Odgovori na raziskovalna vprašanja

Pri odgovarjanju na raziskovalna vprašanja si bom pomagala z opažanji, ki sem jih beležila v času izvajanja dejavnosti, in z odgovori otrok, ki sem jih pridobila z intervjuji.

RV1: Ali in kako raznovrstne dejavnosti s področja ustvarjalnega giba pripomorejo k razvoju socialnih veščin in medsebojnemu sodelovanju otrok?

Ugotovila sem, da so bili otroci na začetku izvajanja dejavnosti precej bolj individualno usmerjeni. Več dejavnosti kot smo izvedli, bolj so med seboj sodelovali in lažje so komunicirali.

Vse to je bilo zaznati že med samo izvedbo dejavnosti.

Izvajanja dejavnosti sem se v osnovi lotila zato, da bi se izboljšala kvaliteta vsakdanjega življenja v vrtcu. Zato sem se tudi osredotočila na obnašanje otrok pri vsakodnevnih opravilih in dejavnostih v vrtcu ter kako sta se spremenila njihovo vedenje in njihove reakcije v vsakdanjih situacijah. S sodelavko sva si v ta namen že pred izvedbo dejavnosti zabeležili situacije, v katerih med otroki prihaja do največ konfliktov:

 v umivalnici, večkrat dnevno,

 pri igri v kotičku dom (manj torbic in telefonov kot otrok, ki bi se s tem igrali),

 v garderobi ob odhodu in prihodu, ko je v njej veliko število otrok (cela skupina),

 za katero mizo in s kom bo kdo sedel pri obrokih,

 ob izvajanju različnih dejavnostih, kjer so opazne razlike med otroki (v hitrosti, spretnosti) in so zato nekateri (mlajši) navadno v napoto ostalim.

37 Otroci so se pred izvedbo dejavnosti prerivali, tekmovali, kdo bo prej pri umivalniku ali kdo si bo hitreje umil roke. Vse to pa je vodilo v prerivanja, zmerjanja in na koncu tudi jok otrok – velikokrat tistih, ki so mirno čakali na vrsto, a so bili vseeno deležni prerivanja. Pogosto je bila umivalnica po uporabi poplavljena, papirnate brisačke pa so ležala ob košu namesto v njem.

Podobno se je dogajalo v garderobi, kadar smo se odpravljali ven. Nekateri otroci so pri obuvanju in oblačenju že zelo spretni, drugi za to potrebujejo več časa in pomoči. Tisti, ki so bili med prvimi pripravljeni, so se zaradi dolgočasenja začeli prerivati, teči po garderobi, s čimer so zelo hitro kakšnega od otrok podrli, se v koga zaleteli in spet je bilo polno prepiranja in jokanja. Zelo podobno se je dogajalo pri izvajanju dejavnosti. Še posebej sva to opazili pri raznih dejavnostih s področja gibanja, saj so bili manj spretni otroci v napoto tistih hitrejšim.

Ti so zato postali nervozni in nesramni in niso pokazali razumevanja za ostale otroke. V kotičkih so se pogosto borili za iste igrače, ki jih seveda ni bilo dovolj za vse. Opazili sva, da so to večkrat delali le z namenom, da so si med seboj nagajali in se dražili. Igrača niti ni bila bistvena. Kadar smo se začeli usedati za mize in pripravljati na katerikoli obrok, so (večinoma deklice) začele z določanjem kje in s kom bo kdo sedel, zakaj one ne želijo sedeti z nekom in podobno. To je seveda znova privedlo do konfliktne situacije, v katero sva morali večinoma poseči s sodelavko.

Po izvedbi dejavnosti se je situacija spremenila. Opazili sva, da najina intervencija ni več potrebna v tolikšni meri, kot je bila prej. Dejansko se lahko za nekaj časa umakneva iz umivalnice, pa se otroci vseeno ne bodo takoj začeli prepirati. Starejši pomagajo mlajšim pri doziranju mila in pri trganju brisačk. Pa tudi fantje, ki se še vedno radi malce prerivajo, so bolj pazljivi in tega ne počnejo, kadar so prisotni mlajši otroci. Tudi otroci, ki so sicer bolj tihi in hitreje začnejo jokati, se zdaj že postavijo zase in povedo, ko jim kaj ni všeč in ne pridejo takoj do naju. Nekateri starejši otroci so pokazali več razumevanja do mlajših otrok in jim večkrat celo pomagajo. Je pa res, da so spremembe najbolj opazne pri deklicah, dečki se raje umaknejo, a sva opazili, da so tudi bolj potrpežljivi in razumevajoči, kot so bili. Pri obrokih se sicer še vedno za mizo skupaj usedejo tisti, ki so boljši prijatelji, a sprejmejo tudi ostale in ne protestirajo preveč, če ni po njihovo. Tudi sicer sva opazili, da so se otroci ob nastanku konflikta sposobni večkrat dogovoriti sami. Potrebno pa je opozoriti, da k vsemu temu niso pripomogle le dejavnosti ustvarjalnega giba, a so na te spremembe vsekakor vplivali tudi drugi dejavniki. Otroci so starejši in skupaj nekoliko dlje časa, bolj so se navadili drug na drugega, učijo pa se tudi iz situacij samih. Kljub temu pa menim, da so imele dejavnosti s področja ustvarjalnega giba pomembno vlogo pri učenju socialnih veščin.

Na podlagi teh opažanj lahko odgovorim na prvo raziskovalno vprašanje, in sicer da so dejavnosti s področja ustvarjalnega giba pozitivno vplivale na razvoj socialnih veščin pri otrocih in na sodelovanja med otroki v oddelku. Ugotovitve, ki so posledica opazovanja, potrjuje tudi analiza intervjujev. Večino vprašanj v intervjuju lahko povežemo prav z ugotavljanjem uporabe socialnih veščin in komunikacije v oddelku. Otroci so si bili pri odgovorih pred izvedbo dejavnosti enotni, da v vrtcu imajo prijatelje, s katerimi se skupaj igrajo in dobro razumejo. A so bili njihovi odgovori osredotočeni zgolj na enega prijatelja ali na neko stalno skupino otrok.

Na vprašanje, s kom se najraje igrajo, so se njihovi odgovori glasili:

38

 »S puncami pa Matevžem.«

 »Z Rebeko pa Brino, Zalo, pa Tajo.«

 »Z Rebeko.«

En deček pa odgovora ni dal oziroma je skomignil z rameni. Zanimivo se mi zdi to, da so prav vsi natančno poimenovali prijatelje, s čimer so jasno povedali, da vsi otroci iz skupine niso njihovi prijatelji.

Po izvedbi dejavnosti pa so se njihovi odgovori spremenili:

 »Z vsemi.«

 »Včasih smo se sam punce igrale, zdj pa tud fantom pustimo, da se z nami igrajo.«

 »S Tristanom, Vidom, ah kr z vsemi.«

 »S Panom.«

Opazila sem, da sta mlajša otroka šele po dejavnostih imenovala otroke poimensko. To nakazuje na to, da smo z izvedenimi dejavnostmi prispevali k temu, da so se tudi mlajši otroci vključili v skupino in se povezali s starejšimi.

Kot sem omenila v teoretičnem delu, se ljudje vsakodnevno srečujemo z uporabo socialnih veščin, zato je pomembno, da so otroci vpleteni v čim večje število socialnih interakcij, saj je to najboljši način za urjenje le-teh. Da to dosežemo, pa je potrebno zapustiti cono udobja in se kdaj pa kdaj vplesti tudi v konflikte, saj se na ta način učimo njihovega reševanja in ustreznega odzivanja. Tudi B. Benkovič (2011) meni, da se na ta način razvija otrokovo socialno spoznavanje. To pa najlažje dosežemo tako, da imamo socialne interakcije z različnimi ljudmi, tudi tistimi, s katerimi si morda socialnih interakcij ravno izogibamo. Otroci za prijatelje razumejo tiste, s katerimi se ne zapletajo v (pogoste) konflikte. Damon in Selman (v Warden in Christie, 2001) pravita, da otroke pri izbiri prijateljev vodi socialni status vrstnikov. Torej vrstnike, ki nudijo pomoč, se večkrat igrajo z njim in tudi živijo blizu, otroci označijo za prijatelje (prav tam).

Podobno meni tudi Rozman (2006), ki pravi, da so socialne veščine kompetence, »s katerimi posameznik uresničuje svoje namene, ti pa ga vodijo k uresničevanju in zadovoljevanju svojih potreb v socialnem okolju«.

Glede na to, da smo na podlagi odgovorov ugotovili, da so otroci po izvedenih dejavnostih izboljšali načine reševanja konfliktov, se je med njimi izboljšala tudi komunikacija. Zanimivo je to, da se je nivo komunikacije spremenil v tolikšni meri, da konfliktov otroci ne zaznajo več kot problem, ampak preprosto kot način komuniciranja. Deček je pred izvedbo dejavnosti rekel, da se včasih tudi stepejo, potem pa je rekel, da do konfliktov sploh ne prihaja. Deček je pred izvedbo dejavnosti odgovoril, da na konflikte odgovori z jokom ali jezo. To pomeni, da otrok še ni dosegel popolnega občutka varnosti v skupini ali da preprosto nima dovolj razvitih socialnih veščin, da bi se v nastali situaciji ustrezneje odzval. Pomemben je tudi podatek o starosti otroka. Gre za dečka, starega 4 leta, zato dopuščam možnost, da še ni sposoben obvladovati svojih čustev in je to razlog za njegove reakcije ob konfliktih. Čustvena zrelost se

39 pri tej starosti še oblikuje, zato je pomembno, da otroke z ustreznimi dejavnostmi spodbujamo k temu, da napredujejo na vseh področjih svojega razvoja. Po izvedbi dejavnosti je deček svoj odgovor spremenil, in sicer pravi, da so »drugače vsi prijatelji« in »se ne kregajo«. Ko sem želela izvedeti, kako zdaj rešujejo morebitne spore, je odločno povedal, da do sporov ne prihaja več, zato načinov reševanja sporov pred in po izvedbi dejavnosti med seboj ne morem primerjati. Lahko pa se navežem na ugotovitve z opazovanja dejavnosti. Tam sem opazila, da konflikte lažje rešujejo sami in jih zato niti ne zaznajo več kot konflikt.

Tudi odgovori 4-letne deklice govorijo, da je pred izvedbo dejavnosti k reševanju konfliktov pristopila na neustrezen način, in sicer tako, da je težavne otroke »napodila stran«. Tudi njen način reševanja konfliktov se je sčasoma spremenil, kar pripisujem napredku pri socialnih veščinah.

Ugotovila sem, da vnašanje dejavnosti s področja ustvarjalnega giba pozitivno vpliva na razvoj socialnih veščin in sodelovanje med otroki.

RV2: Ali bo vključevanje ustvarjalnega giba v skupino pripomoglo k sproščenosti otrok in na kakšen način se bo to kazalo?

V času izvajanja dejavnosti sem opazila, da so otroci postali bolj sproščeni, večkrat kot smo kakšno dejavnost izvajali. Prav tako so sprva pri vsaki dejavnosti potrebovali nekaj časa, da so se dovolj sprostili, se sploh vživeli v samo dejavnost in bili pri tem ustvarjalni. Določeni otroci, ki se – še posebej govorno – težko izpostavijo, so bolj sramežljivi in neradi v središču pozornosti, so se med izvajanjem gibalnih dejavnosti odprli in dobesedno zaživeli. To se je pokazalo tudi pri vsakdanjem življenju v vrtcu. Izpostavila bi eno deklico, ki je bila pred izvedbo projekta bolj zadržana. Pri njej ni šlo za to, da bi jo otroci namenoma odrivali od sebe, ampak se je sama umikala in se najraje igrala individualne igre. Zdelo se mi je, kot da je ves čas nekoliko napeta in pod stresom. Že med samo izvedbo dejavnosti sem opazila, da se dobro počuti in rada sodeluje v tovrstnih dejavnostih. Domnevam, da zato, ker je bilo precej dejavnosti vseeno individualno usmerjenih, čeprav so jih delali skupaj. Poleg tega se ni bilo potrebno govorno izpostavljati. Po izvedbi dejavnosti je sedaj deklica v komunikaciji z drugimi bolj sproščena in zgovorna, našla si je tudi dve zaveznici, s katerima se vsakodnevno igra, skupaj sedijo za mizo pri obrokih, se držijo za roke na sprehodih in so postale prave prijateljice.

Tudi večina ostalih otrok je po izvedbi dejavnosti bolj pripravljena na sodelovanje in ustvarjanje že takrat, ko jim novo dejavnost predstavimo prvič, ne glede na to, s katerega področja ta dejavnost je.

RV3: Ali bo zaznati vpliv ustvarjalnega giba na samopodobo otrok in kako se bo to izražalo v skupini?

Kot sem zapisala v teoretičnem delu naloge, lahko otroke, ki nimajo razvite dobre samopodobe, v skupini prepoznamo po tem, da se drugih otrok izogibajo, z njimi nimajo stika in se najraje umikajo ob steno. Po prostoru se gibljejo tako, da nam konstantno dajejo občutek,

40 da so majhni, nepomembni in vsem v napoto. Tudi o svoji fizični podobi nimajo dobrega mnenja in so zato občutljivi na vsako pripombo glede njihove podobe (Tomori, 1990).

Ko smo začeli z omenjenimi dejavnostmi, je bilo v naši skupini v vrtcu kar nekaj takih otrok.

Eno deklico, ki je posebej izstopala, sem izpostavila že pri odgovarjanju na eno od prejšnjih raziskovalnih vprašanj. Je bilo pa v skupini še nekaj podobnih otrok, ki so se tekom dejavnosti sprostili in po mojem mnenju tudi izboljšali samopodobo. Napredek je opazen predvsem pri vsakdanjih aktivnostih. Pri opazovanju samopodobe sva bili s sodelavko posebej pozorni na 3 otroke, ki so vedno sledili večini, niso sodelovali v dejavnostih, kjer so se morali izpostaviti, so imeli malo prijateljev oziroma so težko sklepali nova prijateljstva – recimo z otroki iz drugih skupin. Izbrali sva si torej otroke, za katere sva predvidevali, da niso pretirano samozavestni in se njihova podoba razvija negativno namesto pozitivno. Večina njihovih interakcij z drugimi otroki se je končala z jokom.

Po izvedbi dejavnosti sva opazili, da se vedno bolj opogumljajo tudi pri dejavnostih, kjer je vsa pozornost izključno na njih. Poleg tega ti otroci niso več tako zadržani pri druženju z drugimi otroki, se pa še vedno raje družijo z otroki iz svoje skupine in se umaknejo takoj, ko je to mogoče. Sicer pa so otroci bolj odprti in zgovorni, njihovo glavno sredstvo komuniciranja pa ni več jok, ampak se raje umaknejo, vedno pogosteje pa že tudi jasno povedo svoje mnenje in ga ustrezno zagovarjajo.

Prav tako se stopnja otrokove samopodobe kaže tudi v načinih, kako se odziva v konfliktnih situacijah: ali do njih pristopi samozavestno ali se brani z napadom. Tudi tukaj sem opazila spremembe, in sicer tako v praksi in vsakodnevnih situacijah kot tudi v odgovorih v intervjujih.

Otroci so se namreč pred izvedbo dejavnosti na situacije odzivali neustrezno, bodisi z jokom ali napadom, kar je potem sprožilo še večji konflikt in slabo voljo. Zdaj pa otroci zaradi bolj razvitih socialnih veščin in boljše samopodobe izbirajo mirnejše tehnike, kar posledično znova vodi v boljšo samopodobo. Otroci se namreč – kadar jim samostojno uspe rešiti potencialno

»nevarno« situacijo – v svoji koži dobro počutijo, kar izboljša tudi njihovo samopodobo. Gre torej za nek sklenjen krog, kjer vsa raziskovalna področja medsebojno vplivajo eno na drugo.

Na podlagi opažanj torej lahko odgovorim tudi na tretje raziskovalno vprašanje, in sicer da so dejavnosti s področja ustvarjalnega giba na razvoj samopodobe vplivale pozitivno.

RV4: Kako se bo vnašanje dejavnosti s področja ustvarjalnega giba izražalo v splošni klimi skupine?

Velik prispevek k vnašanju pozitivne klime so prinesle različne igre, ki smo jih v skupino vpeljali ravno z namenom, da se preko igre otroci povežejo in posledično izboljšajo splošno klimo oddelka. Otroci so vse igre sprejeli dobro in se jih še vedno radi igrajo na lastno pobudo.

Omenili so jih celo v intervjuju, in sicer je deček rekel, da mu je v vrtcu všeč, ko »se igrajo vsi skupi kšne igrce v krogu«.

Otroci so na vprašanja o počutju pred in po izvedenih dejavnostih večinoma odgovorili z

»dobro« in »v redu«. Ena deklica pa je odgovorila celo, da je »vesela«. Iz tega lahko sklepamo,

41 da se otroci v vrtcu že pred izvedbo dejavnosti niso počutili slabo, se pa odgovori po izvedbi dejavnosti vseeno nekoliko razlikujejo. Odgovori so postali opazno bolj iskreni, uporabili so tudi besedo »ful«, ki je njihovo trditev še bolj podkrepila. Eden od otrok pa je celo rekel, da mu prej ni bilo tako všeč, zdaj pa mu je. Odgovori pred izvedbo dejavnosti pa so v primerjavi s tistimi po izvedbi dajali občutek, da so izrečeni avtomatsko, ker so otroci že kar nekoliko navajeni, da na vprašanja tega tipa odgovorijo z »dobro« ali »v redu«.

Že pri enem od prejšnjih raziskovalnih vprašanj sem ugotovila, da se je izboljšala splošna sproščenosti otrok, kar je pripomoglo tudi k občutni spremembi v sami klimi oddelka. Večja sproščenost in boljše sodelovanje med otroki pa pripomoreta tudi k zavedanju, da smo kot skupina sposobni morebitne konflikte uspešno reševati na ustrezen način. Prav tako so otroci napredovali v socialnih spretnostih in izboljšali svoje socialne veščine, kar zagotovo vpliva tudi na prijetnejšo klimo oddelka, saj opazimo manj agresivnega vedenja med otroki, kar vsekakor na počutje otrok v oddelku ne vpliva pozitivno.

Glede na zgornje ugotovitve lahko odgovorim, da se je splošna sproščenost otrok v času izvajanja dejavnosti s področja ustvarjalnega giba izboljšala. To je pripeljalo tudi k občutni spremembi v sami klimi oddelka. Večja sproščenost in boljše sodelovanje med otroki pa pripomoreta tudi k zavedanju, da smo kot skupina sposobni morebitne konflikte uspešno reševati na ustrezen način.