Pri tem vprašanju nas je zanimalo, na kaj se opirajo šole, ko sestavljajo specifične programe za podporo pri vključevanju priseljenskih učencev. Glede na to, da so šole, ki želijo ponuditi specifične programe za podporo pri vključevanju priseljenskih učencev prepuščene same sebi, se pri sestavi različnih programov opirajo na različne podlage, ki jih predstavljamo v naslednjem grafu.
Graf 3: Podporni dejavniki šol pri sestavi specifičnih programov
Iz grafa 3 lahko razberemo, da se veliko število šol (65,2 %) opira predvsem na lastno dobro prakso, tretjina šol (33,3 %) na priporočila MIZŠ in 17,4 % na potrebe priseljenskih učencev ter njihovih družin. Bistveno manj šol se opira na smernice ZRSŠ (le 6,1 %) in na izkušnje drugih učiteljev (5,3 %), nekaj šol pa se prilagaja glede na razpoložljive vire, ki jih imajo trenutno na šoli.
Strokovni delavci so navedli še nekatere druge opore, na katere se naslanjajo, vendar se je njihov odgovor pojavljal trikrat ali manj, zato jih nismo posebej grafično obdelali. Te opore so še: izobraževanje na centru za slovenščino (1 odgovor), človeški faktor (3 odgovori), predznanje učencev (3 odgovori), različni viri (2 odgovora), solidarnost (1 odgovor), opažanja učiteljev (3 odgovori), pomoč zunanjih ustanov (1 odgovor), strokovna literatura (1 odgovor), strokovne odločitve šolske svetovalne službe
117
(1 odgovor), učni načrt (2 odgovora), zakonodaja (3 odgovori), zmožnost šole (2 odgovora) in zdrava kmečka pamet (2 odgovora).
Podatki nam jasno kažejo, da so šole resnično prepuščene same sebi, saj se večina strokovnih delavcev opira na lastno dobro prakso. Osnovne šole v vseh območjih Slovenije se približno v enakem deležu opirajo na lastno dobro prakso in na priporočila MIZŠ (preglednica 5, poglavje 4.6).
Tudi rezultati raziskave v okviru projekta Eduka (Zudič Antonič in Zorman, 2014) kažejo, da so večino v raziskavi zajetih učiteljev k uvajanju novosti pri pouku spodbudile ravno (osebne) izkušnje s poučevanjem v heterogenih razredih. Slednje je zagotovo posledica neurejene zakonodaje na področju vključevanja priseljenskih učencev v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem. V anketi, ki jo je leta 2006 izvedel ZRSŠ, je bilo ugotovljeno, da materialni pogoji za vključevanje priseljenskih učencev v vzgojno-izobraževalni sistem niso jasno opredeljeni in zagotovljeni; da ni ustreznih gradiv za poučevanje slovenščine kot tujega jezika, prav tako pa primanjkuje gradiv za individualno delo z učenci; da programi v slovenskih šolah niso prilagojeni učencem priseljencem itd. Slednje potrjuje naša raziskava (glej intervjuji s strokovnimi delavci) kot tudi izsledki drugih raziskav (npr. Analiza stanja, 2009). To poudarja tudi Bešter (2007, str. 124), ki pravi, da je sicer pozitivno, da je postavljen pravni okvir pomoči priseljencem pri vključevanju v kulturno, gospodarsko in družbeno življenje Republike Slovenije, vendar se težave pojavijo pri implementaciji teh določb. Pajnik (2006) pravi, da je v Sloveniji pri dojemanju migracijskih praks zaslediti preveliko »folklorizacijo migrantov«. To pomeni, da se poudarjajo le njihove kulinarične, plesne in glasbene sposobnosti, medtem ko je njihova politična aktivnost spregledana. Od priseljencev se pričakuje, da izpolnjujejo pričakovanja države kot administrativnega sistema, to pa že kaže na nevarnost izvajanja enosmerne politike.
Pri tem raziskovalnem vprašanju nas je, poleg podpornih dejavnikov šol, zanimalo tudi to, koliko časa šole izvajajo specifične programe pri vključevanju priseljenskih učencev in kakšen je njihov namen.
118
Graf 4: Trajanje izvajanja specifičnih programov za podporo pri vključevanju priseljenskih učencev
Veliko število šol (78,0 %) izvaja programe več kot 2 leti, medtem ko je 22 % šol takšnih, ki izvajajo programe 2 leti ali manj.
Graf 5: Porabljen čas (na teden) za izvajanje specifičnih programov za podporo pri vključevanju priseljenskih učencev
Dobra polovica šol (53 %) nameni izvajanju specifičnih programov za podporo pri vključevanju priseljenskih učencev do 2 uri na teden, medtem ko jim le 8,3 % šol nameni več kot 5 ur.
Nekatere razlike v trajanju izvajanja specifičnih programov in porabljenemu času zanje le obstajajo, tako glede na območje kot tudi glede na velikost šole (več v poglavjih 4.6 in 4.7).
119
Graf 6: Namen specifičnih programov za podporo pri vključevanju priseljenskih učencev
Kot namen specifičnih programov za podporo pri vključevanju priseljenskih učencev se je največkrat pojavil odgovor lažje vključevanje učencev v šolski prostor in prostor izven šole (165-krat). Sledil je odgovor lažje spremljanje pouka (83-krat), 21 odgovorov pa je bilo povezanih s čustveno podporo priseljenskim učencem. Slednje potrjuje dejstvo, da priseljenski učenci prve generacije zares doživljajo socialne stiske, imajo velike težave pri spremljanju pouka (predvsem zaradi jezikovnih ovir) itd.
V raziskavi Slovenske filantropije (2009) so šole izpostavile željo po posredovanju izkušenj, izmenjavo mnenj, primerov dobrih praks iz drugih šol in držav, ki s tovrstno populacijo že uspešno delajo. Želele so si delavnic na temo drugačnosti, razbijanja predsodkov (pri tem naj bi šlo tudi za osvetlitev situacije priseljencev, tako da bi jih lažje razumeli), medkulturnosti in načinov dela s priseljenci. Na tem mestu je šole predvsem zanimalo, kako tem učencem približati učenje slovenskega jezika, ali jih učiti jezika kot drugi/tuji jezik (Analiza stanja, 2009). Vse to je zapisano tudi v Strategiji (2007). Tudi večina učiteljev, zajetih v raziskavi projekta Eduka (Zudič Antonič in Zorman, 2014), je izjavila, da so jih k uvajanju novosti pri pouku spodbudile ravno (osebne) izkušnje s poučevanjem v heterogenih razredih.
Naša raziskava kaže, da večina šol nima izdelanih posebnih navodil, pravil, postopkov ali brošur, ki bi konkretno govorile o tem, kako delati s priseljenskimi učenci. Večinoma imajo le nacionalne smernice (za vključevanje otrok priseljencev v vrtce in šole, ki jih je izdal ZRSŠ), različne načrte šolske svetovalne službe (npr.
prilagoditve) in individualne načrte, ki jih za posameznega učenca običajno izdelajo strokovni delavci, ki delajo z njimi. Večinoma si pomagajo kar s primeri lastne dobre prakse, z gradivi, ki so jih pripravili sami ali jih dobili na kakšen drug način. Šole se le redko obrnejo na zunanje organizacije (npr. ZRSŠ, MIZŠ), ker imajo z njimi zelo slabe izkušnje in z njihove strani dobijo premalo konkretnih informacij za delo s
120
priseljenskimi učenci (glej poglavje 5.0 – intervjuji s strokovnimi delavci). Na tem mestu velja poudariti, da je približno 90 % vseh učencev – tujih državljanov, ki so vključeni v osnovnošolsko izobraževanje v Sloveniji, državljanov tretjih držav (B.
Ložar, SURS, osebna komunikacija, marec 2015), ki so večinoma državljani nekdanjih jugoslovanskih republik, zato bi bilo potrebno to dejstvo upoštevati pri sestavi, izvajanju in financiranju55 specifičnih programov za podporo pri vključevanju priseljenskih učencev v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem.
Strokovni delavci v šolah, kjer so se s povečanim vpisom priseljenskih učencev soočili že kmalu po prelomu tisočletja, se najbolj zavedajo potrebe po zakonski oz.
sistemski ureditvi tega področja, skromnega financiranja programov vključevanja itd. in so zaradi reševanja te problematike v šoli tudi najbolj osebno angažirani.
Dejstvo, da se skoraj dve tretjini šol v naši raziskavi pri sestavi specifičnih programov opira na lastno dobro prakso, približno tretjina šol na priporočila MIZŠ in le nekaj odstotkov na smernice ZRSŠ, je po našem mnenju zelo zaskrbljujoče. Kaže namreč, da so šole s priseljenskimi učenci primorane same poskrbeti za oblikovanje, izvajanje in financiranje specifičnih programov za podporo pri vključevanju priseljenskih učencev. Poudarili bi zlasti to, da se večini osnovnih šol, vključenih v našo raziskavo, zdijo smernice ZRSŠ za vključevanje otrok priseljencev v vrtce in šole neuporabne za delo s priseljenskimi učenci v praksi.
55 Pri tem mislimo na financiranje specifičnih programov za podporo pri vključevanju priseljenskih učencev iz Evropskega sklada za vključevanje državljanov tretjih držav. Za namen vključevanja priseljencev v slovensko družbo Ministrstvo za notranje zadeve s pomočjo Evropskega sklada za vključevanje državljanov tretjih držav sicer financira program Začetna integracija priseljencev v obliki brezplačnih tečajev slovenskega jezika z vsebinami poznavanja slovenske družbe (180, 120 in 60 ur), ki pa se jih priseljenski učenci ne morejo udeležiti. Dostopno na: http://www.infotujci.si/v/24/te%C4%8Daji-slovenskega-jezika.
121
4.4 Profil strokovnih delavcev v šolah, ki izvajajo specifične programe za podporo