tehnologije kot integralnega dela pouka slovenščine
M. Žveglič (2012) opozarja, da je prvi pogoj za smiselno uporabo IKT pri pouku njena didaktična umestitev kot »integralni«, tj. sestavni del pouka slovenščine. Gre za celovito in kompleksno rabo IKT. Ob upoštevanju ugotovitev različnih strok (psihologije učenja, pedagogike, didaktike jezika in književnosti, didaktike računalništva itd.) ter priporočil strateških dokumentov na nacionalni in evropski ravni ter veljavnega kurikuluma je avtorica oblikovala dvanajst načel rabe IKT pri pouku slovenščine v osnovni šoli (prav tam):
1. Vključevanje IKT kot integralni del pouka slovenščine
IKT lahko zelo učinkovito podpira učne metode in oblike, pri katerih je v ospredju učenec in ki omogočajo (samo)učenje. Sodelovanje učencev v projektih, pri vrednotenju in samovrednotenju pa bo mogoče le z izgradnjo ustrezne mreže med različnimi šolami.
2. Razvijanje zmožnosti
Poleg spremenjenih vlog udeležencev v učnem procesu je potrebna tudi spremenjena opredelitev znanja. Bistveno smo predstavili že v poglavju o IKT in učenju. IKT in njeno rabo lahko tesno povežemo z razvijanjem procesnih spretnosti (kompleksnega mišljenja, dela z viri, analize podatkov in sodelovanja) ter z vsemi taksonomskimi stopnjami.
3. Koordiniranje učnih dejavnosti
Pomembna je nova vloga učitelja kot moderatorja, pomočnika in svetovalca učencu, ki načrtuje učne situacije, ki omogočijo čim bolj kakovostno razvijanje sporazumevalne in (med)kulturne zmožnosti. Ni treba poudarjati, da je predpogoj razvita digitalna kompetenca učitelja.
4. Dejavni učenec
Učenec pri pouku prevzema aktivno vlogo. Dejavnosti, povezane z IKT, naj mu omogočajo izgradnjo celovitega znanja, sintetičnega mišljenja, vrednotenja in kritičnega mišljenja.
Interaktivnost med učiteljem in učenci ter učenci in učno vsebino je ključni element pri razvijanju omenjenih zmožnosti.
5. Učne oblike in metode za dejavno sodelovanje
Kot najprimernejše metode za pouk slovenščine veljajo verbalno-tekstualne – metode dela z besedilom (branje z razumevanjem, obnavljanje besedila). Metoda razlage, ustvarjalnega branja, reševanja književnih problemov, metoda pogovora in diskusije pa so bistvene za problemsko-ustvarjalni pouk književnosti.
6. Uporaba e-učnih gradiv
Učitelji e-gradiva lahko vključujejo v pouk po lastni presoji (v celoti ali deloma). Pri uporabi naj bodo pozorni na urejenost in dostopnost gradiv na spletni strani ali v spletni učilnici ter na upoštevanje avtorskih pravic. Za pouk slovenščine so večkrat uporabnejša nenamenska gradiva (avtentična besedila, slike, skice, zvočni zapisi, virtualne knjižnice itd.), saj je kakovostnih namenskih gradiv bolj malo (Pisanski, 2003, v Žveglič, 2012).
7. Ciljna naravnanost rabe IKT
Gre za načelo, ki je bilo v delu že večkrat omenjeno, pa vseeno opozorimo na pomembnost načrtovanja, in sicer v smislu obsega uporabe IKT pri pouku, oblikovanja nalog različnih taksonomskih ravni ter natančnega pregleda e-gradiv/e-besedil, ki jih bomo posredovali učencem (Žveglič, 2012).
8. Motiviranje za učenje
Kljub motivaciji učencev za uporabo tehnologij se na drugi strani pojavlja upad motivacije za branje (Pečjak, 2005, v Žveglič, 2012). Pri tem se ponudi možnost, da IKT vključimo pri razvijanju bralne zmožnosti, ki je posledično pogoj za učno uspešnost, saj uporaba različnih
bralnih strategij krepi razumevanje prebranega in razvoj bralne tehnike na višji ravni.
Motivacija pomembno vpliva na učence pri začetnih dejavnostih, zato ji velja nameniti nekoliko več pozornosti, da učence pripravimo na branje in nadaljnje literarnoestetsko doživljanje (prav tam).
9. Problemsko-ustvarjalni pristop
Sistematičen pristop k problemskemu pouku vodi do uporabe IKT na način, da bo ta spodbujala miselne procese na višjih ravneh znanja. Osnova tako načrtovanega pouka je šolska interpretacija, ki predstavlja »skupno branje in obravnavo leposlovnih besedil v problemsko-ustvarjalni interakciji učitelja in učencev« (Krakar Vogel, 2004, v Žveglič, 2012, str. 19). Tudi A. Žbogar (2013) opisuje problemsko-ustvarjalni pouk kot možnost sodobnega poučevanja slovenščine. Z metodo razlage, pogovora, diskusije, ustvarjalnega branja in reševanja književnih problemov pri učencih razvijamo individualno odgovornost, aktivno poslušanje, spretnost skupinskega procesiranja, sodelovanja, upoštevanje različnih pogledov/stališč, sposobnost reševanja konfliktov in poglobljeno razumevanje književnosti (prav tam).
10. Sodelovalno učenje
Znanje se ne izgrajuje samo na individualni ravni, ampak tudi v interakciji med udeleženci učnega procesa. Ena od prednosti IKT-orodij je prav možnost komunikacije in sodelovanja med učenci in učitelji, neodvisno od fizične lokacije. Primer učnega okolja, ki podpira sodelovanje, so npr. spletne učilnice, ki ponujajo tudi dostop do gradiv in možnost njihove izmenjave, forumi, klepetalnice, blogi, videokonference itd. Pri slovenščini učencem lahko razvijanje zmožnosti sodelovanja in komunikacije omogočimo z interaktivnim učnim okoljem, kjer bodo imeli možnost spontanega, a varnega sodelovanja, možnost rabe orodij IKT in kritične refleksije lastnega učenja (Žveglič, 2012).
11. Refleksija in samoevalvacija
Z namenom spodbujanja zahtevnejših miselnih procesov je potreben sistematičen pristop tudi pri preverjanju in ocenjevanju znanja, ki naj bo usklajeno s taksonomskimi ravnmi, uporabljenimi v učnem procesu (Rutar Ilc, 2002, v Žveglič, 2012). Izhodišče vrednotenja je običajno neumetnostno/umetnostno besedilo. Kot orodje (samo)vrednotenja se priporoča spletna učilnica ali drugo e-učno okolje, kot oblike vrednotenja pa ocenjevanje razprav in izdelkov, razni projekti, kritike in e-listovnik, kjer učenci lahko pokažejo znanje višjih taksonomskih ravni, česar standardne oblike, npr. testi, kvizi in vprašalniki, ne omogočajo (Žveglič, 2012).
12. Načelo celostnega pristopa
To načelo je osnova načrtovanja, izvajanja in vrednotenja rabe IKT pri pouku slovenščine, saj pomeni »kombiniranje vseh načel glede na posameznega učenca« (prav tam, str. 21).