Ustvarjalni gib

Vsi ljudje se gibamo in to vsak na svoj način. Lahko bi rekli, da je gibanje vsakega posameznika tako edinstveno kot njegov podpis ali prstni odtis. Gibanje je pomembno za vse vrste dejavnosti. C. Hannaford (2005) pravi, da je gibanje bistveno za vse dejavnosti, v katerih utelešamo sami sebe, naše znanje, razumevanje.

M. Vogelnik (1993) ustvarjalni gib definira kot povezavo med rastjo, zdravjem, lepoto in ustvarjalno dejavnostjo. Pravi, da ustvarjalni gib (oziroma ples) predstavlja aktivno, telesno izrazno in povezovalno sredstvo, ki posamezniku pomaga pri sproščanju napetosti, napadalnosti, togosti in apatiji. S telesom in gibanjem se namreč ta čustva predelajo in izrazijo na popolnoma sprejemljiv način, hkrati pa se posameznik uri v izražanju čustev. Gibanje pa pomaga tudi pri odpravljanju občutka depresije.

B. Kroflič in D. Gobec (1995) menita, da je ustvarjalni gib veliko več kot le neko področje umetnosti, ki se v vzgojno-izobraževalnih institucijah izvaja v okviru plesne vzgoje. Pravi, da je zaželeno, da bi bil ustvarjalni gib vedno bolj uporabljen kot celostna metoda vzgojno -izobraževalnega dela. Vključuje namreč tako psihomotorično in doživljajsko kot tudi spoznavno sestavino. V šoli se ga v ure pouka vedno bolj vključuje kot uspešno motivacijsko sredstvo, kot eno od oblik sprostitvene tehnike in metodo, ki pri otrocih spodbuja ustvarjalno mišljenja. Ustvarjalni gib je eden od načinov učenja, preko katerega se lahko uresničuje sodobno učno načelo, ki zagovarja učenje z vsemi čutili. Otrokom in odraslim namreč nudi možnost neverbalnega izražanja, prejemanja informacij preko sluha, vida in tudi gibanja. Poleg tega pa učenje preko ustvarjalnega giba vedno poteka skozi igro, kar je še posebej zaželeno, kadar gre za učenje najmlajših, predšolskih otrok (Kroflič in Gobec, 1995).

4.1 Vrste plesno-ustvarjalnega gibanja v predšolskem obdobju

B. Kroflič in D. Gobec (1995) pravita, da teh dejavnosti ne moremo striktno ločiti med seboj, saj se njihove prvine med seboj prepletajo. Vsem pa je skupno, da so načrtovane in izvajane tako, da je otrokom v ospredju igra, ki jo spremljajo prijetni občutki, ki so zanjo značilni. Kljub vsemu pa nam spodnja opredelitev lahko služi kot okvir za razdelitev tovrstnih dejavnosti.

4.1.1 Ples in ponazarjanje

Pri plesu gre za prosto gibalno izražanje in ustvarjanje, ki mu lahko rečemo tudi »gibalna izmišljarija«. Da otroke spodbudimo k plesu, lahko uporabimo notranje ali zunanje spodbude.

Kot zunanja spodbuda nam lahko pomaga glasba, ob kateri otrok doživlja ritem in melodijo, ki v njem spodbudita ustvarjalno gibanje. Ustrezne zunanje spodbude pa so lahko tudi različni predmeti (npr. žoga, obroč, ruta, klobuk, elastika …), ki jih otrok uporablja bodisi v odnosu do oblike gibanja ali funkcije predmeta. Kot notranje spodbude za ples pa štejemo različne

21 notranje predstave otrok, ki izhajajo iz njihovih doživetij (npr. gibanja, vedenja živali, literarne, likovne spodbude, podoživljanje čustev …).

Ponazarjanje, ki poleg plesa sodi v to vrsto gibalno-plesne dejavnosti, pa temelji na posnemanju gibanj in različnih oblik v okolju. Posnemanje različnih gibanj in vedenj v vsakdanjem življenju se postopoma razvije v plesni izraz in v pantomimo (Kroflič in Gobec, 1995).

4.1.2 Plesna dramatizacija in uprizarjanje

Plesna dramatizacija in uprizarjanje predstavljata spontano ali usmerjeno gibalno-plesno igro.

Otrokovo plesno ustvarjanje v tem primeru izhaja iz doživljanja zgodbe same ali iz doživljanja likov iz zgodbe. Spodbude, ki jih uporabimo, so lahko resnične ali izmišljene, najbolj pogosto pa gre za uporabo literature, glasbe, kostumov in scenskih pripomočkov ter lutk. Vzgojitelj (ali otrok) vodi otroke s pripovedovanjem (Kroflič in Gobec, 1995).

4.1.3 Rajalne igre Ljudske rajalne igre

Rajalne igre so skupinski ljudski plesi. Večinoma gre za otroške plese, ki vključujejo petje ali govorjeno besedilo, ki besedo in gib povezuje v neko celoto. Najpogosteje se izvajajo v krogu.

Razdelimo jih lahko na igre z vlogami ali igre brez vlog. V rajalnih igrah brez vloge so v igro vključeni vsi otroci in se tudi gibljejo enako. V igrah z vlogami pa ima eden od otrok svojo vlogo z drugačnim načinom gibanja (npr. vrtenje v sredini kroga, hoja v drugo smer kot ostali). Z vključevanjem otroških ljudskih rajalnih iger prispevamo k ohranjanju ljudskega plesnega izročila in bogatimo otrokov odnos do ljudske umetnosti. Najbolj znane ljudske rajalne igre pri nas so: Ringa raja, Trden most, Bela lilija, Potujemo v … (Kroflič in Gobec, 1995).

Ustvarjalne rajalne igre

Različne rajalne igre lahko skupaj z otroki ustvarjamo tudi odrasli sami. Kot izhodišče nam lahko služijo pesmi naših in tujih skladateljev, ljudske in umetne pesmi (ki niso posebej namenjene rajanju) ter različni motivi (npr. iz narave sonce, kača …). Glavne sestavine te vrste gibalno-plesnih dejavnosti so oblikovno enostavni, ponavljajoči se in ne preštevilni motivi, ki so v skladu z izbrano spodbudo (izhodiščem) in z razvojno stopnjo otrok (Kroflič in Gobec, 1995).

4.1.4 Didaktične igre

Na splošno za didaktične igre velja, da preko njih otroci razvijajo sposobnosti in pridobivajo različna znanja, da potekajo po določenih pravilih in so igre že vnaprej oblikovane. V plesni vzgoji jih je bolj malo, zaradi ujemajočih se značilnosti pa k njim prištevamo tudi nekatere rajalne in gibalne igre s pravili, glasbeno-didaktične igre in didaktične igre telesne vzgoje. S posamezno igro otroci razvijajo različne sposobnosti, npr. v ljudskih otroških gibalnih igricah si otroci razvijajo orientacijo v prostoru (Slepe miši), hitro reagiranje (Gnilo jajce), razvijanje matematičnih pojmov (Mati, koliko je ura?) idr. (Kroflič in Gobec, 1995).

22

4.2 Ustvarjalni gib kot način učenja

Kurikulum za vrtce zajema področje umetnosti, katerega del je tudi plesna vzgoja. Omenjeni kurikulum priporoča učenje preko gibanja, saj je gibanje ena od otrokovih primarnih potreb v zgodnjem otroštvu, zato je pomembno, da otrokom ga nudimo dovolj (Kurikulum za vrtce, 1995). Pri ustvarjalnem gibu gre v osnovi za izražanje in ustvarjanje z gibanjem ter za različne gibalne oblike, ki jih ustvarjajo ali so jih v preteklosti ustvarjali otroci. Prav tako sem sodijo tudi tiste gibalne oblike, ki so jih otroci spontano prevzeli od odraslih, ki pa so jih opustili. Primer tega so ljudske gibalne in rajalne igre. Učenje, oziroma za predšolsko obdobje je morda bolj primeren izraz vzgajanje s plesom, se izvaja v igralni gibalni aktivnosti. Bistvo je pravzaprav to, da se otroci igrajo z gibanjem lastnega telesa, igrajo se z gibanjem v skupini. Vse aktivnosti, ki jih otroci v času dejavnosti izvajajo, pa jim predstavljajo igro. Oblikovanje gibanja, izražanje z gibanjem in ustvarjanje z gibanjem so tako zgolj nezavedna posledica njegovega primarnega cilja, to je igrati se. Plesna vzgoja omogoča in spodbuja sodelovanje med posamezniki in istočasno uveljavljanje posameznika v skupini (Kroflič, Gobec, 1995).

Enako meni tudi M. Frostig, ki pravi, da glavni cilj omenjenih dejavnosti ni le spodbujanje motorične sposobnosti in spretnosti. Trdi, da so mnogo bolj pomembne zaradi njihovga vpliva na emocionalni, intelektualni in socialni razvoj otroka. Otrok namreč preko ustvarjalnega giba razvija zavedanje telesa, perceptivne funkcije, govor, višje mentalne funkcije, ustvarjalnost, sposobnosti za šolsko učenje, komuniciranje in interakcijo. Gibalna vzgoja poleg tega spodbuja razvoj samozavedanja in samozavesti (Frostig povzeto po Kroflič, 1992).

V. Geršak (2015) se omenjenim argumentom pridružuje, saj pravi, da je bilo glede tega opravljenih že veliko raziskav, ki poudarjajo pomen uporabe ustvarjalnega giba kot učnega pristopa za otrokov celostni razvoj. Pozitivni učinki pristopa se kažejo predvsem na že omenjenem čustveno-socialnem področju otrokovega razvoja, saj metoda temelji na kooperativnem učenju. Poleg tega pa otroci razvijajo še naslednje psihične funkcije in sposobnosti:

 motorične sposobnosti (koordinacija, ravnotežje, hitrost, moč, gibljivost in natančnost),

 samozavedanje (pridobivanje podobe o sebu, orientacija v lasntem telesu, telesna slika, zavedanje telesa),

 zavedanje prostora in časa,

 govor,

 zaznavanje oblik, gibanj, dogajanj v okolju, senzibilnost za dogajanje v socialnem okolju,

 višje spoznavne funkcije (pomnjenje, predstavljanje, domišljija, mišljenje),

 ustvarjalnost,

 čustveno in socialno prilagojenost (Geršak, 2015).

Tudi Jensen (1998) je gibanje povezal z učenjem, in sicer trdi, da učenje preko gibanja pozitivno vpliva tudi na možganske funkcije. Pravi namreč, da fizična aktivnost, odmor in gibanje

23 dvigujejo raven dobrih kemikalij za razmišljanje, osredotočenost, učenje in spomin. Izpostavi še, da je učenje z gibanjem v zgodnjem otroštvu pomembno zato, ker na ta način pripravi možgane k vzpostavljanju bolj učinkovitih povezav, kar pomaga učenju tudi kasneje, denimo v šoli.

B. Kroflič (1992) je opravila raziskavo na reprezentativnem vzorcu učencev razrednega pouka.

Zanimali so jo učinki plesa in ustvarjalnega giba kot celostne metode poučevanja in učenja glede na nekatere vidike intelektualnega, emocionalnega in socialnega razvoja učencev.

Rezultati so pokazali statistično pomembne korelacije na ustvarjalno mišljenje otrok. Prišla je do ugotovitve, da ustvarjalni gib pozitivno vpliva na učne rezultate, in sicer na motivacijo otrok, njihovo razumevanje učnega gradiva in kvalitetnejše pomnjenje gradiva. Poleg tega pa je pri otrocih zaznati večjo samozavest, boljše medsebojne odnose, večjo strpnost, pozitivno počutje otrok in učiteljev ter večjo ustvarjalnost učiteljev.

Glede na zgoraj naštete različne avtorje, ki zagovarjajo različne teorije, lahko povzamemo, da je gibanje zelo pomembno za otrokov razvoj. Ključno pri tem pa je, da povežemo učenje z gibanjem. Ta kombinacija namreč pozitivno vpliva na veliko področij otrokovega razvoja, saj ima ustvarjanje skozi gib pomembno vlogo pri izoblikovanju pojmovanja samega sebe, razvoju vrstniških odnosov in sodelovanju v skupini ter lažjemu in trajnejšemu razumevanju učne snovi.

4.3 Ustvarjalni gib v povezavi s socialnimi veščinami in interakcijami

Vigotski (1977) pravi, da se socialno vedenje razvija s kognitivnimi veščinami v interakciji z drugimi, ki usmerjajo našo percepcijo, sklepanje, razlago dogodkov ter pričakovanja v zvezi z bodočimi dogodki. Izhaja iz tega, da posameznikove miselne sposobnosti niso prirojene, temveč se razvijajo glede na okolje, v katerem ta odrašča in ima socialne interakcije z drugimi (Thomas, 1992). Kadar torej v dejavnosti otrok načrtno vključimo ustvarjalni gib, jim omogočimo, da se samoizražajo, s tem krepimo sodelovanje, reševanje problemov v skupini, upoštevanje drug drugega, strpnost in prijateljske odnose. Glede na to, da ustvarjalni gib kot učni pristop otrokom odpira možnosti skupinskega dela ter kooperativnega in kolaborativnega učenja, je pozitivna posledica tega močna skupinska dinamika med otroki.

Na področju kognitivne znanosti je Gibbs (2006) zbral in opisal številne empirične dokaze z različnih področij (npr. percepcija, predstavljivost, mišljenje in komunikacija, kognitivni razvoj, čustva, zavest), ki podpirajo utelešenje človekovega uma, tesno povezanost med človekovo telesno, gibalno dejavnostjo in psihičnimi procesi. Najnovejši dokazi o obravnavani povezanosti prihajajo ravno s področja nevroznanosti. Raziskave t. i. zrcalnih nevronov kažejo, da je omenjeni zrcalni nevronski sistem osnova za našo zmožnost osmišljanja percepcij, gibalne dejavnosti in emocij drugih oseb, na kateri temelji pojav empatije in teorije uma (Tancig, 2008).

Plesno-gibalne dejavnosti se izvajajo z večjim številom otrok v skupini. To pomeni, da ta skupina vpliva na vsakega otroka kot posameznika in vsak otrok vpliva na skupino. Naloga vzgojitelja je, da pri načrtovanju upošteva procese skupinske dinamike in hkrati omogoči

24 posameznikom, da se vključijo v dejavnosti in v njih tudi uveljavijo. Pri tem si vzgojitelji in drugi strokovni delavci, ki načrtujejo tovrstne dejavnosti, najbolj pomagajo s praktično pridobljenimi izkušnjami. Pomembno je, da vzgojitelji sproti analizirajo medsebojne odnose med otroki v skupini in odnose skupine in posameznikov do sebe kot vodje. Dejavnosti se pripravijo na tak način, da otrokom omogočimo razvijanje različnih osebnostnih kvalitet, kot na primer empatijo, fleksibilnost, zmožnost dobrega opazovanja, sposobnost vzpostavljanja toplih odnosov z ljudmi in ustvarjalne sposobnosti (Kroflič in Gobec, 1995).

Pri načrtovanju je potrebno upoštevati, da se notranja dinamika skupine odvija na dveh ravneh. To sta zavedna (zaznavna) in nezavedna (nezaznavna) raven. Zavedno raven lahko opazujemo pri vedenju posameznih otrok in njihovih odnosov do vodje, nezavedno pa pri neizrečenih pričakovanjih, upanjih in morebitnih strahovih, ki označujejo določenega posameznika znotraj skupine. Velikokrat imajo otroci težave pri prehodu iz primarne skupine, npr. družine, v sekundarno skupino – vrtec – ali že pri prehodu iz ene vrtčevske skupine v drugo, kjer se jim pridružijo novi vrstniki. Zlasti takrat moramo nameniti večjo pozornost nezavedni dinamiki. Kriza namreč lahko deluje negativno/zaviralno ali pa pospeševalno na razvoj posameznega otroka. Vodja pri tem ne sme biti avtoritativen, saj gibanje ne bo imelo svoje sprostitvene funkcije, prav tako pa ne sme prepuščati otrok k spontani dejavnosti brez njegove zavzetosti (Kroflič in Gobec, 1995).

4.4 Percepcija telesa

Človek je živo bitje, ki ima zavest in sposobnost povezati dogajanje s telesom (in tudi v telesu) z duševnimi dogajanji, te pa uravnavajo možgani in živčni sistem (Južnič, 1998). Kako bo vsak posameznik občutil svoje telo, je glavni vidik samozavedanja in je odvisno tudi od obstoja drugih teles. S telesom se ljudje identificiramo in preko njega predstavljamo ter komuniciramo z drugimi, zato telo predstavlja temelj identitete. Preko njega z različnimi načini izražanja komuniciramo in se udejstvujemo v družbi. Telo namreč preko posredovanja sprejema veliko vplivov iz okolice in jih predelane ali nepredelane tja tudi vrača (Južnič, 1998). Plesno izražanje uporablja enake osnovne možganske funkcije za konceptualizacijo, kreativno izražanje in spomin kot jezikovno izražanje in je pomemben člen v komunikaciji (Barnard, Spencer, 1996).

To je tudi glavni razlog, zakaj posameznik želi svoje telo obvladati in nadzorovati. To je še posebej opazno, kadar želi svoje telo prilagoditi družbenim normam. Telo je s svojimi čuti(li), zaznavami in dojemanji vir človekovih izkušenj, ki jih zbira, preverja in primerja z izkušnjami drugih ljudi ter jih izraža na najrazličnejše načine.