V raziskavi »Stanje in trendi uporabe IKT v slovenskih osnovnih šolah« je Gerlič (2011) s sodelavci ugotavljal opremljenost standardnih učilnic z IKT-tehnologijo. Ugotovil je, da je skoraj vsaka učilnica opremljena z LCD-projektorjem, računalnikom za učitelja in dostopom do spleta. Ugotovil je tudi, da bi bilo treba nadgraditi obstoječe računalniške učilnice, saj je imelo takrat le 15 % slovenskih šol učilnico opremljeno z dodatno multimedijsko opremo in interaktivno tablo in le 1 % šol je imelo na voljo interaktivne tablice za učence. S časom narašča tudi število interaktivnih tabel (prav tam). Raziskava ICILS (2013, v Zakrajšek, 2016) je pokazala, da je za namene učenja v šoli najpogosteje uporabljena naslednja programska oprema: urejevalniki besedil, programi za predstavitve in računalniški viri informacij, redkeje pa izobraževalne igre ter orodja za nadzor in beleženje podatkov. IKT-opremo najpogosteje uporabljajo v matični učilnici (Škrabar, 2010). Pozitivno stanje glede opremljenosti slovenskih šol z IKT potrjujejo tudi novejše raziskave (European Commission, 2019).
Pomembno je, da se pri pouku ne uporablja zastarela oprema, ki pogosto zataji, saj lahko hitro privede do zastoja učne ure. V Sloveniji za načrtovanje, organizacijo ter upravljanje
računalniških storitev in povezav skrbi Arnes (Akademska in raziskovalna mreža Slovenije).
Poleg Arnesa uporabo IKT spodbuja in usmerja tudi Zavod Republike Slovenije za šolstvo (v nadaljevanju ZRSŠ), ki je pripravil smernice za didaktično uporabo IKT za različna predmetna področja12, v katerih so navedena tudi IKT-sredstva/orodja, primerna za določene aktivnosti.
Na spletni strani »Didakt.UM« najdemo opis različnih orodij in programske opreme za različne namene v izobraževalnem procesu13. Izberemo lahko kriterije glede namena uporabe, plačljivosti in področja uporabe. Nekatera orodja imajo celo tehnična in didaktična navodila.
Tudi na spletni strani »Inovativna pedagogika 1:1«14 se je v zadnjih letih oblikoval obsežen nabor orodij in aplikacij, ki so primerne za pouk. Izpostavili bomo le nekatere najpogosteje uporabljene.
Programska oprema in orodja:
• e-učna okolja, v laterih učenci dostopajo do gradiv, si jih izmenjujejo, komunicirajo z učiteljem/sošolci; tovrstna okolja so priporočljiva, saj je dostop običajno omejen in je poskrbljeno za varnost učencev;
• spletni informacijski viri (COBISS/OPAC),
• razni urejevalniki besedil, elektronskih prosojnic, grafov, preglednic;
• orodja za izmenjavo datotek (npr. Google Drive);
• orodja za spletno komunikacijo (e-pošta, forumi, videokonference);
• didaktični računalniški programi (elektronski slovarji/pravopis, črkovalniki, slovnični pregledovalniki, prevajalniki itd.);
• orodja za urejanje videoposnetkov (Windows Movie Maker, Imovie, Blender);
• orodja za snemanje in urejanje zvokov (Audacity);
• orodja za zajem zaslona (OBS studio);
• orodja za obdelavo slik (Slikar, GIMP);
• orodja za izdelovanje digitalnih zgodb (Smilebox, StoryJumper);
• orodja za izdelavo miselnih vzorcev (MindMup, Prezi, Glogster);
• orodja za izdelavo plakatov (PowerPoint, Canva);
• orodje za izdelavo stripov (StoryboardThat, Stripgenerator);
• orodja za izdelavo anket, kvizov (Google Forms, Survey Monkey, Kahoot);
• orodja za izdelavo interaktivnih nalog (Hot Potatoes).
Orodja, ki so bila najpogosteje uporabljena med šolanjem na daljavo (Rupnik Vec, 2020):
• orodja za videokonference (Zoom, Vox) – uporabljala so se za pouk v živo, razlago učne snovi, usmerjanje učencev, ustno preverjanje in ocenjevanje znanja, izobraževanja, srečanja strokovnih aktivov itd.);
• e-pošta;
12 https://www.zrss.si/strokovne-resitve/digitalna-bralnica
13 https://didakt.um.si/stolpic/Strani/Iskalnik.aspx
• spletne učilnice (Moodle – problem preobremenjenosti, e-Asistent);
• Google Drive;
• Google Forms;
• Google Classroom – učilnica, ki omogoča komunikacijo med učitelji in učenci;
• MS Teams – kombinacija spletne učilnice in videokonference, omogoča tudi ustvarjanje nalog/kvizov, posnetkov, dokumentov itd.);
• Padlet – namenjen predvsem za sodelovalne oblike učenja in v primerih vrstniške povratne informacije);
• Arnes Video;
• spletna stran šole;
• Viber – predvsem za komunikacijo med učitelji in komunikacijo ravnatelja z učitelji;
• Tiny Take – posnetek zaslona;
• OpenShot Video Editor – montiranje videoposnetkov;
• PowerPoint;
• YouTube.
Spremenjeni pristopi in metode poučevanja poleg novih učil in učnih pripomočkov zahtevajo tudi posodobljena učna gradiva – e-gradiva.
1.5.1 E-gradiva
Uporaba tehnologije zahteva tudi ustrezno oblikovana gradiva, ki jih lahko predstavimo s pomočjo elektronskih učnih medijev.
E-gradiva so gradiva, ki so didaktično načrtovana, pregledna in razumljiva. Običajno so opremljena z multimedijskimi in interaktivnimi elementi, namenjena pa poučevanju ali samostojnemu učenju, z njimi lahko hranimo in posredujemo informacije (prosojnice, učbenike itd.) ter utrjujemo in poglabljamo znanje. So pa tudi odličen vmesnik, ker multimedijska in interaktivna narava e-gradiv pri učencih omogoča aktiviranje in vključevanje različnih čutil, spodbuja jih tudi k miselnim aktivnostim. Za doseganje tega pa morajo e-gradiva vključevati različne medijske gradnike, kot so besedilo, zvok in video (Krnel, 2008).
Repolusk (2009, str. 40) loči med e-gradivom v širšem pomenu in e-gradivom v ožjem pomenu.
Širše gledano, gre za spletna učna gradiva, računalniške programe, torej za gradivo, ki ga samo predstavimo s pomočjo IKT. Ožje gledano, pa gre za gradivo, ki ga lahko uporabljamo zgolj s pomočjo IKT, to so učni računalniški programi, učni digitalni video- ali avdiozapisi, spletne enciklopedije, e-učbeniki/i-učbeniki, digitalne prosojnice, interaktivna učna gradiva itd.
Dostopna so na spletu ali na prenosnih medijih, kot sta CD in DVD (prav tam).
Šola gradiva lahko pridobi na več načinov, npr. prek državnih izobraževalnih portalov, kupi/najame dostop do določenih vsebin po potrebi, najbolj optimalno pa je, da šola sama omogoči nastajanje e-gradiv v okviru strokovnih timov učiteljev. Takšno gradivo je v skladu s tehnologijo, ki jo ima šola na voljo, in znanjem, ki ga imajo učitelji, da to gradivo uporabijo pri pouku (Rebolj, 2008). Zaradi tega se zdi zelo pomembno, da bi učitelji znali oblikovati lastna e-gradiva ali pa vsaj znali kritično presoditi že dostopna.
Vsako gradivo je pred uporabo treba didaktično oceniti – ali je gradivo v skladu s cilji, vključuje različne didaktične pristope, učne metode, kakšno podporo nudi učenju, ali vsebuje naloge za preverjanje, ali omogoča samoocenjevanje oz. povratne informacije in ali program lahko sledi napredku učenca (Krnel, 2008).
Že dostopna gradiva so običajno pripravljena za »hipotetično učno situacijo in hipotetičnega učenca« (Lokar, 2009, str. 215), učitelj pa je tisti, ki mora gradivo preoblikovati in prilagoditi dejanskemu stanju. V zadnjih letih so se na osnovi nekaterih že omenjenih projektov (npr.
»e-Šolska torba«, »Inovativna pedagogika«) končno oblikovala določena e-gradiva, ki dejansko temeljijo tudi na praksi.
Gre za e-učbenike oz. i-učbenike. Njihov razvoj in uporaba sta se bolj konkretno začela po letu 2015. E-učbenik je bil sprva le preslikava tiskane oblike, danes pa gre za e-učbenik, ki je prilagojen posamezniku (npr. predznanju in spoznavnemu slogu) ter spodbuja aktivno učenje.
Besedilu so dodani še razni interaktivni elementi, zato ga imenujemo tudi interaktivni oz.
i-učbenik (Pečjak, 2017). Učitelj mora poznati koncept i-učbenika, da ga lahko uspešno vključuje v pouk. Po podrobnem pregledu sklopov in izbrane enote izbere dejavnosti bodisi za širjenje že znanega bodisi za učenje novega pojma. Koncepti so vedno zastavljeni tako, da učenec na osnovi opravljene dejavnosti spozna pojem, nato ga naloge vodijo v razmišljanje o temi, z zgledi pa svoje znanje nadgrajuje – do razumevanja ga postopno vodijo namigi, animacije, slike itd. (Čuk idr., 2014, v Dolinar, Novak, Vršič, 2015).
Pečjak (2017) poudarja, da je učence treba pripraviti na delo z e-gradivi. Za uspešno učenje iz e-učbenikov ne potrebujejo le razvitih kognitivnih sposobnosti, temveč tudi metakognitivne in ustrezno stopnjo motivacije.
Pri pripravi osnovnega e-gradiva velja upoštevati priporočila na osnovi dobrih praks (Rebolj, 2008):
• Najprej je potreben razmislek, katere vsebine so sploh primerne za posredovanje ob podpori IKT.
• Sledi opredelitev vsebin, za katere želimo pripraviti e-gradivo.
• Naslednji korak je priprava učne poti. Določimo, katera vsebina bo izhodišče za učenje in s katerimi bo učenec nadaljeval na poti do cilja. Vsebine razdelimo na smiselno zaključene dele, ki naj ne presegajo 15 minut učenja za mlajše učence in 25 minut za starejše, kar pa je odvisno tudi od kognitivnega napora, ki ga določena vsebina zahteva od učenca. Razmislimo, kako bomo organizirali besedilo (v odstavke, alineje, podčrtano itd.), s kakšnimi multimedijskimi/interaktivnimi gradniki (npr. zvok, slika, video, animacija, simulacija) ga bomo opremili, ter predvidimo scenarij omenjenih gradnikov.
• Tako zaključeni deli predstavljajo učne enote, ki jim nato sledi naloga, s katero preverimo znanje, učenec pa mora dobiti povratno informacijo o rešitvi. Le z ustrezno zasnovanimi enotami, ciljno naravnano izbiro poti in sprotnim spremljanjem lahko učenca motiviramo za delo z e-gradivom. Ta korak od nas zahteva pripravo in umestitev preizkusov.
• Vse enote skupaj predstavljajo učno celoto, ki ji ponovno sledi »zaključni preizkus«.
• Ne smemo pozabiti na ponovni kritični pregled gradiva – dodamo popravke.
• Sledi izdelava uvoda in zaključka učne celote.
• Predvidimo časovno opredeljen načrt, urnik in dodamo priporočila.
• Nazadnje lahko vključimo še kakšno zanimivost, dodatno besedilo, vsebine, hiperpovezave za ponavljanje, podporo ali nadgradnjo znanja.
• Načrtovati moramo tako, da bo učenec aktiven, da so vsebine osmišljene in pritegnejo njegovo pozornost, kar mu bo pomagalo pri razumevanju in uporabi znanja.
• »Razumljivost, zanimivost in primerna zahtevnost, vedrina in optimizem v konotaciji so dejavniki prijetnega učenja« (prav tam, str. 153).
Ko se učitelj prvič srečuje z ustvarjanjem e-gradiva, se za začetek priporoča pretvorba klasičnega gradiva v spletno, z nadaljnjimi izkušnjami pa bo učitelj lahko oblikoval neodvisno od tiskane predloge. Gradivo bomo lahko vsako leto na osnovi evalvacij in izkušenj dopolnjevali, dograjevali in izpopolnjevali (prav tam).
Kakovostno gradivo na spletu naj bi učencem omogočalo izbiro učne poti glede na njihov učni stil, osebnostni tip, njihove sposobnosti in predznanje. To nas lahko tudi vodi pri oblikovanju lastnega gradiva, saj takšno gradivo običajno nastane z razvojem na osnovi evalvacij in izboljšav ter prilagoditev potrebam učencev (Rebolj, 2008). Pomembna so aktualna in prosto dostopna gradiva (npr. osnovna e-gradiva, pripravljalna gradiva, e-oglasne deske itd.), povezave do različnih spletnih strani in virov v povezavi z obravnavanimi tematikami in aktualnimi situacijami. Vedno je priporočljivo tudi kombiniranje s klasičnimi viri (Zakrajšek, 2016).
E-gradiva pa so v pouk lahko vključena na različne načine: frontalni pouk, individualni pouk, delo v parih, domače delo, dodatni in dopolnilni pouk. E-gradiva lahko vključimo pri vseh predmetih – pri nekaterih večkrat kot pri drugih (Rebernak, 2008). Kar se tiče e-učbenika, so raziskave pokazale, da ga večina učiteljev uporablja le občasno kot pomoč pri razlagi (interaktivnost kot ilustracija). Učenci pa v njem največkrat samostojno rešujejo naloge, redkeje pa jim služi za učenje, saj še vedno raje posežejo po klasičnih učbenikih (Rutar Leban, Mekšič, 2016, v Pečjak, 2017).
Pri oblikovanju tovrstnih gradiv je treba dobro razmisliti o obremenjenosti učenca, zanimivosti teme in gradiva ter stopnji aktivnosti, saj je gradivo v digitalni obliki pogosto namenjeno samostojnemu učenju (Bregar idr. 2020, v Rupnik Vec, 2020).