2 PISMENOST
5.3 Teoreti č na spoznanja o predšolski pismenosti
V teoretičnih spoznanjih o predšolski pismenosti prepoznamo nekaj osnovnih principov porajajoče se pismenosti, ki naj bi jih vzgojitelji upoštevali pri svojem delu v predšolskih ustanovah. Principi o tem, kako razvijamo predbralne in predpisalne spretnosti, ki jih je zapisala M. Grginič (2008: 13, 14), so v splošni obliki razvidni tudi iz Kurikuluma za vrtce:
• Izkušnje s pismenostjo so del vsakdanjega otrokovega življenja in aktivnosti v igralnici. Ključni del programa je usmerjen v ustvarjanje priložnosti, v katerih otroci oblikujejo resnično željo po branju in pisanju, ki jih v nadaljevanju vodi k učenju branja in pisanja. Če otrok živi v okolju, kjer so pisne aktivnosti vidne v vsakdanjih dogodkih ter sta branje in pisanje funkcionalna in centralna dela dnevnih aktivnosti, bo privzel vedenje, značilno za takšno okolje.
• Otroci so aktivni udeleženci učnega procesa ter graditelji lastnega znanja in učnih strategij. Učenje pismenosti izhaja večinoma iz otrokovega preizkušanja pismenosti v funkcionalnih okoliščinah. Vzgojiteljeva naloga je ustvarjanje okolja, v katerem imajo otroci priložnost sodelovati v takšnih okoliščinah, na primer situacije, v kateri so trije ali štirje otroci skupaj v vrtčevski knjižnici.
• Prav tako morajo imeti otroci veliko priložnosti za sodelovanje z odraslimi, ki jih podpirajo in spodbujajo v njihovem razvoju. Vloga staršev/vzgojiteljev ni le čakanje, da se otroci sami učijo v danih okoliščinah, temveč tudi posredovanje, spodbujanje in delovanje na način, ki jih najbolj podpira pri učenju in jim pomaga.
• Iz raziskovalnih študij razvoja porajajočega se pisanja in branja je razvidno, da ne obstaja samo ena razvojna pot, ki vodi do formalne pismenosti. Otroci so v istem razvojnem obdobju na različnih stopnjah pisanja in branja, zato uporabljajo različne oblike pismenosti in jo odkrivajo z različnimi učnimi strategijami. Nekateri otroci so bolj motivirani pri odkrivanju zakonitosti pisnega jezika s pisanjem znanih besed ob domiselnem črkovanju, medtem ko drugi otroci pogosteje spoznavajo pisni jezik s prepoznavanjem – branjem znanih besed v knjigah, ki so jih pogosto slišali. Prav tako naj bi vzgojitelji s prilagajanjem programa omogočili otrokom napredek na posameznih področjih pismenosti v časovno neomejenem roku. Prilagodljivi morajo biti tako vrste aktivnosti kot postopki in strategije, ki jih predšolski otroci uporabljajo pri predbranju in predpisanju (pri neformalnem učenju branja in pisanja v predšolskem obdobju).
• Iz kurikuluma in številnih raziskav je razvidno, da je otroku treba omogočiti pridobivanje izkušenj s pismenostjo v vseh štirih jezikovnih dejavnostih, govorjenju, poslušanju, branju in pisanju. Dejavnosti niso strogo ločene, pač pa potekajo povezano, mnogokrat so med seboj tesno prepletene (otroci ob pisanju hkrati berejo in obratno). Izkušnje s pisanjem se povezujejo z otrokovim razvojem slušnih
sposobnosti, prepoznavanja in razločevanja glasov; zgodnje bralne strategije in strategije pisanja so neločljivo povezane z razvojem govora.
Samo področje zgodnjega opismenjevanja v vrtcu ni sistematično obdelano, kot je v šoli. Za razliko od učnih načrtov, ki s svojo strukturiranostjo in standardi znanja učitelje usmerjajo pri njihovem pedagoškem delu, je Kurikulum za vrtce odprt in samo nakazuje usmeritve za ustrezno ravnanje. Pri tem pa mislimo, da ima največjo vlogo usposobljenost vzgojiteljev in vzgojiteljic in to, koliko so ozaveščeni o pomembnosti področja. Zato je strokovnim delavkam prepuščeno veliko odločitev; odločitve za izvajanje, način dela, količino, in njihovi presoji, pripisovanju pomena, prožnemu prilagajanju in izrabi življenjskih situacij. Porajajoča se pismenost označuje razvoj spretnosti, znanja in stališč, ki so podlaga za branje in pisanje.
Najpomembnejše pri usvajanju pismenosti je socialna interakcija z otrokom, ki lahko ta razvoj spodbuja s primernimi pogovornimi izzivi, kot je bogat besednjak, vprašanji in komentarji, dialoškim branjem in branjem nasploh. Veliko lahko naredimo pri organizaciji spodbudnega okolja in izrabi priložnosti, ki se ponujajo v vsakdanjem življenju.
Tudi M. Čas, R. Kovač in R. Justin so mnenja, da so »usmeritve Kurikuluma za vrtce namenjene spodbujanju zgodnjega opismenjevanja pri otrocih, precej splošne, saj so zapisani cilji izjemno široki in zahtevajo nadaljnjo razgraditev. Tudi primeri dejavnosti nakazujejo le nekaj možnosti, medtem ko je znanju, izkušnjam in ustvarjalnosti vzgojiteljic prepuščeno, kakšne vsebine in dejavnosti bodo izbirale, da bodo pri otrocih, ki prihajajo v vrtec z zelo različnimi izkušnjami, sposobnostmi in interesi, omogočile dovolj spodbud za razvoj njihovih predbralnih in predpisalnih spretnosti. To je zagotovo zadosten argument, ki govori v prid zahtevam po visoki strokovni izobrazbi vzgojiteljev v vrtcih, čeprav so v zadnjem času predvsem v posameznih lokalnih okoljih vse glasnejše zahteve po zniževanju izobrazbene strukture zaposlenih v vrtcih, ki bi zmanjšala stroške predšolske dejavnosti. Strokovnjaki z različnih področij sicer poudarjajo pomembnost zgodnjega učenja, kljub temu pa praktiki, ki delajo v vrtcih, pogrešajo interes teoretikov za poglabljanje v predšolsko vzgojo. Kurikulum za vrtce s svojo odprtostjo zahteva dodatne priročnike, ki bi bili vzgojiteljicam v pomoč pri prenašanju strokovnih podlag na praktično raven« (Čas, Kovač & Justin, 2005: 98).
6 OPREDELITEV PROBLEMA IN CILJI RAZISKOVANJA 6.1 Opredelitev problema
Znati brati in pisati ni nekaj, kar bi znali že ob rojstvu. Tega se je treba naučiti. S pismenostjo se otroci ne srečujejo le v šoli, ampak se z njo srečajo že v predšolskem obdobju. V tem obdobju lahko že veliko pripomoremo k opismenjenju otrok in ravno zato smo se odločili pisati o pismenosti v vrtcu.
V diplomskem delu bomo raziskovali, v kolikšni meri se pismenost že poraja v vrtcu.
Zanimalo nas bo, kako oziroma s kakšnimi dejavnostmi vzgojiteljice in vzgojitelji omogočajo otrokom v vrtcu spoznavanje pismenosti. Primerjali bomo opismenjenost otrok in dejavnosti, ki vodijo k pismenosti, v dveh starostnih skupinah. Zanimalo nas bo, ali izvajajo enake dejavnosti pri otrocih v prvem starostnem obdobju (od 1. do 3. leta starosti) in v drugem starostnem obdobju (od 3. do 6. leta starosti).
Ko govorimo o pismenosti v predšolskem obdobju, ne mislimo na učenje branja in pisanja.
Gre za uvajanje otrok v svet pismenosti. Običajno se uporabljata izraza zgodnja ali porajajoča se pismenost. V predšolskem obdobju se otrok srečuje s pisnimi besedili v različnih oblikah (časopisi, knjige, reklamni napisi itd.) in se vključuje v dejavnosti, ki so povezane s pismenostjo: posluša, riše in »piše« ipd. S tem se pripravlja na učenje branja in pisanja.
Raziskave in izkušnje strokovnjakov kažejo, da starši otrokom že s pogovarjanjem, pripovedovanjem in branjem veliko prispevajo k porajajoči pismenosti. Večina staršev se zaveda, da je branje predšolskim otrokom dobra popotnica za kasnejše šolanje. Lastna šolska izkušnja uči starše, da je prehod v šolo lažji otrokom, ki nekaj že vedo o branju in pisanju, imajo bogatejši besedni zaklad, imajo več znanja o svetu in okolju, v katerem živijo. Otrok brez zunanjega vpliva (razlage, poučevanja) ne pridobi zadostnega znanja o svetu, ki ga obkroža, samostojno pa ne more razvozlati uganke pisave (Knaflič, 2009a).
6.2 Cilji raziskave
Glede na predmet in problem raziskave smo postavili naslednje raziskovalne cilje:
• Ugotoviti, ali družinsko okolje pomembno vpliva na otroke v procesu porajajoče se pismenosti in kako to vpliva.
• Ugotoviti, kako pogosto se vzgojiteljice in vzgojitelji poslužujejo dejavnosti s slikanico in besedili.
• Ugotoviti, ali otroci poznajo napise v igralnici.
• Ugotoviti, ali otroci v vrtcu znajo sami brati in pisati ter na kakšen način to pokažejo.
• Ugotoviti, kako pogosto vzgojiteljice in vzgojitelji delajo vaje z otroki za glasovno zavedanje, grafomotoriko in spoznavanje črk.
• Ugotoviti, ali se zdi vzgojiteljicam in vzgojiteljem področje zgodnjega opismenjevanja v kurikulumu za vrtce dovolj sistematično obdelano.
• Ugotoviti, ali kurikulum za vrtce ponuja dovolj usmeritev za dejavnosti zgodnjega opismenjevanja.
• Ugotoviti, ali bi vzgojitelji in vzgojiteljice glede na sedanji kurikulum za vrtce kaj spremenili na področju zgodnjega opismenjevanja.
6.3 Raziskovalna vprašanja
Na osnovi prebrane literature in izkušenj smo si za raziskovanje postavili naslednja raziskovalna vprašanja:
• Katera komunikacijska dejavnost je pri otrocih v vrtcu najbolj pogosta?
• Ali družinsko okolje pomembno vpliva na otroke v procesu porajajoče se pismenosti?
• Kako družinsko okolje vpliva na otroke v procesu porajajoče se pismenosti?
• Kako pogosto se vzgojiteljice in vzgojitelji poslužujejo dejavnosti s slikanico in besedili?
• Ali otroci poznajo napise v igralnici?
• Ali znajo otroci v vrtcu sami brati in pisati?
• Na kakšen način otrok v vrtcu »bere in piše«?
• Kako pogosto vzgojiteljice in vzgojitelji delajo vaje z otroki za glasovno zavedanje, grafomotoriko in spoznavanje črk?
• Kakšne vaje izvajajo vzgojiteljice in vzgojitelji za glasovno zavedanje, grafomotoriko in spoznavanje črk?
• Ali se zdi vzgojiteljicam in vzgojiteljem področje zgodnjega opismenjevanja v
• Ali kurikulum za vrtce ponuja dovolj usmeritev za dejavnosti zgodnjega opismenjevanja?
• Ali bi vzgojitelji in vzgojiteljice glede na sedanji kurikulum za vrtce kaj spremenili na področju zgodnjega opismenjevanja?
6.4 Hipoteze
Glede na postavljene cilje raziskovanja smo opredelili naslednje hipoteze:
H1: Najbolj pogosta komunikacijska dejavnost v vrtcu je govor.
H2: Starši pomembno vplivajo na otroka v procesu porajajoče se pismenosti v vrtcu.
H3: Starši otroku najbolj pomagajo k pismenosti s pogovorom in skupnim branjem.
H4: Vzgojitelji in vzgojiteljice otrokom v vrtcu ob branju knjig kažejo slike.
H5: V vrtcu prevladuje branje preprostih besedil.
H6: Vzgojitelji in vzgojiteljice otrokom v vrtcu berejo malo stvarnih besedil.
H7: Otroci poznajo veliko napisov v igralnici.
H8: Otroci v vrtcu znajo zapisati svoje ime.
H9: Otroci v vrtcu so grafomotorično opismenjeni.
H10: Področje zgodnjega opismenjevanja v kurikulumu za vrtce je dobro sistematično obdelano.
H11: Kurikulum za vrtce ne ponuja dovolj usmeritev za dejavnosti zgodnjega opismenjevanja.
7 OPIS METODOLOGIJE
7.1 Opis instrumenta in postopkov zbiranja podatkov
Instrument zbiranja podatkov je bil anketni vprašalnik za vzgojitelje in vzgojiteljice v vrtcu.
Vprašalnike smo sestavili izključno za potrebe raziskave, anketirancem pa omogočili anonimnost. V anketnem vprašalniku smo pri dveh vprašanjih uporabili ocenjevalno lestvico.
Anketni vprašalnik za vzgojitelje
Prvi del vprašalnika je bil sestavljen iz uvoda in splošnih podatkov: spol, leta delovne dobe in starostne skupine otrok v oddelku. Sledilo je vprašanje o pogostosti komunikacijskih dejavnosti pri otrocih v vrtcu. Anketiranci so svoje mnenje izrazili na osnovi štiristopenjske lestvice. Izražene stopnje ocenjevanja: 1 – najpogosteje, 2 – pogosto, 3 – manj pogosto, 4 – najmanj pogosto. Nato je sledilo vprašanje kombiniranega tipa o vplivu družinskega okolja na otroke v procesu porajajoče se pismenosti, v katerem so anketiranci podali svoja opažanja o vplivu družine. Sledilo je 6 vprašanj o delu s knjigo v vrtcu. Anketiranci so svoje stališče izrazili s pomočjo štiristopenjske lestvice. Izražene stopnje ocenjevanja: 1 – vsak dan, 2 – pogosto, 3 – redko, 4 – nikoli. Sledili sta 2 anketni vprašanji zaprtega tipa, ki sta se nanašali na poznavanje napisov v igralnici in zmožnost branja in pisanja. Nato so sledila 3 vprašanja o pogostosti izvajanja dejavnosti za spodbujanje porajajoče se pismenosti, v katerih so tudi predstavili nekaj dejavnosti, ki jih izvajajo. Anketiranci so svoje stališče izrazili s pomočjo štiristopenjske lestvice. Izražene stopnje ocenjevanja: 1 – vsak dan, 2 – pogosto, 3 – redko, 4 – nikoli. Sledilo je odprto anketno vprašanje, pri katerem so predstavili najpogosteje uporabljeno didaktično igro. Naslednje anketno vprašanje zaprtega tipa se je nanašalo na področje zgodnjega opismenjevanja v kurikulumu za vrtce, pri katerem nas je zanimalo, ali je to sistematično obdelano. Sledilo je vprašanje kombiniranega tipa o dodatni pomoči, ki anketirancem pomaga pri organiziranju in usmerjanju dejavnosti zgodnjega opismenjevanja.
Zadnje anketno vprašanje je bilo odprtega tipa o spremembah, ki bi jih anketiranci želeli podati glede na sedanji kurikulum za vrtce.
Podatke smo zbirali februarja in marca 2012, in sicer v vrtcih v Novem mestu in v vrtcih v Stopičah, Dolžu in Podgradu. Vseh razdeljenih vprašalnikov za vzgojitelje je bilo 59, od tega pa izpolnjenih in vrnjenih 54 anketnih vprašalnikov. To predstavlja 91,5 % odziv.
7.2 Opis obdelave podatkov
Podatke smo obdelali ročno in s pomočjo programa Excel. Tabele in grafikone smo oblikovali v programih Excel in Word. Rezultate smo prikazali s tabelo ali grafom in interpretacijo.
7.3 Opis vzorca
V raziskavo smo zajeli 54 vzgojiteljev, ki so v šolskem letu 2011/2012 zaposleni v vrtcih v Novem mestu in njegovi okolici. V raziskavo so bili zajeti vzgojitelji iz enot vrtca Ciciban:
vrtec Ciciban, vrtec Labod, vrtec Bibe, vrtec Marjetica, vrtec Kekec, vrtec Najdihojca, vrtec Palček, vrtec Žabice, vrtec Mehurčki in Vrtec Palčica ter vzgojitelji vrtca Škrat pri OŠ Stopiče in vzgojitelji v njenih podružnicah Dolž in Podgrad. V tabeli 1 in grafu 1 je predstavljena razporeditev vzgojiteljev po spolu.
Tabela 7. 1: Število (f) in strukturni odstotek (f %) vzorca po spolu
SPOL f f (%)
Ženski 53 98,1
Moški 1 1,9
SKUPAJ 54 100,0
Graf 7. 1: Grafični prikaz vzorca po spolu SPOL
1
53
moški ženski
Vzorec je sestavljen iz 53 vzgojiteljic (98,1 %) in 1 vzgojitelja (1,9 %). Iz tega je razvidno, da so anketni vprašalnik reševale večinoma vzgojiteljice. V tabeli 2 in grafu 2 je predstavljena razporeditev vzgojiteljev glede na leta delovne dobe.
Tabela 7. 2: Število (f) in strukturni odstotek (f %) vzorca po letih delovne dobe
LETO POUČEVANJA f f (%)
Od 1 do 5 let 13 24,0
Od 6 do 10 let 3 5,6
Od 11 do 15 let 4 7,4
Od 16 do 20 let 7 12,9
Od 21 do 25 let 2 3,7
Od 26 do 30 let 11 20,4
Od 31 do 35 let 9 16,7
Od 36 do 40 let 3 5,6
Od 41 let 2 3,7
SKUPAJ 54 100,0
Graf 7. 2: Grafični prikaz vzorca po letih delovne dobe
Tabela 7. 3: Število (f) in strukturni odstotek (f %) vzorca glede na starostno skupino otrok v oddelku
STAROSTNA SKUPINA OTROK f f (%)
1. starostna skupina (od 1. do 3. leta starosti) 23 42,6 2. starostna skupina (od 3. do 6. leta starosti) 31 57,4
SKUPAJ 54 100,0
V raziskavo je bilo vključenih 23 vzgojiteljic, ki imajo v oddelku otroke 1. starostne skupine.
Anketni vprašalnik ni reševal noben vzgojitelj, ki ima v oddelku otroke 1. starostne skupine.
Vključenih je bilo tudi 31 vzgojiteljev, ki imajo v oddelku otroke 2. starostne skupine.
Grafu 3 predstavlja razporeditev učiteljev po spolu, ki imajo v vrtcu 2. starostno skupino otrok.
Graf 7. 3: Grafični prikaz vzorca glede na spol vzgojiteljev v oddelku otrok 2. starostne skupine
SPOL VZORCA V ODDELKU OTROK 2. STAROSTNE SKUPINE
1
30
moški ženski
Anketni vprašalnik je reševalo 30 vzgojiteljic, ki imajo v oddelku otroke 2. starostne skupine, in 1 vzgojitelj.
8 REZULTATI IN INTERPRETACIJA
8.1 ANALIZA ANKETNEGA VPRAŠALNIKA
Vzgojitelji in vzgojiteljice so reševali anketne vprašalnike z enakimi vprašanji.
Analiza 4. anketnega vprašanja:
Anketiranci so razvrščali 4 komunikacijske dejavnosti (poslušanje, govorjenje, branje, pisanje) po pogostosti uporabe v dveh starostnih skupinah.
Tabela 8. 4: Število (f) in strukturni odstotek (f%) po pogostosti komunikacijskih dejavnosti v 1. in 2. starostni skupini
Med najpogosteje uporabljenimi komunikacijskimi dejavnostmi v vrtcu sta prav gotovo poslušanje in govorjenje, ki sta po pogostosti uporabe na prvih dveh mestih. Branje in pisanje pa sta bila razvrščena kot manj pogosto oz. najmanj pogosto uporabljena v vrtcu.
Vzgojiteljice 1. starostnih skupin so kot najpogosteje uporabljeno komunikacijsko dejavnost opredelile govorjenje (56, 5 %), pogosto uporabljena komunikacijska dejavnost je tudi poslušanje (39, 1 %). 1 vzgojiteljica pa je kot najpomembnejšo dejavnost izbrala pisanje.
Branje v 1. starostni skupini ni najpogosteje uporabljeno, sta ga pa 2 vzgojiteljici izbrali kot pogosto uporabljeno komunikacijsko dejavnost.
Vzgojiteljice in vzgojitelj 2. starostnih skupin so ravno tako kot vzgojiteljice 1. starostnih skupin opredelili govorjenje (71, 0 %) kot najpogosteje uporabljeno komunikacijsko dejavnost. Pogosto uporabljeno je tudi poslušanje (25, 8 %). Za branje kot najpogosteje uporabljeno dejavnost se je odločila 1 vzgojiteljica, za pisanje pa noben od vzgojiteljev.
Med manj pogosto in najmanj uporabljenimi komunikacijskimi dejavnostmi v obeh starostnih skupinah otrok sta branje in pisanje. Vzgojiteljice 1. starostnih skupin so za manj pogosto dejavnost v večini opredelile branje (91, 3 %), v tem primeru gre za navidezno branje otrok oz. so vzgojiteljice opazile njihovo željo po branju. Za najmanj pogosto uporabljeno dejavnost pa so označile pisanje (78, 2 %). Vzgojiteljice in vzgojitelj 2. starostnih skupin so pogostost branja in pisanja opredelili v enakem deležu kot najmanj uporabljeno komunikacijsko dejavnost (48, 4 %).
Hipotezo H1, ki pravi, da je najpogostejša komunikacijska dejavnost v vrtcu govor, potrdimo.
Analiza 5. anketnega vprašanja:
Anketiranci so podali mnenje o vplivu družinskega okolja na otroke v procesu porajajoče se pismenosti in podali opažanja, kako ta vpliv opazijo na otrocih.
Graf 8. 4: Grafični prikaz vpliva družinskega okolja na porajajočo se pismenost
Vpliv družinskega okolja na porajajočo se pismenost
54 0
DA NE
Vsi anketiranci so mnenja, da družinsko okolje vpliva na otroke v procesu porajajoče se
Otroci imajo bolj bogat besedni zaklad. 5 11
Otroci so bolj splošno razgledani. 2 5
Otroci več govorijo, pripovedujejo. 10 12
Otroci kažejo več interesa za različne dejavnosti. 1 6
Otroci znajo ravnati s knjigo in jih ta zanima. 8 4
Otroci se zanimajo za pisanje, poznajo določene simbole. 3 4 Otroci so uspešnejši na področjih, ki jih starši spodbujajo. 4 5
Vzgojitelji 1. in 2. starostnih skupin opazijo največji vpliv družinskega okolja na porajajočo se pismenost na področju jezika. Anketiranci 2. starostnih skupin so podali nekoliko več odgovorov, vendar pa so rezultati v obeh starostnih skupinah večinoma enaki. Pri otrocih se vpliv družinskega okolja po mnenju vzgojiteljic in vzgojitelja najbolj odraža tako, da otrok več govori oz. pripoveduje o doživetjih, knjigah itd. Otroci imajo posledično tudi bolj bogat besedni zaklad in so bolj splošno razgledani. Vzgojitelji opažajo tudi, da otroci kažejo ljubezen do knjig – lepše ravnajo z njo, knjiga jih zanima, tudi pogosteje obiskujejo knjižnico itd. Vzgojitelji vpliv družinskega okolja opazijo tudi pri raznih dejavnostih. Na tistih področjih, ki jih starši bolj spodbujajo, so otroci uspešnejši in se jih tudi raje udeležujejo.
Hipotezo H3, ki pravi, da starši otroku najbolj pomagajo k pismenosti s pogovorom in skupnim branjem, delno potrdimo. Bogat besedni zaklad, večja splošna razgledanost, lepše ravnanje s knjigo in ostali odgovori anketirancev so namreč posledica komunikacije otrok s starši, torej je pogovor otrok s starši zelo pomemben na poti k pismenosti. Vpliva skupnega branja v družinskem okolju pa iz odgovorov anketirancev ni razbrati oz. ni eno od najpomembnejših pri porajajoči se pismenosti. Iz preučene literature pa vemo, da je tudi skupno branje pomemben element pri porajanju pismenosti v vrtcu.
Analiza 6. anketnega vprašanja:
Anketiranci so na osnovi štiristopenjske letvice ocenili, kako pogosto se poslužujejo dejavnosti z raznimi besedili. Rezultate smo podali za vsako starostno skupino otrok v njej, 8 vzgojiteljic pa to počne pogosto. 13 vzgojiteljic otrokom pogosto pokaže, kje v knjigi so slike in kje besedilo, 8 vzgojiteljic pa to počne redko. Le 2 vzgojiteljici to počneta vsak dan. Menimo, da je razlog za to, da večina otrok to že ve in vzgojiteljice tega zato ne poudarjajo vsakodnevno. Vsakodnevno (13) in pogosto (10) si vzgojiteljice z otroki ogledujejo slike in jih tudi opisujejo. Pogosto (13) je tudi branje preprostih besedil otrok.
Vsak dan to počne 7 vzgojiteljic, redko pa 3. Stvarnih besedil pa vzgojiteljice 1. starostnih skupin ne berejo vsak dan. Teh dejavnosti se 8 vzgojiteljic poslužuje pogosto, 15 vzgojiteljic pa se jih poslužuje redko. Iz analize vprašanj je razvidno, da se vzgojiteljice poslužujejo vseh dejavnosti in niso v nobenem odgovoru označile, da se določene dejavnosti ne poslužujejo.
Graf 8. 6: Grafični prikaz pogostosti izvajanja dejavnosti z besedili v 2. starostni skupini
Tudi vzgojitelji 2. starostnih skupin otrokom vsakodnevno (16) in pogosto (15) berejo knjige in jim kažejo ilustracije. 6 vzgojiteljev otrokom vsak dan pokaže, kje v knjigi so slike in kje besedilo, 13 vzgojiteljev to počne pogosto, 11 redko, eden od vzgojiteljev pa se nikoli ne poslužuje te dejavnosti. Razlog je verjetno v tem, da otroci to že vedo. Pogosto (21) si vzgojitelji tudi ogledujejo slike z otroki in jih opisujejo, 9 jih to počne vsak dan, eden od vzgojiteljev pa se te dejavnosti poslužuje redko. Otrokom 10 vzgojiteljev vsak dan bere preprosta besedila, 21 vzgojiteljev pa pogosto. Vzgojitelji otrok 2. starostnih skupin pogosteje kot vzgojiteljice otrok 1. starostnih skupin otrokom berejo tudi stvarna besedila. To delata vsak dan 2 vzgojitelja, pogosto 22 vzgojiteljev in redko 7 vzgojiteljev.
Hipotezo H4, ki pravi, da vzgojitelji in vzgojiteljice otrokom v vrtcu ob branju knjig kažejo slike, potrdimo.
Hipotezo H5, ki pravi, da v vrtcu prevladuje branje preprostih besedil, potrdimo.
Hipoteze H6, ki pravi, da vzgojitelji in vzgojiteljice otrokom v vrtcu berejo malo stvarnih besedil, ne moremo potrditi.
Analiza 7. vprašanja:
Anketiranci so odgovorili, koliko napisov v igralnici otroci že poznajo.
Graf 8. 7: Grafični prikaz, koliko otroci poznajo napise v igralnici Koliko napisov poznajo otroci v igralnici?
0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
70%
vse veliko malo nobenega
Poznavanje napisov
Odstotni delež odgovorov
1. starostna skupina otrok 2. starostna skupina otrok
Vzgojiteljice otrok 1. starostnih obdobij menijo, da otroci ne poznajo vseh napisov v igralnici.
Vzgojiteljice otrok 1. starostnih obdobij menijo, da otroci ne poznajo vseh napisov v igralnici.