Grafomotorika

Za oblikovanje črk in drugih simbolov je potrebna dobro razvita gibalna sposobnost za pisanje – grafomotorika. Ko otrok vstopi v vrtec, ne prime takoj pisala in začne pisati. Za to so potrebne določene sposobnosti in spretnosti, ki jih T. Žerdin (1996) povzema po S.

Bojaninu, ki je pisal o treh fazah rokopisnega pisanja:

• Predkaligrafska faza

Ta faza sovpada s predšolskim obdobjem. Zajema vse faze, ki smo jih povzeli po D.

Golli (od čečkanja, risanja in »pisanja«, znakov, podobnim črkam, do prvih pravih črk in fonetičnega zapisa.) Otrok v tej fazi ugotovi, da svinčnik pušča sled, in s tem odkrije novo čudežno moč, ki jo ima nad svetom. Spozna, da je možno brezobličnim linijam dati želene oblike. S to pridobljeno spretnostjo se približuje vedenju odraslih.

Spozna, da je on tisti, ki ukazuje svinčniku in da lahko z njim riše podobe, ki imajo

svoje ime in jih prepoznavajo tudi drugi. Otrok se zave, da je spoznal in se naučil novega načina sporazumevanja s svetom.

• Kaligrafska faza

Ta faza se pojavi z učenjem črk in pisanja. Otrokova spretnost v tej fazi je že takšna, da je sposoben natančno posnemati posamezne grafične like in simbole oziroma grafomotorični niz, kot mu pokaže učitelj.

• Faza individualizacije rokopisa

O individualizaciji rokopisa pa začnemo govoriti v otrokovem devetem in desetem letu starosti. Pisanje dobi novo vlogo. Otrok opušča točno določene oblike in jasne linije ter začne iskati svoj lasten stil, zato pisava v mnogih primerih postane grša. Pri otrocih z disgrafijo postane pisava še grša in neberljiva, tako za otroka kot za njegove učitelje.

Otrokom je treba že v predšolskem obdobju ponuditi različne grafomotorične dejavnosti, s katerimi si bodo razvijali spretnosti za pisanje. Te spretnosti so grafomotorične spretnosti in si jih otroci razvijajo z vajami, ki so predpriprava za pisanje: pravilna drža različnih pisal, vlečenje potez brez odvečnega pritiskanja, pravilne poteze od leve proti desni in od zgoraj navzdol, pravilne poteze črt (ravnih: vodoravne, navpične, poševne; krivih: lomljene, vijugaste, sklenjene, polkrožne), risanje, barvanje in nadaljevanje vzorcev (Pečjak, 2009).

4.2.1 Vaje za razvoj drobne motorike

Za pisanje je treba razvijati drobno motoriko. N. Zrimšek piše, da »imajo šestletni otroci razvito predvsem grobo motoriko, nimajo pa še razvite fine motorike. Razvoj grafomotorike je povezan s sleherno drobno motoriko rok, pa naj gre za striženje, sestavljanje lesenih, lego kock, izdelovanje drobnih predmetov ali barvanje risb v pobarvankah. Ob tem moramo upoštevati, da otrok vse dela z določenim namenom, pri čemer se izpopolnjuje povezava med miselnimi predstavami in dejanskim dosežkom, izboljšuje se koordinacija oko – roka«

(Zrimšek, 2003: 21).

Nekaj primerov vaj za razvijanje drobnih gibov: oblačenje, odpenjanje in zapenjanje gumbov, obuvanje in sezuvanje čevljev – tudi pravilno obuvanje, pobiranje predmetov s pincetnim prijemom (to je prijem z blazinicami palca in kazalca), nizanje fižolčkov na vrvico, lepljenje

paziti na natančno delo s prsti. Otroci jih izvajajo pri vsakodnevnem igranju. Prstne spretnosti razvijajo tudi na področju umetnosti, kjer npr. gnetejo, trgajo, nizajo in rišejo z različnimi pisali.

»Predvsem vaja ima pri razvoju drobnih gibov zelo veliko vlogo« (Nemec & Krajnc, 2011:

52).

4.2.2 Vaja za držo pisala, roke in telesa

Preden otrok prime v roke pisalo, mora upoštevati tudi pravilno držo telesa na stolu in pravilno držo roke, ki drži pisalo.

Pravilna drža telesa in roke, ki jo je opisala T. Žerdin: »Otrok naj sedi na sredini stola in se nasloni nazaj kot pri poslušanju. Iz tega položaja se nagne toliko naprej, da bo dosegel celotno površino lista. List je v pravokotnem položaju. Svinčnik prime nad ošiljenim delom s palcem in kazalcem ter ga nasloni na notranji srednji rob sredinca, tik ob nohtu. Zgoraj leži svinčnik v pregibu zgornjega členka kazalca, v kotu 45 ° nad pisalno ploskvijo. Spodnji del roke leži na ploskvi lista, na zunanjem robu dlani in mezinca. Pri izvajanju vaj je roka v zapestju in prstih skoraj negibna. Premika se v komolčnem in ramenskem sklepu« (Žerdin, 1996: 18, 19):

• Vaja za pravilno držo pisala

Preizkus, ali otrok svinčnik drži pisalo pravilno, naredimo tako, da otrok piše po listu s svinčnikom s ponavljajočimi potezami. Če bo roko pri teh potezah držal pravilno, bo otrok drsel z robom roke po že porisani površini in bo rob dlani umazan od grafita. Če bo imel umazano roko na zgornji strani prstov, od členka do nohta, bomo videli, da je roko v zapestju preveč upognil in jo dvignil. Vaje naredimo čim večkrat, kajti vsaka spretnost se utrjuje s ponavljanjem (prav tam).

• Vaja za gibanje roke

Prosto gibanje roke lahko otrok na začetku vadi z uporabo namišljenega pisala. Roko, s katero piše, položi na dodaten list papirja, tako da jo lahko prosto premika po mizi.

Na ta način lahko na mizi izvaja sprva velike gibe, nato pa vse manjše. List pod roko zmanjša trenje med roko in mizo, zato jo je lažje premikati. Med vajo smo pozorni tudi na sproščeno držo pri sedenju. Ko otrok pridobi občutek za gibanje roke, mu damo pisalo. To naj se najprej ne dotika papirja, ampak se premika na podoben način

podlahti se lahko začne s prostimi potezami, pozneje pa lahko vključuje velike črke.

Otrok dobi s to vajo občutek, kako močno lahko pritisne, da lahko še vedno prosto premika roko (Marquardt).

4.2.3 Gibalno-grafične vaje

Grafomotoriko razvijamo s sistematičnimi gibalno-grafičnimi vajami. Otroci s pomočjo vaj ozaveščajo grafične poteze, s tem tudi vadijo pravilno držo telesa, roke in pisala; uskladijo govorni in grafično-gibalni ter govorni in telesno-gibalni ritem; naučijo se poimenovati osnovne grafične poteze. Razvija se otrokova poimenovalna zmožnost, s pomočjo vaj pa ugotovimo tudi, ali je otrok levičar ali desničar. S sistematičnimi gibalno-grafičnimi vajami se bodo zmanjševali tudi morebitni razvojni primanjkljaji z otrokovega grafomotoričnega področja (Zrimšek, 2003).

Gibalno-grafične vaje so sestavljene iz različnih potez: kroženja, čečkanja, lokov, ravnih poševnih črt, vijug, vodoravnih in navpičnih črt, zank, sledenja in povezovanja:

• Vaje za risanje različnih potez

Pri risanju prehajamo z velikih površin na majhne površine, npr. risanje črt s kredo po dvorišču, s palčko v peskovniku, z mokro gobo po tabli, risanje s prsti po zraku, s svinčnikom nad listom, tipajo linijo na izbočeni površini itd. Pri večini teh potez oblike spontano nastajajo, razvija se tudi občutek, kako je katera oblika nastala. Te oblike so otroku znane, saj se pojavljajo v njegovi okolici (sonce, streha, ograja itd.).

(Ropič, Urbančič Jelovšek & Frančeškin, 2003).

Za otroke v vrtcu so primerne gibalno-grafične vaje v povezavi z otroškimi rajalnimi pesmicami, izštevankami in zgodbami, kot jih predlaga T. Žerdin (1996). Nekaj primerov:

• Vaja za poteze kroženja

Otroci se postavijo v krog. Določimo enega izmed otrok, da se postavi v sredino kroga, in mu damo daljšo palico. Pojemo eno od znanih pesmi, npr. Belo lilijo ali Mlinček. Pojemo in plešemo v krogu. Otrok, ki pleše v sredini, z vrtenjem okrog svoje osi začrta krog, ki ga dela z vlečenjem palice po pesku. Ob koncu vsake kitice se otrok, ki pleše v sredini, zamenja. Potem lahko otroci kroge rišejo na list s svinčnikom, voščenko itd.

• Vaja za poteze loka

Otrokom povemo zgodbo o Blažu in kolebnici, ki jo je dobil za rojstni dan. Otroci se potem postavijo v pare in dobijo eno kolebnico. Spretnejši v paru pokažejo, kako se s kolebnico skače, drugi pa z gibi nakazujejo skakanje. Loke, ki jih pušča sled kolebnice, rišejo s prstom po zraku. Loke potem narišejo na papir.

• Vaja za poteze vijug

Otroci zelo radi dirkajo. Na dvorišču lahko vijugajo okrog klopic, dreves; v prostoru jim nastavimo kije, obroče ali druge ovire; v peskovniku oblikujejo hribe in doline ter vijugajo navzgor in navzdol. Pri tem pa lahko izgovarjamo besedilo izštevank, ki ponazarja vijuganje, npr. motorna dirka, slalom.

• Vaja za poteze vodoravnih in navpičnih črt

Pojemo pesem Dežek. Otroci to ponazorijo s polaganjem papirnatih trakov na mize.

Otrokom damo papir in poskušajo vleči navpične črtice ob ritmični spremljavi besedila.

Pomemben dejavnik v razvoju grafomotorike je zrelost živčno-mišično sistema. »Mišični tonus namreč omogoča pokončno držo in hoteno gibanje. Dozoreva v navpični in vodoravni smeri, tj. od glave proti stopalom in od ramen ter kolkov navzven. Torej se dozorevanje prstov rok in nog, gledano v vodoravni smeri, zaključi povsem na koncu – tonus nožnih prstov pri treh letih in tonus prstov na roki šele po šestem letu. Iz tega sledi pomembno dejstvo, da otrok pred šestim letom še ni sposoben za pisanje« (Zrimšek, 2003: 21).

Pomembno je krepiti grafomotorike v predšolskem obdobju. Če je grafomotorika v času, ko se začne sistematično opismenjevati, dobro razvita, otrok tudi hitreje napreduje, saj obvlada osnovne gibe in poteze, pravilno držo pisala itd.

5 PISMENOST V KURIKULUMU ZA VRTCE

Kurikulum za vrtce (1999: 3) »je nacionalni dokument, ki ob rabi strokovne literature in priročnikov za vzgojitelje omogoča strokovno načrtovanje in kakovostno predšolsko vzgojo v vrtcu. V njem so prepoznavna tako temeljna načela in cilji predšolske vzgoje kot tudi spoznanja, da otrok dojema in razume svet celostno, da se razvija in uči v aktivni povezavi s svojim socialnim in fizičnim okoljem, da v vrtcu v interakciji z vrstniki in odraslimi razvija lastno družbenost in individualnost.«

Usmerili se bomo predvsem na jezikovno dejavnost v predšolskem obdobju, ki je najpomembnejše obdobje za razvoj govora in s tem za vse nadaljnje opismenjevanje.