Razli č ni pristopi k zbiranju informacij

Zanimali so me tudi različni pristopi k zbiranju informacij ter njihove prednosti in slabosti.

Kot prednost kuharic bi navedla natančen opis uporabe posamezne rastline. Relativno pogosto je bil zraven recepta naveden tudi kraj, od koder recept prihaja. Tako kot kuharice po svoje odsevajo značilnosti takratnega časa, pa so bile velikokrat namenjene imenitnejši, meščanski kuhinji in zato ne vključujejo dovolj jedi, ki jih je uporabljalo večinsko, slabše situirano prebivalstvo. Ravno to prebivalstvo je bilo v precej večji meri odvisno tudi od divje rastočih rastlin. Nekatere kuharice so temeljile na kuhinji sosednih držav, na primer Nemčije, Italije. Tako prave slovenske stare kmečke kuharice srednjega ali revnega sloja nisem uspela dobiti. Tudi o pogostosti uporabe rastlin težko sklepamo po kuharicah.

Nekatere rastline, ki se slabše odzivajo na termično obdelavo (npr. gozdne jagode - Fragaria) so v recepte zašle manjkrat, kot pa so se med ljudmi dejansko uporabljale.

Enako velja za rastline, ki so se jedle predvsem surove, brez dodatkov (npr. gozne jagode - Fragaria, robidnice - Rubus, navadna kislica – Rumex acetosa). Podatke o teh manjkajočih rastlinah sem našla v drugi etnološki literaturi. Ta mi je dala dober vpogled v nabiranje rastlin, ki so bile predvsem ekonomsko pomembne za preživetje revnejšega sloja prebivalstva, predstavljale pa so tudi pomemben doprinos k njihovi prehrani. Veliko tovrstnih podatkov sem našla v zbirki knjižic Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja 20. stoletja, v katerih je predstavljena etnološka preteklost tedanjih občin.

Etnološke knjige so včasih dobro predstavile tudi rastline, ki so jih otroci jedli surove, večinoma je bilo to med pašo živine. Na ta način so lakoto, obenem pa si nevede zagotovili prepotrebne vitamine. V etnoloških knjigah je bil torej poudarek na drugih vrstah rastlin kot v kuharicah. Oba tipa virov pa v veliki meri omenjata uporabo rastlin, ki jih pogosto tudi gojimo (npr. oreha – Juglans regia, lešnikov – Corylus avellana, fig – Ficus carica, hrena – Armoracia rusticana).

Zbiranje informacij s pomočjo anket prinaša več prednosti. Na ta način sem dobila dober vpogled v vrstno pestrost rastlin, ki se uporabljajo med ljudmi v sedanjem času. S pomočjo ankete sem v relativno kratkem času zbrala podatke velikega števila ljudi z različnih območij in različnim stilom življenja. Dobila sem tudi podatke o vrstah, ki se v zadnjem času uporabljajo pogosteje ali celo na novo. To velja npr. za čemaž (Allium ursinum), smrdljivko (Aposeris foetida), šentjanževko (Hypericum perforatum). Tako kot z drugo etnološko literaturo sem tudi s pomočjo ankete dobila informacije o pogostosti uporabe določenih vrst, ki jih kuharske knjige zanemarjajo. Anketiranci so veliko pogosteje kot kuharske knjige navajali uporabo gozdnih jagod - Fragaria, robidnic - Rubus, borovnic – Vaccinium myrtillus, črnega bezga – Sambucus nigra… Zaradi malo časa, ki so ga anketiranci pripravljeni nameniti anketi, mora biti ta dovolj kratka, kar pomeni, da sem se odpovedala vprašanjem, ki sprašujejo o natančni uporabi teh rastlin. Anketiranci so s

svojim reševanjem vplivali tudi na morebitno netočnost podatkov. V nekaterih primerih je ta lahko posledica slabega branja navodil. Tako so nekateri anketiranci opisovali tudi vrste gob, ki jih uporabljajo in verjetno tudi rastline, ki jih uporabljajo samo v zdravilne namene, čeprav so bili v navodilih izrecno naprošeni, naj jih ne vključujejo v odgovore. Zaradi velikega števila divje rastočih užitnih rastlin je tudi zelo verjetno, da so marsikatero izmed rastlin, ki jo nabirajo ali so jo vsaj že poskusili, pozabili omeniti. Pri rastlinah, ki se tudi gojijo, so lahko v nekaterih primerih napačno ocenili, ali je rastlina gojena ali pa je samonikla. Občasno so anketiranci omenjali narečna imena rastlin, ki jim je bilo težko ugotoviti vrsto (npr. dragoncelo, hrastovka). Nekateri anketiranci tudi niso odgovorili na vsa vprašanja v anketi.

V anketi značilno navedeni taksoni so: navadni regrat (Taraxacum officinale agg.), jagodnjak (Fragaria), borovnica (Vaccinium myrtillus), robida (Rubus), čemaž (Allium ursinum), kislica (Rumex, verjetno R. acetosa), trobentica (Primula vulgaris), češnja (Prunus avium var. sylvestris), navadna dobra misel (Origanum vulgare), šentjanževka (Hypericum perforatum), glog (Crataegus), luk (Allium), navadna marjetica (Bellis perennis), tavžentroža (Centaurium), navadna arnika (Arnica montana), navadni pljučnik (Pulmonaria officinalis), vijolica (Viola), zvezdica (Stellaria), navadna smrdljivka (Aposeris foetida), mrtva kopriva (Lamium), pravi ranjak (Anthyllis vulneraria), sladka koreninica (Polypodium), kosmulja (Ribes), breza (Betula pendula), navadni tolščak (Portulaca oleracea) in navadno korenje (Daucus carota). Ti taksoni se v pisnih virih omenjajo manjkrat, nekateri pa le izjemoma ali sploh ne. Lahko bi sklepala, da je njihova uporaba zato bolj značilna za današnje obdobje, vendar pa si upam to trditi samo za čemaž, navadno smrdljivko in zvezdico. Ti taksoni so v uporabo verjetno zašli predvsem zaradi opisov njihove uporabnosti v knjigah o divje rastočih rastlinah. Nekatere izmed naštetih rastlin (navadna dobra misel, šentjanževka, tavžentroža, navadni pljučnik in pravi ranjak) so se verjetno pogosto uporabljale tudi v preteklosti, vendar pretežno v zdravilne namene.

Očitno sedaj pijemo čaje iz teh rastlin tudi za gašenje žeje, kar pa je morda sporno ravno zaradi morebitnih stranskih učinkov, ki se lahko pojavijo ob dolgotrajnejši uporabi.

Taksoni, značilni predvsem za recepte so: beluš (Asparagus), navadna leska (Corylus avellana), navadni oreh (Juglans regia), meta (Mentha), navadni lovor (Laurus nobilis), brusnica (Vaccinium vitis-idaea), navadna melisa (Melissa officinalis), navadni komarček (Foeniculum vulgare), navadna kumina (Carum carvi), navadna rukvica (Eruca sativa), pokalica (Silene vulgaris) in travniška kadulja (Salvia pratensis). Taksoni, značilni predvsem za druge etnološke omembe so: lipa (Tilia), rumeni dren (Cornus mas), črni trn (Prunus spinosa), pelin (Artemisia), navadni hmelj (Humulus lupulus), skorš (Sorbus domestica), jerebika (Sorbus aucuparia), beli vratič (Tanacetum parthenium), navadni mokovec (Sorbus aria) in loboda (Atriplex). Taksoni, značilni tako za recepte kot za druge etnološke omembe so navadni smokvovec (Ficus carica), navadni brin (Juniperus communis), navadni potrošnik (Cichorium intybus) in navadni hren (Armoracia rusticana).

Taksoni, značilni za pisne vire, so tisti, za katere bi lahko trdili, da so se v prehrani v preteklosti uporabljali tradicionalno. Takšni so tudi navadni regrat (Taraxacum officinale agg.), jagodnjak (Fragaria), borovnica (Vaccinium myrtillus) in robida (Rubus),vendar morda zaradi načina uporabe (v glavnem se jedo surovi) v pisne vire niso zašli tako zelo pogosto.

Na tržnici so prodajali predvsem sezonsko sadje in zelenjavo (gozdne jagode - Fragaria, borovnice – Vaccinium myrtillus, čebulice čemaža – Allium ursinum, dvoredec - Diplotaxis, zelišča) in konzervirane izdelke (čemaž v olivnem olju z različnimi dodatki, žgane pijače, marmelade, sirupe). Takšen način zbiranja podatkov bi dal zelo zanesljive podatke o uporabi divje rastočih rastlin v sedanjem času, le da bi bilo potrebno spremljati ponudbo skozi celo leto, vzpostaviti stik s prodajalci in ugotavljati, kakšno je povpraševanje po različnih vrstah, pregledati cene itd. Mislim, da je to dobro izhodišče za še kakšno diplomsko nalogo s tematiko užitnih divje rastočih rastlin.

Zelo zanimiva metoda za pridobivanje informacij o vrstah in načinih uporabe divje rastočih rastlin v prehrani se mi je zdela intervju. Prednost intervjuja je, da lahko ljudi povprašaš natančno tisto, kar te zanima. Če želiš še kaj razjasniti, pa lahko zastaviš dodatna vprašanja. Tako od intervjuvanca lahko mnogo izveš. Več kot v anketi, kjer moraš paziti na dolžino vprašanj in odgovorov, saj jo v nasprotnem primeru ne bo nihče rešil.

Intervjuvanec tudi točno ve, da te zanimajo divje rastoče rastline in bo točno o tej tematiki veliko povedal. Zanimivo se mi je zdelo, da sem do informacij, ki sem jih v več dneh našla v knjigah, na ta način prišla že v eni uri. Ugotovila sem, da so knjige (predvsem druga etnološka literatura) zelo zanesljiv vir informacij, saj so mi gospe povedale podobno, kot je pisalo v teh knjigah.

Pri intervjuju sem opazila tudi to, da več kot intervjuvanec pove, več novih stvari se spomni. Če delaš intervju z več ljudmi hkrati, drug drugega opomnijo na določene rastline, na katere se posameznik morda ne bi spomnil. Vendar se mi je bilo vseeno bolje pogovarjati z vsakim posebej, saj enemu mnogo lažje in bolj natančno slediš, kot pa govorjenju treh hkrati. V intervjuju izveš za zelo individualne načine uporabe divjih rastlin, saj niti ena družina ne kuha povsem enako. Včasih ti tudi kaj pokažejo (kot so meni, kako sušijo kumino – Carum carvi), ti dajo kaj za poskusiti in ti povejo še marsikakšno zanimivost o divjih rastlinah, ki ni nujno povezana samo s prehrano. Anketiranke so bile zelo stare gospe, vse so doživele drugo svetovno vojno in krize, ki so spremljale medvojni in povojni čas in so iz tega vidika povedale mnogo zanimivih informacij. Se pa nekaterih stvari niso mogle dobro spomniti, seveda, saj je že lep čas minil od takrat, ko so te rastline uporabljale. Pri intervjuju je treba upoštevati, da se lahko intervjuvanec utrudi, zato je treba prilagoditi dolžino intervjuja. Človek hitro kaj zameša, pozabi ali pa nevede pove stvari, ki jih je pred kratkim prebral v neki reviji. Vseeno moram reči, da me je bistrost intervjuvanih gospa presenetila in da ni bilo veliko tovrstnih težav. Menim, da je intervju čudovita metoda, ki poskrbi, da staro znanje ne gre v pozabo, obenem pa predstavlja povezavo med generacijami. Tega pristopa bi se morali mnogo pogosteje posluževati, saj bi na takšen način v družbo vključili tudi starejše ljudi, ki so povsem po nepotrebnem socialno odrinjeni, čeprav so bogata zakladnica znanja.