Sodelovanje ali tekmovanje

Živimo v času sprememb. Ljudje se spreminjamo kot posamezniki, spreminja pa se tudi družba v katero smo vpeti. To je privedlo do tega, da so nekatere vrednote izgubile svojo vrednost,

8 druge pa so prišle v ospredje. Kot eno od slednjih lahko izpostavimo tekmovalnost. Odrasli tekmujejo, kdo je lepše oblečen, kdo ima večjo hišo, več avtomobilov, boljšo službo. Prav zato je še toliko bolj pomembno, da se sodelovanja ne potiska na stran in se že najmlajše vzgaja temu primerno. Tako meni tudi kar nekaj avtorjev, ki sodelovanje vidijo kot nekaj, brez česar današnje družbe sploh ne bi bilo. Posamezniki brez sodelovanja z drugimi posamezniki ne morejo preživeti, zato je to vsekakor bolj pomembno od tekmovanja (Perger Kuščer in Razdevšek Pučko, 2005). Pri učenju enega ali drugega so najbolj pomembe izkušnje, saj velja, da več kot bo imel posameznik izkušenj s področja sodelovanja, bolj bo tudi sam tako naravnan in obratno (Kobal Grum idr., 2004).

C. Peklaj (2001) se sklicuje na raziskave različnih avtorjev, ki so pokazale več pozitivnih plati sodelovanja v primerjavi s tekmovanjem. Pravijo, da so s sodelovanjem dosežki boljši, hkrati pa so zaradi sodelovanja ljudje bolj srečni (Kobal Grum idr., 2004).

Vse to pa ne pomeni, da je potrebno v otrocih zatreti tekmovalni duh. Z. Zalokar Divjak (1998) je mnenja, da otroci potrebujejo tudi izkušnje s tekmovanjem in tekmovalnimi dejavnostmi.

Preko njih namreč preverjajo svoje sposobnosti, hkrati pa dobijo priznanje za svoj trud in uspeh. Tistim otrokom, ki zmagujejo, zmaga predstavlja potrditev za trud, medtem ko je za otroke, ki so slabši, tekmovanje lahko motivacija za izboljšanje. Avtorica meni še, da je za otroke pomembno tudi to, da se soočijo tako z uspehom kot neuspehom. Če razvijejo sposobnost, da oba občutka uspešno predelajo, jim bo to koristilo skozi celotno obdobje odraščanja, ki je polno raznih neuspehov, s katerimi se bodo enostavneje soočili. Na tem mestu pa se pokaže tudi pomembna vloga odraslih, ki otroke vodijo in jim pomagajo pri predelovanju občutkov.

1.6.1 Vplivi sodelovanja na otroka

C. Peklaj (2001) navaja pozitivne vplive sodelovanja na več različnih področij. To so področje spoznavnih procesov, področje socialnih odnosov ter čustveno-motivacijsko področje.

M. Perger Kuščer in C. Razdevšek Pučko (2005) pa poleg že omenjenih področij izpostavljata še to, da je sodelovanje pomemben faktor pri razvoju otrokove samopodobe in metakognicije.

Na njiju namreč vpliva pozitivno. Hkrati dodajata še nekaj drugih učinkov, ki se nanašajo na sodelovanje:

 večja priložnosti za povratno informacijo (od vrstnikov, učiteljev/vzgojiteljev),

 pomoč in podpora med člani skupine,

 prevzemanje odgovornosti,

 manjše tveganje v novih situacijah,

 izkušnja odvisnosti in soodvisnosti,

 priložnost za spoznavanje razlik med vrstniki (pogledi in načini reševanja konfliktov),

 učenje poslušanja,

 učenje strpnosti do drugih.

9 1.6.2 Socializacija otrok

»Pod terminom socializacija razumemo vse procese, v katerih se posameznik pripravlja na prevzemanje družbenih vlog« (Flere, 1976, str. 12, v Barle in Bezenšek, 2006, str. 59).

Flere (1976, v Barle in Bezenšek, 2006) pravi, da je potek socializacije popolnoma individualen in različen od posameznika do posameznika. Gre za proces, v katerem posameznik pridobiva različna znanja in spretnosti, ki jih je kasneje sposoben prenesti in uporabljati v svojem življenju, interakciji z drugimi in usklajeno z družbenimi normami. Poudarjena je človekova aktivnosti, ki je zavestna, namerna, organizirana in vključuje dejavnost družbe. Pojma vzgoja in izobraževanje sta tesno povezana s procesom socializacije, saj gre v osnovi za:

 Socializacijo v ožjem smislu: posameznik se uvaja v družbene procese in odnose.

 Kultivacijo: usvajanje duhovnih kvalitet.

 Vzgojo: družba zavestno in namerno uvaja posameznika v družbo in ga spodbuja k usvajanju duhovnih kvalitet.

 Izobraževanje: usvajanje znanja in sposobnosti.

 Dozorevanje: razvoj posameznika skozi določene razvojne stopnje osebnosti, ki se povezujejo z biološkimi, kulturnimi, psihološkimi in družbenimi vidiki.

 Personalizacijo in individualizacijo: razvoj človekove osebnosti, obogatitev njegovih lastnosti, ki ga razlikujejo od vseh drugih posameznikov.

D. Logar (2011) je ena v vrsti strokovnjakov, ki meni, da so strokovni delavci v vrtcu poleg pogosto izpostavljenega spodbujanja celostnega in kontinuiranega razvoja otroka odgovorni tudi za razvijanje otrokovih socialnih spretnosti in veščin. Meni, da je njihova vloga pomembna zato, ker otroci v vrtcu preživijo večji del dneva in imajo zato ogromno časa in nešteto priložnosti za razvoj. Pravi, da otroci največji napredek na čustveno-socialnem področju lahko naredijo v okolju s pozitivno klimo, ki pa jo vzpostavimo:

 s pozitivnim odnosom do soljudi,

 s splošno kulturno ravnijo,

 z vlogo, ki se jo pripisuje izobrazbi,

 z ustrezno organizacijo dela ter življenja v vrtcu.

Za pozitivno klimo vrtca so odgovorni vsi zaposleni, za pozitivno klimo oddelka pa vsi člani oddelka, česar bi se morali zavedati vsi strokovni delavci, ki vstopajo v skupine otrok. Njihov vpliv je najbolj opazen pri razvoju otrokovih socialnih kompetenc, saj na njih vzgojiteljice vplivajo tako s svojo strokovno usposobljenostjo kot tudi s svojo osebnostjo (temperamentom, značajem, vrednotami …).

Okolje je ena od sestavin, ki vplivajo na oblikovanje osebnosti. V povezavi s tem ima torej tudi vrtec pomembno vlogo pri oblikovanju otrokove osebnosti in njegovih prepričanj, vrednot in navad (J. R. Harris, 2007, v Logar, 2011). Poleg tega avtor izpostavi tri področja, ki so med seboj povezana in je za njih značilno, da se razvijajo prav v vrstniški skupini. Gre za socializacijo, razvoj osebnosti in kulturno transmisijo. Otroci si pravzaprav vsi želijo biti uspešni, česar pa se naučijo s posnemanjem tistih otrok, ki to že so in jim predstavljajo zgled. V vrtcu torej niso

10 zgolj strokovni delavci tisti, ki imajo vpliv na socialni razvoj otrok. Veliko (če ne še večjo) vlogo ima pri tem položaj med otroki, saj se med seboj radi primerjajo. Opaženo je, da tisti, ki se družijo z bolj uspešnimi vrstniki, postanejo taki tudi sami. Pri slednjem ni pomembno le dobro mnenje o sebi, temveč pridobivanje konkretnih veščin, ki otroku pomagajo pri njegovi rasti, uspehu (prav tam).

1.6.3 Socialne igre in igre sodelovanja

S. Ambrož (2011) socialne igre definira kot dejavnosti, ki pozitivno vplivajo na razvoj socialnih veščin in na čustveni razvoja posameznika:

 Otroci spoznajo svojo lastno pozicijo v skupini.

 Otroci spoznavajo, kakšen je njihov odnos do neke socialne situacije, ki je ustvarjena z namenom izvajanja socialne igre.

 Otroci morajo predelati vsa pozitivna in negativna čustva, ki se pojavijo z aktivnim sodelovanjem v tovrstni dejavnosti.

 Otroci preko igre spoznavajo sebe in druge.

 Otroci se učijo vzpostavljati odnose z vrstniki.

 Otroci si poiščejo svoj del v skupini in jo začutijo kot del svojega življenja.

Glavni razlog za vpeljavo socialnih iger v življenje v vrtcu je, da se z njihovo pomočjo izboljša uspešnost posameznikov pri vključevanju v socialne interakcije. Otroci v vrtcu imajo socialne igre praviloma zelo radi, saj združujejo igro s humorjem, kar je ključno za uspešno socialno učenje (Ambrož, 2011).

Igre sodelovanja se izvajajo v dvojicah ali v skupinah, kjer morajo člani skupine sodelovati in osebne interese popolnoma zanemariti, če želijo uspešno zaključiti dane naloge. Člani morajo med seboj komunicirati, se dogovarjati, načrtovati delo in vloge ter sprejemati in upoštevati pravila (Jankovič, 2008). Tudi J. Virk Rode in J. Belak Ožbolt (1990) skupino definirata po že omenjenih značilnostih, zraven pa še dodajata, da se v skupini oblikujejo tudi določene delitve statusov in vlog. Navajata pa tudi, da naj vlog ne bi dodeljevali na točno določene člane, saj s tem sodelovalna igra izgublja na kreativnosti in ne išče konstruktivnih rešitev, kar pa vpliva na delo v skupini (prav tam).

V vzgojno-izobraževalnih institucijah je potrebno slediti določenim ciljem in načelom. Ta od strokovnih delavcev zahtevajo, da so igre primerne sposobnostim otrok. Igre s pravili se v skupino vnašajo postopoma, od preprostejših k zahtevnejšim. Preproste igre otrokom omogočajo izkušnjo pomoči in solidarnosti, pomagajo jim spoznati tudi sodelovalne dejavnosti. Z vključenostjo v zahtevnejše sodelovalne igre pa otroci dobijo izkušnje timskega dela, pri katerih se srečajo z dejavnostmi skupinskega reševanja problemskih situacij (Turnšek, 2004).

Cilji iger sodelovanja so (Turnšek, 2004):

- prispevati k boljšemu razumevanju sodelovalnih odnosov: pomagati otrokom, da ugotovijo prednosti sodelovalnega odnosa;

11 - omogočiti otrokom izkušnjo, da je skupinsko delo zanimivo in omogoča zadovoljstvo;

- graditi sposobnosti, ki so potrebne za skupno/timsko reševanje nalog in skupinsko ustvarjalnost (dogovor, načrtovanje dela, razdelitev vlog, vključitev vseh udeležencev v izvedbo, predstavitev);

- navajati otroke, da se učijo osebne interese podrejati interesom skupine in postopno prevzemajo odgovornost za uspeh oziroma neuspeh skupine;

- učenje sodelovanja v različnih sestavah skupine z različnimi otroki.

Socialne igre in igre sodelovanja poleg že naštetih pozitivnih učinkov na udeležence dopuščajo tudi nekaj možnosti za neugoden razplet. Zato je obvezno, da se na vsaki točki izvajanja tovrstnih dejavnosti upošteva načelo proste izbire, oziroma da je otrok v igro vključen prostovoljno (Virk Rode in Belak Ožbolt, 1990: 3). Zavedati se moramo, da sodelovalne in socialne igre v otrocih vzbudijo veliko čustev. Otrok med igro govori o sebi, izraža čustva, vstopa v osebni prostor drugih otrok in obratno, sodeluje z otroki, s katerimi ni konstantno v stiku itd. Vse to so zanj pomembne izkušnje, ki pa so lahko prijetne le, če se zgodijo v kontekstu demokratične komunikacije ter z doslednim upoštevanjem pravic otrok. S tem se strinja tudi N. Turnšek (2004), ki pravi, da moramo biti pri tovrstnih dejavnostih v vrtcu pozorni na prostovoljno udeležbo otrok, pravico do zasebnosti in drugačnosti, spoštovati pa moramo tudi pravico do samoopredelitve, kadar posegamo na področje kulturnih razlik, verskih običajev, norm in vrednot družine (Turnšek, 2004).