Uporaba informacijsko-komunikacijske tehnologije v izobraževanju

Sodobna IKT je uspešno prodrla na področje slovenskega šolstva in v skladu s tem se izboljšuje tudi stopnja usposobljenosti učiteljev za njeno uporabo na različnih predmetnih področjih. Učne vsebine lahko obdelamo na inovativen in zanimiv način, torej s spremenjenimi učnimi metodami in oblikami – ob uporabi računalnika prevladujejo tekstualne in ilustrativno-demonstrativne metode, frontalno učno obliko pa zamenjujeta samostojno delo in skupinsko učenje, lahko tudi v kombinaciji s posrednim poučevanjem (Šček Prebil, 2010).

B. Škrabar (2010) poudarja pomembnost zgodnje vključenosti IKT, že v prvem triletju, saj učenci tako dobijo priložnost razvijati veščine in spretnosti, povezane s tehnologijo, ki

predstavljajo temelj za nadaljnje izobraževanje. Razvijajo in pridobivajo t. i. nove pismenosti, ki smo jih že omenili.

Dejstvo je, da so slovenske šole zelo dobro opremljene z IKT, vendar se ne uporablja v takšni meri, kot bi se lahko. Mednarodna raziskava poučevanja in učenja TALIS 2018 je pokazala, da so učitelji v Sloveniji z uporabo IKT v izobraževalne namene zaostajali za povprečjem drugih držav članic OECD (OECD, 2019). IKT nudi veliko različnih možnosti uporabe. Že Gerlič (2000, str. 13) opisuje tri področja uporabe računalnika v izobraževanju:

• »računalniško izobraževanje« vključuje aktivnosti, ki učence seznanjajo z delovanjem in uporabo računalnikov;

• »uporaba računalnika v izobraževalnem procesu« vključuje aktivnosti, kjer je računalnik uporabljen kot učno sredstvo ali pripomoček v vseh ali le določenih fazah učnega procesa;

• »uporaba računalnika v dejavnostih, ki spremljajo izobraževanje« pa zajema raziskovanje, vodenje in upravljanje izobraževalnega sistema, ki se logično povezuje v informacijski sistem vzgoje in izobraževanja.

Izobraževanje lahko glede na stopnjo vključevanja IKT v pouk delimo v tri osnovne skupine (Bregar, 2020):

• Klasično ali tradicionalno izobraževanje: IKT je uporabljena z namenom obogatitve, dopolnitve procesa izobraževanja, gre torej za »tehnološko delno podprto izobraževanje« (prav tam, str. 15).

• Celostno e-izobraževanje se izvaja s pomočjo IKT, in sicer sinhrono (komunikacija med učiteljem in učencem je sočasna, npr. videokonferenca) ali asinhrono (s časovnim zamikom, npr. prek e-pošte, forumov, spletnih strani itd.). Tehnološka podpora je načrtno vključena v vse prvine izobraževalnega procesa – v administrativno in pedagoško podporo ter učno gradivo. IKT omogoča prostorsko ločenost učitelja in učencev.

• Kombinirano (angl. blended) izobraževanje je kombinacija zgoraj omenjenih pristopov, kjer imajo pomembno vlogo raznoliki načini podajanja učne snovi in posledično raznoliki rezultati in učinki. Tradicionalne učne oblike se uporabljajo predvsem z namenom dopolnitve.

Mayer (2013) na tem področju poudarja bistveno razliko med dvema pristopoma k učenju s tehnologijo – v tehnologijo usmerjenim in v učenca usmerjenim pristopom. Pri prvem je v ospredju razmišljanje, kaj lahko naredita tehnologija in njena uporaba v smislu zagotavljanja dostopa do učenja. V učenca usmerjen pristop pa deluje na osnovi poznavanja delovanja človeškega uma; cilj je prilagoditi tehnologijo za spodbujanje učenja.

Nove tehnologije pri pouku omogočajo posredovanje učne vsebine na različne načine, večpredstavnostno, kar je pomembna funkcija, ko gre za oblikovanje pouka, prilagojenega raznolikostim učenčevih prednostnih zaznavnih sistemov. To pomeni, da »različni načini poučevanja omogočajo tudi usklajenost s posameznikovim slogom spoznavanja in učenja«

(Marentič Požarnik, Magajna, Peklaj, 1995, v Božnar, 2004, str. 2). »Večplastnost« kot prednost, ki jo prinaša učenje, podprto z IKT, omenja tudi S. Pečjak (2015, str. 15). Ivačič (2020) pa govori o izkoriščanju učenčevih močnih področij z multimodalnim pristopom.

Tehnologija omogoča, da pouk lahko prilagajamo različnim učnim stilom, osebnostnim tipom, razlikam v sposobnostih in predznanju učencev. Gre za individualizacijo ali diferenciacijo v smislu prilagajanja učnega okolja, učne poti in gradiva učenčevim potrebam (Rebolj, 2008).

O upravičeni in smiselni uporabi IKT v izobraževanju govorimo samo takrat, ko je smiselna in upravičena z vidika doseganja učnih ciljev, in v primeru doseganja boljših učnih učinkov (Rugelj, 2007). M. D. Roblyer (2003, v Rugelj, 2007, str. 113) predstavi pet bistvenih korakov pri procesu vključevanja IKT:

• »določitev prednosti, ki jih prinaša izboljšava;

• določitev ciljev in načina ocenjevanja njihovega doseganja;

• načrtovanje izvedbe;

• izdelava z IKT podprtega učnega okolja, orodja ali gradiva;

• ovrednotenje dosežkov in po potrebi revizija strategije vključevanja«.

V povezavi s prvim korakom se lahko opremo na spoznanja pedagoške stroke, ki izpostavi področja, kjer naj bi bili učinki IKT največji, to so: motiviranje učencev; pritegnitev pozornosti učenca z interaktivnostjo in večpredstavnostjo tehnologije z vidika aktivnosti učenca in lastnega nadzora nad procesom učenja; izboljšanje dostopa do informacijskih virov, gradiv, pripomočkov, ki so v pomoč pri vizualizaciji in reševanju problemov; podpora sodobnim pristopom; boljša storilnost učiteljev z vidika priprave in izdelave ustreznih gradiv ter splošno izboljšanje informacijske pismenosti (prav tam).

Pri določitvi ciljev in načinu ocenjevanja njihovega doseganja nimamo težke naloge, če imamo jasno definiran učni problem in predvideno pot reševanja s pomočjo IKT, pri tem pa je pomembno tudi sodelovanje z učenci. To, ali so na osnovi izboljšav cilji doseženi in v kolikšni meri, pa lahko ugotavljamo z vprašalniki in anketami ter posredno s preverjanjem znanja, pridobljenega z uporabo IKT (prav tam). Sodobno poučevanje z IKT vsekakor zahteva stalno preverjanje znanja, poznano kot formativno spremljanje (Zakrajšek, 2016).

Dejstva, da je načrtovanje izvedbe kompleksno opravilo, se prav gotovo zavedajo vsi pedagoški delavci. Mnogi strokovnjaki (npr. Rugelj, 2007; Mayer, 2013; Pečjak, 2015) poudarjajo, da na tem koraku ne smemo pozabiti na teorije o učnih stilih. Šček Prebil (2010) pa kot osnovo kakovostnega načrtovanja izpostavi še analizo stanja učinkovite rabe IKT na ravni šole, saj učitelji potrebujejo tudi podporo in sodelovanje z vodstvom, da lahko aktivno uvajajo spremembe na področju učnega procesa. Zunanji ocenjevalci, npr. drugi učitelji, vodstveni tim ali drugi pedagoški strokovnjaki, so pomembni pri vrednotenju dosežkov, rezultati vrednotenj/ocenjevanja pa so pomembno izhodišče za nadaljnje izboljšave (Rugelj, 2007).

Pomemben vidik spodbujanja uporabe IKT pri pouku in uvajanju novosti so prav izmenjave dobrih praks, ki učitelju predstavljajo preverjeno vsebinsko in strokovno podporo, izhodišče za načrtovanje in izpeljavo lastnih inovativnih praks (Breznik, 2019).

Poleg naštetega je pomembno tudi, da šola ustvari spodbudna učna okolja v koraku s časom in učencem s tem zagotovi možnosti kreativnega sodelovanja, raziskovanja in reševanja življenjskih situacij (Flogie, Aberšek, 2019).

Raba IKT se lahko smiselno vključuje tako pri individualnem kot skupinskem delu in delu v parih. Prav tako se lahko vključuje v vse faze pouka ali pa le v posamezne. Izbira je učiteljeva.

Sodobno IKT lahko v izobraževanju uporabimo na več načinov: omogoča izobraževanje na daljavo, virtualni razred, povezovanje med razredi, virtualne projekte, iskanje in izmenjavo informacij ter samostojno odprto učenje. Učitelji morajo vedno predvideti pouk tako, da bo poučevanje s pomočjo računalnika kakovostno, učinkovito in uspešno. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da učenci takšno učenje dojemajo kot zabavo (Božnar, 2004).

Khan (2011) pri poučevanju s tehnologijo priporoča model obrnjenega poučevanja oz. obrnjeno učenje. Gre za pristop, kjer se aktivnosti, ki so bile prej domača naloga, sedaj izvedejo oz.

dokončajo v razredu, pomemben del aktivnosti, ki so se prej izvajale v razredu, pa učenci sedaj opravijo že pred prihodom v razred. Khan za ta pristop svetuje videovsebine, prek katerih se posreduje učno snov, učenci vsebine predelajo kot domačo nalogo in se jih naučijo, v šoli pa nato sledita analiza in nadgrajevanje samostojno pridobljenega znanja (z delom v skupinah, diskusijami, sodelovalnim učenjem). Prav obrnjeno učenje naj bi postajalo vedno bolj razširjeno, saj s takšnim pristopom lahko pridobimo čas, da se posvetimo posameznemu učencu in njegovemu načinu učenja ter ga vodimo do višjih ravni mišljenja (Sams, Bergmann, 2013).

Flogie in Aberšek (2019) predstavita modela, ki učiteljem lahko pomagata pri odločanju, ali pri doseganju učnih ciljev uporabiti IKT. Gre za t. i. odločitveni model uporabe IKT pri pouku.

Prvi model (glej Slika 1) naj bi bil preprostejši in učitelja vodi pri razmisleku o smiselni vključitvi IKT (Lyon-Jones, 2011, v Flogie, Aberšek, 2019).

Slika 1: Odločitveno drevo o uporabi tehnologije pri pouku

Prirejeno iz Flogie, A., Aberšek, B. (2019). Inovativna učna okolja – vloga IKT. Maribor: Zavod Antona Martina Slomška. https://www.inovativna-sola.si/inovativna-ucna-okolja-2/

Drugi model (glej Slika 2) pa je štiristopenjski »model SAMR (substitution/zamenjava, augmentation/obogatitev, modification/modifikacija, redefinition/redefinicija)« (Puentedura, 2014, v Flogie, Aberšek, 2019, str. 48). Pomaga pri razmisleku, kakšna bo vloga oz. naloga uporabljene IKT glede na njeno stopnjo vključenosti. Nadgradnja oz. obogatitev pomeni boljšo

Alinačrtovana

Aktivnost raje izvedite na klasičen način.

Pogumno izvedite aktivnost. Ne pozabite na refleksijo, ki vam bo omogočala izboljšave ob naslednji izvedbi.

kakovost obstoječih izobraževalnih procesov, transformacija oz. sprememba pa pomeni inovacijo, ki postopoma vodi k spremenjeni pedagoški praksi, do novega pristopa, ki brez tehnologije ne bi bil mogoč (Bregar, 2020).

Slika 2: SAMR-model uporabe tehnologije

Prirejeno iz Flogie, A, Aberšek, B. (2019). Inovativna učna okolja – vloga IKT. Maribor: Zavod Antona Martina Slomška. https://www.inovativna-sola.si/inovativna-ucna-okolja-2/

Model »Pedagoško kolo«¹¹ združuje Bloomovo taksonomijo in model »SAMR«, hkrati pa uporabniku ponuja še nabor orodij, s katerimi lahko v najboljši meri podpre učni proces in razvoj načrtovanih veščin/znanj. Orodje je na voljo za operacijska sistema Android in iOS (Breznik, 2019).

Učitelji imajo pri uporabi IKT, razen z vidika opremljenosti, precej proste roke. V kolikšni meri, na kakšen način, kako in pri katerih temah bodo uporabili IKT, je povsem njihova odločitev, ki pa je odvisna od njihovih osebnostnih lastnosti, znanja in spretnosti. Veliko vlogo igrata tudi samozavest in zaupanje v lastne sposobnosti. Avtonomni učitelji, ki imajo potrebne spretnosti in znanja s področja IKT, se veliko hitreje prilagodijo spremembam in uporabijo nove učne pristope, hkrati v tehnologiji vidijo prednosti, ki jim jih ponuja. Odzivi učencev so lahko eden od pomembnih pokazateljev, kdaj je tehnologija smiselno vključena in kdaj je odveč.

Pričakuje se, da učitelj sam poišče kakovostna e-gradiva in vsebine, išče in raziskuje o novih kakovostnih didaktičnih programih, ki so na voljo, ter jih preizkuša in vključuje v pouk. Prav tako je na njem, da se pozanima o opremi, ki je na voljo, in jo poskuša čim bolje izkoristiti (Tišler, 2006).

Učitelji so tisti, ki lahko v največji meri spreminjajo pedagoške prakse – z načinom in namenom uporabe tehnologije vplivajo na poučevanje in učenje. Pri tem so bistvenega pomena zmožnosti in znanja vsakega izmed njih (Brečko, 2016), zato je naslednje poglavje namenjeno učiteljevi vlogi in kompetencam, ki jih zahtevajo inovativni pristopi.