Socialne veščine

Človek se vsak dan srečuje s situacijami, v katerih mora v odnosu z drugimi posamezniki uporabljati svoje socialne veščine. Obstaja več izrazov, s katerimi označujemo omenjeni pojem, na primer »socialne spretnosti«, »medosebne kompetence« in »življenjske veščine«.

Prav tako pa obstaja tudi več teoretičnih opredelitev.

Bolj splošna in osnovna definicija, ki pomaga k razumevanju socialnih veščin, pravi, da služijo kot pomoč ljudem za doseganje bolj kakovostnega življenja (Hopson in Scally, 1981, v Metelko Lisec, 2004). Podobno jih definira tudi Collins (1992; v Rozman, 2005, str. 14), ki meni, da so socialne veščine kompetence, »s katerimi posameznik uresničuje svoje namene, ti pa ga vodijo k uresničevanju in zadovoljevanju svojih potreb v socialnem okolju.« H. McGrath in S. Francey (1996) nadgradita definicijo, saj trdita, da socialne veščine v najširšem smislu zajemajo področje odnosnega in komunikacijskega, saj v osnovi predstavljajo zadovoljevanje lastnih socialnih potreb. Poudarjata pa pomembnost, da se pri tem ne izvzame potreb, čustev in spoštovanja vseh ostalih udeležencev v socialnem okolju. Da so socialne veščine ciljno

5 usmerjena, medsebojno povezana in situacijsko ustrezna socialna vedenja, ki se jih naučimo in so pod posameznikovim nadzorom, pa pravita Andolšek in Tomšič (2010).

Glede na to, da se v celotnem magistrskem delu osredotočam zgolj na predšolske otroke in njihovo življenje v vrtcu, izpostavljam še razlago, ki pravi, da obvladovanje socialnih veščin spodbuja primerno klimo v skupini in omogoča sramežljivim otrokom, da se vključujejo v interakcije z drugimi. Hkrati pa agresivnim otrokom pomaga pri reševanju konfliktov (Moravec, 2008).

Razvoj socialnih veščin se dogaja na treh ravneh:

 Osebna raven: gre za veščine oziroma kompetence, ki jih posameznik (otrok) potrebuje za graditev samopodobe, reševanje lastnih konfliktov in izražanje lastnih misli.

 Raven odnosov: gre za veščine, kot so pogajanje in sodelovanje, sklepanje kompromisov, gradnja in vzdrževanje lastnih socialnih mrež.

 Raven širše družbe: gre za veščine, kjer je posameznik občutljiv za druge, s čimer prispeva k dobrobiti države (Rozman, 2006).

1.4.1 Vrste socialnih veščin

H. McGrath in S. Francey (1996) sta raziskovali mlade v šolskem obdobju in skozi praktično udejstvovanje ugotovili, da lahko za socialno kompetenco šolskih otrok izpostavita 6 področij, ki vsebujejo 21 socialnih veščin. Ugotovitve lahko prenesemo tudi na otroke iz predšolskega obdobja, pri čemer moramo ohraniti kritično razmišljanje in upoštevati razvojne omejitve, saj predšolski otroci nekaterih veščin razvojno še niso sposobni usvojiti.

PODROČJE SOCIALNE VEŠČINE

Znati se igrati  upoštevati druge

 znati zmagati

 znati prenesti poraz Biti pozitiven  biti pozitivni zgled

 dajati in sprejemati poklone

Tvegati  približati se in sodelovati

 govoriti pred drugimi

Sodelovati  pogajati se

 ravnati s konflikti in nestrinjanji

 sugerirati in prepričevati

 skupinsko odločati

 upoštevati mnenja drugih

 vključevati druge

Biti zanimiv  pripovedovati/poslušati in spraševati

 zanimivo se pogovarjati Zavzeti se zase  preprečiti, da bi te drugi jezili

6

 ignorirati tistega, ki ti povzroča probleme

 reči »ne«

 prositi odraslega za pomoč

Tabela 1: Področja in socialne veščine (McGarth in Franecy, 1996)

1.4.2 Učenje socialnih veščin

Različne teorije in pristopi zagovarjajo različne načine učenja socialnih veščin. Žižak (2009) v ospredje postavlja teorije socialnega učenja, ki dajejo poudarek učenju z opazovanjem. Croft, Crolla in Mida Briot (2006) pa izpostavljajo tri pomembne vidike, ki jih je potrebno upoštevati ob vsakem načrtovanju dejavnosti. Ti trije vidiki so izziv, sposobnost in povezanost. To

pomeni, da naj bi učenje socialnih veščin potekalo preko izzivov, ki otroke spodbujajo, da jih preizkusijo. Zahtevnost izzivov se prilagodi glede na sposobnosti vseh udeležencev, pazljivo pa je treba izbirati tudi ustrezne metode dela.

Učenje socialnih veščin v osnovi poteka na treh ravneh (Gresham, 1997, v Žižak, 2009) in pomeni:

 usvajanje oziroma učenje socialnih veščin,

 spodbujanje uporabe oziroma vadba veščin,

 omogočanje posploševanja oziroma prenos usvojenih veščin na druge podobne socialne okoliščine.

1.4.3 Trening socialnih veščin

Socialne veščine se razvijajo skozi celotno obdobje otrokovega odraščanja. Vsakič ko ta vstopi v določeno razvojno obdobje, ima poleg usvojenih drugih veščin izboljšane tudi socialne. Poleg tega jih je tudi vedno bolj sposoben ustrezno uporabljati. Kadar govorimo o procesu učenja socialnih veščin, se je potrebno zavedati, da ima ta svojo kontinuiteto, ki jo je potrebno upoštevati pri načrtovanju in kasneje pri izvajanju aktivnosti s tega področja (Andolšek in Tomšič, 2010).

V splošni družbi velja mišljenje, da so socialne veščine nekaj, kar se otrok nauči spotoma, brez posebnega truda. Vendar pa strokovnjaki menijo, da je načrtno učenje socialnih veščin zelo dobrodošlo. Eden izmed njih je Rozman (2006), ki za enega izmed možnih načinov učenja, t.i.

prosocialnega vedenja, imenuje trening socialnih veščin (ang. »social skills training«) oziroma socialni trening (ang. »social training«). Na ta način se preko treninga pridobiva nove spretnosti, poveča se število izkustev in znanj, kar pozitivno vpliva na izboljševanje kompetenc na področju družbenih, odnosnih in osebnih sfer (Metelko Lisec, 2004; Žižak, 2009).

Tudi Andolšek in Tomšič (2010) menita, da je za učenje socialnih veščin zaželeno uporabiti še kakšna druga sredstva. Menita, da na uspešnost precej pripomore uporaba kreativnih medijev.

Otroci se najlažje izražajo preko različnih sredstev, ki jih spremljajo skozi obdobje otroka. Na ta način tudi lažje spoznavajo in razumejo sebe, kar je predpogoj za uspešen vstop v socialno sfero. Najbolj uporabni mediji za otroke so torej:

7

 barve (voščenke, krede, vodenke, barvice, oglje),

 naravni materiali (glina, pesek, zemlja, listje, lubje),

 glasba (inštrumenti, petje, meditativna glasba),

 igrače (plišaste igrače, lutke),

 likovni material (kolaž, lepilo, volna, časopisi),

 gibanje (ples, pantomima),

 slike in fotografije,

 pravljice, knjige,

 maske,

 sanje, imaginacija,

 kuhanje.