Podporne oblike pomoči priseljenskim učencev v šolski praksi

V zadnjem desetletju so se v Sloveniji izvajali številni projekti, dejavnosti, raziskave in usposabljanja za spodbujanje medkulturnosti, učenje slovenščine kot drugega jezika, aktivnega državljanstva, medkulturnega dialoga, razvoj medkulturne zmožnosti vseh prebivalcev, saj so praksa in raziskave pokazale, da za uspešno vključitev priseljenskega učenca ni dovolj le njegova vključitev v razred sovrstnikov, ampak da so za uspešno vključevanje priseljenskih učencev odgovorne tako šole z učitelji kot širše družbeno okolje. Nekatere slovenske osnovne šole so v sodelovanju z zunanjimi institucijami v okviru projekov že oblikovale podporne mehanizme za lažje vključevanje učencev priseljencev v šolo, ki lahko predstavljajo dobro izhodišče za uspešno vključevanje priseljenskih učencev v osnovne šole (Vižintin, 2009; Knez, 2010, 2012;

Baloh, 2010; Gombač, 2011). Cilj teh programov je omiliti »kulturni šok« in ublažitev njihovih socialnih stisk (osamljenost, odrinjenost, zaznamovanost), ki ga doživijo priseljenski učenci ob selitvi v novo okolje in vstopu v šolo. Nekatere podporne oblike pomoči so predstavljene v nadaljevanju.

48 Intenzivni tečaj slovenščine pred vključitvijo v pouk

Na Centru za slovenščino kot drugi/tuji jezik so izvedli pet pilotnih tečajev slovenščine, v katerega so se vključili učenci priseljenci ob začetku njihovega šolanja v Sloveniji in njihovi starši. V tečaj so vključili tudi učence, ki so slovenske šole obiskovali že preteklo leto, vendar v znanju slovenščine niso napredovali. Tečaji so bili zelo intenzivni (pouk je potekal štirinajst dni vsak dan po šest šolskih ur, skupaj torej 60 ur) in so, kot so poročale šole, bistveno pripomogli k uspešni vključitvi učencev v pouk in druge šolske dejavnosti. Potekali so na izbranih šolah. Tečaji, ki so vključevali spoznavanje osnovnega besedišča in sporazumevalnih vzorcev, urjenje v vseh štirih jezikovnih spretnostih ter seznanjanje s sociokulturnimi vsebinami, so se izkazali za dobro rešitev pri začetnem učenju slovenščine. Šole so po končanih projektih želele nadaljevati s tako obliko začetnega poučevanja slovenščine, vendar zaradi finančnih omejitev takih tečajev po koncu projekta ni bilo več možno izpeljati (Knez, 2012).

Strnjeni uvodni tečaji so že prepoznani kot smiselno učenje novega jezika, za katerega izkušnje kažejo, da povečuje možnosti za uspeh, hitrejšo vključitev in napredovanje (Knez, 2012, Skubic Ermenc, 2010a; Bela knjiga, 2011). Vendar pa se v tem primeru priseljenske učence izolira od drugih učencev. Raziskave (Field idr., 2007) kažejo, da se v pripravljalnem razredu priseljenski učenci sicer naučijo osnovnega jezikovnega znanja, da pa mora biti segregacija kratka, sicer so učinki negativni (učenci ostajajo predolgo v teh razredih). Hkrati raziskave (Nusche, 2009) kažejo, da mora biti jezikovni tečaj povezan z učnim načrtom. Tudi Skubic Ermenc (2010a) opozarja pred segregacijo, saj je prav raziskava PISA pokazala, da so višji učni dosežki verjetnejši v enotnih kot pa v diferenciranih izobraževalnih sistemih, to pa pomeni, da diferencirani sistem razlike povečuje. Tako morajo biti cilj rešitev čim manj togega in tem bolj kratkotrajnega ločevanja učencev. Najmanj pa so učinki ločevanja škodljivi takrat, ko se prilagajanje pouka dogaja znotraj večinskega oddelka, torej pri notranji diferenciaciji in individualizaciji (Skubic Ermenc, 2010a, str. 271). Tudi Medveš (2006) na podlagi raziskav OECD in PISA zagovarja notranjo diferenciacijo, ki upošteva potrebo vsakega posameznika, torej zagovarja individualizacijo pouka.

V Beli knjigi (2011) se je stroka izognila segregaciji priseljenskih učencev, in je kot rešitev predlagala strnjeni program slovenščine, v katerem bi se učenci v določenem deležu udeleževali tudi rednega pouka skupaj s sošolci. Za program bi se oblikoval posebni učni načrt za slovenščino kot drugi/tuji jezik. Tudi učitelji vidijo pozitivno stran

49

intenzivnih tečajev slovenščine in jih podpirajo. Raziskava (Krek in Vogrinc, 2011) je pokazala, da večina osnovnošolskih učiteljev (88 %) meni, da bi morali učenci, katerih materni jezik ni slovenščina in slovenščine ne obvladajo, pred vključitvijo v slovensko osnovno šolo začetno znanje slovenščine pridobiti na posebnem intenzivnem tečaju. Več kot polovica osnovnošolskih učiteljev (54,6 %) meni, da bi morali učenci na takšnem tečaju pridobiti tudi osnovno znanje drugih predmetov.

Začetni in nadaljevalni tečaj slovenščine za priseljenske učence, ki poteka skozi vse leto, izvaja OŠ Matije Čopa v Kranju. Na podlagi njihovega predznanja jih razvrstijo v začetno ali nadaljevalno skupino. Slovenščino poučuje profesorica slovenščine, ki se dodatno usposablja za poučevanje slovenščine kot drugega/tujega jezika. Poleg tega priseljenske učence, ki se prvič vpisujejo v slovensko šolo, vključijo v oddelke, v katerih so priseljenski učenci, ki že dlje časa obiskujejo slovensko šolo. Namen tega je na novo priseljenim učencem omogočiti lažji prehod iz domačega v drugo/tuje okolje (H. Piškur, osebna komunikacija, februar 2012).

Šola tesno sodeluje tudi z drugimi kranjskimi šolami, s katerimi si izmenjuje primere dobre prakse, sodeluje pri organizaciji različnih tečajev, ki jih občasno ponuja Center za slovenščino kot drugi/ tuji jezik (odvisno od financ). Šola prav tako sodeluje z Ljudsko univerzo v Kranju, ki nudi brezplačne tečaje slovenščine, in z Mestno občino Kranj, ki jim občasno ponudi financiranje tečajev slovenščine za priseljenske učence in njihove starše (H. Piškur, osebna komunikacija, februar 2012).

Pripravljalnica: uvajalnica in nadaljevalnica

V zadnjih letih se pripravljalna faza pojavlja na posameznih šolah, na katerih je odstotek priseljenskih učencev višji. Na nekaterih šolah izvajajo »pripravljalnico«, ki jo sestavljata »uvajalnica« in »nadaljevalnica« (Baloh, 2010). Uvajalnica se začne izvajati pred začetkom šolskega leta v zadnjem tednu avgusta. Namenjena je pomoči novopriseljenim učencem pri kulturnem in jezikovnem vključevanju v novo okolje.

Novopriseljeni učenci se naučijo osnovnih sporazumevalnih vzorcev v slovenščini, spoznajo se s kulturno dediščino države gostiteljice ter vsebinami državljanske in domovinske vzgoje. Poleg tega lahko drugim predstavijo tudi svoj jezik in kulturo, se spoznajo z učitelji, učitelji pa se srečajo s starši (Jelen Madruša, 2010). Tako se poveča verjetnost, da se bo sodelovanje s starši ohranilo skozi vse leto. V nadaljevanju se

50

spoznajo z učnimi in dnevnimi vsebinami, ki bodo del njihovega življenja v novem okolju (šola in življenje v šoli, potrebščine, predmeti in drugo). Tako se predpostavlja, da učenci v šolo pridejo manj prestrašeni, se počutijo varnejše in bolj sprejete, še pred začetkom šolanja pa se seznanijo tudi z novim jezikom (prav tam).

Ena od prepoznavnejših slovenskih šol, kjer priseljenskim učencem pomagajo z različnimi programi pri vključevanju, je OŠ Koper, ki je za priseljenske učence prve generacije razvila pripravljalnico, ki je sestavljena iz dveh delov, in sicer iz uvajalnice in nadaljevalnice. V zadnjem tednu v avgustu (pred pričetkom šolskega leta) izvedejo t. i.

uvajalnico, v kateri se priseljenski učenci in njihovi starši naučijo osnovnih sporazumevalnih vzorcev, predvsem pa spoznajo šolske prostore, da se v njih prve šolske dni počutijo varneje in bolj sprejete. Uvajalnica je namenjena predvsem sprejemu in uvajanju učencev in njihovih staršev v šolski prostor. Obsega 20-urni program učenja slovenščine z vsebinami, ki so povezane z učenčevim vsakdanom in z vsebinami iz državljanske in domovinske vzgoje ter etike in kulturne dediščine novega kraja in države.

Eden od pomembnejših ciljev uvajalnice je tudi ta, da imajo učenci možnost predstaviti svoj materni jezik, svojo državo v sliki in besedi in da ob različnih igrah pridobijo občutek varnosti in sprejetosti. Oboje sta pomembna dejavnika za nadaljnje uspešnejše vključevanje posameznika. V času uvajalnice lahko učenci in starši spoznajo šolo in učitelje, ki bodo poučevali njihove otroke, pa tudi druge delavce šole. Priseljenski učenci se po zaključku uvajalnice vključijo v svoje matične oddelke, v katerih nadaljujejo s t. i.

nadaljevalnico. Nadaljevalnica je tesno povezana z individualnim programom za vsakega učenca: pomoč v oddelku in skupinah, redne ure pouka, dopolnilni pouk, jutranje varstvo in podaljšano bivanje, interesne dejavnosti, pomoč izven oddelka in v skupinah, ure slovenščine, nadaljevalni tečaj iz slovenščine pred pričetkom novega šolskega leta (Jelen Madruša, 2010a; Vižintin, 2013).

Pripravljalnico za priseljenske učence je razvila tudi OŠ Livada v Ljubljani, ki je ena najbolj specifičnih osnovnih šol v Sloveniji, saj jo obiskuje največje število priseljenskih učencev. Obiskuje jo okoli 250 učencev, od katerih 97 % učencev izhaja iz neslovensko govorečih družin. Na šoli se govori med 12 in 18 svetovnih jezikov (iz Irana, Brazilije, Albanije, Turčije, Francije, Madžarske, BiH, Srbije, Makedonije itd.). Poleg tega ima na OŠ Livada prostore tudi francoska šola (orig. Ecole Française de Ljubljana), ki uporablja njihovo jedilnico, telovadnico, predavalnico, dvorišče in igrišče za najmlajše,

51

tako da je etnična in kulturna raznolikost na šoli še bolj izrazita. Vsako šolsko leto se na OŠ Livada vpiše med 10 in 20 priseljenskih učencev prve generacije iz nekdanjih jugoslovanskih republik, v šolo pa prihajajo tudi učenci iz azilnega doma. Slednjih je vsako leto nekje med 10 in 15. Prav zato je problematika vključevanja priseljenskih učencev v OŠ Livada še posebej izrazita (G. Popović, osebna komunikacija, februar 2012).

Zaradi specifike šole se na šoli izvaja pripravljalnica, v kateri se učenci, ki so prvič vpisani v slovensko šolo, učijo slovenščine. Pripravljalnica je do šolskega leta 2012/13 potekala vsak dan, in sicer prvi dve šolski uri. Nato so se učenci vključili v svoje matične razrede. Pripravljalnica je potekala skozi celo šolsko leto, saj so priseljenski učenci na šolo prihajali tudi med letom (G. Popović, osebna komunikacija, februar 2012).

Zaradi organizacijskih razlogov in predvsem pomanjkanja finančnih sredstev so s šolskim letom 2013/14 začeli izvajati pripravljalnico le po eno šolsko uro na dan, poteka pa pred začetkom pouka (ne več prvi dve šolski uri). Te ure financira Mestna občina Ljubljana. Poleg pripravljalnic na šoli izvajajo tudi dodatne ure slovenščine, ki jih glede na število priseljenskih učencev dodeli država. MIZŠ običajno dodeli okoli 170 ur letno, ki pa se razdelijo med vse priseljenske učence, ki so se prvič vpisali v šolo. MIZŠ običajno (ne vsako leto) pomaga tudi z dodatno sistematizacijo delovnega mesta učitelja slovenščine, ki pomaga pri vključevanju priseljenskih učencev v slovensko šolo (G.

Popović, osebna komunikacija, februar 2012).

Vrstniško in medvrstniško tutorstvo ter vrstniška pomoč

Pri uspešnem vključevanju učencev priseljencev lahko ključno vlogo odigrajo tudi sovrstniki. Vrstniška pomoč, uporablja se tudi termin vrstniško tutorstvo, predstavlja obliko pomoči vrstnika vrstniku na različnih področjih (Dubois in Karcher, 2005 v: Jereb, 2011). V Sloveniji kot vrstniško tutorstvo štejemo različne oblike sodelovalnega učenja v paru (pri tem medvrstniško tutorstvo pomeni tutorstvo med različno starima učencema, vrstniško tutorstvo pa med enako starima učencema), kot vrstniško pomoč pa različne oblike učenja v skupini enako starih učencev (Jereb, 2011, str. 95). Pri tutorstvu med različno starimi učenci tutor predstavlja model vzornega obnašanja, organiziranja dela, postavljanja vprašanj, predstavlja lastno učinkovito učenje in spodbuja izboljšanje učnih navad učenca, s katerim sodeluje (Gaustad, 1993; Miller in Miller, 1995, v: Jereb, 2011).

Na področju vključevanja učencev priseljencev je medvrstniško tutorstvo namenjeno

52

učencem priseljencem kot dodatna pomoč pri razumevanju in usvajanju učne snovi posameznih predmetov, pa tudi učenju slovenščine prek skupnega maternega jezika.

Hkrati pa se, kot navajata Bešter in Medvešek (2010, str. 231), v določenih pogledih otrok lažje in hitreje identificira z vrstnikom kot z učiteljem in lahko zaradi tega bolje napreduje ob pomoči vrstnika. Medvrstniško druženje ne omogoča samo pomoči pri usvajanju učne snovi, ampak tudi lažje in hitrejše učenje nenapisanih pravil in norm obnašanja.

Tutorstvo izvajajo tudi na OŠ Janka Padežnika v Mariboru, kjer se zavzemajo, da celotno šolsko delo poteka v medsebojnem sožitju. V ta namen izvajajo tutorsko obliko pomoči – kot obliko prostovoljne, nesebične pomoči med učenci. Pomoč poteka na učni in socialni ravni. V ospredje postavljajo druženje učencev z namenom utrjevanja šolskega znanja, razvijanja ustreznih vrednot in krepitve pozitivnih medsebojnih odnosov. Z razvijanjem medvrstniškega dialoga si prizadevajo za zbliževanje različnih generacij in sprejemanje etničnih in kulturnih raznolikosti. Šola ima napisan tudi Kodeks tutorske pomoči, v katerem so zapisane smernice, ki jih pri svojem delu upoštevajo tutorji in prejemniki tutorske pomoči (Popošek in Rojc, 2009).

Druge podporne oblike pomoči priseljenskim učencem v Sloveniji

Na OŠ Grm v Novem mestu se zavedajo, da ure slovenščine, ki jih priseljenskim učnecem dodeli MIZŠ prvo (in drugo) leto po prihodu v Slovenijo, še zdaleč niso dovolj, zato pripravljajo tudi interna gradiva za priseljenske učence, s pomočjo katerih prostovoljci pomagajo pri njihovem lažjem vključevanju v šolo. Na šoli tudi ponujajo prostovoljno obliko pomoči, saj menijo, da imajo prostovoljci pomembno vlogo pri vključevanju priseljenskih učencev v vzgojno-izobraževalni sistem. Šola že več let tesno sodeluje z nevladno in prostovoljsko organizacijo Društvo za razvijanje prostovoljnega dela, zato ob vpisu starše priseljenskih učencev seznani z njimi. Njihovo temeljno poslanstvo je širjenje in razvoj prostovoljnega dela (predvsem na področju socialnega varstva, vzgoje in kulture), ustvarjanje pogojev za dvig kakovosti življenja otrok in mladostnikov ter promocija vrednot solidarnosti, strpnosti in medkulturnega dialoga (S.

Simčič, osebna komunikacija, februar 2012).

53

Na tem mestu bi omenili, da lahko nevladne²⁴ in prostovoljske organizacije (npr.

Slovenska filantropija, Mirovni inšitut, Inštitut za afriške študije ter številne druge ustanove, zavodi in društva) še kako vplivajo na vsa področja življenja priseljenskih učencev in njihovih staršev. Mikuš Kos (1996, str. 36–37) meni, da lahko nevladne organizacije vplivajo na: (1) življenje in zdravje neposrednih porabnikov (npr. na otroke s psihosocialnimi motnjami, ki jim pomagajo prostovoljci, ali vplivajo na starše), (2) družino osebe, ki ji pomagajo (npr. na starše otroka z učnimi težavami, ki mu prostovoljec pomaga), (3) prostovoljne delavce (na občutek socialne koristnosti, zadovoljstva, osebnostne rasti, povezovanje z ljudmi, pridobivanje novih znanj in izkušenj), (4) socialnovarstvene in zdravstvene ustanove (na izboljšanje kakovosti delovanja, ugodnejša psihosocialna klima, večja motivacija bolnikov ali varovancev za zdravljenje ali aktivnosti, zmanjševanje psihičnih obremenitev osebja in podobno), (5) širšo družbo (glede vrednot, kot so odgovornost do lastnega ravnanja, osveščenost, solidarnostno vedenje in podobno), (6) zakonodajo, (7) uveljavljanje človekovih pravic in otrokovih pravic in (8) pokrivanje potreb (poskrbijo za nekatere potrebe, za katere država ne zmore poskrbeti oz. državi olajšajo izvajanje nekaterih dejavnosti). Avtorica (prav tam) poudarja, da nevladne in prostovoljske organizacije postajajo vse bolj pomembna ekonomska kategorija, ki ljudem pomaga na različne načine (npr. ustvarja nove socialne mreže, servise, nova delovna mesta).

Krkoč (2012) ugotavlja, da v nekaterih OŠ v Sloveniji skušajo priseljenskim otrokom lajšati vzpostavljanje vezi s slovenskim jezikom tudi tako, da jim priskrbijo zasebne ure slovenščine, ki jih omogočajo prostovoljci z različnih oddelkov Filozofske fakultete. Spet druge šole poiščejo prevajalce, ki prevajajo šolske teste v materne jezike priseljenskih učencev (prav tam). V nekaterih šolah poleg teh dejavnosti potekajo tudi druge aktivnosti (npr. strokovna pomoč/svetovanje šolam pri vključevanju priseljencev), ki jih izvaja ZRSŠ .

Podporne oblike pomoči priseljenskim učencev v šolski praksi se torej uresničujejo preko intenzivnih tečajev slovenščine pred vključitvijo v pouk, pripravljalnic, vrstniških in medvrstniških tutorstev, vrstniške pomoči in s pomočjo

24Glede na različne poudarke pri opredelitvi vsebine delovanja so te organizacije različno poimenovane:

neprofitne (ZDA), dobrodelne (Velika Britanija), prostovoljne, neobdavčeni sektor, nevladni sektor, socialna ekonomija, tretji sektor, civilnodružbene itd. V evropskem prostoru se največkrat uporabljata oznaki nevladni in neprofitni sektor oz. organizacije.

54

nevladnih in prostovoljnjih organizacij, vendar je to prej izjema kot pravilo. Vključevanje priseljenskih učencev v vzgojno-izobraževalni sistem poteka predvsem v obliki dodatnega pouka slovenščine, ki je v slovenski zakonodaji različno opredeljen, dejanska praksa pa z zakoni ni vedno usklajena. Priseljenskim otrokom, za katere se ugotovi, da slovenskega jezika še ne znajo oz. ga še ne obvladajo dovolj, se praviloma odobri največ 1 ura dodatnega pouka slovenščine na teden, kar pomeni največ 35 ur na leto. Obseg ur za posameznega otroka glede na okoliščine določi MIZŠ, način izpeljave pouka pa izberejo šole same. Posebnih zakonskih določil, kdo naj izvaja tak pouk in v kakšni obliki, ni (Strategija, 2007, str. 4).

Podporne oblike pomoči priseljenskim učencem drugod po svetu

Pri vključevanju priseljenskih učencev v vzgojno-izobraževalne sisteme si z različnimi oblikami in načini pomagajo tudi druge šole drugod po svetu. V Kanadi, Avstraliji in na Švedskem je večkulturalizem del vladne politike. To pomeni, da država sprejema kulturne razlike in sodeluje pri zagotavljanju enakih pravic za avtohtone in priseljenske etnične skupnosti ali skupine. V teh državah so tudi formalno vpeljali večkulturalizem in postopno uvajali denarno podporo na različnih področjih delovanja manjšinskih etničnih skupnosti.

Švedska

Švedska je država, ki nima avtohtone manjšine (prvotnih staroselcev), kot jih imata Kanada in Avstralija. Večkulturalizem tu ni rezultat boja staroselskih manjšin za svoje politične pravice, ampak je v osnovi povezan z urejanjem priseljenskega vprašanja.

To pomeni, da si je Švedska dejansko prizadevala za neurejen položaj in status priseljencev, kar se je kazalo v njihovi socialni neenakopravnosti in negotovosti, in sicer zlasti po drugi svetovni vojni, ko je Švedsko zajel močan tok priseljevanja, in s tem ustvaril etnično heterogeno švedsko družbo. Švedska je bila namreč do druge svetovne vojne etnično homogena in vse do takrat ni bilo nuje po urejanju neurejenega položaja priseljencev (Lukšič-Hacin, 1999). Poleg tega je bila Švedska v času prve in druge svetovne vojne nevtralna, kar ji je omogočalo, da uvede številne spremembe na področju gospodarstva (npr. izvoz železove rude za potrebe nacistične vojaške industrije, luka Narvik-Norveška). Leta 1975 so bile na Švedskem sprejete najpomembnejše spremembe,

55

ki so vplivale na razprave o večkulturalizmu, saj so bile uzakonjene osnovne ideje večkulturalizma (enakost, svoboda izbire in partnerstvo). Večkulturen model je bil postavljen ob predpostavki, da se bodo priseljenci po daljšem časovnem obdobju integrirali v švedsko družbo in kulturo, čeprav naj bi to trajalo nekaj generacij. Politika za priseljence se deli na dve ravni, in sicer na posredno politiko, ki naj bi bila osnova za zagotavljanje vključevanja priseljencev v socialne in družbene programe, in na neposredno politiko, ki je zadolžena za specifične potrebe priseljencev. Posredna politika zagotavlja enake pravice do zaposlovanja, socialne službe, stanovanja, izobraževanja.

Neposredna politika pa zagotavlja volilno pravico za tujce, poučevanje maternega jezika v šolah, ustanovitev informacijskega centra za priseljence, sistem državnih subvencij za priseljenske organizacije, zveze in denarno pomoč kulturnim društvom, pomoč svetovalnih služb, nediskriminacijsko upravo in pravico do prevajalca, kjerkoli ga priseljenci potrebujejo. Tako imajo otroci priseljencev pravico do pouka maternega jezika, hkrati pa do učenja švedskega (prav tam, str. 172).

Osnovnošolski učenci, ki pripadajo eni od držav uradno priznane manjšine ali jim je švedščina drugi/tuji jezik, imajo pravice, ki so povezane z njihovim maternim jezikom.

Predšolski učni načrt poudarja pravice večjezičnih otrok za razvijanje vseh njihovih jezikov. Predšolsko obdobje ponuja možnosti za otroke, katerih prvi jezik ni švedščina, da razvijajo oba jezika. Občine imajo obveznost, da izpolnijo zahteve učnega načrta, na primer z zagotavljanjem maternega jezika. Učenci, katerih prvi jezik ni švedščina, so upravičeni do učenja maternega jezika v osnovnih in višjih srednjih šolah. Če je potrebno, ti učenci prejmejo pomoč v njihovem maternem jeziku tudi pri drugih predmetih.

Udeležba ni obvezna, vendar so občine pozvane k zagotavljanju ur učenja maternega jezika vsem učencem, ki doma vsakodnevno govorijo jezik, ki ni švedski. Če je skupina manjša od 5 učencev in če ne morejo priskrbeti primernega učitelja, potem občina ni dolžna omogočiti učenja maternega jezika imigrantov. Ti pogoji pa ne veljajo v primeru držav petih uradnih manjšinskih jezikov (finski, hebrejski, meänkieli, romski in samijski).

Učenje maternega jezika v osnovnih šolah lahko poteka kot individualna izbira učenca, kot izbira celotne jezikovne skupine ali kot izbira šole; če je šola v celoti manjšinska.

Učenje lahko poteka znotraj ali zunaj rednega pouka. Če se učenci učijo zunaj rednega

Učenje lahko poteka znotraj ali zunaj rednega pouka. Če se učenci učijo zunaj rednega