodnjega otroštva izredno dojemljiv za impulze okolja. Z otrokovo rastjo in zorenjem se vpliv na psihosomatski status in gibalno kompetenco postopoma umiri in upade (Pišot in Jelovčan, 2006; Zaviršek, 2015; Retar, 2019).
Izvedbo elementarnega gibalnega vzorca omogočajo gibalne sposobnosti človeka, ki so v določeni meri prirojene z gibalnim razvojem in učenjem, so pa tudi pridobljene. Posamezniku omogočajo učinkovito izvedbo gibalne naloge (Retar, 2019; Pistotnik, 2015). Sposobnosti pomenijo zgolj potencial, ki sam po sebi še ni dosežek (Musek in Pečjak, 2001 v Retar, 2019;
Pisotnik, 2015). Izkoristek potenciala in njegovega presežka je dosegljiv v zgodnjem otroštvu.
Takrat se lahko sistem temeljnih spretnosti najučinkovitejše in najkakovostneje razvije (Retar, 2019). Gibalne sposobnosti temeljijo na anatomsko-fizioloških predispozicijah človeka. Delimo jih na: koordinacijo, gibljivost, moč, hitrost, ravnotežje in natančnost ter funkcionalno sposobnost vzdržljivosti. Gibalne sposobnosti so ključni tvorci gibalne kompetence (Retar, 2019).
V tuji literaturi (Haywood idr., 2012 v Retar, 2019) za elementarne gibalne vzorce (EGV) oz.
z drugim poimenovanjem naravne oblike gibanja (NOG) srečamo poimenovanje »fundamental motor/movement skill« in »foundational movement skill«. Slednji, sicer redkeje uporabljen, poudarja osnovo in strukturo elementarnih gibalnih vzorcev. Iz njih se bodo kasneje v razvoju razvile vse prihodnje gibalne spretnosti. Usvojitev teh vzorcev je pomemben napovednik vseživljenjske gibalne aktivnosti (Hulteen idr., 2018).
Elementarne gibalne vzorce oz. naravne oblike gibanja lahko razdelimo v tri temeljne skupine (Pistotnik, 2011):
I. Pedipulacije oz. lokomocije (vsa premikanja telesa v prostoru). To so: plazenje, lazenje, hoja, tek, plezanje, skoki (v višino, daljino in globino), padci;
II. Manipulacije (osnovne gibalne operacije s posameznimi deli telesa). To so: meti, lovljenja, udarci, blokade in prijemi;
III. Osnovna sestavljena gibanja (uporabljamo v vsakdanjem življenju). To so:
potiskanje, vlečenje, dviganje in nošenje.
Različni avtorji (Pistotnik, Pinter in Dolenec, 2002; Videmšek in Visinski, 2011 v Retar, 2019, str. 46–47) navajajo 11 pomembnih naravnih oblik gibanja:
1) »Plazenja so gibanja, pri katerih se za premikanje v prostoru uporabljajo roke, noge in trup. Trup je v stiku s podlago.«
2) »Lazenja so gibanja, pri katerih se vadeči premikajo s pomočjo rok in nog. Trup je pri tem dvignjen od podlage.«
3) »Hoja je osnovna oblika gibanja, ki jo uporabljamo za premikanje v prostoru.«
4) »Tek je hitrejše gibanje, pri katerem se zaradi močnejših in hitrejših odrivov od podlage pojavi brezpodporna faza (faza leta).«
5) »Padci so gibanja telesa iz praviloma višjega, pokončnega položaja v nižji položaj (najpogosteje leže).«
6) »Plezanja so gibanja, pri katerih se vadeči premika v različnih vesah s pomočjo svojih okončin.«
7) »Skoki so gibanja, za katere je značilno, da so sestavljeni iz treh faz: odriva, leta in doskoka. Ločimo tri vrste skokov: v daljino, višino in globino.«
8) »Potiskanja so gibanja, pri katerih je objekt običajno pred vadečim, ki ga skuša odriniti od sebe.«
11
9) »Vlečenja so gibanja, pri katerih skuša vadeči objekt potegniti k sebi. To pomeni, da je objekt gibal proti izvoru sile oz. bo sila usmerjena od objekta.«
10) »Dviganja so gibanja, pri katerih predmete ali lastno telo premikamo v nasprotni smeri od sile gravitacije.«
11) »Nošenja so gibanja, pri katerih se predmet med premikanjem v prostoru zadržuje v dvignjenem položaju.«
12) Meti
2.2.1 Pomen in vloga elementarnih gibalnih vzorcev v gibalnem razvoju
Elementarni gibalni vzorec ima v gibalnem razvoju osrednjo vlogo. Kompetenčni model gibalnega razvoja, ki je trenutno za razumevanje in proučevanje gibalnega razvoja v ospredju, opredeljuje EGV kot osnovo gibalne kompetence. Prav tako številni proučevalci gibalnega razvoja (Walkley, Armstrong in Clohesy, 1998; Gallahue in Ozmun, 1998; Harrington, 2005;
Stodden idr., 2008; Rajtmajer, 1997; Pišot in Planinšec, 2005; Videmšek in Pišot, 2007; Pišot idr., 2010; Škof, 2010 v Plevnik in Pišot, 2016) ustrezni usvojenosti EGV pripisujejo visoko vrednost. Pišot (2012) postavlja elementarne strukture gibanja v izhodišče vseh gibanj, ki jih človek potrebuje in izvaja v vsakdanjem življenju v različnih življenjskih obdobjih. Brez osnovnih vzorcev gibanja bo prihodnja usvojitev ontogenetskih oblik gibanja, ki so bolj specializirana in zahtevnejša, težja in neuspešna. Nasprotno pa imajo otroci z močno osnovo, ki jo sestavljajo usvojeni EGV, večji repertoar gibalnih spretnosti, ki jih lahko uporabijo v raznovrstnih gibalnih aktivnosti (Hulteen idr., 2018). Pravilen razvoj EGV je nujno potreben za zdrav in varen vseživljenjski telesni in gibalni razvoj (Hands, 2002; Šimunič, Volmut in Pišot, 2010 v Plevnik in Pišot, 2016). Brez usvojenih gibalnih kompetenc hoje, teka, skoka, plazenja, plezanja, ravnotežja, meta in drugih so gibalni izzivi okolja omejeni (Plevnik in Pišot, 2016).
Njihova usvojitev in uporaba v vsakdanjem življenju vplivata na zdravje otrok in njihovo prihodnjo blaginjo. EGV, ki jih otrok usvoji v otroštvu, se v kasnejših letih življenja odražajo v splošnem zdravju in kakovosti življenja (Hulteen idr., 2018; Pišot, 2010).
Z EGV otroci razvijejo ustrezno stabilizacijo trupa, ki je ključna za pravilno izvedbo drugih gibanj in optimalnega ter učinkovitega gibanja bolj oddaljenih delov telesa (Kobesova in Kolar, 2013). Vpliv sile teže na telo zahteva vzpostavitev stabilizacije v hrbtenici, prsnem košu in medenici. To je pogoj za premikanje bolj oddaljenih okončin. Ta zakonitost se ohranja za vsa gibanje skozi celo življenje. Pri vsakem gibanju se trup premakne. Stabilizacija telesa je nezavedna in avtomatska ter zato večkrat kompenzirana. Posledično se je ni enostavno na novo naučiti oz. je ponovno usvojiti (Kobesova in Kolar, 2013). Razvojno zdrav otrok avtomatsko uporabi idealno mišično sinergijo za stabilizacijo hrbtenice, medenice in prsnega koša v različnih položajih. Stabilizatorji trupa – diafragma, mišice medeničnega dna, vse mišične skupine trebušne votline in iztegovalke hrbtenice – so za hoteno gibanje avtomatsko aktivirani. Razvojni položaji, ki jih otrok v razvoju naravno zavzame, da gibalno napreduje, predstavljajo izhodiščne položaje za ustrezno stabilizacijo trupa in optimalno gibanje oddaljenih okončin telesa (povzeto po Kobesova in Kolar, 2013).
Ustrezna količina gibanja je nujno potrebna za razvoj in zorenje možganov. Z gibanjem aktiviramo nevrone in vplivamo na vzpostavljanje nevronskih povezav. S tem vplivamo na čim boljši izkoristek dednega materiala otroka v danem okolju. EGV imajo pomembno vlogo ne samo na gibalni razvoj, temveč pozitivno vplivajo tudi na razvoj možganov, kar se posledično kaže tudi na področju učenja (Plevnik in Pišot, 2016). Možgani se ne razvijajo sami od sebe, ampak skupaj s telesom in z gibanjem (Goddard Blythe, 1996 v Goddard Blythe, 2000). Otrok, ki v zgodnjem razvoju doseže zrelost, ima manj učnih težav kot otrok, ki zrelost svojega
12
gibalnega razvoja doseže kasneje. Otrok, ki ima svoje telo pod kontrolo, je bolj opremljen za soočanje z zunanjim svetom. Pozornost, ravnotežje in koordinacija predstavljajo temelj za nadaljnje učenje. Upoštevajoč to zakonitost, so priložnosti za gibanje in gibalno/športno aktivnost enako pomembne kot učenje branja in pisanja, predvsem v začetnih letih učenja (Goddard Blythe, 2000).
V današnjih časih se uveljavlja trend življenjskega sloga z minimalno rabo gibanja ali brez njega. Sodoben življenjski slog v telesni in gibalni razvoj otroka vnaša število različnih impulzov okolja. Večinoma imajo ti negativen predznak (Plevnik, 2014). Otroci današnjega časa manj časa preživijo gibalno aktivno, kot so ga preživeli 40 let nazaj (Goddard Blythe, 2000). Razvoj moderne otroške opreme je zmanjšal čas dojenčka, ki ga je preživel na tleh. Tam se je otrok učil in vzpostavljal stabilizacijo v nadzoru glave in trupa. Stik s tlemi in z različnimi podlagami otroku omogočajo taktilne stimulacije z gibalno integracijo. Čas, ki ga je otrok preživel v aktivni vlogi, zdaj vse pogosteje zamenjuje čas sedenja v lupinici v avtu ali sedenje pred računalnikom ali televizorjem. Tam je obilje raznovrstnih stimulacij in spodbujevalcev, vendar brez ključnega člena – gibalne interakcije. Vzburjenje poteka brez integracije (Goddard Blythe, 2000). Stroka aktualno problematiko poimenuje sindrom primanjkljaja gibanja oz. epidemija gibalne nedejavnosti. Svetovna zdravstvena organizacija je gibalno nedejavnost opredelila kot 4.
dejavnik globalne umrljivosti (WHO, 2011 v Retar, 2019). Pišot (v Pistotnik, 2003, str. 4) opozarja, da »odstopanje od temeljnih gibalnih potreb, ki nam jih narekuje naravni razvoj, že kaže negativne posledice v rasti in razvoju otrok ter zdravju odraslih«.
Elementarni gibalni vzorci predstavljajo gibalno abecedo človeka oz. gibalni minimum, ki bi ga moral obvladovati vsak otrok do konca svojega šolanja (Pistotnik, 2002; 2015). Na to bazo bo otrok gradil nadaljnjo gibalno aktivnost. Obvladovanje elementarnih gibalnih vzorcev ima širši življenjski pomen. Z njihovo pomočjo se ne razvija samo osnova za športno rast posameznika, temveč so ta gibanja življenjsko uporabna. Z njimi se izboljšuje kakovost življenja, prav tako pa lahko v nujnih življenjskih situacijah pripomorejo k ohranjanju lastne kože (beg pred psom, plezanje po zgradbi ob požaru, prehod čez ovire v naravi itd. (povzeto po Pistotnik, 2015).
Četudi so ta gibanja prirojena, človeku samoumevna, za vse otroke enaka ter se v gibalnem razvoju do 2. faze pojavijo spontano, je za učinkovit razvoj EGV in pridobitev gibalnih kompetenc potrebno načrtovano razvijanje EGV z GŠA. Razvoj poteka spontano kot posledica zorenja in rasti možganov samo do začetka temeljne gibalne stopnje gibalnega razvoja (Gallahue in Ozmun, 1998).
Ustrezne gibalne kompetence lahko razvije samo otrok, ki je v zgodnjem razvojnem obdobju deležen dovolj kakovostnih gibalnih spodbud. Te mu zagotavljajo usvajanje gibalnih znanj in čim boljši izkoristek prirojenih gibalnih sposobnosti. Vpliv gibanja na razvoj je vsestranski skozi vse življenje, vendar je najmočnejši prav v zgodnjem otroštvu (Rajtmajer in Proje, 1992 v Vehovar, v Plevnik in Pišot, 2016; Bregant 2012). V izogib gibalni nedejavnosti otrok in odraslih Plevnik (2014, str. 19) opozarja, »da se je za ustrezno razumevanje problematike potrebno vrniti na začetek razvoja človeka«. Pozornost je treba nameniti prvi fazi razvoja; to je pridobivanju gibalnih kompetenc – usvojitev EGV.
Uporabo osnovnih razvojnih položajev, ki jih človek v 1. letu življenja usvoji s ciljem vzpostavljati pravilno stabilizacijo trupa – se zoperstaviti sili teži – uporabljajo za rehabilitacijsko zdravljenje. Z njimi ponovno vzpostavljajo optimalno stabilizacijo trupa in posledično vplivajo na učinkovitejše gibanje celega telesa (Kobesova in Kolar, 2013).
13 2.2.2 Vrednotenje EGV
Gallahue in Ozmun (1998, v Pišot in Plevnik, 2016) opozarjata, da je vrednotenje in spremljanje EGV smiselno in nujno iz vsaj treh razlogov: ugotavljanje globalnega vpliva sprememb življenjskega sloga, možnost povečanja gibalnih kompetenc in možnost njihove nadgradnje – gibalno učenje. Pišot (Pišot in Šimunič, 2005 v Plevnik in Pišot, 2016) opozarja, da se starejši otroci vse prevečkrat srečujejo z različnimi težavami, ki so v osnovi posledica neustreznega gibalnega razvoja v zgodnjem otroštvu. Nadaljuje, da je treba znanstvenoraziskovalno delo izvajati že pri mlajših otrocih in razvojne procese preučevati že v najzgodnejšem obdobju (Pišot in Šimunič, 2005 v Plevnik in Pišot, 2016).
Poznamo tri metode preučevanja EGV v gibalnem razvoju: longitudinalno, prečno ter mešano- longitudinalno metodo (Gallahue, Ozmun in Haywood, 2011 v Plevnik, 2014, str. 21). Za ocenjevanje EGV obstajata 2 večja pristopa analize; kvantitativno in kvalitativno preučevanje gibanja. Oba pristopa imata svoje prednosti in omejitve (Plevnik, 2014). Primer kvantitativnega vrednotenja gibanja je testiranje za športnovzgojni karton. To vrednotenje predstavlja merjenje objektivnih kriterijev izvedbe gibanja (čas, sila, s katero človek deluje na podlago, višina skoka). Tu ni treba imeti posebnega znanja o gibanju in poznavanju ozadja delovanja človeka.
Medtem pa kvalitativno vrednotenje gibanja zahteva poglobljeno razumevanje vedenja človeka in njegove analize, ki jo opiše na opisni način (Knudson in Morrison, 2002 v Plevnik, 2014).
Znotraj kvalitativne analize gibanja se je razvilo več pristopov.
2.2.3 Elementarni gibalni vzorcu v vrtcu
Z vstopom v vrtec se otrok sreča s prvimi organiziranimi gibalnimi/športnimi dejavnostmi. V Kurikulumu za vrtce (1999) je gibanje eno od šestih področij, ki so v njem zastopana in določajo strokovno vsebino dela. »Gibalni razvoj poteka od naravnih oblik gibanja (plazenje, lazenje, plezanje, hoja, tek) do sestavljenih in zahtevnejših športnih dejavnosti« (Kurikulum za vrtce, 1999).
V predšolskem obdobju, pri najmanjših otrocih, začenjamo s sistematičnim delom zlasti z uporabo naravnih oblik gibanja oz. elementarnih vzorcev gibanja. Z njihovo uporabo praviloma zasledujemo samo cilj, ne pa učnega procesa kot pri športu, kjer so poleg tega v ospredju še kakovost, rezultat in presežek ali zmaga (Retar, 2016).
EGV lahko izvajamo (povzeto po Retar, 2016):
§ Elementarno, v osnovnih oblikah, v olajšanih in oteženih razmerah (premagovanje naravnih in umetnih ovir, uporaba bremena).
§ Tako, da jih popestrimo in otežimo z uporabo drobnih rekvizitov (kolebnice, žoge, palice
…) ali pomožnih in glavnih orodij (klopi, skrinje, bradlje, krogi …)
§ Z uporabo elementarnih iger s preprostimi in z zahtevnejšimi oblikami gibanja.
Gibalne/športne dejavnosti v predšolskem obdobju predstavljajo pomemben in nenadomestljiv segment v otrokovem celostnem razvoju. Kot take morajo biti sistematično načrtovane, privlačne, domiselne in pestre. Nekateri otroci se z vstopom v vrtec prvič seznanijo z gibalnimi/športnimi dejavnostmi. Vloga vzgojitelja je zato izjemno pomembna. Vzgojitelji so tisti, ki imajo vpliv in moč, da gibanje otrokom predstavijo kot pomembno, zanimivo, ustvarjalno in nepogrešljivo dejavnost v vsakdanjem življenju (Zajec, Videmšek, Štihec, Pišot in Šimunič, 2010).
14
2.2.4 Elementarni gibalni vzorci v osnovni šoli
Za elementarne gibalne vzorce Učni načrt za športno vzgojo (2011) uporablja poimenovanje naravne oblike gibanja.
EGV predstavljajo eno od najpomembnejših nalog gibalnega učenja, zato je nujno, da se izvajajo čim pogosteje (Pistotnik, 2002). Pogostost izvajanja elementarnih gibalnih vzorcev je ključna za 1. triado. V tem obdobju s kakovostno vadbo še lahko vplivamo na ustrezen razvoj gibalnih sposobnosti in gibalnih znanj (Pistotnik, 2015). V kasnejših obdobjih ta znanja predstavljajo osnovo za izvedbo zahtevnejših, sestavljenih gibanj. Te otrok uporablja pri vsakdanjih opravilih in športnem udejstvovanju (Pistotnik, 2015).
NOG oz. EGV se uporabljajo v posameznih delih vadbene enote/ure športa za (Pistotnik, 2002;
2015):
§ ogrevanje (tek, poskoki, lazenja, dinamične oblike plazenj),
§ razvoj gibalnih sposobnosti,
§ pridobivanje in utrjevanje gibalnih znanj,
§ psihofizično umiritev.
Uporaba elementarnih oblik gibanj je v uvodnem delu ure športa primerna za vse starostne kategorije. Za ogrevanje uporabljamo dinamične lokomocije: tek, poskoke in lazenja ter nekatere bolj dinamične oblike plazenj. Ustrezna so tudi nekatera osnovna sestavljena gibanja:
vlečenja, potiskanja in nošenja ter manipulacije: meti, lovljenja predmetov ter prijemi partnerja ali različnih pripomočkov (povzeto po Pistotnik, 2015).
V glavnem delu ure športa naravne oblike gibanja/elementarne gibalne vzorce uporabljamo za razvoj gibalnih sposobnosti. Z njimi razvijamo moč, koordinacijo, hitrost, ravnotežje, natančnost. Gibljivosti se ne razvija, ohranja pa se jo z dosego velikih razponov gibanj. Za mlajšo starostno skupino (1. triletje) naravne oblike gibanja uporabljamo za pridobivanje gibalnih znanj oz. utrjevanje gibalnih spretnosti. Za dosego tega cilja uporabimo nove gibalne strukture, ki so vadečim manj znane (povzeto po Pistotnik, 2015).
V zaključnem delu ure športa so primerne tiste naravne oblike gibanja, ki energijsko niso zahtevne in ne preveč dinamične. To je primerno za vse starostne skupine, saj deluje razbremenilno na telo vadečih in na zmanjšanje psihične vzburjenosti (povzeto po Pistotnik, 2015).
Učni načrt v sklopu naravnih oblik gibanja za predmet šport definira naslednje operativne cilje (Učni načrt za športno vzgojo, 2011, str. 9–10):
§ »Učenci usvajajo temeljne gibalne vzorce in pridobivajo izkušnje, s katerimi je mogoče nadgrajevati različna športna znanja.«
§ »Sproščeno izvajajo naravne oblike gibanja: različne oblike hoje, tek, elementarni meti, skoki, plezanja, lazenja, valjanja, visenja, nošenja, kotaljenja, potiskanja, padanja, vlečenja ipd.«
§ »Zavestno nadzorujejo telo v različnih položajih in gibanjih, ki jih izvajajo v različnih smereh in ravneh ter okoli različnih telesnih osi.«
§ »Ravnajo z različnimi športnimi pripomočki: skrinja, klopi, letvenik, koza, žoga, kolebnice, kiji, obroči, ovire, loparji idr.«
15 2.3 Elementarni gibalni vzorec plezanja
EGV plezanja je za skladen celostni razvoj otroka nenadomestljiv gibalni vzorec. S plezanjem aktivno in zavestno premagujemo silo težnosti ter krepimo moč rok in ramenskega obroča.
Plezanje Kristan (1999) opredeli kot najbolj celostno vadbo za krepitev ramenskega obroča, upogibalk rok in široke hrbtne mišice. Poleg izdatne krepitve mišic rok in ramenskega obroča s plezanjem krepimo stabilizacijo trupa, ki je večkrat kompenzirana, a je za učinkovito gibanje celega telesa ključna (Kobesova in Kolar, 2002). Vadeči pri plezanju izkuša višino in posledično svojo varnost izpostavi določeni stopnji tveganja. V nadaljevanju z vidika varnosti podrobneje problematiziramo pomembno prisotnost določene stopnje tveganja v otrokovem razvoju. E. B. H. Sandseter (2007) plezanje v zgodnjem otroštvu uvršča v tvegano igro na prostem. Raziskovalci gibalnega razvoja in elementarnih gibalnih vzorcev plezanje prepoznavajo kot najmanj preučevan in zanemarjen gibalni vzorec (Plevnik in Pišot, 2016;
Plevnik, 2014; Pišot, 2010). Učni načrt za športno vzgojo plezanje umešča v dva sklopa, in sicer so to naravne oblike gibanja in igre ter gimnastična abeceda. V nadaljevanju predstavimo napotke pri izvedbi plezanja pri športu in umestimo plezalno nalogo v dodatna športna programa Zlati sonček in Krpan (Kristan, 1997; 1999).
2.3.1 Razvoj in pojavnost elementarnega gibalnega vzorca plezanja
Plezanje je elementarno gibanje, ki je značilno za človeka že iz pradavnine. Razvilo se je iz življenjske nuje v boju za ohranitev vrste (Černe, 1981; McIntayre, Bruya, Eubank in Jackson, 1982; Nakano, Hirsaki in Kumakura, 2006 v Plevnik, 2014). Z uporabo gibalnega vzorca plezanja človek ni samo preživel, temveč je nezavedno vzdrževal, razvijal in povečeval svoje gibalne kompetence (Pišot, 2012).
V obstoječi literaturi zasledimo več opisov gibalnega vzorca plezanja (povzeto po Plevnik, 2014, str. 25):
· »Plezanje je quadropedalno gibanje v vertikalni smeri« (Watanabe, 1971 v Plevnik, 2014, str. 25).
· »Plezanje je gibanje, pri katerem se vadeči premika v različnih vesah s pomočjo svojih okončin« (Pistotnik, 1993 v Plevnik, 2014, str. 25).
· »Plezanje je gibanje, ki se izvaja v nasprotni smeri sile težnosti« (Möscha, 2004 v Plevnik, 2014, str. 25).
· »Plezanje je aktivnost, kjer se posameznik s pomočjo opornih točk premika na objektu, medtem ko ohranja ravnotežni položaj« (Harrewegen, Molenbroek in Groossens, 2004).
· »Plezanje je gibanje telesa v smeri nasprotni sili težnosti s pomočjo uporabe štirih okončin ob povečani obremenitvi zgornjega dela telesa« (Chapman, 2008 v Plevnik, 2014, str. 25).
Elementarni gibalni vzorec plezanja se v otrokovem gibalnem razvoju pojavi po uspešno usvojenem gibalnem vzorcu lazenja (hoji po dlaneh in kolenih). Radovednost s tal se preusmeri na raziskovanje višje ležečih površin. Takrat opazimo, da se otrok povleče za rob mize, začne plezati na kolena staršev ali skrbnikov ali na presenečenje odraslih uspešno spleza iz stajice.
Za dosego višje ležečih predmetov se mora otrok ob objektu, ki ga zanima, z rokami povleči navzgor in se postaviti na noge. Otrok, še posebej v starosti 1–3 let, pohištva velikokrat ne uporablja na način, za katerega je predvideno, npr. plezajo po televiziji, policah ali odprtih predalih, da bi dosegli stvari, ki so pospravljene na višini (Rok Simon, 2018; Harrewegen,
