❖ Skupina kot izvorni dejavnik in kot področje delovanja ob motečem vedenju
Skupina na moteče vedenje najpogosteje vpliva (ga sooblikuje in pomaga vzdrževati) v povezavi z individualnimi značilnostmi članov skupine in/ali neustreznim vodenjem. Z izvorom motečega vedenja pri članih skupine povezujemo naslednje temeljne elemente (Vec, 2013):
1. Skupinske norme
Posameznik se po vključitvi vede tako, kot se od njega pričakuje, in sprejme norme skupine, ki niso nujno v skladu z družbeno sprejetimi normami. Posameznik kaže moteče vedenje zaradi pomena, ki ga ima zanj skupina, v katero je vključen. Bolj kot ponotranji norme skupine, večja je verjetnost, da bo moteče vedenje kazal tudi zunaj referenčne skupine.
Moteče vedenje Individuum
Vodenje
Institucija Skupina
2. Kultura ravnanja s konflikti in problemskimi situacijami
Gre za specifične norme ravnanja v konfliktnih situacijah. Kjer »kultura« ne podpira soočanja in konstruktivnega reševanja konfliktov, bo motečega vedenja več.
3. Siljenje skupine
Posameznik določeno vedenje sprejme v skupinskih situacijah, a ga ne ponotranji (ga ne odobrava). Zato se moteče vedenje pojavlja zgolj v skupini.
4. Strukture (komunikacijska struktura, struktura skupinskih vlog, socialne moči ipd.):
Oblike skupinskih struktur so z motečim vedenjem v skupini povezane na različne načine (npr. oblikovanje skupine, konflikt med formalno (dežurni učenec, predsednik razreda …) in neformalno izoblikovano strukturo vlog,
nejasnost/nestabilnost/nepredvidljivost struktur, neskladnost v sestavi skupine … 5. Faze razvoja skupine
Ena od faz pri oblikovanju skupine je faza konflikta. Ne glede na naloge ali cilje skupine skoraj vedno in pri večini skupin pride do obdobja, ko je motečega vedenja več (običajno pri šibkejših članih)
6. Cilji
V skupini večkrat težko ugotovimo, kaj sploh je skupni cilj, saj to, da so posamezniki usmerjeni k skupnemu cilju, še ne pomeni, da imajo skupni cilj (npr. učenci istega razreda (čeprav so v skupnem prostoru) in ima vsak svoj cilj tj. uspešno zaključiti razred). O pravih skupinskih ciljih, bi lahko govorimo šele, ko sta za njihovo doseganje potrebna medsebojna aktivnost in sodelovanje. O skupinskem cilju govorimo takrat, ko imajo posamezniki skupen cilj, ki ga dosežejo le skupaj.
Individualna ozadja motečega vedenja
Ozadja motečega vedenja izvorno prepoznavamo v posamezniku (t. i. strukturni dejavniki) in sestavljajo kompleksen sklop dejavnikov. Ti dejavniki so največkrat medsebojno povezani in (iz)oblikujejo osebnostno strukturo. Individualna ozadja motečega vedenja se nanašajo na polje genetskih, bioloških ipd. predispozicij ter drugih dejavnikov in lahko trajno zaznamujejo življenje delovanje posameznika (npr. prezgodnje rojstvo, bolezni, poškodbe ipd.). Delujejo vedno tesno soodvisno od socialnih interakcij, v katere je vpleten otrok ali mladostnik (Vec, 2013).
1. Reakcije na pretirano obremenilne situacije
Posameznik s svojimi vedenjskimi vzorci ni kos izrednim situacijam (npr. ločitev staršev, prešolanje, smrt v družini ipd.). Če sicer ne izraža motečega vedenja, lahko v takšnih situacijah (novih, čustveno zelo intenzivnih) odreagira neodgovorno, manj zrelo in ne
upošteva možnih posledic njegovega vedenja. Takšno vedenje običajno izzveni (kako hitro je odvisno od reakcij okolice na njegovo vedenje).
2. Biološki, prirojeni dejavniki, genetske predispozicije
Za posameznikovo vedenje je najbolj ogrožajoče nestrokovno, agresivno, nerazumevajoče odzivanje na njegovo drugačnost (odziv okolice ga moti bolj kot sama drugačnost). Takšno odzivanje okolice samo razvije stabilno moteče vedenje. Že od
zgodnjega otroštva naprej je odziv okolja (staršev, vrstnikov, učiteljev itd.) lahko ključnega pomena pri preventivi razvoja antisocialnega vedenja (Nagin in Tremblay, 1999; Burke idr, 2005, v Vec 2013), sovražnosti (Lahey idr. 2000, v Vec, 2013), fizični agresiji (Brotman idr.
2009 v Vec, 2013) in nasprotovanju (Stringaris in Goodman, 2009 v Vec, 2013).
3. Čustveni razvoj z zametki osebnostne strukture
Ker pri otrocih in mladostnikih osebnostna struktura še ni dokončno oblikovana, moramo biti previdni in zadržani pri določanju tovrstnih izvorov motečega vedenja. Če navedemo
Bergantovo razvrstitev (1987, v Vec, 2013) izvora disocialnega vedenja, lahko govorimo o zametkih:
a.) Nevrotične osebnostne strukture: posameznik ni zmožen izraziti svojih interesov in kaže znake zavrtosti. Ob agresivnem vedenju ima občutek krivde; spopada se z notranjim konfliktom. Posameznik se želi spremeniti; ne zaupa vase, v svoje zmožnosti in ima veliko potrebo po tem, da ga drugi sprejmejo in upoštevajo. Za učenje in delo je pogosto nemotiviran (posledica mnogih neuspehov). Zmorejo vzpostaviti čustven odnos s sovrstniki in odraslimi. To področje je ključno pri preprečevanju, da težave preidejo v motnje na področju socialne integracije.
b.) Disocialne osebnostne strukture: čeprav bi jih bil sposoben razumeti in upoštevati, je posameznik pogosto v nasprotju s sprejetimi normami, vrednotami in pravili svojega okolja. Niso v notranjem konfliktu, saj jih agresivno vedenje navadno zadovolji. So brez občutka krivde in se ne želijo spremeniti; pričakujejo
spremembe v okolici in življenjskih razmer. Ravnajo se izključno glede na lastne potrebe in težijo k njihovi takojšnji zadovoljitvi. Do pričakovanj odraslih so praviloma brezbrižni in (običajno) niso navezani na starše (jih odklanjajo) itd. Za preprečevanje motečega vedenja ti mladostniki potrebujejo zelo jasne okvirje in meje delovanja, predvidljivost, doslednost in predvsem izvedljivost posledic ob kršenju postavljenih pravil (Vec, 2013).
Vodenje kot ozadje motečega vedenja
V literaturi se običajno največkrat pojavi opredelitev stilov vodenja, ki jih avtorji, kot so Lewin, Lippitt in White, imenujejo avtoritarno/avtokratično, demokratično in laisess fair2 (1939, v Rupnik Vec idr., 2019). V svojih raziskovalnih delih so preučevali vpliv različnih stilov vodenja na ozračje v skupini, odnos članov do skupine in medsebojne odnose med člani. Kot avtokratski stil vodenja so omenjeni avtorji opredelili tisto vodenje, ki temelji na podrejanju. Učitelj nemalokrat sam v celoti narekuje delovni proces in metode. Učenci se takšnemu vodenju prepustijo in za svoje lastno ravnanje pričnejo prevzemati vse manj odgovornosti. Pri takšnem načinu vodenju razreda se najpogosteje pojavi zgodnje upiranje s strani učencev. Slednji tako začnejo (kjer je to le mogoče) uveljavljati podoben stil vodenja (si
2 Francoski izraz, ki pomeni »vodenje brez vajeti« oz. »pusti, da stvari gredo s svojim tokom« (Rupnik Vec idr., 2019).
skuša podrediti druge) ali pa postaja pretirano prilagodljiv (ne upošteva več svojih lastnih potreb in želja ter ravna tako, da vedno ustreže drugim) (Vec, 2013). Demokratski stil vodenja in vzgoje je tisti, v katerem prevladujejo vrednote, ki se navezujejo na enakost, svobodo in hkrati na odgovornost. Učitelj pri takem stilu vodenja skupaj z učenci načrtuje in se odloča ter jim ponuja alternative za dejavnosti (ki jih nato izberejo sami). Pri demokratičnem vodenju je veliko svobode, ki pa ni brez omejitev, saj se pri upoštevanju potreb in želja posameznikov ne dopušča njihovega zadovoljevanja na račun drugih. Učitelj postavlja smiselne in utemeljene meje, zato lahko včasih delujejo nedemokratično (vztrajajo pri spoštovanju postavljenih mej).
Značilnost takšnega vodenja je, da učenci sodelujejo pri postavljanju ciljev in s tem
prevzemajo čedalje večjo odgovornost. Če učenci takšnega načina vodenja niso vajeni, lahko le-to izzove moteče vedenje. Moteče vedenje se lahko (pod učiteljevim demokratičnim vodenjem) okrepi tudi pri učencih, ki že imajo izoblikovane motnje vedenja, saj ga lahko razumejo kot popustljivo ali celo kaotično vodenje (Vec, 2013). Za tretji način vodenja pa je značilno, da učitelj prepusti odločanje in uresničevanje ciljev po svoje. Za (ne)dosego cilja jih ne pohvali (niti graja). Če kdo potrebuje pomoč, mu je učitelj (vodja) vedno na razpolago (Rupnik Vec idr. 2019). Posameznik ob takem vodenju sam uravnava svoje vedenje, ki je lahko moteče za ostale. Če takšen način vodenja razume kot kazen, lahko upor (tej »kazni«) izrazi z motečim vedenjem (Vec, 2013).
Institucionalna ozadja motečega vedenja
V termin institucionalna ozadja motečega vedenja je vključen celoten sklop
dejavnikov, ki tvorijo kulturo ustanove na vseh njenih nivojih (po Schein, 2004 v Vec, 2013):
1. Artefakti (izdelki)
Vključujejo vse pojave, ki jih lahko zaznamo s čutili (slišimo, vidimo, občutimo), kot npr. jezik, arhitektura, tehnologija itd. Artefakte lahko sicer opazujemo, a težko ponazorimo kaj natančno pomenijo za določeno skupino. Naša interpretacija nekega pojava na podlagi izdelkov je lahko zgolj projekcija naših (ne dejanskih) pomenov (npr. zunanja podobnost piramid pri Egipčanih in Majih). Lee (2007, v Vec 2013) navede, da lahko k pojavu motečega vedenja bistveno prispevajo naslednji dejavniki: fizično okolje (utesnjenost hodnikov, kričeče pobarvani prostori, pomanjkljiva osvetlitev ipd.), učni kontekst (manj motečega vedenja je, če že sama dekoracija v učilnici privlači učence na kognitivnem nivoju, spodbudi radovednost, prijetno počutje in sodelujoče odnose) in nabor dejavnosti izven razreda (manj motečega vedenja se pojavlja tam, kjer obstajajo možnosti za socialne dejavnosti zunaj razreda).
2. Sprejeta prepričanja in vrednote
Sprejeta prepričanja in vrednote lahko enačimo z zdravo organizacijsko kulturo (Olsen in Cooper (2001, v Vec 2013) in jih lahko združimo v naslednje smernice:
- dobro vodenje, ki temelji na medsebojnem zaupanju, sodelovanju, medsebojnih odnosih in zaupanju;
- učinkovito vpeljevanje sprememb, ki temelji na skupnem načrtovanju;
- transparentno in realistično poslanstvo, pozitivna in podporna naravnanost do učencev, zaposlenih in staršev;
- razvojna naravnanost (strokovni delavci razumejo načela kognitivnega, socialnega in čustvenega razvoja otrok in delujejo v skladu s temi načeli);
- zagotavljanje urejenega okolja (temeljni pristop šole je zagotoviti okolje, v katerem so učitelji in učenci zmožni opravljati svoje obveznosti brez motenj in zastraševanja);
- sodelovanje s starši (zagotavlja boljše funkcioniranje šole) jim omogoča, da se čutijo v sodelovanju s šolo bolj upoštevane kot enakovredne partnerje (ne zgolj informirane) (Vec, 2013).
3. Osnovne predpostavke
Schein (2004, v Vec, 2013) osnovne predpostavke definira kot bistvo kulture ter prepričanja med člani skupine, v katera verjamejo in se za razliko od vrednot o njih ne pogajajo (ter o njih ne dvomijo). So zelo težko spremenljive, saj destabilizira kognitivno strukturo članov skupine in medosebni svet, kar lahko sproži visoko stopnjo bazične anksioznosti. Če se kdo teh »osnovnih predpostavk« ne drži, je označen za »tujca« in je s strani skupine izločen. Osnovne predpostavke se potrjujejo z vedenjem, zato imajo med člani skupine majhno variabilnost. Schein (prav tam) pojasni, da se tedaj, ko se neka rešitev
problema večkrat izkaže za uspešno, pričnejo potrjevati določene vrednote in stališča (ki nato začnejo veljati kot splošno sprejeta dejstva). Osnovne predpostavke so torej tiste, ki temeljno določajo ravnanje ob motečem vedenju (Vec, 2013).
1.6.1. Čustveno vedenjske težave pri osebah z MDR
Težave v vedenju predstavljajo eno izmed glavnih ovir na poti do samostojnosti in socialne integracije posameznikov z MDR. Čeprav bi morale biti eden izmed neizbežnih kriterijev pri upoštevanju adaptivnega vedenja posameznika, se težave v vedenju v strokovni literaturi običajno obravnavajo povsem ločeno. Da bi bila zmeda še večja, se za njihovo označevanje uporabljajo različni termini: moteče, neželeno, neprilagojeno, izzivalno ali izstopajoče vedenje (Emerson in Einfeld, 2011). V sodobni anglosaški literaturi za označevanje neprilagojenega vedenja in vedenjskih motenj posameznikov z motnjami v duševnem razvoju takšno vedenje pogosto opišejo kot »izzivalno vedenje« (chalenging behaviour). S terminom izzivalno vedenje lahko označimo le vedenja s takšno intenziteto, frekvenco in trajanjem, da je ogrožena fizična varnost posameznika in drugih oz. vedenje, ki resno omeji uporabo oz. dostop do običajnih javnih mest (Emerson, 1995 v Emerson in Einfeld, 2011). Buha in Gligorović (2013) angleško sintagmo prevedeta kot vedenje, ki predstavlja izziv. Takšno pojmovanje nakazuje, da vedenjske težave niso neločljiva značilnost posameznika oz. njegove osebnosti, temveč predstavljajo reakcijo na skupek kontekstualno-individualnih dražljajev. S takšno opredelitvijo termina se pozornost preusmeri na strokovne službe in njihove zmožnosti spoprijemanja z vedenjskimi težavami. Vedenjske težave se tako s te perspektive interpretirajo kot izziv službam in ne kot manifestacija individualnih lastnosti posameznika. Pri večini definicij, na katere naletimo, je poudarjena socialna dimenzija konstrukta neželenega vedenja. Ali bo vedenje predstavljalo izziv v konkretni situaciji, je odvisno od socialnih norm, ki definirajo, kaj je oziroma ni primerno v dani situaciji, ter seveda tudi od percepcije in stališč oseb v okolici. V različnih kulturah in tudi znotraj ene kulture se sprejemljivost določenega vedenja spreminja tudi v času.
Težave v vedenju se lahko kažejo v eksternalizirani in/ali internalizirani obliki.
Eksternalizirane predstavljajo skupino vedenjskih težav, ki se kažejo kot ne dovolj
nadzorovano vedenje (Buha in Gligorović, 2013). Pri osebah z zmerno in težjo obliko MDR se eksternalizirana vedenja najpogosteje kažejo v obliki motoričnega nemira, napadov jeze, agresivnosti in avtoagresivnosti (samopoškodovanja). Avtoagresivnost in zapiranje vase sta razmeroma pogosta pri tej populaciji in predstavljata precejšen terapevtski in diagnostični izziv. Vegetativne funkcije, kot so spanje, hranjenje, prebava idr., so običajno motene. Pogoste so tudi nagle spremembe razpoloženja, impulzivne reakcije, vedenje, usmerjeno h
konstantnemu iskanju pozornosti in trma. Vsa našteta vedenja (fenomeni) so lahko tako simptomi neprilagojenega vedenja, kot tudi psihične bolezni (Došen, 2005). Ko govorimo o internalizirani obliki vedenja, imamo v mislih pretirano nadzorovalno vedenje. Slednje se kaže v obliki pretirane skrbi (za dobrobit ostalih) anksioznosti, žalosti in socialne izolacije (Campbell, 2006 v Buha in Gligorović, 2013).
Prevalenca čustveno vedenjskih težav pri osebah z MDR
Prevalenca pojava ČVT se pri osebah z MDR razlikuje od študije do študije (in tudi od
spremenljivk, ki so jih raziskovalci vključili v raziskave). Prav tako je potrebno omeniti, da se rezultati razlikujejo zaradi kulturnih in časovnih razlik. Na rezultate vpliva tudi izbor
metodologije, interpretacija definicije in izbran vzorec (npr. posamezniki z motnjami avtističnega spektra, deklice s hiperkinetično motnjo, posamezniki z zmernimi motnjami v duševnem razvoju v institucionalnem varstvu …) Relativno malo je študij, ki so skušale identificirati prevalenco različnih oblik neželenega vedenja med osebam z MDR pri določeni populaciji (na enakem geografskem področju). Pogosteje se raziskovalci odločajo za
raziskovanje prevalence specifičnega vedenja med osebami z MDR (npr. prevalenca
avtoagresije) ali pa so se osredotočili na posamezne skupine oseb z MDR (npr. samo na tiste, ki živijo v institucijah ali samo na tiste, ki obiskujejo osnovno šolo).
Na podlagi nekaterih študij (Emerson idr. 1997 v Buha in Gligorović, 2013) 10–22 % oseb z MDR kaže izrazite težave v vedenju. Druge študije kažejo prevalenco od 30 % do 60 % (Smith idr. 1996 v Buha in Gligorović). Emerson in Einfeld (2011) navajata, da je težav v vedenju med otroci, starimi 3 leta 30 % ter med 6-7 letniki 24 %. Prav tako navajata, da je prevalenca neželenega vedenja pozitivno povezana okoljem, v katerem živijo (višja v institucijah) ter stopnjo omejitve v tem okolju. Za primer navedeta kalifornijsko študijo, ki nakazuje, da neželeno vedenje kaže 3 % oseb z MDR, ki živijo samostojno, 8 % tistih, ki živijo z družinami, 9 % tistih, ki so vključeni v manjše stanovanjske skupnosti (do 6
bivanjskih enot) ter 24 % posameznikov, ki živi v večjih stanovanjskih skupnostih, in 49 % posameznikov z MDR, ki so vključeni v institucionalne oblike bivanja. Dworschak, Ratz in Wagner (v Marković in Tomić, 2018) so izvedli raziskavo, ki je zaobsegla 1629 učencev z motnjami v duševnem razvoju, ki se šolajo v osnovni in sredni šoli. Raziskava je pokazala, da 53 % učencev kaže neželeno vedenje.
Rezultat, kjer skoraj polovica posameznikov z MDR, ki so vključeni v institucionalne oblike bivanja, kaže vsaj eno od oblik neželenega vedenja, so skušali mnogi raziskovalci povezati z učinki deinstitucionalizacije (Kozma, 2009 v Emerson in Einfeld, 2011). Slednje pomeni, da so skušali dokazati (ali ovreči) vpliv na vedenje (izboljšanje ali poslabšanje), ki ga ima oblika namestitve. Žal jim ni uspelo najti nobenega trajnega učinka deinstucionalizacije na neželeno vedenje. Tako lahko predvidevamo, da je institucionalizacija rezultat in ne povzročitelj neželenega vedenja (Emerson in Einfeld, 2011).
1.7. Institucionalno varstvo
V 16. členu Zakona o socialnem varstvu (ZSV, 2019) je navedeno, da »institucionalno varstvo po tem zakonu obsega vse oblike pomoči v zavodu, v drugi družini ali drugi
organizirani obliki, s katerimi se upravičencem nadomeščajo ali dopolnjujejo funkcije doma in lastne družine zlasti pa bivanje, organizirana prehrana in varstvo ter zdravstveno varstvo.«
Poleg omenjenega zakona je osnova za oblikovanje in izvajanje institucionalnega varstva tudi Pravilnik o standardih in normativih socialno varstvenih delavcev. Glavni cilj
institucionalnega varstva je zagotovitev stalne oz. začasne oskrbe tistim posameznikom (uporabnikom), ki zaradi različnih razmer (ostali so brez staršev, svojcev) v svoji matični družini nimajo možnosti stalnega ali občasnega bivanja.
Institucionalno varstvo otrok in mladostnikov (do 26. leta) obsega osnovno oskrbo (bivanje, organiziranje prehrane, prevoz in tehnično oskrbo), socialno oskrbo (socialna preventiva in terapija, izvajanje nalog varstva in nalog vodenja) in vzgojo ter pripravo na življenje (navajanje na osnovne funkcije, skrb za samega sebe, razvoj samostojnosti,
mišljenja, učnih navad, odpravljanje razvojnih težav in motenj, razvoj delovnih sposobnosti in spretnosti idr.).
V socialno varstvene zavode oziroma centre za usposabljanje, delo in varstvo (CUDV) se v institucionalno varstvo sprejme vse otroke in mladostnike z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju. V CUDV so usmerjeni na podlagi odločbe, izdane s strani Zavoda za šolstvo (RS), ki je vezano na strokovno mnenje komisije za usmerjanje. V Sloveniji je trenutno na voljo pet javnih izvajalcev institucionalnih storitev: CUDV Črna na Koroškem, CUDV Dolfke Boštjančič, CUDV Dobrna, CUDV Matevža Langusa Radovljica in CUDV dr. Marijan Borštnar Dornava.
a.) CUDV Dolfke Boštjančič Draga, Ig
Socialno-varstveni center za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič ima sedež na robu Ljubljanskega barja pod ižanskim hribovjem. Ustanovljen je bil leta 1984 in v takratnem kmečkem okolju predstavljal tujek, saj je Center s seboj prinašal vprašanja, na katera večina ni znala odgovoriti. Danes je Center med občani zelo dobro sprejet. Vanj je vključenih skoraj 500 otrok, mladostnikov in odraslih z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju in dodatnimi motnjami. V CUDV Dolfke Boštjančič so vključeni tudi odrasli po pridobljeni poškodbi glave. Center poleg osnovnih objektov (pet domov, šola, VDC, ambulanta, prostori za medicinsko rehabilitacijo) sestavljajo še naslednje dislocirane enote: Domovi Škofljica, Šiška, Barje, Ribnica, Vižmarje, Dnevni center Šiška, Fužine in Novo mesto, VDC Mavrica, Ljubljana in Ribnica, Stanovanjski skupini v Ljubljani ter Center slovenske Istre Ankaran, ki je svoja vrata odprl leta 2019 (CUDV Dolfke Boštjančič, b. d.).
V CUDV Dolfke Boštjančič izvajajo naslednje oblike dejavnosti (prav tam):
• usposabljanje otrok, mladostnikov in mlajših odraslih do 26. leta starosti,
• domsko (celodnevno) varstvo odraslih, otrok in mladostnikov,
• varstveno delovni center (zaposlitev, varstvo in vodenje pod posebnimi pogoji),
• socialno delo,
• snoezelen,
• maternico,
• jahanje in hipoterapijo,
• zdravstveno obravnavo (zdravstvena nega in varstvo, logopedska obravnava, delovna terapija in fizioterapija),
• psihološko obravnavo,
• rehabilitacijo oseb po nezgodni poškodbi glave.
b.) CUDV Črna na Koroškem
Leta 1968 so v Črni na Koroškem uradno odprli CUDV, ki je istega leta sprejel prvih deset gojencev. V naslednjih letih so se njihovi uporabniki predstavili preko različnih reportaž ("moj otrok je drugačen" leta 1969), likovnih del (London leta 1976, organizacija likovne kolonije leta 1993), filmov ("um srca" leta 1979), športnih udejstvovanj (specialna olimpijada 1993, Zimske olimpijske igre v Kanadi 1997 ...) in mnogih drugih področij, kjer so pustili svoj pečat (CUDV Črna, b. d.).
V CUDV Črna so vključeni otroci, mladostniki in odrasli z zmernimi, težjimi in težkimi motnjami v duševnem razvoju ter dodatnimi motnjami. V sklopu Centra izvajajo tri oblike dejavnosti:
• usposabljanje otrok, mladostnikov in mlajših odraslih do 26. leta starosti,
• domsko varstvo odraslih in
• varstveno delovni center (zaposlitev, varstvo in vodenje pod posebnimi pogoji)
• (CUDV Črna, b. d.).
c.) CUDV Dobrna
V Center za usposabljanje, delo in varstvo Dobrna so vključeni otroci, mladostniki in odrasli z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem in telesnem razvoju. Vključeni so v celodnevno ali dnevno varstvo. V CUDV Dobrna poleg institucionalnega varstva otrok, mladostnikov in odraslih izvajajo tudi usposabljanje po Posebnem programu VIZ za otroke in mladostnike do 26. leta starosti, zaposlitve pod posebnimi pogoji ter zdravstveno varstvo in medicinsko rehabilitacijo (Center za usposabljanje, delo in varstvo Dobrna, b. d.).
CUDV Dobrna je leta 1983 postal samostojni zavod za delovno usposabljanje in leta 1992 prešel od Ministrstva za šolstvo in šport pod okrilje ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Leta 1996 se je zavod preimenoval v Zavod za usposabljanje in varstvo Dobrna in leta 2003 v naziv, ki ga uporabljajo še danes (prav tam). Danes je sedež centra na Dobrni v Lokovini 13a; dnevni center je v Celju na Trubarjevi ulici 55a; prostori Varstveno delovnega centra so v Vojniku na Celjski cesti 2b. V CUDV Dobrna so vključeni otroci in odrasli iz celjske regije (občine: Žalec, Vojnik, Slovenske Konjice, Šmartno ob Paki, Zreče, Laško, Celje, Sevnica, Štore, Podčetrtek, Nazarje, Mislinja, Šmarje pri Jelšah, Polzela, Šentilj, Braslovče, Rogaška Slatina, Kozje in Šentjur pri Celju) (prav tam).
d.) CUDV Matevža Langusa Radovljica
Center za usposabljanje delo in varstvo, je otrokom, mladostnikom in odraslim z zmernimi, težjimi in težkimi motnjami svoja vrata odprl že leta 1952. Tega leta se je prvič osnovala organizirana skrb za prej omenjeno populacijo na Gorenjskem. Leta 1991 se je v
Center za usposabljanje delo in varstvo, je otrokom, mladostnikom in odraslim z zmernimi, težjimi in težkimi motnjami svoja vrata odprl že leta 1952. Tega leta se je prvič osnovala organizirana skrb za prej omenjeno populacijo na Gorenjskem. Leta 1991 se je v