Pri komuniciranju ločimo vrste in oblike komuniciranja. Ljudje komuniciramo predvsem z uporabo govora, prav tako pa komuniciramo z uporabo kretenj in mimike obraza. V vsakdanjem življenju je najpogostejša uporaba dveh oblik komuniciranja, in sicer besedne in nebesedne komunikacije, ki ju bomo v nadaljevanju bolj podrobno predstavili.
Ule (2005, str. 195) meni, da glede na obliko ločimo besedno (verbalno) in nebesedno (neverbalno) komuniciranje, podobno meni tudi Možina (2004, str. 55). S pomočjo slike 1 predstavljamo oblike verbalnega in neverbalnega komuniciranja.
Slika 1: Oblike komuniciranja
Vir: Možina (2004, str. 55)
Besedno oziroma verbalno komuniciranje je komuniciranje, ki za sporazumevanje uporablja besede. Besedno komuniciranje se deli na pisno in govorno, s tem da prve besede slišimo,
druge pa tipamo ali vidimo (Braillova pisava za slepe in slabovidne8). Bradeško (2010) meni, da je govorno komuniciranje hitro, saj lahko istočasno doseže več ljudi. Med nebesedno oziroma neverbalno komuniciranje sodijo gesta, izraz na obrazu in mimika. Neverbalno sporočanje je čustveno močnejše, saj je velika umetnost skriti svoja čustva in občutke.
Poznamo štiri ravni komunikacijskega delovanja (Bradeško, 2010):
‒ Medosebno komuniciranje, pri katerem so navzoča ekspresivna dejanja enega ali več oseb, povratno opazovanje ter nezavedna in zavedna zaznava dejanj.
‒ Skupinsko komuniciranje, pri katerem gre za izmenjavo mnenj in usklajevanje dejavnosti, lahko pa gre tudi za pogovore med prijatelji in znanci ter srečanja.
‒ Organizacijsko komuniciranje se dogaja v večjih mrežah skupinskega delovanja in vključuje medosebno in skupinsko raven komuniciranja. Vsebuje vprašanja, ki so povezana s procesi organiziranja, odnosi med člani organizacij, organizacijsko kulturo in delovanjem organizacij.
‒ Množično komuniciranje vsebuje posredovano komuniciranje z mediji.
Komuniciranje lahko razdelimo na več vrst glede na obliko, med katere sodita tudi besedna in nebesedna komunikacija9, ki močno vplivata na uspešnost javnega nastopa. Najbolj učinkovit način sporazumevanja pri besedni komunikaciji je sporazumevanje prek govora, ki je zelo pomemben dejavnik sporočanja in pridobivanja naklonjenosti občinstva poleg posameznikove zunanje podobe, telesnih kretenj ter vsebine govora. Zanimiv govor in živahen glas lahko občinstvo pritegneta ter tako poveča njegovo zanimanje za javni nastop (Bradeško, 2010).
Poleg besedne komunikacije poznamo tudi nebesedno komunikacijo, med katero spada tudi prvi vtis, ki si ga pri posamezniku ustvarimo na podlagi mnenja. Pri nebesedni komunikaciji ocenimo izgled, mimiko obraza, zunanji videz, kretnje rok in govorico telesa posameznika.
Možina (2004, str. 55) meni, da poleg verbalnega komuniciranja poznamo tudi neverbalno komuniciranje, ki mu z drugo besedo rečemo sporazumevanje z nebesednimi sredstvi.
Neverbalno komuniciranje ne poteka niti v pisni niti ustni obliki, vendar zajema predvsem besedno intonacijo in telesno govorico. Med telesno govorico sodijo mimika, gestika, gibanje v prostoru, vonj, zvočna podoba govora in dotik.
8 Braillova pisava oziroma brajica je pisava slepih in je namenjena tipni zaznavi. Sestavljena je iz kombinacij pik, ki so reliefno dvignjene od podlage, da jo je moč otipati (Konjajeva, 2020).
9 Špitalar (2013) v svoji raziskavi govori o vplivu besedne in nebesedne komunikacije na javni nastop. Študija je vključevala 23 moških in 27 žensk, ki so s pomočjo anketnega vprašalnika odgovarjali na 16 vprašanj zaprtega tipa. V študiji je predstavljena tako besedna kot nebesedna komunikacija, pri kateri 64 % anketiranih trdi, da jim je pri javnem nastopanju pomembnejša besedna komunikacija. Pri nebesedni komunikaciji se 41 % anketiranim zdi pomemben samozavesten nastop govorca, 13 % pa očesni stik in barva glasu. Rezultati raziskave so pokazali, da je ljudem pri javnem nastopu pomembnejša besedna kot nebesedna komunikacija.
Kadič (2013, str. 25) pojasnjuje, da nebesedna komunikacija človeka zajema gibanje telesa, obrazne geste, telesne geste, gibanje oči, dotik, barvo, jakost in hitrost govorjenja, držo telesa, orientacijo in usmeritev telesa.
Verbalna in neverbalna oblika komuniciranja sta zelo pomembni pri javnem nastopanju.
Jernejčič (2012, str. 33–35) pri tem meni, da se je pri govornem nastopanju treba osredotočiti na predpripravo, govor in nebesedno komunikacijo. Pri javnem nastopanju je pomembno vzpostaviti stik z občinstvom in ga prepričati tako, da besede podpremo z telesno govorico. Z nebesedno komunikacijo se spontano odzivamo na sporočila in z njo sporočamo naše občutke, kot so jeza, žalost, zaskrbljenost, veselje. Posameznik je najbolj prepričljiv, ko so besede odprte z dejanji, mimiko in gestami. Občinstvo opazi, ali govorec ve, kaj govori in ali pozna temo. Bradeško (2010, str. 46) poudari, da občinstvo zazna posameznika, če ta pride na oder samozavestno, odločno in živahno. Nasmeh, samozavest, vzravnana, sproščena in mirna drža so nasveti, kako moramo pristopiti do ljudi.
Krašovec in Jelenc (2003, str. 112) menita, da s pomočjo verbalne komunikacije sporočamo vsebino sporočila, z neverbalno komunikacijo pa izrazimo medosebne odnose, čustva in značilnosti sogovornikov. Verbalno komunikacijo vedno spremlja tudi neverbalna, ki se je največkrat ne zavedamo, čeprav ima velik vpliv.
Verbalna komunikacija lahko poteka pisno in ustno med dvema ali več osebami, in sicer formalno ali neformalno. Med prednosti verbalne komunikacije spadajo predvsem hitrost, preverjanje razumljivosti in skladnosti z neverbalno komunikacijo, istočasno komuniciranje z več ljudmi in zasebnost. Glas je poleg telesnih kretenj, vsebine in zunanjega videza človeka zelo pomembno orodje pri sporočanju ter pridobivanju zanimanja občinstva (Možina, 2004, str. 54).
Bradeško (2010, str. 47–51) trdi, da je namen glasu, da »obleče« naše misli in jih da na voljo drugim. V povezavi z uspešnim verbalnim delom nastopa opredeljuje nekatere nasvete, ki jih je treba upoštevati, in sicer počasno in tekoče govorjenje, dovolj glasno govorjenje, jasno in razločno govorjenje, ustrezni poudarki in premori, spreminjanje glasu, izbor primernih besed brez mašil, soočenje s tišino in sproščenost.
Vsebinsko poglavje nam pomaga razumeti dve obliki komuniciranja, in sicer besedno in nebesedno. Besedno komuniciranje se deli na govorno in pisno komuniciranje, nebesedno pa na prostor, vonj, urejenost in telesno govorico. Predstavljene vsebine so pomembne tudi za našo raziskavo, saj bomo skušali ugotoviti, ali se študentom Univerze v Ljubljani pri javnem nastopanju zdi pomembnejša verbalna ali neverbalna komunikacija.
3 POJMOVANJE JAVNEGA NASTOPANJA
Javno nastopanje je oblika komuniciranja z ljudmi in občinstvom z namenom navdušiti, prepričati in vplivati na njih. Cilj javnega nastopanje je posredovanje informacij, pri čemer moramo biti prepričljivi in znati pokazati, da temo dobro poznamo. V nadaljevanju diplomskega dela bomo s tem namenom opredelili javno nastopanje, vrste in oblike govora, faze javnega nastopanja, cilje javnega nastopanja in lastnosti dobrega govorca.