Komunikacija

Komunikacija med dvema posameznikoma je uspešna takrat, ko oseba, ki nekaj sporoča (sporočevalec), nedvoumno oblikuje in posreduje sporočilo prejemniku. Ta pa sporočilo sprejme in razume, kot si je sporočevalec zamislil. Do težav lahko pride takrat, ko sporočevalec svojih misli ne zna ubesediti in ustrezno oblikovati (Intihar in Kepec, 2002). J. Lepičnik Vodopivec (2013) pa se osredotoči bolj na osebni način komunikacije, ko pravi, da je neko sporočilo nepopolno in nespecifično posredovano, kadar sporočevalec uporabi neustrezne kretnje ter mimiko. Tovrstne težave so pogoste v predšolskih skupinah, saj so otroci različno stari, razvijajo se vsak v svojem tempu, zato imajo različne komunikacijske sposobnosti. Poleg tega velja tudi, da v vsakdanjem življenju posamezniki ne potrebujejo in ne uporabljajo komunikacijskih sposobnosti v enakem obsegu. Vzgojitelji v vrtcu so zagotovo skupina ljudi, ki mora imeti dobre komunikacijske veščine, saj jih potrebujejo in uporabljajo vsakodnevno pri delu z otroki in starši (Jelenc, 1998).

Človek je socialno bitje, ki je sposobno komuniciranja, in prav to je zelo pomembno za njegov razvoj in napredek. Če je otrok udeležen v neustrezni komunikaciji, to lahko povzroči, da se nekatere njegove človeške vrline ne bodo popolnoma razvile ali pa se sploh ne bodo razvile.

Zato je pomembno, da so odrasli pozorni na način komuniciranja že vse odkar so v njihovi bližini dojenčki. Brajša (1993) potrjuje, da imajo ljudje, ki so odraščali v okolju z ustrezno komunikacijo, bolj aktivirane možgane. Takemu človeku rečemo tudi dodelan človek (Brajša, 1993).

Zato se morajo že majhni otroci naučiti ustreznega sprejemanja in oddajanja informacij skozi različne načine komuniciranja. Za majhne otroke je pomembno, da jim dovolimo, da svobodno in samostojno izbirajo besede, ko vstopajo v komunikacijo. To je pomembno zato, ker otroci že v zgodnjem otroštvu začnejo graditi svojo identiteto, ki zajema tudi načine sprejemanja in oddajanja informacij. Dovolj svobode v izražanju pa pozitivno vpliva na razvoj lastne identitete.

Za uspešno komunikacijo je pomembno, da v pogovoru sprejemamo tudi sebe, ne zgolj sogovornika (Brajša, 1993).

Poznamo verbalno in neverbalno komunikacijo. Za uspešno sporazumevanje sta potrebni obe in sta med seboj zelo povezani. Lahko komuniciramo z besedami, kjer neverbalna komunikacija poskrbi za to, da sporazumevanje ni le enoličen skupek zlogov in besed (Jelenc, 1998). Lahko pa se sporazumevamo tudi brez uporabe besed. Poleg že omenjenih obstaja še nekaj vrst komunikacij. Poznamo simbolno, signalno, religiozno, namerno, medkulturno, odnosno, podporno (Brajša, 1993).

14

2.1 Verbalna komunikacija

Verbalna (ali besedna) komunikacija je lahko govorjena ali pisana, pri čemer uporabljamo simbolni sistem. Za njegovo uporabo so potrebni kodificirani znaki. To so simboli (leksemi, grafemi), ki so urejeni in organizirani s pravili (Bijelić, 2007). Verbalna komunikacija predstavlja govor, pisano besedo in besedne zveze, te pa se uporabljajo pri poslušanju, govorjenju, branju ter pisanju. Pri verbalni komunikaciji uporabljamo govor, znotraj katerega izberemo ustrezen jezik. Govor in jezik sta sestavna dela komuniciranja, a ne pomenita istega. Že res, da vsi ljudje govorijo, a ne govorijo vsi istega jezika (Jelenc, 1998).

Verbalna komunikacija je najpogostejša in najenostavnejša vrsta komuniciranja. Sporočevalcu namreč omogoča takojšnjo pridobitev odziva naslovnika oziroma povratne informacije. Poleg tega mu omogoča, da istočasno vstopa v komunikacijo z več ljudmi hkrati (Jelenc, 1998).

2.2 Neverbalna komunikacija

Neverbalna komunikacija zahteva fizično prisotnost sporočevalca in naslovnika v komunikaciji.

Čeprav se na prvi vtis morda ne zdi tako, pa v resnici igra pomembno vlogo pri komunikaciji.

Obsega govorico telesa, držo, kretnje, mimiko, pogled, poleg tega pa tudi prostor, dotik, čas in vonj. Z njeno pomočjo naslovnik lahko razbere trenutno razpoloženje sporočevalca. Brajša (1993) potrjuje, da je komunikacija med posamezniki lahko verbalna ali neverbalna, in meni, da sploh ni mogoče nekomunicirati, saj se ravno preko neverbalne komunikacije vsak trenutek nekaj sporoča tudi takrat, ko posameznik ne izgovori nobene besede.

Obstajajo določeni neverbalni znaki, ki so znani vsem in s katerimi se lahko prikaže določene podatke. Na primer s kretnjo roke se prikaže velikost nekega predmeta. Že nasmeh je pogosto sam po sebi podatek, ki izraža strinjanje, zadovoljstvo, odobravanje. Kljub temu pa velja, da za neverbalni jezik ne obstajajo taka pravila, kot obstajajo za verbalni jezik. Neverbalni znaki praviloma nimajo točno določenega pomena (Ule, 2005).

Preko neverbalne komunikacije sporočamo tudi nezavedno. Telo posameznika namreč njegove misli sporoča s pogledom, držo telesa in drugimi gestami, še preden jih ta izrazi preko besed (ali pa jih poskuša z besedami prikriti). Nadzor nad sporočanjem je torej večji pri verbalni komunikaciji (Brajša, 1993).

»Raziskave brez izjem kažejo, da je v vsakem medčloveškem sporočilu samo pol pomena izraženega z govorjeno besedo; drugo polovico nam posreduje govorčeva izraznost telesa«

(Clayton 2004, 11). Potrebno pa se je zavedati, da »vsakega vedenja ali dejanja ne moremo označiti kot neverbalno komunikacijo, saj to postane takrat, ko želi vir znaka s tem znakom nekaj sporočiti, oziroma takrat, ko prejemnik ali opazovalec znaka nekemu dejanju, vedenju znaka pripiše določen pomen.« (Paladin 2011, 29).

Že dojenčki znajo komunicirati. Njegov prvi način je jok, poleg joka pa kmalu s starši komunicira tudi z raznimi neverbalnimi znaki. Preden otroci usvojijo govorjenje in pravila govorjenja, vedno najprej uporabljajo neverbalne geste, iz česar lahko sklepamo, da sta oba načina komuniciranja tesno povezana in med njima obstaja zveza (Jelenc, 1998).

15

2.3 Govor

D. Skubic (2004) govor definira kot individualno dejanje volje in razuma. Govor je ena od oblik besedno-simbolne komunikacije, in sicer gre za obliko človeškega vedenja, zato je značilen samo za ljudi (Žnidaršič, 1993). Zdrav človek pri govoru uporablja svoje telo oziroma svoj organizem in za izvajanje ne potrebuje in ne uporablja drugih pripomočkov (Jelenc, 1998).

Razvoj govora pri otrocih poteka v dveh fazah. V prvi fazi gre za predjezikovno obdobje, v drugi pa za jezikovno obdobje. Otroci pa morajo najprej razviti sposobnost poslušanja, saj je ta sposobnost namreč nujno potrebna za razvoj govora. Najpomembnejše obdobje za razvoj jezikovnih zmožnosti je predšolsko obdobje. Govor ima vpliv na več področij otrokovega delovanja. Tisti otroci, ki so govorno bolj sposobni, bodo lažje vstopali v odnose, sklepali prijateljstva in bodo posledično bolj zadovoljni (Vizjak Kure, 2010).

E. Kaplan in G. Kaplan v L. Marjanovič Umek (1990) izpostavita štiri pomembne razvojne stopnje v izgovorjavi glasov, ki vodijo v razvoj govora. Vse se dogajajo v prvem letu otrokovega življenja. To so:

 Jok: v prvih tednih otrokovega življenja (6–8 tednov) je jok njegov edini način komuniciranja. Otrok v namene komuniciranja uporablja različne oblike joka, ki sporočajo različne otrokove potrebe.

 Gruljenje: pojavi se po prvem mesecu otrokovega življenja. Preko gruljenja otrok sporoča svoja čustva. Ta način komuniciranja se še ne smatra kot govor v pravem pomenu. Zanj je značilno, da se pojavi pri vseh otrocih, tudi gluhih, in večinoma vsebuje samoglasnike.

 Bebljanje: pojavi se okrog šestega meseca otrokove starosti in iz otrokovega načina komuniciranja izgine prej kot gruljenje. Vsebuje samoglasnike, ki se med seboj kombinirajo in povezujejo v zloge.

 Izgovorjava po govornem vzorcu: pojavi se ob koncu prvega leta starosti. Za to obdobje je značilno, da otrok vse pogosteje uporablja glasove, ki se uporabljajo v njegovem maternem jeziku (Marjanovič Umek, 1990).

2.3.1 Prva beseda

Večina otrok izgovori svojo prvo besedo nekje med osmim in petnajstim mesecem. Gre za besedo, ki jo tvori s sestavljanjem enega ali dveh zlogov. Zloga pa sta praviloma sestavljena iz zaporedja soglasnika in samoglasnika. Da je otrok izrekel prvo besedo, lahko trdimo šele takrat, ko je jasno, da ima ta za otroka določen pomen in jo vedno uporablja za isto stvar. Prve besede praviloma opisujejo neke konkretne predmete ali dogajanja. Kljub temu da otrok še ne govori oziroma izgovori manjše število besed, se je potrebno zavedati, da jih razume že precej več. Velja, da otrok določeno besedo razume tri mesece, preden jo začne tudi aktivno uporabljati. Otrokom se besednjak hitro širi. Od tretjega leta starosti dalje otrok letno usvoji tudi po 500 besed (Marjanovič Umek, 1990).

16