Ali kurikulum za vrtce ponuja dovolj usmeritev za izvajanje dejavnosti zgodnjega opismenjevanja?
0 5 10 15 20
1. starostna skupina otrok 2. starostna skupina otrok Starostna skupina otrok
Število odgovorov
DA NE
Pri vzgojiteljih v 1. in 2. starostni skupini otrok prevladuje mnenje, da kurikulum za vrtce ne ponuja dovolj usmeritev za dejavnosti zgodnjega opismenjevanja. 9 vzgojiteljic otrok 1.
starostnih skupin je mnenja, da kurikulum za vrtce ponuja dovolj usmeritev za področje zgodnjega opismenjevanja, 14 vzgojiteljic pa se s tem ne strinja. V 2. starostni skupini otrok pa 13 vzgojiteljev odgovarja, da je ponujenih dovolj usmeritev, 17 pa jih odgovarja, da ni dovolj usmeritev na področju zgodnjega opismenjevanja.
Hipotezo H11, ki pravi, da kurikulum za vrtce ne ponuja dovolj usmeritev za dejavnosti zgodnjega opismenjevanja, potrdimo.
Tabela 8. 10: Število (f) odgovorov o dodatnih usmeritvah na področju zgodnjega
Dodatne usmeritve tako vzgojiteljice otrok 1. starostnih obdobij kot vzgojitelji 2. starostnih obdobij najdejo predvsem v drugi strokovni literaturi. Nekaj usmeritev pa pridobijo na izobraževanjih in na internetu. 2 vzgojitelja otrok 2. starostnih obdobij najdeta usmeritve še v otroških revijah, 1 vzgojiteljica iz 1. starostne skupine otrok pa najde usmeritve za področje zgodnjega opismenjevanja tudi v zapiskih iz fakultete.
Več kot polovica vzgojiteljev otrok 1. in 2. starostnih skupin ne bi nič spremenila na področju zgodnjega opismenjevanja v kurikulumu za vrtce, saj je nekaterim všeč, da je kurikulum tako odprt za vse ideje, in se strinjajo, da so cilji jasni. Vzgojitelji, ki želijo spremembe v
opismenjevanja več konkretnih primerov dejavnosti, več ciljev, 1 vzgojitelj otrok 2. starostnih skupin pa želi bolj posamezno opredelitev.
8.2 INTERPRETACIJA
Kadar govorimo o sporazumevalnih dejavnostih, tudi v vrtcu upoštevamo vse štiri dejavnosti, in sicer govorjenje, poslušanje, branje in pisanje. Iz rezultatov je razvidno, da se pojavijo prav vse štiri komunikacijske dejavnosti; dejavnost branja in dejavnost pisanja sta izbrani enkrat celo kot najpogostejši komunikacijski dejavnosti. Kot je pokazala tudi naša raziskava, so otroci v vrtcu najprej in predvsem aktivni pri prvih dveh dejavnostih. Manj pogosto pa se pojavlja branje in pisanje, vendar ne v pravem pomenu besede. Ti dve dejavnosti sta nekoliko prilagojeni – berejo slike, pišejo s svojimi simboli.
Najpogosteje opažena dejavnost pri otrocih obeh starostnih skupin je v večinskem deležu govor. Skozi teoretični del je razvidno, da je govor pri otrocih v vrtcu najpomembnejši element na poti do pismenosti. V začetni meri k temu največ pripomore družinsko okolje, potem pa tudi vrtčevsko okolje. Otroška radovednost nas preseneti že zelo zgodaj, saj otroke zanima veliko. Otroci si z zastavljanjem vprašanj ter z našimi odgovori bogatijo znanje, jezikovne sposobnosti in besedni zaklad, kar so v odgovorih potrdili tudi vzgojitelji. Več se starši doma in vzgojitelji v vrtcih z otroki ukvarjajo, se z njimi pogovarjajo, jim berejo, torej poteka med njimi komunikacija, tem bolj se njihova govorna komunikacija krepi. Pomembno je, da se otrok v komunikaciji nauči tako govoriti kot tudi poslušati.
Če povzamemo rezultate ocenjevalne lestvice, ki je spraševala po pogostosti dela z besedili in slikanicami, ocenimo, da vzgojitelji otrokom vsakodnevno oz. pogosto berejo knjige in gledajo slike ter jih tudi opisujejo. Menimo, da imajo otroci radi dejavnosti književne vzgoje, zato se tudi večina vzgojiteljev vsakodnevno zanje odloča. Na ljubezen do knjig zelo vpliva tudi družinsko okolje, kar so v svojih odgovorih podali vzgojitelji. Kot ugotavlja že I.
Saksida: »Zdi se, da je prav književna vzgoja polje, kjer je mogoče dosledno uresničiti izhodišča, zapisana v uvodnih poglavjih kurikuluma za vrtce: sodelovanje med vrtcem in starši je pomemben vidik kakovostne predšolske vzgoje, saj prav to sodelovanje prispeva k ustreznemu dopolnjevanju družinske in institucionalne vzgoje« (Kranjc & Saksida, 2001: 93).
V vrtcu razvijajo tako umetnostni kot tudi neumetnostni jezik. Več kot polovica vzgojiteljev
otrokom vsakodnevno bere knjige in slikanice. Vzgojitelji otrokom pogosto berejo preprosta besedila, presenetili pa so nas odgovori na vprašanje, kako pogosto jim berejo otrokom besedila. Večina vzgojiteljev otrok 2. starostnih skupin z otroki pogosto obravnava stvarna besedila, 2 vzgojitelja jih obravnavata kar vsakodnevno. Vzgojitelji otrok 1. starostnih skupin stvarna besedila obravnavajo redkeje, vendar jih slaba polovica stvarna besedila bere pogosto.
Vidimo, da dajejo v vrtcu velik poudarek tudi informacijam o stvarnosti in redno uporabljajo neumetnostni jezik, da bi kaj spoznali, koga obvestili itd.
Zanimalo nas je, ali otroci poznajo napise, ki jih imajo v igralnici, pa tudi, ali že sami pišejo in berejo. Pri teh dveh vprašanjih pa je prišlo do večjih razhajanj med 1. in 2. starostno skupino otrok, kar je tudi pričakovano. Otroci 1. starostnih skupin po mnenju vzgojiteljev poznajo v povprečju malo napisov v razredu, odvisno od starosti. Predvidevam, da so vzgojitelji najmlajših otrok odgovorili, da otroci ne poznajo nobenega napisa v igralnici, saj jih v tej starosti veliko tudi še ne govori oz. ne govorijo razumljivo. Nekateri otroci (okrog 3 let) pa po mnenju vzgojiteljev poznajo že veliko napisov. V tej starostni skupini otroci že pišejo in berejo, vendar je večina v fazi čečkanja. »Otrok namreč v drugem letu starosti začne čečkati in se preprosto veseliti nad svojo motorično spretnostjo« (Zrimšek, 2003: 13). Otroci tudi navidezno berejo, malo pa jih že piše simbole, znake, podobne črkam. V 2. starostni skupini otrok pa je večina vzgojiteljev mnenja, da otroci poznajo veliko napisov, 26 % vzgojiteljev pa meni, da otroci poznajo vse napise v igralnici. Medtem ko je dobra polovica vzgojiteljev 1. starostne skupine otrok odgovorila, da otroci že »berejo in pišejo«, pa kar 94 % vzgojiteljev 2. starostnih skupin meni, da otroci 2. starostnih skupin »berejo in pišejo«. Kar 86 % teh otrok po mnenju vzgojiteljev že piše prave črke. Predvidevam, da so te odgovore podale vzgojiteljice otrok, starih okrog 5 let, saj so v tem času otroci na stopnji pisanja pravih črk. Kot piše D. Golli: »Ko je otrok star pet let, že uporabi prave črke. Ker posluša posamezne besede, sliši glasove in posnema črke. Odrasle prosi za pomoč. Besede napiše z eno črko, zlogom ali z izbranimi samoglasniki te besede« (Golli, 1996: 15). Večina otrok 2. starostnih skupin je torej na stopnji, ko se trudijo pisati, vendar črke in glasovi še niso usklajeni med seboj. Torej še ne pišejo celih besed oz. te niso pravopisno pravilne. Pomembno pa je upoštevati, da se določene lastnosti ne pojavljajo pri vseh otrocih in tudi ne v enakem vrstnem redu. Vemo, da bo otrok, ki ima v svojem okolju spodbude in sredstva za pisanje in risanje, hitreje vstopil v svet pisane besede.
Pot k branju in pisanju omogočajo številne dejavnosti, ki se v predšolskem obdobju izvajajo preko iger. Vzgojiteljice z učenci urijo glasovno zavedanje (npr. prvi glas, zadnji glas, zlogovanje), spoznavajo črke, delajo grafomotorične in številne druge vaje. V 2. starostni skupini otrok vzgojitelji pogosto izvajajo dejavnosti za urjenje glasovnega zavedanja in tudi spoznavajo črke. V 1. starostni skupini otrok pa vzgojitelji ti dve dejavnosti izvajajo redko, manj se poslužujejo predvsem dejavnosti glasovnega zavedanja. V obeh starostnih skupinah pa vzgojitelji pogosto, veliko vzgojiteljev tudi vsakodnevno, izvajajo dejavnosti za razvijanje grafomotorike. V 1. starostni skupini otrok so to predvsem vaje za razvijanje fine motorike rok in prstov, pa naj gre za striženje, barvanje, sestavljanje kock, trganje itd. Pri tem otroci izboljšujejo koordinacijo med očesom in roko. Pomemben dejavnik pri grafomotoričnih vajah je predvsem krepitev mišičnega tonusa, ki omogoča pokončno držo in kasneje pravilno držo pisala. V 2. starostni skupini otrok pa najpogosteje izvajajo grafomotorične vaje za spoznavanje črk, npr. črke oblikujejo iz različnih materialov, iščejo določene črke, rišejo vzorčke in s tem urijo tudi fino motoriko rok in prstov. Zelo pogosto izvajajo tudi dejavnosti za razvoj glasovnega zavedanja, največkrat vaje za prvi in zadnji glas, pa tudi iščejo rime, določajo dolge in kratke besede. Tudi iz izbora didaktičnih iger, ki so jih podali vzgojitelji, je razvidno, da se največ poslužujejo didaktičnih iger z glasovi in s črkami, vse v povezavi z gibanjem, torej razvijanjem grafomotoričnih spretnosti.
Zanimalo nas je tudi mnenje vzgojiteljev o kurikulumu za vrtce. Prevladuje mnenje, da je kurikulum za vrtce dobro sistematično obdelan, podali pa so nekaj mnenj, kaj v njem na področju zgodnjega opismenjevanja bi spremenili. Izpostavili so, da bi lahko bilo več primerov konkretnih dejavnosti, nekaj vzgojiteljev pa bi želelo tudi več ciljev. Večini vzgojiteljev pa se zdi kurikulum za vrtce v redu zastavljen in ne bi nič spreminjali na področju zgodnjega opismenjevanja. Naše mnenje je, da kurikulum ponuja jasne cilje. Ponuja tudi nekaj predlogov dejavnosti za posamezne starostne skupine. Le toliko, da se nam porajajo ideje za dejavnosti. To se mi zdi pozitivno, saj je tako odprt za ideje. Vzgojitelji lahko sami prilagajajo, izbirajo in kreirajo dejavnosti in niso vpeti v nek strog okvir dejavnosti, ki jih morajo izvesti. Zdi se mi, da so vzgojitelji že po naravi ustvarjalni ljudje in tukaj imajo priložnost, da pokažejo svojo ustvarjalnost. Poleg kurikuluma za vrtce pa imajo na voljo številno literaturo, v kateri najdejo dodatne ideje. Kot smo razbrali iz anketnih vprašalnikov, si vzgojitelji dodatno pomagajo z drugo strokovno literaturo, kot so razni priročniki. Ideje dobijo tudi na izobraževanjih, najdejo jih na internetu in v otroških revijah.
Z ugotovitvami smo odgovorili na vsa vprašanja raziskave. Menimo, da smo izbrali primerno raziskovalno metodo in instrument, saj smo z anketnimi vprašalniki lahko vključili večje število anketirancev. Rezultati zaradi manjšega vzorca in manjšega števila vključenih vrtcev niso posplošljivi. Pri zbiranju in obdelavi podatkov nismo imeli težav. Vrtci in vzgojitelji so bili pripravljeni prostovoljno sodelovati v raziskavi. Pozitiven odnos vzgojiteljev do dane teme in številnih spodbud k nadaljnjemu delu z otroki nam je dal še dodatno potrditev, da smo se opredelili za pravi vseživljenjski in odgovoren poklic učitelja.
Z rezultati smo zadovoljni in ugotavljamo, da so predšolski otroci na dobri poti k pismenosti.
Ugotovili pa smo, da je področje opismenjevanja dolgotrajen proces, lahko bi rekli tudi vseživljenjski. V diplomski nalogi smo se poglobili v predšolsko obdobje, ki nikakor ni ne začetek ne konec tega poglavja. Pot se začne že ob rojstvu, se poraja skozi predšolsko obdobje, pismenost urimo v šolskem obdobju. Že v predšolskem obdobju se na področju porajajoče se pismenosti pojavljajo velike spremembe, zato bi bilo dobro, da bi se osredotočili le na eno od starostnih obdobij. Najbolje bi bilo raziskovati 2. starostno obdobje, kjer so spremembe bolj vidne, pa tudi otrokov razvoj v tem času zelo hitro napreduje. Zanimivo bi bilo tudi spremljati razvoj točno določene sestavine porajajoče se pismenosti, npr. razvoj pisanja, od faze čečkanja do takrat, ko otrok piše slovnično pravilno. Za to pa so potrebna leta.
Na osnovi rezultatov menimo, da kljub pozitivnemu odnosu vzgojiteljev nekateri otroci nimajo ugodnega, spodbudnega okolja, ki bi jim omogočalo razvoj njihovih sposobnosti v največji meri. Otroci prihajajo v vrtec z različno razvitimi predopismenjevalnimi spretnostmi, zato je dobro že v vrtcu, tako kot individualizirajo pouk šole, otrokom omogočiti individualizacijo. Sicer pa v vrtcu ni še nič zamujeno, saj se otroci v predšolskem obdobju zelo hitro razvijajo in vsrkavajo veliko znanja. Vsak otrok, ki želi in se trudi, tudi napreduje.
8.3 POVEZAVE REZULTATOV Z REZULTATI DRUGIH RAZISKAV
Porajajoča se pismenost v predšolski vzgoji se ne poraja sama od sebe, ampak jo je treba razvijati. Že samo pogovarjanje z otrokom spodbuja pismenost, nanjo pa imajo vpliv še številni drugi pomembni dejavniki, ki jih v svojih raziskavah potrdijo tudi številni avtorji.
Iz analize vprašanja o komunikacijski dejavnosti v vrtcu je razvidno, da se vse dejavnosti prepletajo, vendar pa je govor tisti, ki ima pri otrocih v vrtcu najpomembnejšo vlogo. Tudi nekateri avtorji pišejo: »Govor, kot najpogosteje uporabljena komunikacijska dejavnost v vrtcu ima kot povezovalni dejavnik še posebno pomembno mesto, saj je nujno prisoten pri vseh področjih dejavnosti v vrtcu, hkrati pa pomembno vpliva na vsa področja otrokovega razvoja (Čas, Kovač & Justin, 2005: 97).
Govor se pri posamezniku razvija in bogati od rojstva in je naravno vpet v vsa področja njegovega razvoja. Morda prav zaradi tega pogosto prevlada mnenje, da se razen pisanja, ki mu je treba posvetiti dovolj truda, druge jezikovne zmožnosti razvijajo naravno, z razvojem kognitivnih zmožnosti (Krajnc & Saksida, 2001: 79). Vendar pa je tudi za razvoj govora potrebno veliko truda.
Pri spodbujanju govornega razvoja predšolskih otrok ima vzgojiteljica prav tako kot tudi otrokovi starši pomembno vlogo, saj dejavnosti v vrtcu v veliki meri potekajo z rabo govora, ko vzgojiteljica pojasnjuje, opisuje in spodbuja otrokovo razumevanje dejavnosti, ki potekajo v skupini. Rezultati raziskave slovenskih avtoric (Marjanovič Umek, Fekonja, Kranjc &
Lešnik Musek 2002), o katerih piše U. Fekonja, so pokazali, da vzgojiteljičino sistematično glasno branje otroške literature v skupini otrok spodbuja razvoj govornega razumevanja in izražanja. Komunikacija otroka z njegovimi vrstniki je za razvoj otrokovega govora enako pomembna kot komunikacija z odraslo osebo (Fekonja, 2002: 3).
Zelo pomemben element porajajoče se pismenosti je tudi družinsko okolje. L. Marjanovič Umek (2010) je v svojem članku z izsledki številnih raziskovalcev potrdila, da gre za pomembne in visoke povezanosti med kakovostjo družinskega okolja in govornim razvojem predšolskih otrok ter porajajočo se pismenostjo. Kakovost družinskega okolja pomembno vpliva na razvoj govora in zgodnje pismenosti že v obdobjih dojenčka in malčka. Govorne interakcije, med katerimi dojenčki in starši vzpostavljajo skupno vezano pozornost, omogočajo razvoj dojenčkovih predgovornih sposobnosti in kasneje razvoj besednjaka ter rabo govora v različnih funkcijah (Marjanovič Umek, 2010: 36).
To potrjujejo tudi raziskovalci Dodici, Draper & Peterson, po katerih v svojem članku povzema L. Marjanovič Umek. Ti so preučevali učinek zgodnjih socialnih interakcij na
ustreznost govora, ki ju starši namenjajo malčkom, čustveni ton sporazumevanja med starši in malčki, odzivanje staršev na govor malčkov, starševski slog vzgoje pomembnejši napovedniki otrokove zgodnje pismenosti kot neposredno spodbujanje zgodnje pismenosti s strani staršev (kazali so ga s skupnim branjem knjig, obiskovanjem knjižnic) pri starejših predšolskih otrocih (kronološka starost otrok je bila štiri leta in pol), ki so se sicer že začeli formalno opismenjevati (prav tam).
Iz anketnega vprašalnika je razbrati, da v vrtcu veliko uporabljajo knjige, slikanice itd., zato mislim, da je njihova uporaba na področju porajajoče se pismenosti pomembna. To potrdi tudi V. Medved Udovič v svojem članku: »Pomen slikanice je za razvoj otrokove porajajoče se pismenosti izjemen, saj je otrokovo predbralno obdobje v t. i. slikaniški starosti čas pridobivanja pozitivnih izkušenj s knjigo. V predbralnem, t. i. slikaniškem obdobju, otroci še niso sposobni samostojnega branja, zato je pri izbiri slikanic in njihovi recepciji toliko pomembnejša posredniška vloga vzgojiteljic v vrtcu in staršev v domačem okolju (Medved Udovič, 2005: 92).
Če otroku v predšolskem obdobju veliko beremo, pozitivno vplivamo na razvijanje splošne sporazumevalne zmožnosti, in kot piše I. Saksida, to ni edina posledica predšolskega branja:
»Starši, ki svojim otrokom veliko berejo že pred vstopom v šolo, pospešujejo potek zaznavanja in zavedanja besed, zlogov in glasov. Otrok ima med poskušanjem branja priložnost, da opazuje zvezo med napisanim in prebranim, sprašuje in preverja svoje predpostavke o tej zvezi in na ta način izpopolnjuje svoje znanje o sistemu pisave. Ob tem dobiva tudi dragoceno znanje o značilnostih besedila, o tem, kje se začne brati in pisati, kako se nadaljuje, da obstajajo različne oblike in vrste črk, da je besedilo sestavljeno iz črk, besed in stavkov itn. Otroci, ki so obdani z bralnim gradivom, kmalu opazijo razlike v vrstah tiskanega gradiva in znajo prepoznavati slikanice, knjige, revije, časopise, koledarje itd.«
(Saksida, 2010: 77). Temu se pridružujejo še opazovanje različnih napisov v okolju, spoznavanje koncepta pisanja ter dejavnosti, v katere je vključeno vidno razločevanje in razčlenjevanje, slušno razločevanje in razčlenjevanje, vidno-gibalne spretnosti in drugo, kar bo omogočilo razvoj posameznih predbralnih spretnosti. Otroci tako še pred vstopom v šolo razumejo princip pisanja in so aktivno vključeni v raziskovanje sistema pisanja (Zrimšek 2003: 19). Razumevanje sestave knjige (začetek, konec) in smeri branja se razvije že v predšolskem obdobju, v okolju, v katerem ima otrok možnost srečevati se s tiskanim
gradivom (revijami, knjigami, časopisi itd.) in v katerem ima možnost opazovati modele (starše, vzgojitelje, sorojence in druge) pri ravnanju s tem gradivom (prav tam: 77).
Iz ankete je razvidno, da se vzgojitelji in vzgojiteljice opirajo na kurikulum za vrtce, vendar v njem najdejo nekaj pomanjkljivosti. To potrdi tudi L. Marjanovič Umek, ki glede na ugotovitve o učinkih vrtca na otrokov aktualni in nadaljnji razvoj ter učenje piše, da je na ravni predšolske vzgoje v vrtcu verjetno treba (Marjanovič Umek, 2010: 41, 42):
• v kurikulu za vrtce bolj jasno podčrtati cilje (po njeni presoji tudi ponovno opredeliti ali dodati posamezne cilje na različnih področjih dejavnosti), ki se navezujejo na različne komponente porajajoče se pismenosti, in razdelati primere dejavnosti;
• z dodatnim strokovnim izpopolnjevanjem in podporno strokovno literaturo vzgojiteljicam ponuditi bolj celovit vpogled v razvoj porajajoče se pismenosti v povezavi z različnimi področji malčkovega in otrokovega razvoja;
• vsebinsko strukturirati različne krajše programe, ki bi kot kompenzacijski programi otrokom (različno glede na morebitne primanjkljaje in razvojne zaostanke) omogočili, da bi v zanje občutljivih obdobjih razvoja in učenja razvili ključne zmožnosti (zlasti govor in druge oblike simbolnega izražanje) do ravni, ki jo zmorejo, in s tem vstopili bolje »opremljeni« v proces izobraževanja.
Usmeritve kurikuluma za vrtce, namenjene spodbujanju zgodnjega opismenjevanja pri otrocih, so precej splošne, saj so cilji zapisani izjemno široko in zahtevajo nadaljnjo razgraditev. Tudi primeri dejavnosti nakazujejo le nekaj možnosti, zato se strinjamo, da je znanju, izkušnjam in ustvarjalnosti vzgojiteljev prepuščeno, kakšne vsebine in dejavnosti bodo izbirali, da bodo otrokom, ki prihajajo v vrtec z zelo različnimi izkušnjami, sposobnostmi in interesi, omogočili dovolj spodbud za razvoj njihovih predbralnih in predpisalnih spretnosti. Kurikulum za vrtce s svojo odprtostjo zahteva dodatne priročnike, ki bi bili vzgojiteljem v pomoč pri prenašanju strokovnih podlag na praktično raven (Čas, Kovač
& Justin, 2005). Vzgojiteljice se tega tudi poslužujejo; usmeritve in dejavnosti za spodbujanje porajajoče se pismenosti iščejo še v drugih strokovnih priročnikih, knjigah in revijah.
9 ZAKLJU Č EK
Mislim, da ni več dilema, ali naj otroka uvajamo v pismenost že pred vstopom v šolo. Edino vprašanje je le – kako kakovosten in vsestranski naj bo proces opismenjevanja.
Na začetku smo si postavili številne cilje, ki smo jih želeli doseči z raziskavo. Želeli smo ugotoviti, ali že v vrtcu spodbujajo in razvijajo elemente za doseganje pismenosti. Zanimalo naj je, ali proces porajajoče se pismenosti poteka oz. v kolikšni meri poteka že pri najmlajših (od 1. do 3. leta) in pri starejših predšolskih otrocih (od 3. do 6. leta). Zato smo pripravili anketna vprašanja, na katera so vzgojitelji in vzgojiteljice v vrtcih odgovarjali. Njihova mnenja smo primerjali in ugotovili, da so na večini področij usklajeni. Na nekaterih področjih pa vidimo tudi razhajanja med njihovimi odgovori, vendar je tako prav, saj je treba na poti k pismenosti upoštevati tudi otrokovo starost in zrelost.
Opismenjevanje je vseživljenjski proces. Otroci se s pisanimi simboli in pisavo srečajo že zelo zgodaj, saj jih simbolni svet znakov obkroža tako rekoč od rojstva. Če hočemo, da bo učenje steklo gladko, morajo biti za to pripravljeni temelji, ki jih vse predšolsko obdobje gradijo tako starši kot vzgojitelji in vzgojiteljice v vrtcu, kot je pokazala tudi analiza raziskave. Vendar pa ima vsak otrok različno razvite elemente porajajoče se pismenosti, saj so otroci različnih starosti in imajo različna predznanja. Zato se je treba prilagajati posamezniku in se veseliti vsakega najmanjšega napredka ter ga primerjati s prejšnjim znanjem, ne pa z otrokovim sovrstnikom, kajti vsak otrok je individuum in napreduje s svojo hitrostjo.
Menimo, da je razvidno, da ima vrtec pomembno vlogo v razvoju porajajoče se pismenosti.
Pri tem pa je pomembno tudi zagotavljanje visoke kakovosti na strukturni (izobrazba vzgojiteljic, število otrok v oddelku, razmerje med številom odraslih in otrok v oddelku) in
Pri tem pa je pomembno tudi zagotavljanje visoke kakovosti na strukturni (izobrazba vzgojiteljic, število otrok v oddelku, razmerje med številom odraslih in otrok v oddelku) in