Samopodoba

Samopodoba predstavlja posameznikovo mnenje o sebi, svojih sposobnostih in svoji vrednosti. Predstavlja tudi temelj, od katerega so odvisne reakcije posameznikov na vsakdanje situacije. Natančneje samopodoba predstavlja organizirano celoto nekih lastnosti, potez, občutij, podob, stališč, sposobnosti in drugih psiholoških vsebin. Za njih je značilno, da (Kobal, 2000):

 jih posameznik na različnih stopnjah razvoja in v različnih situacijah pripisuje samemu sebi,

 tvorijo referenčni okvir, s katerim posameznik uravnava in usmerja svoje ravnanje,

 so v tesni povezavi z obstoječim vrednostnim sistemom posameznika ter z vrednostnim sistemom ožjega in širšega družbenega okolja,

 so pod nenehnim vplivom delovanja obrambnih mehanizmov, nekakšne membrane med nezavednim in zavestnim, ki prepušča le tiste vsebine, ki so sprejemljive za posameznikov jaz.

Samopodoba je lahko pozitivna ali negativna. Definitivno ni samoumevno, da imajo vsi posamezniki o sebi dobro mnenje. To je dolgotrajen proces, katerega rezultat se pridobi sčasoma in s pomočjo različnih situacij. Otroci se s pozitivno samopodobo ne rodijo, oblikovanje le-te pa poteka in se razvija skladno z otrokovim psihičnim razvojem in z njegovo konstantno interakcijo z okoljem (Kobal, 2000, str. 46). Youngs navaja šest temeljnih področij, ki imajo močan vpliv na samopodobo posameznikov (Youngs, 2000):

 Občutek fizične varnosti posameznik doseže takrat, ko ga ni strah, da bi ga kdo poškodoval ali kakorkoli drugače zadal fizično bolečino. Še vedno pa je prisotna skrb za lastno zdravje in dobro počutje v svojem telesu.

 Občutek čustvene varnosti posameznik doseže takrat, ko je prepričan, da ga nihče ne bo ponižal, razvrednotil ali kakorkoli drugače verbalno napadel. V takem okolju je oseba sposobna predelati svoje strahove, saj se ne počuti ogroženega s strani okolice.

 Občutek identitete posameznik doseže takrat, ko do sebe vzpostavi spoštljiv odnos, ko se zaveda svojih občutkov, želja in misli. Takrat je sam sebi prijatelj in ne tekmec.

 Občutek pripadnosti posameznik doseže takrat, ko je sprejet s strani drugih in z njimi čuti povezanost. Do tega pride, ko skupaj sodelujejo, se sprejemajo in postanejo prijatelji. Povezanost se ohrani tako, da vsi člani čutijo, da so cenjeni in spoštovani.

 Občutek kompetentnosti posameznik doseže takrat, ko postane vztrajen, ne obupa in ima samozavest, da zmore. Sprejema tudi področja, na katerih je manj kompetenten, ampak mu predstavljajo izziv.

 Občutek poslanstva posameznik doseže takrat, ko spozna, da je koristen in da ima njegovo življenje nek namen, zato sledi svojim ciljem z namenom, da jih doseže, izpolni.

Vsakršne ovire je sposoben sprejeti in jih predelati, saj je pozitivno naravnan.

Samopodoba in samospoštovanje sta dve različni stvari. Je pa samospoštovanje zelo pomembno pri pozitivni samopodobi. Pomeni pa to, da posameznik zaupa v lastne vrednote

17 in da osebno življenje, svojo srečo, lastne misli ter želje postavlja na prvo mesto. To je aktivnost, ki dolgoročno vodi v zdrav občutek prijateljstva v odnosu z drugimi (Youngs, 2000).

Otroke, ki nimajo razvite dobre samopodobe, v skupini lahko prepoznamo po tem, da se drugih otrok izogibajo, z njimi nimajo stika in se najraje umikajo ob steno. Po prostoru se gibljejo tako, da ves čas dajejo občutek, da so majhni, nepomembni in vsem v napoto. Tudi o svoji fizični podobi nimajo dobrega mnenja in so zato občutljivi na vsako pripombo glede njihove podobe (Tomori, 1990). Samopodoba in samospoštovanje sta dve različni stvari, ki pa sta med seboj povezani. Samospoštovanje je namreč zelo pomembno pri oblikovanju pozitivne samopodobe. Predstavlja posameznikovo zaupanje v lastne vrednote in to, da osebno življenje, svojo srečo, lastne misli ter želje postavlja na prvo mesto. To je lastnost oziroma aktivnost, ki dolgoročno vodi v zdrav občutek prijateljstva v odnosu z drugimi (Youngs, 2000).

3.1 Razvoj samopodobe

Samopodoba se začne razvijati šele nekje med 26. in 30. mesecem otrokove starosti. To izhaja iz predpostavke, da se otroci šele takrat dejansko začnejo prepoznavati kot nekdo, ki ima svojo osebnost in telo (Kobal, 2000, str. 46). V predšolskem obdobju se otrokova samopodoba še precej spreminja in prilagaja glede na okolje in ostale okoliščine, v katerih se otrok v določeni situaciji nahaja. Njegova samopodoba je sprva enostavna in se osredotoči izključno na telesne vidike (sem lep, priden), šele tekom procesa odraščanja pa postane povezana tudi s socialnimi in psihološkimi vidiki (Žibert, 2011).

Samopodoba močno vpliva na ravnanje in odzivanje posameznika. Lahko se ji pripiše kar motivacijska vloga, zato je pomembno, ali ima posameznik pozitivno ali negativno samopodobo. Od nje je namreč odvisno, kako oseba zaznava svojo osebnost, svoje sposobnosti in potrebe, ali spoštuje samega sebe, zase skrbi, si ne dovoli, da bi ga drugi razvrednotili, ne zanemarja svojih sposobnosti. Ceni svoje osebnostne lastnosti (telesne, temperament, značaj) in svoje sposobnosti (Kompare in drugi, 2012).

Za ljudi s pozitivno samopodobo je značilno, da (Kompare in drugi, 2012):

 se bolj konstruktivno soočajo z duševnimi obremenitvami,

 se lažje razvijajo in ohranjajo zdrave in zadovoljive medsebojne odnose ter so bolj pripravljeni sodelovati,

 so bolj sočutni z drugimi,

 so bolj neodvisni, saj ne potrebujejo konstantnega odobravanja drugih,

 so odgovornejši za svoja dejanja,

 so pogumnejši in bolj radovedni pri sprejemanju novih izkušenj in izzivov,

 si postavljajo visoke, a dosegljive cilje.

Na oblikovanje samopodobe najbolj vplivajo lastne izkušnje posameznika s samim seboj in z okoljem. Največji učinek pa imajo izkušnje, ki jih otroci pridobijo v družinskem okolju, saj te postavijo temelje, na katerih se samopodoba gradi. K dobri samopodobi doprinesejo tudi odnosi z drugimi ljudmi in njihovo vrednotenje. Največkrat so to ljudje, na katere so otroci tudi

18 čustveno navezani in jim predstavljajo pomembne osebe. To so lahko poleg primarne družine drugi sorodniki, vrstniki, vzgojitelji in vzorniki (Kompare in drugi, 2012).

Samopodoba otroka se torej začne oblikovati v času otroštva in je odvisna od otrokovega vrednotenja samega sebe in vrednotenja drugih. Razvoj samopodobe poteka od:

 enostavne k razčlenjeni,

 od spremenljive k stabilni,

 od konkretne k abstraktni,

 od absolutne k primerjalni,

 od javne k zasebni (Žibert, 2011).

Na razvoj otrokove samopodobe vplivajo:

 kognitivni dejavniki, ki posegajo v oblikovanje otrokove samopodobe že pri šestem letu starosti ter pomembno vplivajo na razvoj ostalih otrokovih sposobnosti;

 telesni dejavniki;

 izobraževalni dejavniki, ki na razvoj samopodobe vplivajo ob vstopu v šolo ter vse do prehoda v višjo stopnjo osnovnošolskega izobraževanja in nastopijo v sklopu otrokovega socialnega razvoja (Juriševič, 1999).

3.1.1 Primeri, ki vplivajo na razvoj pozitivne samopodobe

1. primer: Otrok v starosti okrog 2 let se je začel zavedati, da z mamo (ali očetom) nista ena oseba, ampak da je on svoja oseba z lastno identiteto. To zavedanje imenujemo avtonomija otroka. Z roko v roki z avtonomijo otroka pridejo tudi »izpadi trme«, ki pa ne pomenijo, da je otrok nevzgojen. To so zgolj oblike vedenja, preko katerih otrok išče načine za razvijanje svoje samostojnosti. Za razvoj pozitivne samopodobe je pomembno, da odrasli otroku pustijo, da uveljavlja svojo voljo in moč tako, da mu nudijo možnost soodločanja in izbiranja. Seveda na primeren način (Youngs, 2000).

2. primer: Otrok v starosti okrog 3 let potrebuje za razvoj pozitivne samopodobe veliko potrditve za svoja dejanja. V različnih dejavnostih vztraja že kar nekaj časa in vanje vloži veliko truda. Za svoj uspeh in trud pričakuje potrditev in povratno informacijo odraslih.

Njihova naloga je, da mu dajo občutek, da je sposoben. Otroci so v tej starosti zelo radovedni in radi raziskujejo okolje in okolico, v kateri živijo. Zelo jih zanimajo tudi ljudje, zato jih pogosto »zasujejo« z vprašanji. Naloga odraslih je, da na ta vprašanja nenehno odgovarjajo, ne glede na to, da isto vprašanje lahko vprašajo večkrat (Youngs, 2000).

3. primer: Otrok, star okrog 4 leta, se zanima za opravljanje enostavnih zadolžitev.

Najbolje je, če zanimanje za to izrazi sam in si recimo pospravi posteljo in igrače, pripravi mizo pred obrokom. Naloga odraslih v tem primeru je, da so s tem, kar je otrok naredil, zadovoljni in ga vedno pohvalijo. V primeru, da je nekaj res slabo narejeno, je njihova dolžnost ta, da otrokom pokažejo, kako morajo stvar izboljšati za naslednjič.

Na ta način spodbujajo otrokovo iniciativnost in utrjujejo zdravo samopodobo (Youngs, 2000).

19 4. primer: Otroku, staremu okrog 5 let, mama predstavlja cel svet, zato je njeno mnenje zanj zelo pomembno in ji je pripravljen ustreči v vsem. Svoja čustva izkazuje in prenaša tudi na vzgojiteljice. Otroci si želijo biti samostojni in dobri v vsem, česar se lotijo.

Njihov glavni cilj je »biti priden«, zato za vsako stvar prosijo za dovoljenje. Starši jih morajo na poti k samostojnosti podpirati in jim dovoliti, da se tega naučijo. V tem obdobju se razvije tudi občutek varnosti, ki je eden od temeljev za dobro samopodobo (Youngs, 2000).

5. primer: Otroci, stari okrog 6 let, imajo občutek, kot da so vladarji sveta. Vso pozornost preusmerijo nase in si želijo svobode. Kljub vsemu pa se morajo zavedati, da v družbi obstajajo določene omejitve in pravila. Naloga odraslih je, da otrok ne primerjajo med seboj, saj je za njih pomembno, da dobijo občutek individualnosti. Po potrebi se jim ponudi pomoč in se jih usmeri (Youngs, 2000).

3.2 Telesna samopodoba

Otroci svojo predstavo o sebi sestavljajo skozi lastno telo. Zato tudi telesna samopodoba ni zanemarljiva in velja za pomemben člen pri oblikovanju splošne samopodobe. Kadar otroci svoje telo sprejemajo, je to neposredno povezano s samospoštovanjem. Otroci lahko zadovoljstvo s svojim telesom doživljajo preko različnih vidikov. Lahko so zadovoljni z zunanjim izgledom svojega telesa ali pa z njegovo zmogljivostjo. Vseeno je, za katero značilnost telesa gre, le da je ta vrednotena pozitivno (Tomori, 1990).

Prvo okolje, ki pomembno vpliva na otrokovo telesno samopodobo, je domače okolje in odnos staršev. Je pa tudi okolje tisto, ki ima pri oblikovanju le-te pomembno vlogo. Z vstopom otroka v vrtec ima otrok na voljo popolnoma drugačne priložnosti za spoznavanje sveta. Vzgojitelji (in kasneje v šoli učitelji) s spodbudnim okoljem krepijo otrokovo samozavest in mu na ta način zagotovijo situacije, v katerih se otrok počuti sproščeno. Naloga odraslih v tovrstnih institucijah je, da za otroke ustvarijo pogoje, ki so najbolj optimalni in ugodni za preizkušanje lastnih spretnosti in sposobnosti z različnimi gibalnimi dejavnostmi. Poleg ugodja, ki ga dosežejo, pa jim vrstniki nudijo referenčni okvir, znotraj katerega lahko svoje dosežke primerjajo z njihovimi (Youngs, 2000).

Kadar je govora o negativni telesni samopodobi, se je potrebno zavedati, da je ta značilna bolj za deklice kot dečke, saj pri slednjih samo dozorevanje ni tako zelo telesno izrazito in ne prinese tako očitnih sprememb na fizični pojavi (Juriševič, 1999a; Witkin, 1999). Obstaja še nekaj znanih razlik:

 deklice so se prej pripravljene strinjati kot dečki in so pogosteje pripravljene pomagati drugim,

 deklice se za odnose med ljudmi pa tudi za videz zanimajo bolj kot dečki,

 deklicam je pogosteje tesno pri srcu kot dečkom,

 deklice se na svoje intuitivne sposobnosti zanašajo bolj kot dečki,

 deklice začnejo komunicirati z besedami prej kot dečki; prej tudi spregovorijo in začnejo razvijati bralne sposobnosti,

20

 dečki so telesno močnejši kot deklice,

 dečki so po navadi bolj dejavni kot deklice,

 dečki so po navadi bolj agresivni in impulzivni (Juriševič, 1999; Witkin, 1999).