Obdobje večjih migracijskih, ekonomsko motiviranih priselitev v Slovenijo se je začelo konec petdesetih oz. v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja. Eden izmed razlogov je bilo postopno odprtje jugoslovanskih mej in s tem vključitev v mednarodne migracijske tokove in drug tip upravljanja migracij. Začetek slednjega je predstavljalo razhod Jugoslavije od Sovjetske zveze oz. drugih socialističnih držav. Po razhodu so se tako začele intenzivne migracije, saj je skupna država načeloma zagotavljala svobodna migracijska gibanja (Malačič 2008, str. 46–47). Slovenija v času Jugoslavije ni imela neke zaokrožene migracijske politike. Tako dejansko ne moremo govoriti o klasični imigrantski situaciji, temveč o medrepubliških, notranjih migracijah (Medica, 2010, str.
41–42).
Priseljevanje v Slovenijo lahko zgodovinsko razdelimo na tri obdobja, in sicer obdobje do sedemdesetih let, obdobje sedemdesetih in osemdesetih let ter obdobje po
ljudi usodne: vodilni menedžerji informacijskih družb v ZDA ugotavljajo, da bo v novem stoletju za ohranjanje zagona svetovnega gospodarstva zadostovalo 20 % za delo sposobnega prebivalstva. Petina vseh, ki bi iskali zaposlitev, pa naj bi bila dovolj za proizvodnjo vseh izdelkov in visoko vrednotenih storitev, ki si jih svetovna družba lahko provošči. Teh 20 % bo s tem aktivno sodelovalo v življenju, pridobivanju in trošenju – vseeno v kateri državi (Vreg, 2001).
13
devetdesetih. Slovenija je bila dolgo časa območje neto odseljevanja. V obdobju med 1890 in prvo svetovno vojno je bila celo med tistimi deli Evrope, ki so imeli največje emigracije (Malačič, 1993, str. 190). V času med prvo in drugo svetovno vojno Slovenija še ni bila dovolj gospodarsko razvita, tako da je v razvijajoči se industriji z lahkoto zaposlovala vse svoje viške agrarne delovne sile in ni bilo potrebe po dotoku delovne sile od drugod. Če je imela Slovenija v petdesetih letih še negativen saldo zunanjih migracij, pa je v naslednjem desetletju doživela migracijsko revolucijo in postala imigracijska oz.
neto priselitvena država (Malačič, 1991). Za prvo obdobje do sedemdesetih let je značilna tudi etnična homogenost, saj se je tedaj v popisu prebivalstva za Slovence opredeljevalo več kot 95 % vprašanih (SURS, 2002). V tem času je v Sloveniji vladala tudi recesija.
Popis leta 1971 je zabeležil 48.000 oseb s stalnim prebivališčem v Sloveniji, ki začasno prebivajo v tujini in jih lahko z današnjega gledišča obravnavamo kot odseljence.
Izobrazbena sestava priseljenskega prebivalstva z območja nekdanje Jugoslavije v povprečju ni bila bistveno slabša od izobrazbene sestave slovenskega prebivalstva, saj se je slednja poslabšala zaradi odselitve izobraženega kadra (Malačič, 1989, str. 338). Glede na popisne podatke se je v Slovenijo v desetih letih med letoma 1961 in 1970 priselilo več kot 83.000 prebivalcev iz drugih republik nekdanje Jugoslavije ter 4.000 iz tujine. Če zanemarimo odseljevanje neslovenskega prebivalstva v tujino in morebitno priseljevanje prebivalcev neslovenske narodnosti iz tujine, se je v Slovenijo priselilo 25.000 oseb neslovenske narodnosti, 6.000 otrok priseljencev je bilo rojenih v Sloveniji. Delež prve in druge generacije še vedno ni dosegel 5 % prebivalstva Slovenije (Komac, 2007, str. 79).
Drugo obdobje zajema sedemdeseta in osemdeseta leta. Do hitrih sprememb narodnostne sestave prebivalstva Slovenije je prišlo v sedemdesetih letih. Vzroki za to so predvsem v zagonu gospodarstva po končani prvi gospodarski reformi v Jugoslaviji, izboljšanje življenjskega standarda (obdobje najintenzivnejše gradnje, opremljanje gospodinjstev s trajnimi potrošnimi dobrinami) v pogojih skoraj povsem zaprtega notranjega trga in velikega povpraševanja; prva naftna kriza, začetek omejevanja priseljevanja v države Zahodne Evrope in sprememba migracijske politike v odnosu do gostujočih delavcev (Komac idr., 2007; Mesić, 1991); obdobje največje rodnosti v Sloveniji, ko so pomemben delež prirasta neslovenskega prebivalstva predstavljali v Sloveniji rojeni potomci prve generacije priseljencev oz. pripadniki druge generacije priseljencev. Posledica prvih dveh dejavnikov se je odražala v obliki najbolj intenzivnega priseljevanja v Slovenijo v njeni zgodovini. Poleg priseljencev neslovenske narodnosti so se v Slovenijo vračali tudi Slovenci iz drugih republik Jugoslavije. Najtežje je pravilno
14
ovrednotiti priseljevanje bošnjaškega prebivalstva, ker gre pri tem v veliki meri tudi za spreminjanje etnične opredelitve med popisom prebivalstva. Delež Muslimanov v Sloveniji je bil kljub prevladujočemu priseljevanju iz Bosne in Hercegovine relativno nizek, tudi zaradi različnega narodnostnega opredeljevanja. Po vsej verjetnosti gre za prehajanje opredelitev Bošnjak – Jugoslovan – Bosanec – neopredeljen. V tem obdobju se je podvojilo število Makedoncev, število Albancev in Črnogorcev pa se je povečalo (Komac, 2007, str. 84). Zadnje desetletje pred slovensko osamosvojitvijo so se selitveni tokovi iz drugih republik nekdanje Jugoslavije v Slovenijo začeli počasi umirjati.
Naraščajoča gospodarska kriza na začetku osemdesetih let (obdobje stabilizacije s pomanjkanjem osnovnih življenjskih potrebščin in zapiranja državne meje z uvajanjem depozita) se ni reševala z ekonomskimi, temveč s političnimi ukrepi. Komac (2007, str.
85) navaja, da se je konstantna rast zaposlenosti ob nizki stopnji brezposelnosti in nizki produktivnosti nadaljevala vse do leta 1988, ko so se razmere na trgu dela začele relativno hitro zaostrovati ob sočasnem razpadanju enotnega jugoslovanskega trga. Hkrati se je začelo tudi obdobje velikih političnih sprememb v nekdanji Jugoslaviji, močne etnične homogenizacije prebivalstva v posameznih republikah, naraščanja nacionalizmov vseh vrst ter prvih medetničnih spopadov. Pred osamosvojitvijo je v Sloveniji prebivalo okrog 30.000 priseljencev iz nekdanje Jugoslavije (pretežno iz Bosne in Hercegovine), ki v Sloveniji niso imeli stalnega prebivališča in niso bili popisani kot prebivalci Slovenije.
Zaradi poznejših nepredvidljivih razmer so številni ostali v Sloveniji, kjer še vedno prebivajo kot tujci oz. so si pridobili državljanstvo Slovenije (Komac, 2007, str. 85–68).
Slovenija se je v obdobju po devetdesetih soočila z nekaterimi novimi oblikami priseljevanja, kljub temu pa je migracijska problematika v Sloveniji še vedno najbolj povezana z območjem nekdanje Jugoslavije. Slovenija je bila namreč pred osamosvojitvijo njena zvezna republika, ki je 25. junija 1991 (na osnovi plebiscitne odločitve) razglasila svojo neodvisnost od Socialistčne federativne republike Jugoslavije.
Priseljevanja znotraj nekdaj skupne države so se spremenila v meddržavna, nekdanji sodržavljani pa so čez noč postali tujci oz. tuji državljani v samostojni Republiki Sloveniji. Več kot 80 % vseh priseljencev se je v tem času priselilo s tega območja.
Največji delež selitvenega toka v Slovenijo po njeni osamosvojitvi in pomemben del/-ež v sestavi selitvenega prirasta so predstavljali pribežniki iz Bosne in Hercegovine. Ocene števila teh pribežnikov v Sloveniji so se tedaj močno razlikovale (do 70.000), ker številni izmed njih niso bili registrirani. Ob popisu pribežnikov leta 1993 in njihovi neobvezni registraciji na Rdečem križu jih je bilo dobrih 31.000. Konec junija 1995, ko je bil prvič
15
objavljen statistični podatek o številu prebivalstva po spremenjeni definiciji, je bilo še 21.458 beguncev, njihovo število pa se je v naslednjem letu več kot prepolovilo (Komac, 2007, str. 89). Število beguncev iz Bosne in Hercegovine se je zniževalo zaradi njihovega povratka v domovino oz. zaradi odhoda iz Slovenije v druge države, kjer so že prebivali njihovi sorodniki. Statistično znižanje njihovega števila je posledica dejstva, da so mnogi izkoristili možnost ureditve statusa tujega državljana v Sloveniji oz. pridobitve državljanstva Republike Slovenije, pa tudi smrtnosti zaradi specifične starostne strukture beguncev (Dolenc, 2007). V obdobju med 1996 in 2001 se je v Slovenijo priselilo 11.529 oseb iz Bosne in Hercegovine, 6.704 oseb iz Srbije, 5.495 oseb iz Hrvaške in 4.834 oseb iz Makedonije, ki so skupaj predstavljale 87 % vseh priseljencev v teh letih (Komac, 2007).
Z vstopom v Evropsko unijo (v nadaljevanju: EU) leta 2004 je Slovenija postala bolj zanimiva za različne skupine priseljencev (Knez, 2008). Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (v nadaljevanju: SURS) iz leta 2010 se je število priseljencev od vstopa Slovenije v EU občutno povečevalo, in sicer: v letu 2000 se je v Slovenijo priselilo 6.185 tujih državljanov, v letu 2005 že 15.041 ter 30.693 tujih državljanov v letu 2008. Vsak osmi prebivalec Slovenije je bil priseljenec iz tujine. Največji delež v Slovenijo priseljenih tujih državljanov izvira iz držav nekdanje Jugoslavije (Bosna in Hercegovina, Hrvaška, Makedonija, Srbija, Črna gora, Kosovo), povečuje pa se tudi število oseb, priseljenih iz drugih držav (Bolgarija, Italija, Slovaška, Romunija, Ukrajina, Kitajska, Ruska federacija, Moldavija itd.). Skupina priseljencev v Sloveniji je bila v letu 1995 sestavljena iz državljanov 56-ih držav, v letu 2009 pa že iz 107-ih držav. V začetku leta 2010 je prebivalstvo Slovenije sestavljalo 12,4 % prebivalcev, rojenih v tujini. Med priseljenimi je bilo največ državljanov Bosne in Hercegovine, in sicer 4.403 (34,7 % vseh priseljenih), sledili so jim priseljeni iz Kosova, in sicer 1.888 (14,9 %) vseh priseljenih.
Priseljenih državljanov drugih držav članic EU je bilo 2.026. To je 15,9 % vseh priseljenih v letu 2010. Med temi je bilo največ državljanov Bolgarije (606), Italije (332) in Slovaške (229). Tega leta se je število priseljenih tujih državljanov začelo tudi postopno zmanjševati. Vzroke pripisujejo gospodarski krizi (SURS, 2010).
Po vstopu Slovenije v EU leta 2004 se delež priseljencev z območja nekdanje Jugoslavije v nasprotju s pričakovanji (administrativne zapreke oz. pridobitev ustreznih dovoljenj, ki jih državljani potrebujejo za vstop in bivanje v Sloveniji) ni zmanjšal. Celo nasprotno. Ti priseljenci so predstavljali kar 85 % vseh priselitev, kot izvorne države pa so izstopale Bosna in Hercegovina ter Srbija in Črna gora (Komac, 2007).
16