Komunikacijski model opismenjevanja

Opismenjevanje poteka po tako imenovanem komunikacijskem modelu, ki vključuje štiri temeljne jezikovne sposobnosti: poslušanje, govorno sporočanje, pisanje in branje. Poslušanje in govorno sporočanje sta temelja za razvijanje branja in pisanja, ki sta vključena že v jezikovne dejavnosti predšolskega obdobja.

2.3.1 Poslušanje

Prva komunikacijska dejavnost, ki se pojavi, je poslušanje. Otrok ob rojstvu še ne zmore uporabljati verbalnih sredstev, zato posluša in za sporazumevanje uporablja neverbalno komunikacijo. K. Ločniškar in M. Osredkar sta zapisali, da se »otrok rodi kot poslušalec, ki se še ni sposoben govorno izražati. Svoje občutke, razpoloženja in potrebe izraža z jokom, gibanjem in obrazno mimiko. Pozoren je na vse, kar se dogaja v njegovem okolju« (Ločniškar

& Osredkar, 2006: 8). Zelo močan dejavnik tega okolja so zagotovo zvoki. Otrok posluša glas matere, očeta, bratov in sester. Seveda zaznava tudi druge zvoke, kot so zvoki igrač, glasbil, strojev in ropot, a glasovi najbližjih so najpomembnejši dejavniki za razvoj govora ter kasneje

branja in pisanja. Dojenček (in tudi malček) vsrkava vse besede in povedi v svojem okolju.

Na ta način izgrajuje besedni zaklad. Njegova spominska sposobnost je tako živa, da v svoji zakladnici besed hrani več, kot si odrasli lahko predstavljajo. Iz nje črpa, ko postaja govorec, bralec in tudi ko se pisno izraža (prav tam).

2.3.2 Govor

K. Ločniškar in M. Osredkar nadaljujeta, da »otrok po obdobju poslušanja postane tudi govorec« (Ločniškar & Osredkar, 2006: 9). To ne pomeni, da postane poslušanje manj pomembno, saj svojo zakladnico še vedno dopolnjuje, vendar se je že sposoben besedno izražati. Govor postane za otroka pomembnejši. Poimenuje ljudi in predmete v svojem okolju in nam z enostavnimi besedami sporoča svoje misli, želje, potrebe in občutja. Šele kasneje bo oblikoval kompleksnejša sporočila, ki bodo pomensko bolj jasna. Vsak otrok se začne besedno izražati v obdobju, ko za to dozori, in na način, ki je njemu lasten. Zato vsi otroci oseb in predmetov ne poimenujejo enako. Velik pomen ima tudi okolje, v katerem otrok razvija svojo pismenost. Starši, bratje, sestre, bližnji sorodniki in vzgojitelji mu dajejo tisti prvi zgled in spodbudo, ob katerih se razvija otrokova pismenost. Ti lahko močno vplivajo na razvoj otrokove pismenosti s spontanimi dejavnostmi, ki potekajo v obliki igre (prav tam).

V predšolskem obdobju in tudi pri začetnem opismenjevanju se nam zdi najpomembnejši dejavnik uspeha ravno razvoj govora. Koncepti o povezanosti govornega razvoja s pismenostjo, zlasti zgodnjo pismenostjo, so stari toliko kot teorije o razvoju pismenosti. O tem pišejo L. Marjanovič Umek, S. Kranjc in U. Fekonja: »Nekateri pogledi otrokovega razvoja, ki postavljajo v ospredje odnos med njegovo govorno kompetentnostjo in pismenostjo, so združeni v pojmu celostni jezik, pri katerem sta zlasti v predšolskem obdobju posebej poudarjena bogato jezikovno okolje in okolje, ki je podporno za razvoj pismenosti (npr. veliko pisanega gradiva v domačem ali vrtčevskem okolju; starši, ki sami veliko berejo ali pišejo). Pojem celostni jezik se nanaša na komunikacijski proces, v katerem so govor, poslušanje, branje in pisanje medsebojno prepleteni« (Marjanovič Umek, Kranjc & Fekonja, 2006: 113).

2.3.3 Branje

Učenje branja je le eno od področij opismenjevanja. »To je proces, ki traja vse življenje, kajti učenje branja se ne začne z vstopom v šolo in ni zaključeno z obvladovanjem tehnike branja.

Proces učenja branja se začne z rojstvom. To je proces, ki je zelo kompleksen in bi ga lahko poimenovali celo kot vseživljenjsko učenje« (Ločniškar & Osredkar, 2006: 11). Branje je ena najučinkovitejših poti do pismenosti, saj se otroci, katerim berejo že zelo zgodaj, naučijo, da branje in pisanje poteka od leve proti desni in od zgoraj navzdol. Poleg tega so otroci za branje motivirani in s pogostim ter rednim branjem knjig pomembno vplivamo na doseganje višjih ravni govora.

Tudi D. Golli ugotavlja, da se branje začne že v družini in vrtcu, kjer se otroci srečujejo s knjigo. »Dobro je, če otrok vidi, da tudi odrasli sami pišejo in berejo. Tako se nauči pazljivo listati po knjigi, si ogleduje ilustracije, z ilustracije predvideva vsebino, navidezno bere, pozna smer listanja in smer branja po tiskanih vrsticah. Otrok ve, da svet knjige ni resničen, da pa knjiga o svetu veliko pove. Znanje iz knjig povezuje s svojo izkušnjo. Rad se tudi pogovarja o vsebini knjig in ilustracij. Opazi ponavljanje črk in sprašuje, kaj kje piše. Tako se nauči določenega števila črk« (Golli, 1996: 20). Pomembno je predvsem, da starši in okolje otroka spodbujajo in mu nudijo potrebščine ter s svojim zgledom omogočijo, da otrok že usvaja veščine branja. To se začne že, ko »bere« slike.

»Samostojno branje v predšolski dobi je v začetni fazi situacijsko globalno branje napisov na predmetih in slikah. Branju in razumevanju pomaga sočasna zaznava teh predmetov in slik. S primerjanjem globalno branih besed (samostojno ali s pomočjo staršev) otroci spoznajo nekatere črke. Nekateri otroci začnejo bodisi sami ali ob pomoči staršev črke sintetizirati s črkovanjem, kar pomeni, da najprej posamezne črke prepoznajo in glasno ali šepetaje izgovorijo drugo za drugo. Šele pri naslednjem branju besedo izgovorijo vezano in jo razumejo, če jim je od prej znana« (prav tam: 20). Redki pa so otroci, ki bi znali pred vstopom v šolo že gladko brati in razumeti prebrano.

2.3.4 Pisanje

Nekateri otroci znajo pisati že pred vstopom v šolo, vendar moramo upoštevati njihove razlike. »Zavedati se moramo, da ima vsak otrok svojo razvojno pot, ki ji je treba prisluhniti, ji slediti in je ne smemo umetno spreminjati« (Ločniškar & Osredkar, 2006: 12).

Že v predšolskem obdobju je treba otrokom ponuditi različne grafomotorične dejavnosti, s katerimi bodo razvijali spretnosti za pisanje. Spretnosti za pisanje so grafomotorične spretnosti in jih otroci razvijajo z vajami, ki so predpriprava za pisanje: pravilna drža pisal, vlečenje potez brez odvečnega pritiskanja, pravilne poteze od leve proti desni in od zgoraj navzdol, pravilne poteze črt (ravnih: vodoravne, navpične, poševne; krivih: lomljene, vijugaste, sklenjene, polkrožne), risanje, barvanje in nadaljevanje vzorcev.

Otroka k dejavnostim, ki jih noče izvajati in na katere verjetno še ni pripravljen, ne smemo siliti. Dokler v otroku ne dozori želja za učenje pisanja, ga spodbujamo z različnimi didaktičnimi igrami, vajami in s spodbudnim okoljem, s katerimi bo utrdil potrebne govorne, jezikovne in grafomotorične spretnosti, ki mu bodo omogočile učinkovit napredek v pisanju.

Razvoj pisnega jezika poteka po nekih stopnjah, v katerih moramo upoštevati različne teorije o tem, kako otrok odkriva pisni jezik, kako poteka razvoj usvajanja branja in pisanja, kakšna je govorna razvitost predšolskega otroka ter katere zaznavne sposobnosti vplivajo na učenje branja in pisanja. O stopnjah razvoja predšolske pismenosti piše D. Golli, ki jih razdeli na naslednje stopnje (Golli, 1996: 15, 16):

1. Otrok najprej čečka. Takoj, ko ugotovi, da njegove čačke puščajo za seboj sled, ga začne zanimati tudi oblika.

2. Iz čečkanja preide v tretjem letu starosti v risanje in »pisanje«. To pomeni, da uporablja že značilno smer iz leve proti desni in ponavlja podobne like ter črte.

3. Tri ali štiri leta star otrok dela znake, podobne črkam, jih niza in kombinira z risbo.

Črk še ne povezuje z ustreznimi glasovi. Nekatere črke, npr. iz njegovega imena, iz besede mama, ata, ponavlja pogosteje kot druge. Črke si tudi izmišlja in jim daje pomen, ker zdaj že ve, da se vsebina lahko izrazi s pisanjem.

4. Ko je star pet let, že uporabi prave črke. Ker posluša posamezne besede, sliši glasove in posnema črke. Odrasle prosi za pomoč. Besede napiše z eno črko, zlogom, z

izbranimi samoglasniki te besede ali z njenim bolj ali manj natančnim soglasniškim skeletom.

5. V sedmem letu, lahko pa tudi prej, nekateri otroci že pišejo kot slišijo, torej ne pravopisno pravilno.

»Otrok torej piše, kar zmore, zato večina raziskovalcev meni, da je v predšolski dobi pisanje prvotno, čeprav povezave z branjem nihče ne zanika« (Zrimšek, 2003: 14). Upoštevati pa je treba, da mora otrok željo po pisanju izraziti sam. Naloga staršev in vzgojiteljev je pri tem, da otroke spodbujajo.