Interpretacija

Kadar govorimo o sporazumevalnih dejavnostih, tudi v vrtcu upoštevamo vse štiri dejavnosti, in sicer govorjenje, poslušanje, branje in pisanje. Iz rezultatov je razvidno, da se pojavijo prav vse štiri komunikacijske dejavnosti; dejavnost branja in dejavnost pisanja sta izbrani enkrat celo kot najpogostejši komunikacijski dejavnosti. Kot je pokazala tudi naša raziskava, so otroci v vrtcu najprej in predvsem aktivni pri prvih dveh dejavnostih. Manj pogosto pa se pojavlja branje in pisanje, vendar ne v pravem pomenu besede. Ti dve dejavnosti sta nekoliko prilagojeni – berejo slike, pišejo s svojimi simboli.

Najpogosteje opažena dejavnost pri otrocih obeh starostnih skupin je v večinskem deležu govor. Skozi teoretični del je razvidno, da je govor pri otrocih v vrtcu najpomembnejši element na poti do pismenosti. V začetni meri k temu največ pripomore družinsko okolje, potem pa tudi vrtčevsko okolje. Otroška radovednost nas preseneti že zelo zgodaj, saj otroke zanima veliko. Otroci si z zastavljanjem vprašanj ter z našimi odgovori bogatijo znanje, jezikovne sposobnosti in besedni zaklad, kar so v odgovorih potrdili tudi vzgojitelji. Več se starši doma in vzgojitelji v vrtcih z otroki ukvarjajo, se z njimi pogovarjajo, jim berejo, torej poteka med njimi komunikacija, tem bolj se njihova govorna komunikacija krepi. Pomembno je, da se otrok v komunikaciji nauči tako govoriti kot tudi poslušati.

Če povzamemo rezultate ocenjevalne lestvice, ki je spraševala po pogostosti dela z besedili in slikanicami, ocenimo, da vzgojitelji otrokom vsakodnevno oz. pogosto berejo knjige in gledajo slike ter jih tudi opisujejo. Menimo, da imajo otroci radi dejavnosti književne vzgoje, zato se tudi večina vzgojiteljev vsakodnevno zanje odloča. Na ljubezen do knjig zelo vpliva tudi družinsko okolje, kar so v svojih odgovorih podali vzgojitelji. Kot ugotavlja že I.

Saksida: »Zdi se, da je prav književna vzgoja polje, kjer je mogoče dosledno uresničiti izhodišča, zapisana v uvodnih poglavjih kurikuluma za vrtce: sodelovanje med vrtcem in starši je pomemben vidik kakovostne predšolske vzgoje, saj prav to sodelovanje prispeva k ustreznemu dopolnjevanju družinske in institucionalne vzgoje« (Kranjc & Saksida, 2001: 93).

V vrtcu razvijajo tako umetnostni kot tudi neumetnostni jezik. Več kot polovica vzgojiteljev

otrokom vsakodnevno bere knjige in slikanice. Vzgojitelji otrokom pogosto berejo preprosta besedila, presenetili pa so nas odgovori na vprašanje, kako pogosto jim berejo otrokom besedila. Večina vzgojiteljev otrok 2. starostnih skupin z otroki pogosto obravnava stvarna besedila, 2 vzgojitelja jih obravnavata kar vsakodnevno. Vzgojitelji otrok 1. starostnih skupin stvarna besedila obravnavajo redkeje, vendar jih slaba polovica stvarna besedila bere pogosto.

Vidimo, da dajejo v vrtcu velik poudarek tudi informacijam o stvarnosti in redno uporabljajo neumetnostni jezik, da bi kaj spoznali, koga obvestili itd.

Zanimalo nas je, ali otroci poznajo napise, ki jih imajo v igralnici, pa tudi, ali že sami pišejo in berejo. Pri teh dveh vprašanjih pa je prišlo do večjih razhajanj med 1. in 2. starostno skupino otrok, kar je tudi pričakovano. Otroci 1. starostnih skupin po mnenju vzgojiteljev poznajo v povprečju malo napisov v razredu, odvisno od starosti. Predvidevam, da so vzgojitelji najmlajših otrok odgovorili, da otroci ne poznajo nobenega napisa v igralnici, saj jih v tej starosti veliko tudi še ne govori oz. ne govorijo razumljivo. Nekateri otroci (okrog 3 let) pa po mnenju vzgojiteljev poznajo že veliko napisov. V tej starostni skupini otroci že pišejo in berejo, vendar je večina v fazi čečkanja. »Otrok namreč v drugem letu starosti začne čečkati in se preprosto veseliti nad svojo motorično spretnostjo« (Zrimšek, 2003: 13). Otroci tudi navidezno berejo, malo pa jih že piše simbole, znake, podobne črkam. V 2. starostni skupini otrok pa je večina vzgojiteljev mnenja, da otroci poznajo veliko napisov, 26 % vzgojiteljev pa meni, da otroci poznajo vse napise v igralnici. Medtem ko je dobra polovica vzgojiteljev 1. starostne skupine otrok odgovorila, da otroci že »berejo in pišejo«, pa kar 94 % vzgojiteljev 2. starostnih skupin meni, da otroci 2. starostnih skupin »berejo in pišejo«. Kar 86 % teh otrok po mnenju vzgojiteljev že piše prave črke. Predvidevam, da so te odgovore podale vzgojiteljice otrok, starih okrog 5 let, saj so v tem času otroci na stopnji pisanja pravih črk. Kot piše D. Golli: »Ko je otrok star pet let, že uporabi prave črke. Ker posluša posamezne besede, sliši glasove in posnema črke. Odrasle prosi za pomoč. Besede napiše z eno črko, zlogom ali z izbranimi samoglasniki te besede« (Golli, 1996: 15). Večina otrok 2. starostnih skupin je torej na stopnji, ko se trudijo pisati, vendar črke in glasovi še niso usklajeni med seboj. Torej še ne pišejo celih besed oz. te niso pravopisno pravilne. Pomembno pa je upoštevati, da se določene lastnosti ne pojavljajo pri vseh otrocih in tudi ne v enakem vrstnem redu. Vemo, da bo otrok, ki ima v svojem okolju spodbude in sredstva za pisanje in risanje, hitreje vstopil v svet pisane besede.

Pot k branju in pisanju omogočajo številne dejavnosti, ki se v predšolskem obdobju izvajajo preko iger. Vzgojiteljice z učenci urijo glasovno zavedanje (npr. prvi glas, zadnji glas, zlogovanje), spoznavajo črke, delajo grafomotorične in številne druge vaje. V 2. starostni skupini otrok vzgojitelji pogosto izvajajo dejavnosti za urjenje glasovnega zavedanja in tudi spoznavajo črke. V 1. starostni skupini otrok pa vzgojitelji ti dve dejavnosti izvajajo redko, manj se poslužujejo predvsem dejavnosti glasovnega zavedanja. V obeh starostnih skupinah pa vzgojitelji pogosto, veliko vzgojiteljev tudi vsakodnevno, izvajajo dejavnosti za razvijanje grafomotorike. V 1. starostni skupini otrok so to predvsem vaje za razvijanje fine motorike rok in prstov, pa naj gre za striženje, barvanje, sestavljanje kock, trganje itd. Pri tem otroci izboljšujejo koordinacijo med očesom in roko. Pomemben dejavnik pri grafomotoričnih vajah je predvsem krepitev mišičnega tonusa, ki omogoča pokončno držo in kasneje pravilno držo pisala. V 2. starostni skupini otrok pa najpogosteje izvajajo grafomotorične vaje za spoznavanje črk, npr. črke oblikujejo iz različnih materialov, iščejo določene črke, rišejo vzorčke in s tem urijo tudi fino motoriko rok in prstov. Zelo pogosto izvajajo tudi dejavnosti za razvoj glasovnega zavedanja, največkrat vaje za prvi in zadnji glas, pa tudi iščejo rime, določajo dolge in kratke besede. Tudi iz izbora didaktičnih iger, ki so jih podali vzgojitelji, je razvidno, da se največ poslužujejo didaktičnih iger z glasovi in s črkami, vse v povezavi z gibanjem, torej razvijanjem grafomotoričnih spretnosti.

Zanimalo nas je tudi mnenje vzgojiteljev o kurikulumu za vrtce. Prevladuje mnenje, da je kurikulum za vrtce dobro sistematično obdelan, podali pa so nekaj mnenj, kaj v njem na področju zgodnjega opismenjevanja bi spremenili. Izpostavili so, da bi lahko bilo več primerov konkretnih dejavnosti, nekaj vzgojiteljev pa bi želelo tudi več ciljev. Večini vzgojiteljev pa se zdi kurikulum za vrtce v redu zastavljen in ne bi nič spreminjali na področju zgodnjega opismenjevanja. Naše mnenje je, da kurikulum ponuja jasne cilje. Ponuja tudi nekaj predlogov dejavnosti za posamezne starostne skupine. Le toliko, da se nam porajajo ideje za dejavnosti. To se mi zdi pozitivno, saj je tako odprt za ideje. Vzgojitelji lahko sami prilagajajo, izbirajo in kreirajo dejavnosti in niso vpeti v nek strog okvir dejavnosti, ki jih morajo izvesti. Zdi se mi, da so vzgojitelji že po naravi ustvarjalni ljudje in tukaj imajo priložnost, da pokažejo svojo ustvarjalnost. Poleg kurikuluma za vrtce pa imajo na voljo številno literaturo, v kateri najdejo dodatne ideje. Kot smo razbrali iz anketnih vprašalnikov, si vzgojitelji dodatno pomagajo z drugo strokovno literaturo, kot so razni priročniki. Ideje dobijo tudi na izobraževanjih, najdejo jih na internetu in v otroških revijah.

Z ugotovitvami smo odgovorili na vsa vprašanja raziskave. Menimo, da smo izbrali primerno raziskovalno metodo in instrument, saj smo z anketnimi vprašalniki lahko vključili večje število anketirancev. Rezultati zaradi manjšega vzorca in manjšega števila vključenih vrtcev niso posplošljivi. Pri zbiranju in obdelavi podatkov nismo imeli težav. Vrtci in vzgojitelji so bili pripravljeni prostovoljno sodelovati v raziskavi. Pozitiven odnos vzgojiteljev do dane teme in številnih spodbud k nadaljnjemu delu z otroki nam je dal še dodatno potrditev, da smo se opredelili za pravi vseživljenjski in odgovoren poklic učitelja.

Z rezultati smo zadovoljni in ugotavljamo, da so predšolski otroci na dobri poti k pismenosti.

Ugotovili pa smo, da je področje opismenjevanja dolgotrajen proces, lahko bi rekli tudi vseživljenjski. V diplomski nalogi smo se poglobili v predšolsko obdobje, ki nikakor ni ne začetek ne konec tega poglavja. Pot se začne že ob rojstvu, se poraja skozi predšolsko obdobje, pismenost urimo v šolskem obdobju. Že v predšolskem obdobju se na področju porajajoče se pismenosti pojavljajo velike spremembe, zato bi bilo dobro, da bi se osredotočili le na eno od starostnih obdobij. Najbolje bi bilo raziskovati 2. starostno obdobje, kjer so spremembe bolj vidne, pa tudi otrokov razvoj v tem času zelo hitro napreduje. Zanimivo bi bilo tudi spremljati razvoj točno določene sestavine porajajoče se pismenosti, npr. razvoj pisanja, od faze čečkanja do takrat, ko otrok piše slovnično pravilno. Za to pa so potrebna leta.

Na osnovi rezultatov menimo, da kljub pozitivnemu odnosu vzgojiteljev nekateri otroci nimajo ugodnega, spodbudnega okolja, ki bi jim omogočalo razvoj njihovih sposobnosti v največji meri. Otroci prihajajo v vrtec z različno razvitimi predopismenjevalnimi spretnostmi, zato je dobro že v vrtcu, tako kot individualizirajo pouk šole, otrokom omogočiti individualizacijo. Sicer pa v vrtcu ni še nič zamujeno, saj se otroci v predšolskem obdobju zelo hitro razvijajo in vsrkavajo veliko znanja. Vsak otrok, ki želi in se trudi, tudi napreduje.