Problematika uporabe divje rasto č ih rastlin

Trenutno najbolj pereča problematika uporabe divjih rastlin je njihova morebitna škodljivost za človeka. Te rastline se borijo za svoje preživetje in tako razvijejo visoko vsebnost bioaktivnih snovi, kot so vitamini, minerali in antioksidanti, vendar pa tudi snovi, pomembnih za obrambo pred patogeni, zajedalci in rastlinojedci. Seveda se rastline ne branijo samo s škodljivimi snovmi, ampak tudi z bodicami, trni, žgalnimi laski (npr.

kopriva, Urtica), visoko vsebnostjo celuloze in neprijetnim okusom. Nekatere rastline nam svoje plodove ponujajo za prehrano, saj smo potencialni raznašalci njihovih semen (npr.

borovnice – Vaccinium myrtillus, kostanj – Castanea sativa in drugi sadeži). Zanimivo je vprašanje, čemu nekatere rastline izgubljajo energijo in delajo velike, sočne in privlačne plodove, če pa so le-ti potem pogosto izredno strupeni (npr. volčja češnja – Atropa bella-dóna) in zato za prenašalce neprimerni.

Užitnost kulturnih rastlin je zaradi množične uporabe že preizkušena, nekatere divje rastline pa so zaradi redkosti uporabe in znaja, ki se je z oddaljevanjem od narave izgubilo, v tem smislu lahko problematične. Užitnost mnogih rastlin, ki se pojavljajo v knjigah o uporabi divje rastočih rastlin, je dokazala vojska s svojimi bolj ali manj zanesljivimi testiranji. Problem je v tem, da se marsikdaj ne ve, ali so rastline, ki jih priporoča ta literatura, dolgoročno tudi tako nenevarne. Na tem področju vidim varnost deloma v tradicionalni uporabi. Predvidevam namreč, da rastline, ki so jih ljudje uporabljali tradicionalno, skoraj zagotovo niso (vsaj pretirano) škodljive, saj bi njihove toksične učinke že zdavnaj ugotovili in jih zato prenehali uporabljati. Rastline z morebitnimi strupenimi učinki so običajno uporabljali v majhnih količinah, večinoma namočene v žganje (npr. pelin, Artemisia). Vprašanje pri tem je, koliko izmed teh rastlin so dejansko uporabljali naši predniki in koliko jih nikoli niso. Glede na to, da so iz zdajšnje perspektive stari časi pravzaprav časi obeh svetovnih vojn in z njima povezanih kriz, je težko trditi, ali so rastline, ki so se takrat uporabljale, pravzaprav zares tradicionalne ali pa so bile le odraz takratnih kriz in iskanja logičnih in dostopnih rešitev iz teh kriz (hrana v naravi – zase, za živino in za prodajo). Uporaba nekaterih rastlin je bila tako morda samo posledica reševanja iz kriz tistega časa, ne pa posledica prenosa tradicionalnih znanj. Seveda pa je možno, da so prav zaradi vojn oživili uporabo nakaterih rastlin, ki bi šle sicer hitreje v

pozabo in so na ta način prišle v etnološke knjige, ki opisujejo 20. stoletje. S tem se je znanje o njihovi uporabi, če že ne med ljudmi, ohranilo vsaj napisano na papirju. François Couplan, francoski etnobotanik, ki je imel 3.9.09 v Botaničnem vrtu v Ljubljani predavanje z naslovom Rastline, vir življenja, meni, da je za varnost dovolj poskrbljeno že, če rastline uživamo le v majhnih količinah in kot protiargument pretiranemu strahu pred škodljivostjo divjih rastlin postavi uporabo nekaterih kultiviranih rastlin, ki tudi niso povsem brez škodljivih snovi (npr. krompir in paradižnik, ki vsebujeta solanin). Pomemben argument proti pretiranemu strahu pri uživanju divjih rastlin zaradi vsebnosti škodljivih učinkovin se mi zdi tudi ta, da smo ljudje gotovo uporabljali te rastline, preden smo se začeli ukvarjati s poljedelstvom. Na žalost se znanje, katere vrste so to bile, ni ohranilo. Ne smemo pa pozabiti, da je imel človek včasih precej krajšo življenjsko dobo in da zato kroničnih in rakotvornih učinkov nekaterih rastlin verjetno niti ni ugotovil. Tudi medicina v tistem času ni bila tako razvita kot danes in je bila tudi pri odkrivanju bolezni in njihovih vzrokov zato verjetno manj uspešna.

Zmeda nastaja tudi zaradi izključujočih si trditev o škodljivosti nekaterih rastlin v literaturi. Medtem ko nekateri avtorji trdijo, da je neka rastlina povsem neškodljiva, drug avtor opozarja na njene toksične učinke. Pri nekaterih rastlinah, npr. lapuhu (Tussilago farfara), so zaradi pirolizidinskih alkaloidov, ki jih vsebuje, začeli močno opozarjati na nevarnosti tradicionalne uporabe socvetij. Potem pa so novejša spoznanja ugotovila, da so v socvetjih le neznatne količine pirolizidinskih alkaloidov in da je bila vsa skrb morda povsem odveč. Vprašanje je, ali gre zaupati knjigam, ki so jih napisali navdušenci, ki bi brez zadržkov pojedli skoraj vse. Menim, da je informacije treba obvezno preveriti še v kakšnem od teh knjig neodvisnem viru. Potrebno se je dobro pozanimati o rastlinah, ki jih uporabljamo, predvsem, če smo kje zasledili kakšno informacijo o njihovi morebitni škodljivosti. Potrebno je poudariti pomen znanstvenih raziskav, saj so najbolj zanesljiv vir objektivnih podatkov ter najnovejših spoznanj. Tudi rastline, predstavljene v tej nalogi kot (potencialno) škodljive, so potrebne podrobnejšega pregleda po znanstvenih delih. Bralcu služijo le kot opozorilo, da je pri teh rastlinah potrebna previdnost, podrobneje pa naj se o njihovi škodljivosti pozanima še sam. Dokler pa nismo prepričani o škodljivosti rastlin in ne poznamo njihovih sestavin ter učinkov, je bolje, da se zanašamo le na tradicionalno znanje lokalnega prebivalstva. Najbolje, da nam rastlino nekdo pokaže v naravi in preko lastne izkušnje jamči za njeno neškodljivost in uporabnost. Pri količinah pa za vsak slučaj vseeno raje ostanimo zmerni.

V primerih uporabe rastlin, obravanavanih v tej diplomski nalogi, se mi zaradi vsebnosti pirolizidinskih alkaloidov zdi sporna predvsem uporaba gabeza (Symphytum) in lapuha (Tussilago farfara) med nekaterimi anketiranci ter uporaba tradicionalno zdravilnih rastlin v čajih za gašenje žeje, predvsem šentjanževke (Hypericum perforatum), tavžentrože (Centaurium), lipe (Tilia) in navadne arnike (Arnica montana) in navadnega pljučnika (Pulmonaria officinalis). Ugotavljam, da tudi tradicionalna literatura v nekaterih primerih omenja uporabo škodljivih rastlin. Tako se pogosto omenja pelin (verjetno gre v večini primerov za pravi pelin – Artemisia absinthium), namočen v žganje, ki je (podobno kot žajbelj – Salvia officinalis) škodljiv zaradi tujona, ki ga vsebuje in se v alkoholu izloči bolj kot v vodnih pripravkih. Tudi kislice (Rumex) so navkljub visoki vsebnosti oksalne kisline relativno pogosto omenjene v literaturi. Prav tako se tradicionalno v relativno velikih količinah uporablja nekatere rastline, pri katerih nekateri avtorji opozarjajo na možne

neželene učinke. To so prava kamilica (Chamomilla recutita), robinija (Robinia pseudacacia), trpotec (Plantago), rman (Achillea) in meta (Mentha). Navadni brin (Juniperus communis), navadni rožmarin (Rosmarinus officinalis) in žajbelj (Salvia officinalis) se v tradicionalni literaturi uporabljajo v glavnem le kot začimba in in ob tako majhni uporabi ne pomenijo tveganja za zdravje. Rastline, katerih uporaba je lahko kakorkoli sporna (toksičnost, zamenjave, ekološki prblemi), pa (so) se pri nas vseeno uporabljale, so deloma omenjene v poglavju 2.3.1 in skoraj v celoti naštete v tabeli 1 na str.

11.

Na anketno vprašanje Preden začnete nabirati neko novo užitno rastlino, pri koliko virih se pozanimate o njeni užitnosti? je bila razporeditev odgovorov precej homogena. Največ (približno 30%) anketirancev pregleda nekaj virov (pisnih in/ali ustnih), kar 27% pa jih poleg tega obvezno prosi nekoga, da jim rastlino pokaže v naravi. Slednji način je najprimernejši za varno uporabo divje rastočih rastlin, sploh če nimamo ustreznega botaničnega znanja, s katerim bi rastline lahko zanesljivo prepoznavali samo na podlagi opisov iz knjig. Ob nenatančnosti in lahkomiselnosti pa se hitro lahko zgodi, da se zastrupimo. V tem pogledu so še posebej ogroženi otroci, saj se zaradi pomanjkanja izkušenj ne zavedajo nevarnosti, ki jim lahko pretijo ob napačni odločitvi. Kar 17%

anketirancev tako ne pomišlja prav dosti, preden začnejo neko rastlino na novo nabirati in in uporabljati ter jim za to zadošča le en vir. Verjamem, da takšni tudi najpogosteje končajo na oddelkih za zastrupitve.

4.5.3.1 Taksonomska problematika

V hipotezi sem predpostavila, da se v literaturi, predvsem v receptih, zaradi uporabe nestrokovnih, kuharskih in narečnih imen pojavljajo nejasnosti v zvezi z identifikacijo posameznih vrst rastlin. Ugotovila sem, da so največje težave pri poimenovanju navadnaga komarčka (Foeniculum vulgare) zaradi sinonimov in podobnosti v izgledu ter načinih uporabe z vrstama Pimpinella anisum in Anethum graveolens. Problematika je podrobno opisana v poglavju 4.3.1.26. V poglavju 2.4. sem opisala tudi problematiko ljudskega poimenovanja rastlin iz rodu Lathyrus (grahor). Neodgovorjeno je ostalo vprašanje določanja met (Mentha) na podlagi izrazov in opisov v kulinarični literaturi. V nekaterih primerih bi se jih do določene mere dalo določiti, vendar pa se z njihovo natančnejšo identifikacijo v tej nalogi nisem ukvarjala in sem vse uvrstila kar v rod Mentha. Prav tako bi bilo zanimivo raziskati, katere vrste iz rodov trpotec (Plantago), beluš (Asparagus), loboda (Atriplex), mrtva kopriva (Lamium), kislica (Rumex), gabez (Symphytum) in motovilec (Valerianella) ljudje najpogosteje uporabljajo v prehrani. Lahko bi preučili tudi v kolikšni meri ljudje zamenjujejo navadno rukvico (Eruca sativa) z rastlinami iz rodu Diplotaxis (dvoredec).

Nekateri rodovi rastlin, ki jih pri nas uporabljamo, so predvsem zaradi pojavljanja križancev, znotrajvrstne variabilnosti in agamospermije (nastajanja semen na nespolni način), za določanje do vrst lahko zelo težavni. To so rodovi Achillea, Alchemilla, Allium, Crataegus, Mentha, Rosa, Rubus, Rumex, Taraxacum, Thymus. Tudi rodovi Artemisia, Centaurium, Equisetum, Leucanthemum, Polypodium, Satureja, Stellaria, Tilia, Tragopogon, Fragaria, Diplotaxis in Viola so za določevanje do vrst (predvsem za laike)

lahko (pre)zahtevni. Ugotavljam, da za uporabo teh rastlin v prehranske namene razlikovanje vrst znotraj teh rodov v večini primerov ni bistvenega pomena, saj so si njihovi užitni deli običajno podobni tako v izgledu kot v okusu in uporabnosti. Tudi morebitni škodljivi učinki se običajno nanašajo na cel rod in ne le na posamezne vrste znotraj teh rodov. Morda kot bolj škodljive predstavnike določenih rodov velja izpostaviti le pravi pelin (Artemisia absinthium – vsebuje tujon, ki se izloči predvsem v alkoholnih pripravkih; Galle, 2002), polaj (Mentha pulegium – eterično olje v večjih količinah lahko povzroči splav pri nosečnicah (Plants For a Future…, 1996) in navadno kislico (Rumex acetosa – med vsemi kislicami vsebuje največ oksalne kisline; Grlić, 1980). Tudi rastline iz rodu Equisetum, razen njivske preslice (Equisetum arvense) so rahlo škodljive (Galle, 2002), zato je dobro, da jih ločujemo od njivske preslice.

Na koncu lahko sklenem, da sem se podrobneje ukvarjala s problematiko poimenovanja navadnega komarčka (Foeniculum vulgare) in deloma s problematiko poimenovanja rastlin iz rodu grahor (Lathyrus), pri ostalih rastlinah pa sem samo opozorila na taksonomsko zapletenost. Za podrobnejšo analizo uporabe teh taksonov bi bila potrebna dodatna raziskovanja.