Zanimivo je, da se več zdravstvenega osebja čuti usposobljenega za delo z agresivnimi posamezniki kot pa pedagoških delavcev. Pri slednjih je morda občutek usposobljenosti
48,8 %
12,5 %
33,3 % 30,3 %
54,5 %
O B Č U T E K U S PO S O B L J E N O S T I G L E D E N A D E L O V N O M E S T O
Graf 12: Občutek usposobljenosti za delo z agresivnimi posamezniki
pogojen s tem, da je njegovo poslanstvo predajanje znanja; torej tisto, kar se bo posameznik naučil, bo neposreden prikaz njegove usposobljenosti. Ker pa slovenski pedagoški programi pri formalnem izobraževanju ne ponujajo predavanj o ustreznem soočanju z agresivnim vedenjem (in odpravljanju le-tega) posameznikov z motnjami v duševnem razvoju, sklepamo, da je to razlog takega rezultata pri pedagogih – nimajo dovolj formalnega znanja. Zdravstvena služba agresivno vedenje »rešuje« z uvedbo medikamentacije. Kratkotrajni, a učinkovit prijem daje občutek, da so posameznika obvladali, a kljub temu vedo, da se bo vedenje ponovilo. Menimo, da je ravno to razlika med zdravstveno službo in pedagogi. Prvi imajo neko konkretno orodje, s katerim lahko posameznika obvladajo.
Kot smo že omenili, so zaposleni iz terapevtske službe edini, ki so v več kot 50 % odgovorili, da se čutijo usposobljene za delo z agresivnimi posamezniki. Sklepamo, da na občutek usposobljenosti vplivajo njihova formalna izobrazba in izkušnje.
Na podlagi pridobljenih podatkov smo s pomočjo statističnega programa iz frekvenc še izračunali, ali so razlike v občutku usposobljenost med posameznimi delovnimi mesti statistično značilne. Zaradi manjšega števila podatkov pri določenih odgovorih smo uporabili Fisherjev eksaktni test. Iz spodnje tabele (Tabela 18) lahko razberemo, da je vrednost p previsoka (p > 0,05), saj je p = 0,175 (dvostranski test). Dobljen rezultat nam pove, da razlike med posameznimi delovnimi mesti in občutkom usposobljenosti niso statistično značilne.
vrednost Stopnja
Fisherjev eksaktni test 6,299 ,175
Linearna združitev ,579b 1 ,447 ,473 ,244
Število veljavnih enot 113
Tabela 18: Hi-kvadrat test za preverjanje povezanosti med občutkom usposobljenosti in posameznim delovnim mestom
Rezultat, da se večina zaposlenih ne čuti usposobljene za delo z agresivnimi posamezniki, nekako ni presenetljiv. Delo z osebami z zmernimi, težjimi in težkimi motnjami v duševnem razvoju je že samo po sebi izredno specifično in čeprav obstajajo neke smernice za delo z omenjeno populacijo (npr. ECC projekt, Team Teach metoda ipd.), se vsakodnevno pojavljajo izzivi, ki jih zaposleni rešujejo predvsem na podlagi lastnih izkušenj. Zaposleni v socialno varstvenih ustanovah (in tudi v DSO ter bolnišnicah) so v položaju, kjer se le redko zgodi, da posameznike, za katere skrbijo vidijo; takrat, ko gre jim najbolje, so najbolj zdravi, vitalni in vedenjsko neproblematični. Po definiciji so uporabniki ljudje s težavami, ki jih zaposleni rešujejo. Že struktura teh medsebojnih odnosov je negativno naravnana, saj je vedno osredotočenost na posameznikovih težavah, problemih. Tisto, kar je dobro, je pogosto (namenoma) spregledano. Zaposleni so tako soočeni s konstantnim negativnim odzivom (povratnimi informacijami). Ko pa se stanje (npr. huda avtoagresija) posamezniku izboljša, praviloma zapusti okolje, v katerega je bil zaradi svojega »stanja« vključen, saj ni več potrebe po tako intenzivni pomoči oz. podpori (zaposlen ni deležen pozitivne povratne informacije o uspehu). Če se je delavec na začetku svoje karierne poti počutil samozavestno in
usposobljeno, ga takšne okoliščine po letih izkušenj spravijo v položaj, kjer podvomi v svojo lastno usposobljenost za delo.
Več o vplivu dolžine delovne dobe na občutek usposobljenosti bomo podrobneje opisali v poglavju hipoteze H3a.
67 R3: Kako se znaki izgorevanja in stresa zaradi izpostavljenosti
agresivnemu vedenju razlikujejo/kažejo glede na delovno mesto?
Delo s posamezniki je lahko zelo zahtevno, saj je potrebno veliko energije, da zaposleni v trenutkih krize ostanejo mirni, ob frustracijah potrpežljivi in razumljivi ter sočutni, ko so obkroženi s strahom, bolečino, jezo ali sramom. Večina ljudi zmore v stresnih situacijah le redko odreagirati na omenjen način. Morda imajo nekateri celo sposobnost, da se tako odzovejo pogosto, a zagotovo je skoraj nemogoče to početi vsak dan in cel dan
(delovnik). A ravno to so pričakovanja od zaposlenih, ki delajo z ljudmi; prikazati miren, potrpežljiv, empatičen in razumljiv odziv v vsaki situaciji (ne glede na to, kako je stresna) (Maslach, 2003).
V sklopu tretjega vprašanja, nas je zanimalo, kako se znaki izgorevanja in stresa zaradi izpostavljenosti agresivnemu vedenju razlikujejo oz. kažejo glede na delovno mesto.
V raziskavo smo vključili trditve, ki so povezane z znaki stresa in izgorevanja na delovnem mestu. Anketiranci so glede na svoje izkušnje ob soočenju z agresivnim vedenjem izbrali poljubno število trditev, ki veljajo za njih. Trditve v vprašanju »zaradi agresije
posameznikov…« so:
Me skrbi, da čustveno otopevam.
Mi je delo z ljudmi na splošno naporno.
Se ob koncu dela počutim izčrpano.
Me služba spravlja v duševno stisko.
Počutim se utrujeno, ko se moram soočiti z novim delovnim dnem.
Razumem stiske drugih zaposlenih.
Se bolj posvetim stiskam uporabnikov.
Skrbi me, da postajam neobčutljiv za soljudi (pomanjkanje empatije).
Grafični prikaz rezultatov smo predstavili v Grafu 14.
Preden se lotimo znakov izgorevanja in stresa, bomo na kratko opravili pregled zadovoljstva z delovnim mestom.
Najprej bi želeli izpostaviti, da 98,2 % zaposlenih v CUDV, zaobseženih v anketi kljub izpostavljenosti agresivnemu vedenju, z veseljem opravlja svoje delo. Če povemo drugače, od 113 vprašanih (ena oseba ni odgovorila) je le ena oseba navedla, da svojega dela zaradi agresivnosti posameznikov z ZMDR ne opravlja z veseljem.
Pri vprašanju zaradi agresije na delovnem mestu sem že razmišljal-a o spremembi delovnega mesta so anketiranci v 76,3 % (oz. f=87) odgovorili z ne; 23,7 % (oz. f=27) jih je pritrdilo.
Malo manj kot polovica zaposlenih (46,5 % oz. f=53) je pritrdilno odgovorilo, da jih je strah nekaterih agresivnih uporabnikov. Nekaj manj kot ¾ zaposlenih (73,7 %, oz. f=84), zaobseženih v anketi se na delovnem mestu počuti varno.
➢ Znaki izgorevanja in stresa med zaposlenimi v CUDV (zaradi izpostavljenosti agresivnemu vedenju) glede na delovno mesto
Vseh 114 anketirancev je podalo vsaj en odgovor pri tem vprašanju. Največ, 73,7 % zaposlenih, je označilo trditev, da zaradi agresivnosti posameznikov razume stiske drugih zaposlenih. Nekoliko manj, 68,4 %, jih je navedlo, da se ob koncu dneva počuti izčrpano.
43,9 % zaposlenih v anketi se bolje posveti stiskam uporabnikov, se dodatno izobražuje ali pa se bolj zavzame za njihove pravice. Ko se morajo soočiti z novim delovnim dnem, se jih 32,5 % počuti utrujeno. 23,7 % anketirancem je delo z ljudmi na splošno naporno, 21,1 % pa jih skrbi čustvena otopelost. Pomanjkanje empatije zaradi agresije posameznikov čuti 15,8 % vprašanih. Najmanj, 12,3 % zaposlenih, je označilo, da jih služba spravlja v duševno stisko.