Pregled uporabe manjkrat omenjenih rastlin

Na tem mestu bom na kratko opisala nekatere divje rastoče rastline, za katere sem dobila relativno malo podatkov o njihovi uporabi, vendar se mi njihova predstavitev vseeno zdi potrebna. Rastlin, za katere sem našla manj kot 7 podatkov o njihovi uporabi (recepti, druge etnološke omembe, anketa) ne bom posebej predstavljala. Več o njih si lahko preberete v Prilogi A in B v kolikor je bil za njih najden kakšen recept ali druga pisna etnološka omemba, v nasprotnem primeru so jih omenili le anketiranci.

Našla sem 6 pisnih omemb uporabe arnike (Arnica montana), od tega dva recepta in 4 druge pisne omembe. V enem izmed receptov cvet arnike skupaj z drugimi zelišči namočimo v žganje (eliksir radosti), v drugem pa služi kot začimba pri pripravi gamsove obare. Drugi etnološki viri omenjajo nabiranje arnike za prodajo in domačo rabo na Gorenjskem, Primorskem (Tolmin, Drežnica) in na Koroškem. Arniko redno nabirajo štirje anketiranci, štirje drugi pa so jo tudi že poskusili. Uporabo arnike navajajo viri: Bogataj in Kužnik, 2005, Fritz, 2001, Gričnik, 2005, Makarovič, 1997, Miklavčič Brezigar, 1996.

Našla sem samo en recept z uporabo pelina (Artemisia vulgaris ali Artemisia absinthium) in 8 drugih pisnih omemb njegove uporabe. Uporablja se ga izključno za pripravo žganih pijač, razen v primeru iz Goriških Brd, kjer so iz njega izdelovali osvežilno pijačo in sicer tako, da so ga v studenčnici več ur namakali skupaj z brinovimi jagodami in meliso. Pelin redno nabirajo trije anketiranci, še dva anketiranca pa sta ga tudi že poskusila. Trem anketirancem pelin predstavlja najbolj neokusno divjo rastlino. Uporabo pelina navajajo viri: Gričnik, 2005, Pajsar, 1991, Reja in Sirk, 1997, Renčelj, 1999, Renčelj, 2003, Sok, 1991.

Navadno marjetico (Bellis perennis) sem našla v dveh receptih. V enem se njena socvetja uporabljajo v spomladanski solati skupaj z bukovim listjem, v drugem pa se njen list in cvet dodata k žganju. Dva anketiranca navadno marjetico redno uporabljata v svoji prehrani, šest ostalih anketirancev pa jo je tudi že poskusilo. Uporabo navadne marjetice navajata vira: Miklavčič, 2007 in Gričnik, 2005.

V literaturi sem našla 6 omemb uporabe plodov navadnega češmina (Berberis vulgaris).

Večinoma se uporablja za pripravo sladic in sicer marmelad, džemov, s sladkorjem vkuhanih soplodij. V enem izmed receptov se ga doda k soku iz bezgovih jagod, ena izmed etnoloških omemb s Tržaškega podeželja pa navaja, da so se z njim prehranjevali otroci, ko so pasli živino. Češmin redno nabira samo en anketiranec, 2 druga anketiranca pa sta ga tudi že poskusila. Uporabo navadnega češmina navajajo viri: Gričnik, 2005, Guštin Grilanc, 1997, Pleiweis, 2004.

Tavžentroža (Centaurium) se uporablja v žganih pijačah, omemba iz Slovenskih Konjic pa jo navaja kot sestavino cvetličnega kruha. Našla sem dva recepta in eno drugo etnološko omembo z uporabo tavžentrože. Redno jo nabirajo trije anketiranci, poskusilo pa jo je še 5 drugih anketirancev. Uporabo tavžentrože navajajo viri: Plahuta, 2003, Gričnik, 2005, Renčelj, 1993.

Našla sem en recept z uporabo gloga (Crataegus) in sicer cveta gloga kot sestavine žgane pijače, drugi etnološki viri (skupaj 4 omembe) pa omenjajo plodove gloga kot sestavino za pripravo likerjev, vina iz gloga in mešanih marmelad. Na Tržaškem podeželju so jih jedli tudi otroci, ki so pasli živino (plodovom so rekli fruškice – drmavke). Glog redno nabirata dva anketiranca, kar devet drugih anketirancev pa ga je tudi že poskusilo. Uporabo gloga navajajo: Gričnik, 2005, Guštin Grilanc, 1997, Miklavčič, 2007.

Laško repo oziroma topinambur (Helianthus tuberosus) lahko spečemo ali skuhamo, zraven lahko dodamo tudi jabolka ali jogurt. Te podatke sem dobila v štirih receptih novejšega izvora. Ženske s Krasa so topinambur prodajale v Trstu, ponekod v Brkinih pa so iz njega kuhali žganje (potunflovc). Dva anketiranca sta napisala, da sta topinambur že poskusila, eden od njiju je zapisal, da je nabiral podivjanega v dolini reke Dragonje.

Uporabo topinamburja navajajo viri: Fras, 2006, Renčelj, 1999, Renčelj, 2006.

Lesniko (Malus sylvestris) so v glavnem uporabljali za pridobivanje jabolčnega kisa, lahko tudi jabolčnega soka (jabolčnika). V okolici Kamnika je moka iz posušenih tepk in lesnik predstavljala pomemben dodatek k žitnemu kruhu. Zbranih je bilo sedem omemb uporabe lesnike. Šest anketirancev je lesniko že poskusilo, redno pa je ne nabira nihče. Anketiranec iz Dobrove je napisal, da so v njegovem kraju lesniko ljudje samo včasih nabirali divje rastočo. Trije anketiranci so napisali, da jim lesnika predstavlja najbolj neokusno rastlino.

Uporabo lesnike navajajo viri: Khalil, 1999, Miklavčič, 2007, Renčelj, 1999, Renčelj, 2006, Šubelj Kramar, 2007, Veljković, 1984.

V literaturi sem našla 6 omemb uporabe navadne vodne kreše (Nasturtium officinale).

Zbrala sem tri recepte in sicer za pripravo samostojne solate z navadno vodno krešo, za omako iz navadne vodne kreše in jajc kot preliva za šparglje ter za dekoracijo pečene race.

V drugih pisnih omembah sem zasledila še pripravo osvežilnega napitka iz soka navadne vodne kreše in mleka ter navadno vodno krešo kot nadev za obložene kruhke. V Velikem Nerajcu na Dolenjskem so navadno vodno krešo uporabljali kot spomladansko in poletno hrano za prašiče. Dva anketiranca sta navadno vodno krešo že poskusila. Uporabo vodne kreše navajajo viri: Časar, 2007, Khalil, 1999, Plahuta, 2003, Stergar, 2009.

Ali gre v receptih za uporabo divje rastočih primerkov češnje (Prunus avium var.

sylvestris) je bilo praktično nemogoče ugotoviti. Nekateri recepti so omenjali uporabo črnih češenj, kjer bi lahko šlo za divje rastoče primerke. Tako sem našla en recept za pripravo divje rastočih (črnih) češenj in sedem drugih pisnih omemb njihove uporabe.

Uporabljajo se za pripravo sladic, npr. kompotov in marmelade. V Brkinih so pridobivali med divje češnje. V okolici Škofje Loke pa za bolan želodec priporočajo čaj iz stolčenih suhih češenj in žličke kumine. Za prehrano divje rastoče češnje redno nabirajo trije anketiranci, poskusilo pa jo je še 13 ostalih anketirancev. Dva anketiranca sta češnjo navedla kot rastlino, ki so jo v njunem kraju samo včasih nabirali divje rastočo (anketiranec iz Dobrove in okolice Ljubljane). Uporabo češnje navajajo viri: Miklavčič, 2007, Plahuta, 2003, Renčelj, 2006, Sterle, 1984.

V literaturi sem našla pet receptov za pripravo pokalice (Silene vulgaris). V prehrani uporabljamo mlade poganjke in liste pokalice. Kar v treh receptih je bila pokalica sestavina mešanih zelenjavnih jajčnih jedi – frtalj, enako v eni izmed drugih pisnih omemb. V

receptu s Tolminskega se pripravi juha iz kuhane (predvsem) divje zelenjave (tudi pokalic), fižola in krompirja, v Kobaridu pa so pripravljali biščo – zelenjavno jed iz pokalic in drugih zelišč, kuhano s krompirjem in zabeljeno. Eden izmed anketirancev je pokalico že poskusil. Uporabo pokalice navajajo viri: Del Medico in sod., 2007, Benko in Špolar Žuber, 2008, Kuhar, 1998, Plahuta, 2002.

Navadni mokovec (Sorbus aria) je igral najpomembnejšo vlogo na Notranjskem, kjer so predvsem v slabih časih iz posušenih plodov pridobivali moko in jo dodajali krušnemu testu ali potici. Plodove navadnega mokovca pa se lahko uporabi tudi za pripravo marmelad, lahko se jih namoči v žganje ali pa se posušene uporabi za čaj proti kašlju.

Zbrala sem 10 pisnih omemb uporabe navadnega mokovca. Eden izmed anketirancev je navadni mokovec že poskusil. Uporabo mokovca navajajo viri: Guštin Grilanc, 1997, Miklavčič, 2007, Renčelj, 1993, Renčelj, 2003.

V literaturi sem našla 12 omemb uporabe jerebike (Sorbus aucuparia), od tega tri recepte.

Iz plodov jerebike lahko pripravimo marmelado, džem, žele, sok, kompot, vino, plodove lahko vložimo v žganje, posušene pa uporabimo za sadne čaje. Na tržaškem podeželju so šli plodovi jerebike (bakluance) v slast tudi otrokom na paši. Jerebiko redno nabira en anketiranec, trije pa so jo tudi že poskusili. Enemu predstavlja najbolj neokusno divje rastočo rastlino. Uporabo jerebike navajajo viri: Gričnik, 2005, Guštin Grilanc, 1997, Miklavčič, 2007.

Plodovi skorša (Sorbus domestica) se večinoma jedo kar presni. Tako so jih največkrat jedli otroci na Primorskem. Dva anketiranca skorš redno nabirata, eden pa ga je tudi že poskusil. Enemu anketirancu predstavlja najbolj neokusno divjo rastlino. Uporabo skorša navajajo viri: Guštin Grilanc, 1997, Pucer, 2003, Renčelj, 1999, Štok Vojska, 2003.

V literaturi sem našla kar nekaj omemb uporabe materinih drobtinic oz. belega vratiča (Tanacetum parthenium), z ljudskimi imeni mandrjanca, ma'dr'jalca, grenik itd. Po opisih sodeč je šlo v večini primerov za nabiranje podivjanih rastlin, saj so viri pisali, da ga naberemo na travniku itd. V prehrani se uporablja socvetja te rastline in služijo jedem predvsem kot dišavnica. Našla sem 11 omemb uporabe belega vratiča, od tega štiri recepte.

Pri vseh je beli vratič nastopal kot dodatek frtaljam. Poleg frtalj pa sem našla omembo za pripravo prežganke z vratičem in pogače iz zelja (zeliščna pogača). En anketiranec je beli vratič že poskusil. Uporabo belega vratiča navajajo viri: Guštin Grilanc, 1997, Pantić Starič, 1984, Plahuta in Ličer, 2002, Plahuta, 2003, Reja in Sirk, 1997, Renčelj, 1999.

Za pripravo vijolic (Viola) sem našla tri recepte. V enem se cvet vijolice uporabi pri pripravi žgane pijače, v drugem se vijolica uporabi v juhi iz pomladanskih zelišč in v tretjem v ajdovi kaši s pomladanskimi zelišči. Vijolice redno nabirajo trije anketiranci, štirje pa so jih tudi že poskusili. Uporabo vijolic navajajo viri: Pozderec, 2000, Gričnik, 2005, Kuhar, 2002.

Rastline, ki so bile skoraj izključno omenjene samo v anketi, so zvezdica (Stellaria, 8 anketirancev), lapuh (Tussilago farfara, 7 anketirancev), pljučnik (Pulmonaria officinalis, 8 anketirancev), navadna dobra misel (Origanum vulgare, 14 anketirancev), šentjanževka

(Hypericum perforatum, 15 anketirancev), navadna smrdljivka (Aposeris foetida, 7 anketirancev) ter razni luki (Allium, vendar ne Allium ursinum, 11 anketirancev).