S svojo nalogo sem dosegla zastavljene cilje in uspela odgovoriti na hipoteze, postavljene na začetku. V seznamu sem predstavila 102 rastlinska taksona iz 42 družin, ki (sta) se uporabljala v Sloveniji in za katera sem našla v virih vsaj dve omembi. Predstavila sem tipe jedi in načine uporabe taksonov z več kot 7 skupnimi omembami. Vsi zbrani pisni podatki z lokalitetami in nekaterimi drugimi lastnostmi so navedeni v Prilogah 1 in 2.
Med različnimi območji slovenskega ozemlja obstajajo razlike v uporabi užitnih divje rastočih rastlin. Odstopa predvsem Primorska, tako po številu pridobljenih podatkov kakor tudi po številu rastlin, ki se precej bolj značilno uporabljajo v tej pokrajini kot v drugih.
Tudi Gorenjska in Ljubljana imata nekaj značilnih predstavnikov, nekateri drugi taksoni pa se najpogosteje pojavljajo v splošnih slovenskih kuharskih in etnoloških knjigah. Koroška, Notranjska in Prekmurje nimajo svojih značilnih predstavnikov, kar lahko pripišem predvsem nizkemu številu zbranih podatkov za ta območja. Vzroki za to so nizka zastopanost anketirancev in pisnih virov s teh območij, verjetno tudi kot posledica majhnosti teh pokrajin. Za bolj zanesljive trditve o tem, katere vrste so značilne za določeno regijo in za določitev razmerij med uporabo posameznih vrst v različnih pokrajinah, bi bilo potrebno narediti statistične analize in obsežnejšo raziskavo, ki bi v dovolj veliki meri zajela podatke iz vseh pokrajin.
Nejasnosti v zvezi z identifikacijo posameznih vrst rastlin so bile največje v primeru navadnega komarčka (Foeniculum vulgare) in sicer zaradi mnogih ljudskih sinonimov, ki si jih deli z vrstama Pimpinella anisum in Anethum graveolens. Te tri vrste so si med seboj podobne tudi v izgledu in uporabnosti, kar še povečuje zmedo pri bralcu, verjetno pa jih med seboj ne ločujejo niti nekateri avtorji receptov. S to problematiko sem se nekoliko podrobneje ukvarjala (glej poglavje 4.4.1.26 na str. 82), medtem ko je vprašanje določanja met (Mentha), kislic (Rumex), lobod (Atriplex) in trpotcev (Plantago) na podlagi izrazov in opisov v kulinarični literaturi ostalo neodgovorjeno. Prav tako nisem uspela ugotoviti, katere vrste gabeza (Symphytum), belušev (Asparagus), mrtve koprive (Lamium) in motovilca (Valerianella) anketiranci najpogosteje uporabljajo v prehrani in ali zamenjujejo navadno rukvico (Eruca sativa) z rastlinami iz rodu Diplotaxis. V prehrani uporabljamo tudi vrste iz taksonomsko težavnih rodov (Rosa, Rubus, Achillea in druge), vendar jih med seboj ne ločujemo. To za namene prehrane tudi ni bistvenega pomena, saj imajo zaradi podobnosti v izgledu in okusu tudi primerljivo uporabnost.
V knjigah o užitnih divje rastočih rastlinah se pogosto priporoča uporabo nekaterih taksonov, ki pa so se kasneje izkazali za škodljive (npr. gabez - Symphytum, lapuh – Tussilago farfara, repuh - Petasites, trpežni golšec – Mercurialis perennis, orlova praprot – Pteridium aquilinum) ali pa so njihovi stranski učinki in snovi, ki jih vsebujejo, ostali še neraziskani. Literatura si o škodljivosti določenih rastlin pogosto ni enotna. Medtem, ko en vir trdi, da je rastlina povsem neškodljiva in jo lahko jemo v poljubnih količinah, drug vir trdi ravno nasprotno. Kar nekaj takih primerov lahko najdemo v tabeli 1 na str. 11. Seveda je pri tem potrebno upoštevati tudi leto izdaje literature. Novejši kot je vir, bolj so podatki zanesljivi. Tako novejša literatura (Galle, 2002) svari pred nekaterimi nevarnostmi, ki jih starejša literatura (Godec in sod., 1972) sploh ne omenja. Ugotavljam, da tudi tradicionalna literatura v nekaterih primerih omenja uporabo škodljivih rastlin (npr. pelina – Artemisisa -
v žganju in kislice - Rumex). Prav tako se tradicionalno v relativno velikih količinah uporablja določene rastline, pri katerih nekateri avtorji opozarjajo na možne neželene učinke. To so prava kamilica (Chamomilla recutita), robinija (Robinia pseudacacia), trpotec (Plantago), rman (Achillea) in meta (Mentha). Navadni brin (Juniperus communis), navadni rožmarin (Rosmarinus officinalis) in žajbelj (Salvia officinalis) se v tradicionalni literaturi uporabljajo v glavnem le kot začimba in in ob tako majhni uporabi ne pomenijo tveganja za zdravje. V primerih uporabe rastlin, obravanavanih v tej diplomski nalogi se mi zaradi vsebnosti pirolizidinskih alkaloidov zdi sporna predvsem uporaba gabeza in lapuha med nekaterimi anketiranci, uporaba orlove praproti (zaradi kancerogenega ptakilozida) ter uporaba sicer tradicionalno zdravilnih rastlin v čajih za gašenje žeje, predvsem šentjanževke (Hypericum perforatum), tavžentrože (Centaurium), lipe (Tilia), navadne arnike (Arnica montana) in navadnega pljučnika (Pulmonaria officinalis). Obstaja nevarnost, da bodo zaradi bolj pogoste notranje uporabe spoznani doslej še neznani toksični učinki teh rastlin.
Moje delo predstavlja le grob vpogled v problematiko toksičnosti. Predvsem v farmacevtski literaturi in strokovnih člankih bi gotovo našli še več dobrih, novejših in bolj znanstveno podprtih podatkov o (ne)toksičnosti posameznih taksonov.
Pozitivne strani nabiranja divje rastočih rastlin vidim v tem, da predstavljajo ekološko pridelano hrano, ki je dostopna vsem in je zastonj. Prav tako ugotavljam, da bi z morebitnim uživanjem nekaterih divje rastočih rastlin (topinambur – Helianthus tuberosus, robinija – Robinia pseudacacia), morda lahko deloma omejili njihovo invazivnost oz. nam pri nabiranju le-teh rastlin ne bi bilo potrebno skrbeti, da bomo ogrozili njihove populacije.
Tudi z ohranjanjem mejic bi dosegli koristi tako za človeka, ki bi lahko izkoriščal plodove, rastoče na grmih, kot za ptice, ki bi s tem dobile hrano in zatočišče ter posledično skrbele za zdravje in biološko ravnovesje na bližnjih kmetijskih površinah.
Različni viri informacij (kuharske, etnološke knjige, anketa, intervjuji, tržnica) dajo različne podatke o vrstah divje rastočih rastlin in njihovi uporabi v prehrani. Viri se med seboj razlikujejo v aktualnosti informacij. Kuharske in druge etnološke knjige ter intervjuji so dali dober vpogled v preteklo uporabo divjih rastlin, anketa in obisk ljubljanske tržnice pa v njihovo trenutno stanje uporabe. V pisnih virih sem dobila dobre podatke o načinih uporabe rastlin. Kuharice so zanemarjale taksone, ki se uporabljajo predvsem presni, brez dodatkov. Podatke o njih sem dobila v ostalih virih. V intervjujih so se potrdili podatki, ki sem jih dobila v drugi etnološki literaturi. Z anketo sem ugotovila predvsem vrstno pestrost rastlin, ki se uporabljajo pri nas. Zanesljivost podatkov je lahko sporna zaradi morebitnega neustreznega reševanja ankete in netočnih podatkov intervjuvancev. Zanimive podatke o sedanji uporabi divje rastočih rastlin bi dobili s celoletnim spremljanjem ponudbe in povpraševanja na tržnici. Prav tako bi bilo zanimivo obsežnejše terensko raziskovanje (intervjuji) in iskanje podatkov o uporabi po različnih internetnih virih.
Raziskovalo bi se lahko tudi uporabo v posameznih socialnih skupinah, npr. med otroki, Romi ali starostniki.
Uporaba taksonov, ki so se uporabljali v preteklosti, je v večji ali manjši meri poznana tudi danes. Zaradi sprememb v načinu življenja se precej manj pogosto uporabljajo določene rastline, ki so jih včasih uživali predvsem otroci (rumeni dren – Cornus mas, črni trn –
Prunus spinosa, šipek - Rosa, skorš – Sorbus domestica, češmin – Berberis vulgaris itd.) ali pa so jih nabirali tudi odrasli (brin – Juniperus communis, motovilec - Valerianella, kumina – Carum carvi, rman - Achillea, maline – Rubus idaeus). Divje rastline so včasih pomenile pomemben dodatek k prehrani ravnejšega prebivalstva, prodaja pa jim je predstavljala vir dohodka. V današnjem času so se začele uporabljati čemaž (Allium ursinum), smrdljivka (Aposeris foetida) in množica rastlin, ki so nam jih predstavili avtorji knjig o užitnih divje rastočih rastlinah (npr. gabez - Symphytum, zvezdica - Stellaria, navadna regačica – Aegopodium podagraria). Očitno je, da je uporaba rastlin, ki rastejo v velikih množinah, so lahko dostopne in tudi okusne (npr. borovnic – Vaccinium myrtillus, pravega kostanja – Castanea sativa, navadnega regrata – Taraxacum officinale agg., čemaža – Allium ursinum), med ljudmi zelo pogosta. To ocenjujem kot pozitivno, saj jih zaradi številčnosti očitno zaenkrat z nabiranjem ne ogrožamo. Obenem ugotavljam, da ostajajo druge rastline bolj ali manj prezrte, v domeni tistih, ki so bolj v stiku z naravo, navdušencev in eksperimentatorjev.
V nalogi ugotavljam, da so pri prenosu znanja o uporabi užitnih divjerastočih rastlin najbolj pomembni ustni viri, največji vliv pri tem ima prenos s staršev na otroke. V sedanjem času nabiranje ne pomeni več pomembnega prispevka k preživetju družin, temveč služi le za sprostitev v naravi in prispevek k izboljšanju našega zdravja.