Medosebna teorija samomorilnega vedenja

(Prirejeno in ponatisnjeno z dovoljenjem; Joiner TE. Why people die by suicide. Cambridge: Harvard University Press;

2005.)

Želja umreti se pojavi, ko posameznik doživlja kognitivno-čustvena stanja, ki izhajajo iz neizpolnjenih medosebnih potreb. Pojavi se zaradi dveh vidikov težav v medosebnih odnosih (22, 24): pomanjkanja pripadnosti (občutka odtujenosti) in občutka, da je oseba drugim ljudem v breme. Na pojavnost in ravni teh stanj vplivajo številni osebni (npr. trenutna čustvena stanja) in oddaljeni (npr. zlorabe v otroštvu, duševne motnje) dejavniki tveganja (21).

Prvi konstrukt, pomanjkanje pripadnosti, se nanaša na občutek odtujenosti, osamljenosti, nepovezanosti oz. izločenosti iz družbe in/ali odsotnost vzajemno skrbnih odnosov (posameznik meni, da nima nikogar, na kogar bi se lahko obrnil, in tudi sam ne podpira drugih). Pomanjkanje pripadnosti ni enako kot odsotnost medosebnih odnosov, saj je pomembno posameznikovo subjektivno doživljanje kakovosti odnosov z drugimi. Odraža se lahko na različne načine, poleg doživljanja občutkov osamljenosti npr. tudi v obliki socialnega umika, družinskih konfliktov, nasilja, zlorab, izgube bližnjega (smrt, ločitev ipd.).

Ljudje smo namreč socialna bitja in imamo močno potrebo po povezanosti, pripadnosti.

Zato ni presenetljivo, da je socialna izolacija povezana z neugodnimi posledicami za zdravje ter da se je izkazala za enega najmočnejših napovednih dejavnikov samomorilnih misli in vedenja (21).

Podlogar Psihološki dejavniki

172

Drugi konstrukt, občutek biti v breme, se nanaša na zaznavanje medosebnih odnosov kot tako slabih, da se posameznik doživlja kot breme za ljudi okoli sebe. Doživlja občutek odvečnosti (je prepričan, da bi bilo drugim bolje, če bi umrl) in/ali sovraži samega sebe.

Na doživljanje občutka biti v breme lahko kažejo npr. nizka samopodoba, občutki krivde, sramu, nezaželenosti in nepomembnosti, pa tudi brezposelnost, brezdomnost, prestajanje zaporne kazni ali telesna bolezen. Tudi pri tem je pomembna predvsem posameznikova subjektivna ocena, ki ne izraža nujno dejanskega stanja (21).

Konstrukta pomanjkanja pripadnosti in biti v breme predstavljata dva vidika neizpolnjenih potreb v medosebnih odnosih. Na pojavnost obeh vplivajo isti dejavniki tveganja. Težave se lahko izrazijo v obliki pomanjkanja pripadnosti in/ali občutka, da je posameznik drugim v breme, pri čemer lahko eno stanje vpliva na razvoj drugega. Med pomanjkanjem pripadnosti in občutkom biti v breme so avtorji ugotovili statistično značilno pozitivno korelacijo srednje velikosti (25), kar prav tako kaže, da gre za dva različna, a vendar med seboj povezana konstrukta.

Raziskovalci so potrdili pomen obeh konstruktov v samomorilnem procesu, tudi ob upoštevanju vpliva različnih drugih dejavnikov tveganja. V raziskavi, v katero so bili vključeni študenti, so ugotovili, da sovplivanje pomanjkanja pripadnosti in občutka biti v breme napoveduje trenutne samomorilne misli, in sicer ob kontroli starosti, spola in simptomov depresije (25). Tudi sistematični pregled in metaanaliza raziskav (20) potrjujeta, da sta pomanjkanje pripadnosti in občutek biti v breme povezana s samomorilnimi mislimi ter samomorilnimi poskusi. Povezanost obeh konstruktov je močnejša s samomorilnimi mislimi kot poskusi, kar se ujema s predpostavko teorije, da je za pojav samomorilnega vedenja pomemben še tretji dejavnik. Izkazalo se je še, da ima občutek biti v breme pomembnejšo vlogo pri pojavu samomorilnih misli kot pomanjkanje pripadnosti (20, 26). Različni vlogi konstruktov bi bilo smiselno v prihodnosti še natančneje raziskati in razložiti.

Sama prisotnost želje umreti pa še ne pomeni, da bo prišlo do samomorilnega vedenja.

To se izrazi, le če je prisotna še pridobljena zmožnost za samomor, ki se razvije na podlagi bolečih življenjskih izkušenj. Samomorilno vedenje se tako zgodi le v prisotnosti vseh treh ključnih konstruktov (20, 24). Temelj za to prepričanje je v evolucijskemu modelu strahu.

Ta predpostavlja, da se je skozi proces naravne selekcije oblikoval sistem, ki služi kot signal za potencialno življenjsko ogrožajoče situacije, ki se jih ljudje bojimo. To pomeni, da bo do samomorilnega vedenje prišlo, le če oseba ta strah do neke mere izgubi. Zmožnost za samomor je tako nekaj, kar posameznik pridobi na podlagi življenjskih izkušenj. Do tega pride, če se poviša toleranca za telesno bolečino in zmanjša strah pred smrtjo. Skozi doživljanje situacij, ki povzročajo bolečino in strah, se posameznik na te občutke navadi (21).

Na tem mestu se pojavljajo nekatera vprašanja, na katera še nimamo dovolj natančnih odgovorov. Smiselno bi bilo npr. podrobneje raziskati, katere točno so vse tiste izkušnje, ki lahko privedejo do povišane tolerance za bolečino in zmanjšanega strahu pred smrtjo.

Pri tem je treba upoštevati, da različni posamezniki podobne situacije različno dojemajo in se nanje različno odzivajo. Koristno bi bilo tudi natančneje vedeti, na kateri točki opisani procesi pripeljejo do pridobljene zmožnosti za samomor. Tudi tukaj pa je potrebno upoštevati kompleksno sovplivanje številnih dejavnikov, ki privedejo do tega, da postane želja umreti močnejša od strahu pred smrtjo.

POGLAVJE 10

Najbolj neposredni (ne pa edini) način za razvoj zmožnosti za samomor je preteklo samomorilno vedenje (21). Povezanost števila preteklih samomorilnih poskusov z večjo stopnjo pridobljene zmožnosti za samomor so avtorji potrdili v raziskavi s klinično populacijo odraslih (25). Zmožnost za samomor se lahko razvije tudi posredneje, denimo preko doživljanja bolečih in provokativnih izkušenj (npr. zlorabe v otroštvu, izpostavljenost nasilju in drugim travmatičnim izkušnjam, samopoškodovalno vedenje) (21). Izkazalo se je namreč, da tudi to napoveduje stopnjo pridobljene zmožnosti za samomor, in sicer ob kontroli starosti, spola, samomorilnih misli in simptomov depresije (25).

Teorija skuša s svojimi konstrukti pojasniti posamezne stopnje v samomorilnem procesu.

Predvideva, da sta pomanjkanje pripadnosti in občutek biti v breme vzročna in zadostna dejavnika pasivnih samomorilnih misli (npr. »Želim si, da bi bil mrtev.«). Naslednja predpostavka teorije pravi, da se aktivne samomorilne misli (želja umreti) pojavijo, če se posameznik s kronično oz. trajno nezadovoljenimi medosebnimi potrebami (hkratnim doživljanjem pomanjkanja pripadnosti in občutka biti v breme) glede tega čuti obupanega.

Za prehod od samomorilnih misli k vedenju je ključnega pomena še tretji konstrukt, pridobljena zmožnost za samomor. Vključuje dva elementa, zmanjšan strah pred smrtjo ter povišano toleranco za telesno bolečino. V skladu s teorijo je tako zmanjšan strah pred smrtjo ključni dejavnik za konkretizacijo želje umreti v obliki samomorilnega namena, povišana toleranca za telesno bolečino pa za napredovanje od namena k samomoru (21, 23).

V skladu s teorijo sta pomanjkanje pripadnosti in občutek biti v breme dinamična oz.

spremenljiva dejavnika, pridobljena zmožnost za samomor pa je relativno stabilna oz.

trajna (21). Posameznik ima torej lahko v nekem obdobju bolj ali manj zadovoljene medosebne potrebe. Če so nezadovoljene, lahko razmišlja o samomoru, a opusti te misli, če pride do spremembe. Pri pridobljeni zmožnosti za samomor pa je drugače, saj naj bi bile spremembe v toleranci za telesno bolečino in doživljanju strahu pred smrtjo trajne, ne glede na aktualno čustveno-kognitivno stanje posameznika. Vendar pa posameznik z visoko stopnjo pridobljene zmožnosti za samomor ni nujno samomorilno ogrožen, če ima zadovoljene medosebne potrebe in torej nima želje po smrti (20).

Integrirani motivacijsko-voljni model samomorilnega vedenja

Integrirani motivacijsko-voljni model samomorilnega vedenja (angl. integrated motivational-volitional model of suicidal behaviour) je nastal kot odgovor na pomanjkanje strukturirane teorije, ki bi povezala obstoječa spoznanja na področju dejavnikov samomorilnosti v celoto. Vsebinsko v veliki meri izhaja iz teorije krika bolečine, medosebne teorije samomorilnega vedenja in drugih teorij ter povezuje njihova spoznanja v celostni model. Podobno kot medosebna teorija model stremi k boljšemu razlikovanju med posamezniki s samomorilnimi mislimi in tistimi s samomorilnim vedenjem.

Integrirani motivacijsko-voljni model (slika 10.3) razlaga dejavnike tveganja za samomor strukturirano na treh stopnjah: predmotivacijski (ranljivost), motivacijski (samomorilne misli in namen) ter stopnji voljnega delovanja (samomorilno vedenje) (27–29).

Podlogar Psihološki dejavniki

174

• Predstava o samomoru in smrti

• Pretekli poskusi samomora