V vprašalniku smo spraševali, ali imajo šole poleg dodatnih ur slovenščine, ki pripadajo priseljenskim učencem prvo in drugo leto po prihodu iz tujine in jih financira MIZŠ, razvite še katere od spodaj naštetih specifičnih programov za podporo pri vključevanju priseljenskih učencev. To pomeni, da smo zelo natančno navedli, da nas ne zanimajo ure slovenščine, ki pripadajo priseljenskim učencem, temveč nas zanimajo samo specifične (kompenzacijske/podporne/dodatne/inovativne) oblike pomoči oz. aktivnosti, ki jih šole oblikujejo in izvajajo pri vključevanju priseljenskih učencev, in niso del obveznega osnovnošolskega programa. Med specifične programe smo sicer uvstili tudi dve dejavnosti iz razširjenega programa (dopolnilni pouk ter individualno in skupinsko pomoč učiteljev ali svetovalnih delavcev), ki ju je šola dolžna ponuditi, v katerega pa se učenci vključujejo prostovoljno. Želeli smo namreč preveriti tudi delež šol, v katerih se priseljenski učenci vključujejo v programe, ki jih je šola dolžna ponuditi, medtem ko drugih specifičnih programov za pomoč priseljenskim učencem šola ni dolžna ponuditi.
Pri tem vprašanju je bilo možnih več odgovorov.
113
Graf 2:Konkretni specifični programi za podporo pri vključevanju priseljenskih učencev, ki se izvajajo v šolah
Strokovni delavci so poleg že navedenih trditev (tj. specifičnih programov) v vprašalniku navedli še nekatere druge specifične programe, ki jih izvajajo, vendar se je njihov odgovor pojavljal trikrat ali manj, zato jih nismo posebej grafično obdelali. Ti programi so še: interesna dejavnost (1 odgovor), prostovoljno delo študentov (3 odgovori), projekt Popestrimo šolo (3 odgovori), drugi projekti (1 odgovor), vključevanje v dejavnosti Centra za mlade (1 odgovor) in vključevanje učencev v skupine socialnih veščin (1 odgovor).
Iz grafa 2 je razvidno, da največ šol izvaja dopolnilni pouk, pomoč vrstnikov ter individualno in skupinsko pomoč učiteljev ali svetovalnih delavcev. Osnovne šole izvajajo zgoraj navedene specifične programe v vseh območjih Slovenije v približno enakem deležu (preglednica 5, poglavje 4.6). Tudi v različno velikih šolah (glede na število vseh učencev) so ti specifični programi najpogosteje izvajani. Dopolnilni pouk za priseljenske učence sicer pogosteje izvajajo manjše šole, ki imajo v povprečju manj priseljenskih učencev (preglednica 10, poglavje 4.7 ).
Eden od razlogov, da največ šol izvaja dopolnilni pouk, individualno in/ali skupinsko pomoč učiteljev in svetovalnih delavcev, je verjetno dejstvo, da mora šola
114
dopolnilni pouk ter individualno in skupinsko pomoč učiteljev ali svetovalnih delavcev obvezno ponuditi vsem učencem po 26. členu Zakona o osnovni šoli, saj spadata v razširjeni program osnovne šole, v katerega pa se učenci vključujejo prostovoljno in na podlagi soglasja staršev/skrbnikov, ki se odločijo, ali bo učenec vključen v katerega od teh programov. Kljub temu naši podatki kažejo, da se priseljenski učenci vključujejo v dopolnilni pouk na 68,1 % šolah, individualno in skupinsko pomoč učiteljev ali svetovalnih delavcev pa prejemajo na 60,1 % šolah. To pomeni, da nekateri priseljenski učenci prve generacije ne obiskujejo dopolnilnega pouka oz. niso deležni individualne in skupinske pomoči učiteljev ali svetovalnih delavcev. Eden od razlogov je zagotovo dejstvo, da so programi, ki jih izvaja največ šol (npr. dopolnilni pouk, individualna in/ali skupinska pomoč učiteljev in svetovalnih delavcev, tutorstvo itd.) tudi manj zahtevni programi, ki ne potrebujejo tako temeljitega načrta oz. priprave in je njihova izvedba zato enostavnejša in tako najbolj pogosta. S tem se strinja tudi Dragica Motik (2013), nekdanja svetovalka na ZRSŠ na področju zdomci, izseljenci in priseljenci, ki meni, da priprava in izvedba zahtevnejših specifičnih programov (kot npr. uvajalnica, pripravljalnica ali mentorstvo) zahteva temeljit načrt dela s priseljenskimi učenci. To pa seveda pomeni veliko dodatnega dela in truda učiteljev ter drugih strokovnih delavcev, ki delajo s temi učenci (D. Motik, osebna komunikacija, september 2013). To je verjetno le eden od razlogov, zakaj strokovni delavci v največjem številu šol izvajajo manj zahtevne specifične programe. Raziskava je tudi pokazala (glej preglednico 8), da manjše šole ponujajo, organizirajo in izvajajo manjše število specifičnih programov, kar pa je predvsem povezano s številom priseljenskih učencev na šoli. Iz grafa 2 je razvidno, da specifične programe, kot so prostovoljna individualna pomoč zunanjih sodelavcev, pomoč zunanjih organizacij, organiziranje tečaja slovenščine za (novo)priseljene učence in/ali njihove starše, pomoč preko javnih del itd. izvaja približno petina slovenskih osnovnih šol s priseljenskimi učenci, ki so bile vključene v naši raziskavi. Sklepamo, da gre za šole z največjim številom priseljenskih učencev, zato tudi izvajajo oz. ponujajo največje število specifičnih programov (več v poglavjih 4.6 in 4.7).
Primerljive izsledke kaže raziskava Slovenske Filantropije (2009), ki je zajemala analizo podatkov 49 šol iz petih slovenskih mest s statistično največjim deležem priseljencev v Sloveniji (Ljubljana, Maribor, Kranj, Koper in Nova Gorica in Murska Sobota). Slabo poznavanje slovenskega jezika med učenci/dijaki s priseljenskim ozadjem je bilo tudi v okviru te raziskave opaženo kot najbolj
115
problematično oz. tisto, ki za seboj potegne tudi druge težave (npr. učne in vedenjske).
Raziskava je pokazala, da so šole največ izvajale program učenja slovenskega jezika, bodisi v obliki individualnih ur ali tečaja. Učenje slovenščine je bilo financirano s strani MIZŠ ali celo izvedeno samo s pomočjo prostovoljcev in/ali medvrstniške pomoči (Analiza stanja, 2009). Tudi raziskava v okviru projekta Eduka (Zudič Antonič in Zorman, 2014) je pokazala, da je najpogostejša dejavnost šol pri delu s priseljenskimi učenci ravno organizacija dodatnih ur učenja slovenskega jezika.
Drugi razlog, da največ šol izvaja dopolnilni pouk, individualno in/ali skupinsko pomoč učiteljev in svetovalnih delavcev, je tudi pomanjkanje finančnih sredstev, ki jih država namenja šolam pri vključevanju priseljenskih učencev. To nam potrjuje tudi naša raziskava (več v nadaljevanju). S slednjim pa je seveda povezana problematika organiziranja izobraževanj in seminarjev za šolske strokovne delavce, zagotavljanje ustreznih kadrov (kompetence strokovnih delavcev, poglavje 4.4), plačila za dodatne aktivnosti strokovnih delavcev, zagotavljanje strokovnega gradiva za poučevanje itd., ki pa se bo gotovo še stopnjevala. Število priseljenskih učencev v slovenskih osnovnih šolah se namreč po podatkih SURS-a in MIZŠ iz leta v leto povečuje (poglavje 4.1).
Pedagoška občutljivost učiteljev na več-/medkulturnost je tesno povezana z izobraževanjem na tovrstno tematiko in s sodelovanjem pri različnih projektih na temo več-/medkulturnosti. Slednje zagotovo vpliva na angažiranost učiteljev oz. strokovnih delavcev pri oblikovanju in izvajanju specifičnih programov, saj v Sloveniji ni urejena niti zakonodaja s področja vključevanja priseljenskih učencev v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem niti financiranje le-tega. Da je v Sloveniji reševanje tovrstne problematike vse preveč prepuščeno kadrovskim in finančnim zmožnostim šol ter posledično angažiranosti učiteljev oz. strokovnih delavcev, potrjujejo tudi nekatere šole v naši raziskavi, ki v zelo majhnem številu izvajajo specifične programe, kot so npr.
prostovoljno delo v okviru obveznih izbirnih vsebin, mentorstvo priseljenskim učencem itd. Slednje se najočitneje kaže v veliki razliki med deležem šol, ki izvajajo individualno in/ali skupinsko pomoč učiteljev in svetovalnih delavcev v okviru njihove delovne obveznosti (60,1 %), in deležem šol, v katerih strokovni delavci to pomoč izvajajo v obliki prostovoljnega dela s priseljenskimi učenci (26,8 %).
Večje slovenske šole, zlasti v večjih in gospodarsko najbolj razvitih slovenskih mestih, kjer se v osnovnošolsko izobraževanje vključuje najštevilčnejša populacija v Slovenijo priseljenih otrok, izvajajo tudi večje število specifičnih programov, kar je gotovo povezano z bolj perečo problematiko pri delu s temi učenci, saj jih je v teh šolah
116
največ (več v nadaljevanju). Te šole, iz zgoraj navedenih razlogov, tudi bolj aktivno sodelujejo z zunanjimi organizacijami in sodelavci, Zavodom Republike Slovenije za zaposlovaje (pomoč preko javnih del), s prostovoljci itd.