Nevarnosti za č loveka

Vsi avtorji (Nikoliš v Vračarić in sod., 1986: 8; Soban, 1999; Cilenšek, 1892 in Jogan, 1998) se strinjajo, da je narava nepredvidljiva in da je zaradi nevarnost, ki jih skriva, potrebna previdnost pri uporabi divje rastočih rastlin.

Jogan (1998) in Grlić (1980: 14) menita, da je v pomladnih mesecih problematično to, da je zaradi nerazvitosti cvetnih delov rastline težko prepoznati. Tudi določevalna literatura v tem primeru večinoma ni uporabna. Prav zato pa moramo za nabiranje rastline dobro poznati v vseh razvojnih stadijih. Zaradi podobnosti v obliki listov npr. malo strašnico (Sanguisorba minor) marsikdo zamenjuje z navadnim bedrencem (Pimpinella saxifraga), ki je prav tako užiten. Tudi poganjke beluša (Asparagus), hrapavega oponca (Smilax aspera), bodeče lobodike (Ruscus aculeatus) in navadnega bljušča (Tamus communis) zaradi podobnosti v izgledu in okusu na tržnicah pogosto prodajajo pod napačnimi imeni.

Martin Cilenšek v knjigi Naše škodljive rastline v podobi in besedi iz leta 1892 opisuje številne zastrupitve, ki so se zgodile zaradi rabe škodljivih oz. strupenih rastlin. Običajno je šlo pri tem za zamenjave z užitnimi rastlinami ali pa za lahkomiselnost, pri čemer so bili žrtve tako odrasli kot otroci.

Glavno nevarnost avtorji vidijo v škodljivih oz. strupenih snoveh, ki jih rastline lahko vsebujejo in nam tako povzročijo blažje ali resnejše zdravstvene težave. To velja tako za užitne, kot tudi za zdravilne rastline. Užitne rastline so tiste, ki jih uporabljamo v prehrani za pripravo jedi in pijač ali pa jih jemo surove, brez dodatkov. Pri tem jih uživamo zato, da zadostimo prehranskim potrebam in ne da bi z njimi reševali morebitne zdravstvene težave, v ta namen se namreč uporabljajo zdravilne rastline. Soban (1999), navaja, da je zdravilni učinek rastline v strupu (sekundarnih metabolitih), ki se lahko kopiči v različnih rastlinskih organih. Če nima učinka, rastlina v splošnem ni strupena. Iz tega sklepam, da so zdravilne rastline vsaj v večini primerov strupene. Strupenost pa se izrazi pri prekomernem uživanju teh rastlin, kot navajam tudi kasneje. Včasih je težko povleči mejo med užitnim in zdravilnim in kot navaja Cortese (1995: 7), lahko tudi mnogo zdravilnih rastlin uporabimo kot divjo hrano, zelenjavo. Vsak uporabnik pa sam zase najbolje ve, v kakšen namen neko rastlino uporablja (ali za zdravljenje ali kot hrano/pijačo). Zelišče (v rabi od 16. stol) oz.

zel (v rabi od 18. stol.) je izraz za zeleno rastlino (Snoj, 2009), Slovar slovenskega knjižnega jezika (Bajec in sod., 1994) pa zelišče opisuje kot rastlino z neolesenelim steblom, pri kateri nadzemni del ob koncu rasti navadno odmre. V virih, ki sem jih obravnavala, se izraza zel in zelišče uporabljata tako za užitne kot tudi za zdravilne rastline.

Da rastline same preživijo, se z genskim spreminjanjem prilagajajo okolju že milijone let.

Poleg primarnih presnovnin (produktov presnove), ki so potrebne za rast in razplod in so določenim vrstam skupne, proizvajajo rastline še vrstno specifične sekundarne presnovnine, ki so za druga bitja nadležne ali strupene in s tem vplivajo na ekološko ravnovesje v habitatih. S temi strupi rastline ohranjajo svoj prostor: tako s terpeni branijo kupček prsti okrog korenin; jedce, zajedalce, bakterije in viruse pa odganjajo z alkaloidi, strupi eteričnih olj, glikozidi in še drugače. Nekateri rastlinski strupi poleg zaznavnega neposrednega učinka prizadevajo celice počasi, prikrito in trajno. (Soban, 1999). Nekatere rastline so alergene (npr. jegliči), kancerogene (npr. jesenski podlesek) ali povzročajo kronične zastrupitve (npr. gabez) (Jogan, 1998).

Soban (1999) tako opozarja na uporabo pelinkovca (absinta), žganja, v katerem se je namakalo listje svežega pravega pelina (Artemisia absinthium) in vsebuje hud živčni strup tujon. V nekaterih evropskih državah je (bil) pelinkovec prepovedan, pri nas je pod določenimi pogoji celo označen z geografsko označbo (Pravilnik o žganih pijačah, Uradni list RS, št.75/08). Vsebnost tujona v grenkih alkoholnih pijačah je omejena na največ 35 mg/kg, pri ostalih so mejne vrednosti nižje. Mejna vrednost tujona v živilih, ki vsebujejo pripravke iz žajblja, je 25 mg/kg (Direktiva sveta 88/388/EGS, 1988: priloga II). Tudi brinjevec mora imeti za geografsko označbo Brinjevec poleg drugih pogojev največ 1350 gramov metanola na hektoliter, računano na 100 vol. % alkohola (Pravilnik o žganih pijačah, Uradni list RS, št.75/08)

Alkaloidi so organske dušikove spojine bazičnega značaja z močnim fiziološkim učinkom.

Vsebovalo naj bi jih 15 – 20 % višjih rastlin, predvsem dvokaličnic. Spadajo med najbolj znane strupene in zdravilne snovi v rastlinah (Petauer, 1993). Največ je poročil o zastrupitvah s pirolizidinskimi alkaloidi. To veliko kemično skupino (znanih je okrog 180 različic) so do zdaj odkrili pri rastlinah osmih družin. V naši flori v rodovih nebinovk: grint (Senecio), lapuh (Tussilago), repuh (Petasites) in v rodovih srhkolistnic: gabez (Symphytum) in posončnica (Heliotropium). Povzročali naj bi jetrno cirozo in raka jeter, zanje pa so najbolj občutljivi otroci (Soban, 1999). Grlić (1980) in Cortese (1995) sta v svojih knjigah alkaloide v gabezu omenjala, vendar sta trdila, da pri višjih temperaturah razpadejo. Soban (1999) navaja, da je bilo največ zastrupitev prav s pitjem čajev in da torej ta predpostavka ne drži. Prav tako naj bi mladi listi vsebovali do 15% več PA kot stari, kar velja vsaj za švedski gabez (Symphytum x uplandicum), na katerem so bile raziskave izvedene (Soban, 1999, cit. po Huxtable, 1990).

Nekatere raziskave so nakazale na rakotvornost poganjkov orlove praproti. Tako v eni izmed njih (Shahim in sod., 1999) lahko preberemo, da je orlova praprot (oz. vrste rodu Pteridium) rastlina, ki znano povzroča raka pri živalih. Glavni karcinogen je ptakilozid, norseskivterpen glikozid, ki je lahko v praproti prisoten v izredno velikih koncentracijah, do 13.000 ppm (delcev na milijon). Najvišje koncentracije so bile izmerjene v polžasto zvitih poganjkih in mladih, odvijajočih se listih. Dokazana je bila mutagenost, klastogenost (strukturne spremembe kromosomov), teratogenost in karcinogenost. Nekatere epidemiološke raziskave so pokazale višje tveganje za raka pri ljudeh, ki uživajo mlade poganjke praproti, pri tistih, ki uživajo mleko krav, hranjenih s praprotjo in tistih, ki živijo v okolju z veliko orlove praproti. Cortese že v svoji prvi knjigi (Cortese, 1995: 117) opozarja na morebitno kancerogenost poganjkov. Ker jih na Japonskem še vedno veliko

uporabljajo, nekateri raziskovalci menijo, da je morda to vzrok tamkajšnji visoki stopnji raka na želodcu. Užitnost orlove praproti pri nas navajajo Grlić (1980) ter Godec in sod.

(1972), kar je lahko zavajajoče in škodljivo za bralca, ki ne poseže po drugi literaturi, v kateri bi bil pravilneje opozorjen na to problematiko.

Maček (1979) opozarja na latirizem, obolenje, ki lahko nastane zaradi uživanja moke iz semen čičerke (Lathyrus sativus), kar dokazuje z zastrupitvami v Franciji, Aziji, Indiji in leta 1943 v Španiji. Grlić (1980), meni, da so rastline iz rodu Lathyrus strupene samo surove. Maček (1979) omenja tudi zastrupitve z vrstami iz rodu Rumex v preteklosti, ko ni bilo tolikšnega izbora zelenjavnih rastlin in so jih ljudje zato pogosteje uporabljali.

Nekateri avtorji so v želji po večjem obsegu napisanih priročnikov vanje vključevali tudi vrste, za katere škodljivost so vedeli. Jogan (1998) kot primer navaja lastne težave ob zaužitju trpežnega golšca, zdravnica Darinka Soban pa navedbe o vsestranski uporabnosti navadnega gabeza v knjigah Simona Ašiča, na primer v knjigi Pomoč iz domače lekarne iz leta 1984 in v Priročniku za nabiranje zdravilnih rastlin iz leta 1989. Tudi avtorica Maria Treben v svoji knjigi Zdravila iz božje lekarne iz leta 1992 uvaja, podobno kot Cortese (1995), gabez od listov do korenike kot redno divjo hrano za vso družino, za izbirčneže priporoča kar v omletnem testu ocvrte liste. Vsebnosti in tveganosti PA ne omenja. Že leta 1982 so v Deutsche pharmazeutische Zeitung to knjigo obsodili kot zelo nevarno. Žal nekateri, tudi bolj izobraženi zeliščarji ne zmorejo odgovora: »Ne vem zagotovo, zato ne svetujem«. (Soban, 1999)

Jogan (1998) in Soban (1999) opozarjata na nestrokovno, k zaslužku naravnano sodobno zeliščarstvo (zeliščarstvo je nabiranje ali prodajanje zdravilnih rastlin; Bajec in sod., 1994) in napačni predstavi nekaterih o dobrotni naravi, v kateri je vse, kar divje poganja, zeleni in cveti, naša izbrana pojedina v zdravju in božja lekarna v bolezni.

Problematično lahko postane, če rastline z zdravilnimi učinki uporabljamo prepogosto ali v večjih količinah. V zadnjem času spoznavamo nove zastrupitve z rastlinami, ki so se prej uporabljale le med boleznijo, poredko in kratek čas, pa podobno kot tobak povzročajo trajne celične okvare, ki postanejo klinično očitne šele po daljšem kopičenju učinka. Tudi pri zeliščih, ki so bila prej občasna in le zunanja zdravila, kot arnika v žganju za rane in šentjanževka v olju za opekline, se šele po daljši notranji uporabi zaradi njunih stranskih učinkov množijo poročila o novih bolezenskih slikah. Človek, ki se končno zateče k zdravniku šele, ko se je predolgo zanašal na domačo lekarno, ta podatek navadno zamolči, zato ga ni v popisu. Kar ni zapisano, se ni zgodilo (Soban, 1999).

Jogan (1998) pod velik vprašaj postavlja tudi užitnost nekaterih divjih rastlin, ki jih je s svojimi preizkusi dokazala vojska. Metode preizkušanja so bile namreč poenostavljene na nekaj vprašanj: ali rastlina ostro smrdi, ali draži kožo, ali občutimo neugodje ob žvečenju in ali v 5 urah po zaužitju povzroča kakršnekoli težave (Jogan, 1998, cit. po Wieseman, 1993).

Literatura ne omenja pomembnosti poznavanja kemijskih značilnosti vrst na lokalnem območju. Samo Jogan (1998) meni, da je pri povzemanju navedb užitnosti vrst iz virov, ki obravnavajo daljne kraje, treba biti zelo previden. Ista vrsta, ki npr. uspeva po vsej

Evraziji, je lahko na Japonskem užitna, v Evropi pa ne, znatne razlike v vsebnosti nekaterih škodljivih snovi pa se lahko pojavijo že med različnimi deli Evrope. Kot primer navaja plazečo deteljo, ki je v zahodni Evropi v glavnem cianogena, v srednji Evropi pa ne (Jogan, 1998, cit. po Briggs & Walters, 1986). Grlić (1980), prav nasprotno, užitnost v svojih knjigah predstavljenih rastlin pogosto zagovarja prav z užitnostjo in uporabo v tujih deželah. Prav tako so tudi ostali avtorji (Cortese, 1995; Cortese, 2005; Godec in sod, 1972) podatke za svoje knjige črpali večinoma iz tujih virov.

Grlić (1980: 16, 17) omenja plodove nekaterih naših rastlin, ki lahko povzročijo težke prebavne in druge motnje (npr. navadna kalina - Ligustrum vulgare, navadna trdoleska - Euonymus europaea, rdečejagodasti bljuščec - Bryonia dioica, navadna bodika - Ilex aquifolium in pegasti kačnik - Arum maculatum) ali pa celo smrtne zastrupitve (volčja češnja - Atropa belladona, navadni volčin - Daphne mezereum). Nekateri gozdni sadeži so strupeni samo, če jih uživamo surove (brogovita – Viburnum opulus), pri drugih pa so strupena samo semena (tisa – Taxus baccata, divji bezeg – Sambucus racemosa). Hkrati so plodovi nekaterih sicer strupenih rastlin užitni (tisa – Taxus baccata, navadno volčje jabolko – Physalis alkekengi, pasje zelišče – Solanum nigrum), vendar avtor opozarja, da jih moramo zato uporabljati skrajno previdno. Omenja tudi problematiko nekaterih začimbnic, ki so v prevelikih količinah lahko strupene in obenem priporoča zmerno uživanje pekočih začimb.