V nadaljevanju naštevamo nekaj bistvenih prednosti, slabosti, izzivov in pomislekov, ki jih prinaša IKT.
Prednosti IKT so:
• posredovanje informacij na različne in zanimive načine (Zakrajšek, 2016);
• IKT prinaša sodobne pristope/novosti, ki spodbujajo aktivno vlogo in kritično mišljenje učencev ter jih motivirajo za delo (Božnar, 2004; Rugelj, 2020);
• učiteljem so omogočeni večji dostop do informacij, učinkovitejše sodelovanje in komunikacija z drugimi učitelji, učenci in starši (Brečko Vehovar, 2008);
• razvijanje digitalne kompetence (novih pismenosti), ki je temelj nadaljnjega izobraževanja in življenja/delovanja v družbi (Rebolj, 2008; Škrabar, 2010; Strgar, 2012; Evropska komisija, 2020);
28 http://pravljice.net/
29 https://eknjige-junior.si/seznam-knjig/
30 https://kobiapp.io/sl/novice/
31 http://ssj.slovenscina.eu/
• razvijanje kompetenc kjerkoli in kadarkoli (Pečjak, 2015);
• učencem omogoča delo v skladu z učnim stilom. S tem postajajo samostojnejši in odgovorni za lastno delo (Krnel, 2008);
• IKT omogoča preprosto izmenjavo e-gradiv med učitelji in hkrati spodbudi preizkušanje novih pristopov (Brečko Vehovar, 2008);
• B. Škrabar (2010) ugotavlja, da IKT res spodbuja večjo aktivnost, popestri učenje, nekaterim ga celo olajša, hkrati pa zadosti individualnim posebnostim;
• učence s pomočjo IKT vodimo »po različnih poteh do enakovrednih standardov«
(Rebolj, 2008, str. 52);
• razvoj mnogih kakovostnih spletišč (npr. SIO, »Arnes.si«, »Inovativna šola«), ki so izhodiščna točka načrtovanja pouka z IKT. Na njih lahko najdemo tako tehnično kot tudi didaktično podporo;
• »omogočanje širšega mednarodnega konteksta za soočanje s problemi, kot tudi večja zmožnost prilagajanja posebnim lokalnim potrebam« (Brečko, Vehovar, 2008, str. 7);
• sodobna tehnologija omogoča odprt prostor za osebno izražanje (forumi, spletni dnevniki idr.), kjer učenci dobijo priložnost za objavo svojih izdelkov in zamisli, postanejo prepoznavni, se povežejo z vrstniki zunaj lokalnih meja, to pa vpliva na oblikovanje novih pravil socialnega vedenja (Bilić, Colnar, 2011);
• z vključevanjem IKT v šole naj bi se zmanjšale generacijske in socialne razlike med akterji učnega procesa (Bonyard, Underware, 2008, v Krnel, 2008);
• tehnologija kot sredstvo razvijanja sodelovanja, timskega dela in produkcije multimedijskih izdelkov (Zakrajšek, 2016).
Slabosti IKT so:
• učitelji pogosto ne izkoristijo smiselno tistega, kar jim IKT ponuja, posledica je manjša aktivnost učencev (Krnel, 2008);
• računalnik ni sposoben empatičnega odziva in se ne more prilagajati situacijam v razredu. Prav tako ni zmožen nuditi topline medčloveških odnosov. Učitelj se lahko z empatijo odzove na vedenjske težave, ki se morda pojavljajo pri učencih, jih subjektivno ovrednoti in posledično tudi prilagodi učni proces v razredu (Božnar, 2004);
• čas, ki ga učenci preživijo pred zasloni (tako računalnika kot tablice in telefona), lahko povzroča tudi zdravstvene težave (Sigman, 2013);
• če je poučevanje z IKT slabo oblikovano, lahko obseg kognitivnega procesiranja, ki je nujno za učenje, zelo hitro preobremeni učenčevo spoznavno zmožnost (Mayer, 2013);
• digitalne naprave preprečujejo učinkovito usmerjanje po daljših besedilih (Pečjak, 2015);
• nevarnosti/težave, ki jih lahko prinaša splet. V zadnjem času takšno nevarnost predstavljajo družabna omrežja. Pri uporabi je namreč potrebna velika previdnost predvsem pri objavi podatkov in informacij o sebi. Trenutno med najbolj aktualne (ki jih uporabljajo tudi otroci in mladostniki) spadajo Viber, Snapchat, Instagram, Facebook, Twitter, Tumblr, Musical.ly, Discord, WhatsApp, Tinder in TikTok. Gre predvsem za spletno ustrahovanje, e-zlorabe in pošiljanje razgaljenih fotografij.
elektronskih naprav. Na spletni strani »Safe.si« izpostavljajo, da postane tak način uporabe elektronskih naprav problematičen, ko naprave začnejo negativno vplivati na otrokovo zdravje, šolski uspeh, splošno počutje ter odnose s prijatelji in družino. Temo o varnosti na spletu je treba vsekakor vključiti v dejavnosti, ki vključujejo rabo IKT (Safe.si – Točka osveščanja o varni rabi interneta in mobilnih naprav za otroke, najstnike, starše in učitelje, 2020);
• tehnične težave, nepoznavanje naprav, strah pred neuspehom in pomanjkanje znanja glede uporabe programske opreme (Zakrajšek, 2016).
Izzivi IKT so:
• pomanjkanje znanja, nezaupanje učiteljev do uporabe IKT (Krnel, 2008);
• neskladje rabe IKT glede na faze pouka (prav tam);
• učitelji morajo razmisliti, ali motivirajo za delo z IKT ali za učenje samo (Clark, 2005, v Krnel, 2008);
• večina učiteljev e-vsebine smiselno vključuje pri usvajanju nove učne snovi, vključevanje pri preverjanju in ocenjevanju znanja ter diferenciaciji in individualizaciji pa še vedno ostaja izziv (Kreuh, Sambolič Beganović, 2015);
• smiselna, dobro (ciljno) načrtovana vključenost IKT, in sicer na način, da bo spodbujala miselne procese na višjih ravneh znanja (Žveglič, 2010);
• prizadevanje za učinkovito uporabo IKT pri pouku, ki bo učitelju pomenila kakovost in ne ovire (European Commission, 2020);
• kako obvladati neenakosti in odpraviti pomanjkljivosti, ki jih v učni prostor prinaša tehnologija (prav tam);
• raba IKT pri vključevanju in učenju otrok s posebnimi potrebami (Flogie, 2020);
• uvajanje IKT na netipična področja, kot je pouk slovenščine (Oblak, 2013);
• razvoj IKT povzroča spremembe tudi na področju opismenjevanja. Pomembno je razmisliti, kako ob razvijanju sporazumevalnih zmožnosti učinkovito razvijati digitalne zmožnosti (Ivačič, 2020).
Pomisleki glede IKT so:
• A. Žbogar (2013) pravi, da sodobne metode povečujejo motivacijo pri učencih ter da je učna učinkovitost ob uporabi teh metod povečana zaradi novosti same in ne nujno zaradi tehnologije. Tudi Zakrajšek (2016) se sprašuje, ali naj večjo motivacijo pripišemo tehnologiji ali želji po učenju;
• Krnel (2008) je skeptičen tudi pri prilagajanju učne vsebine učnim stilom, saj naj ne bi obstajala smiselna povezava z učinkovitejšim učenjem. Pravi, da je že prepoznavanje in določanje učnih stilov zelo zahtevano, kaj šele prilagajane vsebin;
• vprašljiva naj bi bila tudi individualizacija, ki naj bi pomenila prednost uporabe IKT.
Mnoga že pripravljena e-gradiva ne omogočajo preoblikovanja, za ustvarjanje novih pa so potrebna znanja o računalniških programih, ki jih učitelji pogosto nimajo. Kot bolj učinkovito naj bi veljalo prilagajanje predznanju (Krnel, 2008);
• po drugi strani pa je računalniško poučevanje veliko bolj objektivno, saj računalnik deluje mehansko, brez spontanih povratnih informacij (Božnar, 2004);
• veliko spletnih strani je tudi v drugih jezikih in tako bi lahko posamezniki izgubili občutek za materni jezik in njegovo lepoto (Božnar, 2004).
Teoretična spoznanja kažejo, da je digitalizacija izobraževanja pot, ki zahteva ogromno raziskovanja, sodelovanja različnih strokovnih področij, spreminjanja obstoječih praks in iskanja rešitev, ki bodo omogočale optimalno izkoriščanje sodobnih tehnologij za učinkovitejše poučevanje in učenje. Tehnološka opremljenost slovenskih šol je vzpodbudna, podatki o uporabi IKT v procesu poučevanja in učenja pa nekoliko manj. V empiričnem delu smo raziskovali dejansko stanje pri pouku slovenščine. Odgovori učiteljev bodo v pomoč pri pojasnjevanju stanja in bodo predstavljali izhodišče za izboljšave, ki bi v prihodnje omogočale samozavestnejše in smiselno vključevanje IKT tudi pri pouku materinščine.
III EMPIRIČNI DEL
3 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA
Mednarodne raziskave v zadnjih desetih letih so pokazale, da Slovenija glede opremljenosti izobraževalnih ustanov z IKT uspešno sledi trendu, česar pa ne moremo trditi za stanje njene uporabe v procesu poučevanja in učenja (Japelj Pavešič, Peršolja, Špegel Razbornik, 2020). Že študija ICIL iz leta 2013 (v Zakrajšek, 2016) je pokazala, da veliko šol in učiteljev ni imelo jasnih ciljev, kako IKT vključevati v pouk in katero znanje naj bi s tem razvijali pri učencih.
Nizko stanje uporabe IKT je pokazala tudi mednarodna raziskava »TALIS 2018« (OECD, 2019). Opogumljajoči so podatki, da ima večina učiteljev željo in voljo po dodatnem didaktičnem izobraževanju s področja uporabe IKT (Gerlič, 2011; Zadravec, 2011; Kikec, 2015; Kreuh, Sambolić Beganović, 2015; OECD, 2019), nekateri pa si želijo le več splošne računalniške pismenosti. Dozdajšnje raziskave (Gerlič, 2011; Zadravec, 2011; Kikec, 2015) na tem področju kažejo, da je sodobna tehnologija najpogosteje uporabljena pri matematiki, spoznavanju okolja in slovenščini. Glede na obliko dela se največkrat uporablja pri individualnih in frontalnih oblikah (prav tam). Manjka pristopov, pri katerih bi učenci samostojno raziskovali, se aktivno učili ob podpori IKT in ob tem razvijali digitalne kompetence (Štraus, 2016, v Nolimal, 2017). Glede na to, da je njihov razvoj povezan tudi z razvojem funkcionalne pismenosti (Javrh, 2017), ki je glavni cilj pouka slovenščine, smo želeli raziskati, kakšno je stanje v praksi.
Menimo, da uporaba IKT pri pouku slovenščine še ni razširjena. Menimo, da je premalo že dostopnih e-gradiv za pouk slovenščine v prvem in drugem triletju. Večina obstoječih gradiv je namenjena učencem tretjega triletja in srednješolcem. Predvidevamo, da so učitelji po večini premalo usposobljeni za pripravo lastnih elektronskih in interaktivnih gradiv. Vemo, da danes pouk ne poteka več popolnoma brez računalnika in programov (Microsoft Word, PowerPoint, Excel itd.), saj so jih učitelji primorani uporabiti za pisanje učnih priprav, vodenje e-redovalnice, vpisovanje v e-dnevnik in predstavitev učnih tem. V raziskavi smo se zato osredotočili na konkretnejšo uporabo določenih sodobnih pripomočkov/orodij pri pouku slovenščine (ustvarjanje e-gradiv, uporaba interaktivne table, obstoječih e-gradiv, spletnih programov itd.).