UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA UPRAVO
Diplomsko delo
TREMA PRED JAVNIM NASTOPANJEM MED ŠTUDENTI ČLANIC UNIVERZE V LJUBLJANI
Tina Kovačič
Ljubljana, september 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA UPRAVO
Diplomsko delo
TREMA PRED JAVNIM NASTOPANJEM MED ŠTUDENTI ČLANIC UNIVERZE V LJUBLJANI
Kandidatka: Tina Kovačič Vpisna številka: 04180081
Študijski program: Visokošolski strokovni študijski program Uprava prva stopnja Mentor: doc. dr. Jernej Buzeti
Ljubljana, september 2021
IZJAVA O AVTORSTVU DIPLOMSKEGA DELA
Podpisana Tina Kovačič, študentka visokošolskega strokovnega študijskega programa Uprava prva stopnja, z vpisno številko 04180081, sem avtorica diplomskega dela z naslovom Trema pred javnim nastopanjem med študenti članic Univerze v Ljubljani.
S svojim podpisom zagotavljam, da:
‒ je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;
‒ sem poskrbela, da so dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric, ki jih uporabljam v predloženem delu, navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;
‒ sem poskrbela, da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric navedena v seznamu virov, ki je sestavni element predloženega dela in je zapisan v skladu s fakultetnimi navodili;
‒ sem pridobila vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v predloženo delo in sem to tudi jasno zapisala v predloženem delu;
‒ se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del, bodisi v obliki citata bodisi v obliki skoraj dobesednega parafraziranja bodisi v grafični obliki, s katerim so tuje misli oz. ideje predstavljene kot moje lastne – kaznivo po zakonu (Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, Ur. list RS, št. 21/95), kršitev pa se sankcionira tudi z ukrepi po pravilih Univerze v Ljubljani in Fakulteto za upravo;
‒ se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo in za moj status na Fakulteti za upravo;
‒ je elektronska oblika identična s tiskano obliko diplomskega dela ter soglašam z objavo dela v zbirki Dela FU.
Diplomsko delo je lektorirala Erika Božič, prof.
Ljubljana, 23. 7. 2021
Podpis avtorice:
POVZETEK
Javno nastopanje temelji na znanju in spretnostih, ki jih govorec pridobi z veliko vaje, usposabljanj in izkušenj. Priprava na javni nastop zahteva veliko dela in časa, saj se je treba za vsak javni nastop predčasno pripraviti. Da bo javni nastop uspešen, mora govorec dobro poznati nebesedne (govorica telesa) in besedne (govor) oblike komuniciranja. Z poznavanjem nebesednih oblik komuniciranja, kot so gestika, izraz na obrazu, pogled, primerna drža, hoja in obleka lahko govorec na občinstvo naredi dober prvi vtis že ob prihodu na oder. Vpliv treme lahko zmanjšamo z uporabo različnih tehnik in metod sproščanja ter z dobro vajo in pripravo na javni nastop. Da se znebimo treme pred javnim nastopanjem, je treba veliko dela in volje, vendar ko se treme enkrat znebimo, se nam odpre veliko možnosti za izboljšanje in napredovanje. Raziskava diplomskega dela je bila izvedena s pomočjo anketnega vprašalnika, rezultati raziskave pa so pokazali, da ima 47 % anketirancev vedno tremo pred javnim nastopanjem in da več kot 50 % študentov članic Univerze v Ljubljani meni, da je za dober javni nastop pomembna udeležba na delavnicah in izobraževanjih javnega nastopa.
Ključne besede: javno nastopanje, trema, komuniciranje, besedna komunikacija, nebesedna komunikacija, tehnike in metode sproščanja.
ABSTRACT
STAGE FRIGHT OF PUBLIC SPEAKING AMONG STUDENTS OF MEMBERS OF THE UNIVERSITY OF LJUBLJANA
Public performing is based on the knowledge and skills the speaker attains with a lot of practice, training and experience. Preparation for a public performance, requires a lot of work and time, because it is very important to really prepare for it beforehand. For a successful public performance, the speaker must be familiar with nonverbal (body language) and verbal (speech) forms of communication. By knowing the nonverbal forms of communication such as gesture, facial expression, gaze, suitable posture, walk and clothing, the speaker is able to make a good first impression on the public at his arrival on stage. The effect of stage fright can be reduced by using multiple different relaxation techniques and methods, and with good practice and preparation for a public performance.
To get rid of stage fright before performing publicly takes a lot of work and willpower, but once we get rid of stage fright, a lot of possibilities of improvement and promotion open up. Research of my diploma, was executed using an questionnaire and the results showed that over 47% of people that answered the questionnaire always have stage fright before performing. Over 50% of students in University of Ljubljana thinks, that participation at workshops and educations is important for a good public performance.
Keywords: public speaking, stage fright, communication, verbal communication, non- verbal communication, relaxation techniques and methods.
KAZALO
IZJAVA O AVTORSTVU DIPLOMSKEGA DELA ... iii
POVZETEK ... v
ABSTRACT ... vi
KAZALO ...vii
KAZALO PONAZORITEV ... viii
KAZALO GRAFIKONOV ... viii
KAZALO TABEL ... viii
SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC ...ix
1 UVOD ... 1
2 POJMOVANJE KOMUNICIRANJA ... 4
2.1 OPREDELITEV KOMUNICIRANJA ... 4
2.2 VRSTE KOMUNICIRANJA ... 5
2.3 OBLIKE KOMUNICIRANJA ... 8
3 POJMOVANJE JAVNEGA NASTOPANJA ... 11
3.1 OPREDELITEV JAVNEGA NASTOPANJA ... 11
3.2 VRSTE IN OBLIKE GOVORA ... 12
3.3 FAZE JAVNEGA NASTOPANJA ... 13
3.4 CILJI JAVNEGA NASTOPANJA ... 15
3.5 LASTNOSTI DOBREGA GOVORCA ... 17
4 TREMA PRED JAVNIM NASTOPANJEM ... 21
4.1 OPREDELITEV TREME ... 21
4.2 RAZLOGI ZA POJAV TREME PRED JAVNIM NASTOPANJEM ... 22
4.3 TELESNO IN DUŠEVNO ZAZNAVANJE TREME ... 25
4.4 NASVETI ZA OBVLADOVANJE TREME... 29
4.5 TEHNIKE IN METODE ZA PREMAGOVANJE TREME PRED JAVNIM NASTOPANJEM. 32 4.6 OCENA DOSEDANJIH RAZISKAV TREME PRED JAVNIM NASTOPANJEM ... 36
5 RAZISKAVA ... 39
5.1 METODE RAZISKOVANJA ... 39
5.2 CILJNA SKUPINA RAZISKOVANJA ... 40
5.3 REZULTATI RAZISKOVANJA ... 42
5.4 PREVERJANJE HIPOTEZ ... 50
5.5 UGOTOVITVE IN PREDLOGI IZBOLJŠAV ... 54
6 ZAKLJUČEK ... 57
LITERATURA IN VIRI ... 59
PRILOGE ... 67
PRILOGA 1: ANKETNI VPRAŠALNIK ... 67
KAZALO PONAZORITEV
KAZALO SLIK
Slika 1: Oblike komuniciranja ... 8
Slika 2: Točke tapkanja ... 33
KAZALO TABEL
Tabela 1: Vzorec in populacija ... 40Tabela 2: Spol anketirancev ... 40
Tabela 3: Starost anketirancev ... 41
Tabela 4: Struktura anketirancev po članici UL ... 41
Tabela 5: Struktura anketirancev po stopnji študija ... 42
Tabela 6: Pogostost treme pred javnim nastopanjem ... 42
Tabela 7: Koristnost treme pred javnim nastopanjem ... 43
Tabela 8: Razlogi za pojav treme pred javnim nastopanjem ... 43
Tabela 9: Naklonjenost javnemu nastopanju ... 44
Tabela 10: Priprava na javni nastop ... 44
Tabela 11: Pomembnost dobro pripravljenega javnega nastopa ... 45
Tabela 12: Pomembnost vpliva udeležbe na izobraževanjih na temo javnega nastopa .... 45
Tabela 13: Pogostost srečevanja z javnim nastopom ... 46
Tabela 14: Kakšen govorec mislite, da ste? ... 46
Tabela 15: Pomembnost neverbalne komunikacije in videza ... 47
Tabela 16: Pogostost občutenja telesnih občutkov treme ... 48
Tabela 17: Pogostost občutenja notranjih občutkov treme ... 48
Tabela 18: Pogostost sproščanja pred javnim nastopom ... 49
Tabela 19: Najpogostejši strah, ki nastane pred javnim nastopom ... 50
Tabela 20: Trema pred javnim nastopanjem ... 51
Tabela 21: Doživljanje treme pred javnim nastopanjem glede na spol ... 51
Tabela 22: Sproščanje pred javnim nastopanjem z uporabo dihal ... 52
Tabela 23: Rezultat t-testa za en vzorec pogostosti doživljanja strahu pred pametnimi in zahtevnimi poslušalci ... 53
Tabela 24: Rezultat testa deležev (binomialni test) udeležbe na vajah, seminarjih in izobraževanjih na temo javnega nastopanja, ki pomembno vpliva na javni nastop ... 54
SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC
HPA Hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza PGT Plesno-gibalna terapija
PMR Polymyalgia rheumatica
1 UVOD
Trema pred javnim nastopanjem je lahko pogosto velik izziv za ljudi, še posebej za tiste, ki niso vešči javnega nastopanja oziroma se ne počutijo v redu, ko morajo nekaj povedati pred javnostjo. Javno nastopanje ne obsega le nastopanja na odru in televiziji, temveč tudi komuniciranje v službi, doma in povsod, kjer želimo, da je naše mnenje upoštevano in slišano. Spremlja nas na vsakem koraku, tudi ko govorimo z znanci in prijatelji, saj tega ne dojemamo kot nastop. Javni nastop naj bi ljudem predstavljal najbolj stresni dogodek v njihovem življenju, saj se v telesu odvijajo različni procesi, katerih vzroki so največkrat v naši podzavesti (Einsiedler, 2012, str. 7). Pri javnem nastopanju je govorec postavljen v situacijo, kjer je ovrednoten s strani udeležencev, pri čemer je pogosto prisoten predvsem strah pred neuspehom in negativnim odzivom poslušalcev.
Vsak lahko postane dober govorec, saj to ni nekaj, s čimer bi se posameznik rodil. Je proces, ki zahteva veliko trdega dela, vaj, truda, priprav in priložnosti nastopanja pred občinstvom.
Pomembno je, da na poslušalce in gledalce naredimo dober prvi vtis, saj nas bo ta spremljal še dolgo po našem nastopu. Javni nastop je uspešen, ko po zaključku nastopa občinstvo še zmeraj misli na naš nastop in na naše besede, kar pomeni, da smo jih prepričali. Da ljudi prepričamo, ni lahko, saj sta za to potrebna več kot le vaja in talent. S tem se ukvarja predvsem retorika1. Pomembno je, da občinstvo prepričamo tako z besedno kot nebesedno komunikacijo, med katero spadajo predvsem naša telesna govorica, mimika in gestika2. Vsak javni nastop mora imeti določen cilj, ki ga želimo doseči in uresničiti. Cilj mora biti dosegljiv, merljiv in realen. Glavni cilji javnega nastopanja so povečanje samozavesti, izboljšanje znanja in izboljšanje komunikacijskih spretnosti.
Javno nastopanje pogosto spremlja tudi trema, ki je vsebinsko področje našega proučevanja v diplomskem delu. Tremo najpogosteje opredelimo kot fizični adrenalinski odziv telesa pred nastopom, ki med njim običajno izgine (Matsching, 2020). Trema je posledica človekovega telesnega in duševnega odziva, vsak posameznik pa jo občuti drugače. Tremo lahko občutimo kot stiskanje v grlu, suha usta, težko dihanje, prebavne motnje, rdečico obraza, potenje, drhtenje rok in glasu. Pomembno je zavedanje, da lahko določena mera treme na nas deluje tudi pozitivno, saj se na nastop in predstavitev bolje pripravimo in ju
1 Šprah (2020) meni, da je retorika veščina, zbir napotkov, ki izhajajo iz prakse, o tem, kako uporabljamo prepričevalna sredstva, kako razumljivo argumentiramo, kako reagiramo na izzive sogovornikov, kako sestavimo učinkovit govor, kako uskladimo besedno in nebesedno govorico, kako pravilno poslušamo, beremo in si zapisujemo.
2 Gobec (2017) meni, da je najstarejša človekova govorica govorica gibov. Gestika pomeni kretnje rok, nog in glave. Gre za sporočanje s pomočjo telesnih gibov. Z njo so se ljudje sporazumevali, še preden so razvili sposobnost glasovnega sporazumevanja. Takšni gibi so lahko naučeni (različne kulture) ali pa so podzavestni.
Veliko gibov se razlikuje in spreminja pomen od ene kulture do druge, nekateri pa so vseeno enaki povsod po svetu (npr. dvignjena in stisnjena pest pomeni sovražnost).
tako tudi bolje izvedemo. Mnogi trdijo, da brez treme pred javnim nastopanjem nastop ne bi bil učinkovit. Pomembno je, da tremo sprejmemo kot izziv, saj se nam takrat odpre veliko možnosti za napredovanje in izboljšanje. Tremo pred javnim nastopanjem lahko zmanjšamo s pomočjo tehnik3 in metod4 sproščanja, ki jih najpogosteje izvedemo pred javnim nastopom. Pomembno je predvsem izvajanje pravilnega dihanja, joge in meditacije, ki pripomorejo k manj stresnemu doživljanju treme. V povezavi s tremo poznamo številne nasvete za njeno obvladovanje, kot so dihanje, vaje, gibanje, sprostitev, požirek vode (Možina, 2004, str. 219).
Diplomsko delo je osredotočeno na tremo pred javnim nastopanjem med študenti članic Univerze v Ljubljani. Glavno raziskovalno vprašanje diplomskega dela je: »Kako udeležba na delavnicah in izobraževanjih javnega nastopanja vpliva na dober javni nastop študentov in kateri so glavni razlogi za tremo pred javnim nastopanjem med študenti članic Univerze v Ljubljani?«.
Namen diplomskega dela je proučiti in analizirati vpliv treme pred javnim nastopanjem med študenti članic5 Univerze v Ljubljani in ugotoviti razloge, zaradi katerih študenti doživljajo tremo pred javnim nastopanjem. Zanima nas tudi, ali udeležba na delavnicah in izobraževanjih na temo javnega nastopanja pomembno vpliva na javni nastop študentov.
Cilji diplomskega dela je predstaviti rezultate raziskave o tremi pred javnim nastopanjem med študenti članic Univerze v Ljubljani in predstaviti glavne razloge za tremo ter oblikovati priporočila, kako obvladati oziroma zmanjšati tremo pred javnim nastopanjem med študenti članic Univerze v Ljubljani.
V diplomskem delu smo oblikovali naslednje hipoteze:
‒ H1: Večina študentov članic Univerze v Ljubljani doživlja tremo pred javnim nastopanjem.
‒ H2: Tremo pred javnim nastopanjem bolj doživljajo ženske kot moški.
‒ H3: Več kot 50 % študentov članic Univerze v Ljubljani se pred javnim nastopom vedno sprošča z uporabo dihalnih vaj.
‒ H4: Študentom Univerze v Ljubljani je težje nastopati pred ljudmi, ki so bolj izobraženi od govornika.
3 Tehnika preusmerjanja pozornosti, tehnika sproščanja, tehnika vizualizacije in zamišljanja, tapkanje ali EF- tehnika, stop tehnika, sproščanje mišic celega telesa, drugi načini spopadanja s tremo.
4 Akupresura, Aleksandrova metoda, avtogeni trening, dihalna terapija, feedback, joga, meditacija, stretching, Feldenkraisova tehnika, koncentrativna gibalna terapija, kreativna vizualizacija, masaža, progresivna mišična sprostitev, rolfanje, shiatsu, tai-chi, terapija s plesom, vizualizacija, mind-machines.
5 Fakulteta za upravo, Ekonomska fakulteta, Pedagoška fakulteta, Akademija za glasbo, Fakulteta za družbene
‒ H5: Manj kot 50 % študentov članic Univerze v Ljubljani meni, da je za dober javni nastop pomembna udeležba na delavnicah in izobraževanjih javnega nastopanja.
V okviru diplomskega dela bomo uporabili kvantitativno metodo, in sicer metodo anketiranja, s pomočjo katere bomo opravili raziskavo med študenti nekaterih članic Univerze v Ljubljani.
Diplomsko delo je razdeljeno na dva dela, in sicer na teoretični in raziskovalni del. Teoretični del obsega štiri poglavja. Prvo poglavje predstavlja uvod v obravnavano tematiko, kjer je obrazložena tema, ki jo proučujemo, in predstavitev namena, cilja, raziskovalnega vprašanja, hipotez ter kratka predstavitev metod raziskovanja.
Drugo poglavje predstavlja področje komuniciranja, ki je razdeljeno na tri podpoglavja:
opredelitev, vrste in oblike komuniciranja. Podpoglavje oblik komuniciranja je razčlenjeno na konstruktivno in destruktivno komunikacijo, formalno in neformalno komunikacijo ter na verbalno in neverbalno komunikacijo.
Tretje poglavje predstavlja vse v povezavi z javnim nastopanjem. Sledi pet podpoglavij. V prvem podpoglavju je opredeljeno javno nastopanje, v drugem pa vrste in oblike govora. V nadaljevanju govorimo o fazah javnega nastopanja, načrtovanju in ciljih javnega nastopanja ter lastnostih dobrega govorca.
Četrto poglavje se nanaša na tremo pred javnim nastopanjem. Sledi več podpoglavij:
opredelitev treme, razlogi za pojav treme pred javnim nastopanjem, nasveti za obvladovanje treme, telesno in duševno zaznavanje treme, tehnike in metode za premagovanje treme in ocena dosedanjih raziskovanj.
Peto poglavje predstavlja raziskovalni del diplomskega dela. Ta del vsebuje podpoglavja metode raziskovanja, ciljno skupino raziskovanja, rezultate raziskovanja, preverjanje hipotez in ugotovitve ter predlogi izboljšav. Zadnje poglavje je zaključek. Temu sledi navedba literature in virov.
2 POJMOVANJE KOMUNICIRANJA
Komuniciranje je v današnjem svetu pomembno, saj človek z njim spoznava ljudi, svet, v katerem živi, in samega sebe. Vsak človek se lahko nauči komunikacijskih veščin z namenom, da jih zna uporabljati v vsakdanjem življenju. Kakovost našega življenja je odvisna tudi od kvalitete naše komunikacije. S tem namenom bomo v tem poglavju predstavili opredelitev, vrste in oblike komuniciranja.
2.1
OPREDELITEV KOMUNICIRANJA
Pojem komuniciranje je opredeljen kot sporazumevanje oziroma izmenjava informacij v obliki podatkov. Za kvalitetno komunikacijo sta pomembna prejemnikovo znanje in način oddajanja informacije. Oddajnik mora informacijo povedati čim bolj razumljivo in enostavno, da nas bo prejemnik zato lažje razumel. V življenju ne moremo brez tega, da bi komunicirali z drugimi, saj na ta način zaznavamo okolico, si ustvarjamo mnenja in spoznavamo samega sebe. Če želimo kakovostno prenesti informacijo na sogovorca oziroma poslušalce, mora biti ta kratka in jedrnata, razumljiva, poslušalec mora biti vreden tega, da mu informacijo povemo, pomembna pa je tudi povratna informacija, s katero nam sogovorec pove, ali nas je razumel (Einsiedler, 2012).
Možina (2004, str. 20) trdi, da pojem »komuniciranje« izhaja iz latinske besede
»communicare«, kar pomeni razpravljati, posvetovati se ali vprašati za nasvet. Pri komuniciranju gre za to, da si udeleženci med seboj izmenjujejo izkušnje, informacije in znanje. Slovar slovenskega knjižnega jezika (2008, str. 903) pa komuniciranje opredeli kot
»izmenjavanje, posredovanje informacij in misli ter medsebojno sporazumevanje«. Pojem komunikacije je v slovenskem jeziku opredeljen kot »sredstvo, ki omogoča posredovanje in izmenjavo informacij«.
Tavčar (1995, str. 5–11) je mnenja, da je komunikacija nekaj povsem vsakdanjega. V življenju ne moremo brez tega, da bi komunicirali z drugimi, saj na ta način zaznavamo okolico, si ustvarjamo mnenja in spoznavamo samega sebe. Skoraj vsi se naučimo komunicirati že v rosnih letih življenja, a vendar večina ljudi zmotno misli, da se naučijo komunicirati že s tem, ko se naučijo govoriti.
Nordquist (2019) meni, da je komunikacija6 proces sprejemanja in pošiljanja sporočil z neverbalnimi in verbalnimi sredstvi, vključno z ustnim sporazumevanjem ali govorom,
6 Na podlagi National Association od Colleges and Employers raziskave je bila sestavljena lestvica petih lastnosti, ki so zahtevane od kandidatov za delovno mesto od delodajalca. Na prvem mestu so komunikacijske sposobnosti, nato delovna morala, sposobnost skupinskega dela, analitične spretnosti in samoiniciativnost
pisanjem ali grafičnimi predstavitvami (tabele, zemljevidi, infografike7) ter vedenjem, signali in znaki. Pri komunikaciji gre za proces izmenjave in ustvarjanja pomenov. V vsaki komunikaciji so prejemnik, pošiljatelj, sporočilo in interpretacija pomena na obeh straneh.
Prejemnik je tisti, ki pošilja povratne informacije pošiljatelju sporočila med prenosom in po njem. Povratni signali so lahko neverbalni ali verbalni, in sicer vzdihovanje, pogled stran in prikimavanje v znak strinjanja. Če prejemnik pošiljatelja vidi, lahko poleg vsebine pridobi sporočila tudi z neverbalno komunikacijo, ki jo pošiljatelj oddaja, in sicer živčnost, samozavest, lahkotnost, profesionalnost. Če prejemnik pošiljatelja sliši, lahko iz njegovega tona glasu razbere znake, kot so čustva in poudarki.
Beseda komunikacija v latinskem jeziku pomeni »deliti«. Gre za izmenjavo informacij med posamezniki, kot je izmenjava domišljije, konceptov, idej, pisnih vsebin in vedenja.
Komunikacija je opredeljena kot prenos informacij z enega mesta na drugo, ki se lahko izvede na različne načine (Payne & Bridge, 2020).
Kochitty, Ratrey, Bedi, Kothari in Billimoria (2020) menijo, da je komunikacija temeljnega pomena za obstoj in preživetje ljudi ter organizacij. Je proces ustvarjanja in izmenjave idej, dejstev, stališč, informacij, občutkov med ljudmi, da bi dosegli skupno razumevanje.
Pomembno je, da ima predvsem vodja dobro razvite komunikacijske spretnosti in da zna svojim podrejenim učinkovito posredovati navodila, da bodo svoje delo dobro opravili.
Naloga vodij je, da skrbijo za kvalitetno izpolnjevanje nalog, izvajanje dela ter, da skrbijo za zadovoljstvo in dobro počutje zaposlenih v delovnem okolju (Buzeti, 2015).
Na osnovi opredelitev komuniciranja lahko ugotovimo, da gre pri komuniciranju za pomemben proces izmenjave informacij med posamezniki s pomočjo verbalnih in neverbalnih sredstev. Ključni posamezniki v komunikaciji so sporočevalec, prejemnik in sporočilo. Za naše diplomsko delo je opredelitev komuniciranja pomembna, ker bomo lahko v nadaljevanju komuniciranje razvrstili v določene vrste in oblike komuniciranja in si tako pomagali pri analiziranju komuniciranja anketirancev.
2.2 VRSTE KOMUNICIRANJA
Komuniciranje je proces izmenjave informacij med udeleženci. Poznamo več vrst komuniciranja, med katere spadajo posredno in neposredno komuniciranje, osebno in medosebno komuniciranje, enosmerno in dvosmerno komuniciranje, vertikalno in horizontalno komuniciranje ter formalno in neformalno komuniciranje, ki jih bomo podrobneje predstavili v nadaljevanju diplomskega dela.
7 Kordiš (2015) meni, da infografika oz. informacijska grafika omogoča, da podatke, ki niso atraktivni, naredimo zanimive s pomočjo grafičnih elementov. S pomočjo infografik lahko pridobimo vsebine, ki jih radi med seboj delijo uporabniki socialnih omrežij.
Mihaljčič (2006, str. 16–19) je opredelil, da komuniciranje lahko razdelimo v različne skupine po različnih kriterijih, in sicer:
‒ glede na razdaljo med udeleženci,
‒ glede na število sodelujočih,
‒ glede na smer,
‒ vertikalno in horizontalno komuniciranje,
‒ formalna in neformalna komunikacija.
Glede na razdaljo med udeleženci komuniciranje delimo na posredno in neposredno.
Neposredno oziroma direktno komuniciranje je, ko sogovorniku gledamo naravnost v oči.
Značilen je za seminarje, sestanke in pogovore. Posredno oziroma indirektno komuniciranje je komuniciranje na daljavo s pomočjo tehničnih pripomočkov, kot so elektronska pošta, računalnik, telefaks (Mihaljčič, 2006, str. 16). Posredno komuniciranje vsebuje komunikacijski kanal ali neko tehnično sredstvo med prejemnikom in sporočevalcem sporočila. Med sredstva posrednega komuniciranja sodita tudi elektronska pošta in telefonsko komuniciranje. Prednost nekaterih oblik posrednega komuniciranja je, da je sporočilo dlje časa na voljo prejemniku. Uspešnost neposrednega komuniciranja je odvisna od psiholoških dejavnikov med sporočevalcem in prejemnikom (Mraz, 2009, str. 17–18).
Komuniciranje glede na število sodelujočih delimo na osebno, medosebno in javno komuniciranje. Osebno oziroma intrapersonalno komuniciranje je komuniciranje osebe same s seboj, kar pomeni da človek razmišlja, odloča in se pogovarja sam s seboj.
Medosebno oziroma interpersonalno komuniciranje je komuniciranje med dvema ali več posamezniki. Značilen je predvsem med sodelavci, družino, kupcem in prodajalcem. Javno komuniciranje je komuniciranje s pomočjo sredstev javnega obveščanja oziroma množičnih medijev. Slednji posredujejo ljudem različne politične, zabavne, športne in kulturne informacije (Mihaljčič, 2006, str. 17). Intrapersonalna oziroma osebna komunikacija je raven, na kateri interpretiramo in oblikujemo sporočila. Gre za komuniciranje samim s seboj. Interpersonalna oziroma medosebna komunikacija pa poteka med dvema udeležencema interakcije (Jakše, 2011, str. 13).
Glede na smer ločimo enosmerno in dvosmerno komuniciranje. Enosmerno komuniciranje je dajanje napotkov in informacij na način, da ne pričakujemo odgovora s strani prejemnika.
Deluje zelo uradno, saj ni medsebojnega vplivanja in reagiranja. Dvosmerno komuniciranje pa vsebuje povratni odgovor, izmenjavo mnenj in dogovarjanje (Mihaljčič, 2006, str. 17).
Enosmerno komuniciranje je uradno in namenjeno številnim uporabnikom. Uporabljamo ga za posredovanje preprostih sporočil, ki so razumljiva in nedvoumna. Pri dvosmernem komuniciranju sta sporočevalec in prejemnik sporočila enakovredna partnerja, ki si med seboj izmenjujeta informacije. Dvosmerno komuniciranje temelji na sproščenem dialogu, ki temelji na izmenjavi mnenj, predlogov in stališč med sporočevalcem in prejemnikom (Mraz,
2009, str. 25–26). Pri enosmernem komuniciranju sporočilo potuje od sporočevalca do prejemnika. Dvosmerno komuniciranje je komuniciranje, pri katerem sporočila potujejo v obeh smereh, zato imata obe osebi funkcijo oddajnika in sprejemnika. Prednost dvosmernega komuniciranja je v zmanjšanju števila napak pri razumevanju sporočila (Cvek, 2011, str. 9).
Poznamo tudi vertikalno in horizontalno komuniciranje. Vertikalno komuniciranje je izmenjava informacij med dvema različnima družbenima skupinama. Delimo jo na komuniciranje navzgor in navzdol. Pri komuniciranju navzdol gre za prenos sporočil od višjih k spodnjim ravnem organizacijske hierarhije. Namenjeno je predvsem prenosu informacij za delovne naloge, napotkov za delo, sporočanju ocen podrejenim o njihovem delu ter za spodbujanje k delu. Komuniciranje navzgor pa pomeni prenos sporočil podrejenih k nadrejenim. Namenjeno je predvsem prenosu sporočil o doseženih rezultatih, problemih in delu. Tovrstno komuniciranje opredelimo kot vertikalno komuniciranje (Mihaljčič, 2006, str.
18). Podobno meni Jakše (2011, str. 15–16), saj pojasni, da vertikalno komuniciranje poteka navpično v organizaciji po hierarhičnih poteh in da je cilj vertikalnega komuniciranja razvoj učinkovitega dvosmernega procesa komunikacije med menedžmentom in zaposlenimi.
Znotraj vertikalnega načina komunikacije poznamo komuniciranje navzgor in komuniciranje navzdol. Komuniciranje navzgor predstavljajo sporočila, ki potekajo od nižje do višje hierarhične ravni. Komuniciranje navzgor zagotavlja štiri vrste sporočil, in sicer: informacije o tem, kaj podrejeni delajo in s kakšnimi problemi, se srečujejo; informacije o tem, kaj podrejeni mislijo drug o drugem in predlogih o možnostih izboljšanja delovnega procesa.
Komuniciranje navzdol obsega sporočila, ki potekajo od višjih do nižjih hierarhičnih nivojev znotraj organizacije. Problemi pri komuniciranju navzdol so predvsem izguba informacij med hierarhičnimi nivoji, pogosta enosmernost komunikacije in pomanjkanje informacij.
Horizontalno komuniciranje poteka na isti hierarhični ravni med zaposlenimi. V organizacijsko strukturo vnaša dobro organizacijsko klimo, večjo fleksibilnost in preprečevanje konfliktov. Zaposlenim zagotavlja koordinacijo dela, razvoj ustreznih medsebojnih odnosov in pridobitev ključnih informacij (Jakše, 2011, str. 15–16).
Horizontalno komuniciranje je komuniciranje znotraj ene družbene skupine oziroma med zaposlenimi na isti hierarhični stopnji (Mihaljčič, 2006, str. 18).
Pri komuniciranju ločimo med formalnim in neformalnim komuniciranjem. Neformalno komuniciranje zadovoljuje potrebe zaposlenih, neposredno vpliva na uspešnost in krepi pripadnost skupini. Formalno komuniciranje je komuniciranje, ki temelji na navodilih in ukazih. Uporabljajo se vnaprej določeni kanali s smotrno in jasno zasnovanimi sporočili.
Vključujejo razporeditev delovnih mest, delovnih navodil zaposlenim in organizacijskih nivojev (Mihaljčič, 2006, str. 19). Formalno komuniciranje je značilno komuniciranje znotraj organizacije, kjer so formalno določeni komunikacijski kanali, raven komuniciranja in oblika
sporočil. Formalno komuniciranje poteka od nadrejenega do podrejenega in nazaj na isti hierarhični ravni. Hierarhija je pri formalnem komuniciranju pomembna, saj ima velik vpliv na njen proces in pravila. Neformalna komunikacija je temelj medosebnih družbenih odnosov, ki se pojavlja v vsaki organizaciji. Neformalna komunikacija se ne ozira na hierarhijo organizacije (Cvek, 2011, str. 9–10).
Poglavje o vrstah komuniciranja je pomembno za posameznika, da spozna načine, s pomočjo katerih lahko komunicira. Poglavje govori predvsem o tem, da lahko komuniciranje razdelimo v različne skupine po različnih kriterijih, in sicer glede na razdaljo med udeleženci (posredno, neposredno), število sodelujočih (osebno, medosebno, javno), smer (enosmerno, dvosmerno), horizontalno, vertikalno, neformalno in formalno komuniciranje.
Spoznanja predstavljene vsebine so pomembne tudi za našo raziskavo, saj bomo skušali ugotoviti, katere vrste komuniciranja študentje Univerze v Ljubljani najpogosteje uporabljajo pri javnem nastopanju.
2.3 OBLIKE KOMUNICIRANJA
Pri komuniciranju ločimo vrste in oblike komuniciranja. Ljudje komuniciramo predvsem z uporabo govora, prav tako pa komuniciramo z uporabo kretenj in mimike obraza. V vsakdanjem življenju je najpogostejša uporaba dveh oblik komuniciranja, in sicer besedne in nebesedne komunikacije, ki ju bomo v nadaljevanju bolj podrobno predstavili.
Ule (2005, str. 195) meni, da glede na obliko ločimo besedno (verbalno) in nebesedno (neverbalno) komuniciranje, podobno meni tudi Možina (2004, str. 55). S pomočjo slike 1 predstavljamo oblike verbalnega in neverbalnega komuniciranja.
Slika 1: Oblike komuniciranja
Vir: Možina (2004, str. 55)
Besedno oziroma verbalno komuniciranje je komuniciranje, ki za sporazumevanje uporablja besede. Besedno komuniciranje se deli na pisno in govorno, s tem da prve besede slišimo,
druge pa tipamo ali vidimo (Braillova pisava za slepe in slabovidne8). Bradeško (2010) meni, da je govorno komuniciranje hitro, saj lahko istočasno doseže več ljudi. Med nebesedno oziroma neverbalno komuniciranje sodijo gesta, izraz na obrazu in mimika. Neverbalno sporočanje je čustveno močnejše, saj je velika umetnost skriti svoja čustva in občutke.
Poznamo štiri ravni komunikacijskega delovanja (Bradeško, 2010):
‒ Medosebno komuniciranje, pri katerem so navzoča ekspresivna dejanja enega ali več oseb, povratno opazovanje ter nezavedna in zavedna zaznava dejanj.
‒ Skupinsko komuniciranje, pri katerem gre za izmenjavo mnenj in usklajevanje dejavnosti, lahko pa gre tudi za pogovore med prijatelji in znanci ter srečanja.
‒ Organizacijsko komuniciranje se dogaja v večjih mrežah skupinskega delovanja in vključuje medosebno in skupinsko raven komuniciranja. Vsebuje vprašanja, ki so povezana s procesi organiziranja, odnosi med člani organizacij, organizacijsko kulturo in delovanjem organizacij.
‒ Množično komuniciranje vsebuje posredovano komuniciranje z mediji.
Komuniciranje lahko razdelimo na več vrst glede na obliko, med katere sodita tudi besedna in nebesedna komunikacija9, ki močno vplivata na uspešnost javnega nastopa. Najbolj učinkovit način sporazumevanja pri besedni komunikaciji je sporazumevanje prek govora, ki je zelo pomemben dejavnik sporočanja in pridobivanja naklonjenosti občinstva poleg posameznikove zunanje podobe, telesnih kretenj ter vsebine govora. Zanimiv govor in živahen glas lahko občinstvo pritegneta ter tako poveča njegovo zanimanje za javni nastop (Bradeško, 2010).
Poleg besedne komunikacije poznamo tudi nebesedno komunikacijo, med katero spada tudi prvi vtis, ki si ga pri posamezniku ustvarimo na podlagi mnenja. Pri nebesedni komunikaciji ocenimo izgled, mimiko obraza, zunanji videz, kretnje rok in govorico telesa posameznika.
Možina (2004, str. 55) meni, da poleg verbalnega komuniciranja poznamo tudi neverbalno komuniciranje, ki mu z drugo besedo rečemo sporazumevanje z nebesednimi sredstvi.
Neverbalno komuniciranje ne poteka niti v pisni niti ustni obliki, vendar zajema predvsem besedno intonacijo in telesno govorico. Med telesno govorico sodijo mimika, gestika, gibanje v prostoru, vonj, zvočna podoba govora in dotik.
8 Braillova pisava oziroma brajica je pisava slepih in je namenjena tipni zaznavi. Sestavljena je iz kombinacij pik, ki so reliefno dvignjene od podlage, da jo je moč otipati (Konjajeva, 2020).
9 Špitalar (2013) v svoji raziskavi govori o vplivu besedne in nebesedne komunikacije na javni nastop. Študija je vključevala 23 moških in 27 žensk, ki so s pomočjo anketnega vprašalnika odgovarjali na 16 vprašanj zaprtega tipa. V študiji je predstavljena tako besedna kot nebesedna komunikacija, pri kateri 64 % anketiranih trdi, da jim je pri javnem nastopanju pomembnejša besedna komunikacija. Pri nebesedni komunikaciji se 41 % anketiranim zdi pomemben samozavesten nastop govorca, 13 % pa očesni stik in barva glasu. Rezultati raziskave so pokazali, da je ljudem pri javnem nastopu pomembnejša besedna kot nebesedna komunikacija.
Kadič (2013, str. 25) pojasnjuje, da nebesedna komunikacija človeka zajema gibanje telesa, obrazne geste, telesne geste, gibanje oči, dotik, barvo, jakost in hitrost govorjenja, držo telesa, orientacijo in usmeritev telesa.
Verbalna in neverbalna oblika komuniciranja sta zelo pomembni pri javnem nastopanju.
Jernejčič (2012, str. 33–35) pri tem meni, da se je pri govornem nastopanju treba osredotočiti na predpripravo, govor in nebesedno komunikacijo. Pri javnem nastopanju je pomembno vzpostaviti stik z občinstvom in ga prepričati tako, da besede podpremo z telesno govorico. Z nebesedno komunikacijo se spontano odzivamo na sporočila in z njo sporočamo naše občutke, kot so jeza, žalost, zaskrbljenost, veselje. Posameznik je najbolj prepričljiv, ko so besede odprte z dejanji, mimiko in gestami. Občinstvo opazi, ali govorec ve, kaj govori in ali pozna temo. Bradeško (2010, str. 46) poudari, da občinstvo zazna posameznika, če ta pride na oder samozavestno, odločno in živahno. Nasmeh, samozavest, vzravnana, sproščena in mirna drža so nasveti, kako moramo pristopiti do ljudi.
Krašovec in Jelenc (2003, str. 112) menita, da s pomočjo verbalne komunikacije sporočamo vsebino sporočila, z neverbalno komunikacijo pa izrazimo medosebne odnose, čustva in značilnosti sogovornikov. Verbalno komunikacijo vedno spremlja tudi neverbalna, ki se je največkrat ne zavedamo, čeprav ima velik vpliv.
Verbalna komunikacija lahko poteka pisno in ustno med dvema ali več osebami, in sicer formalno ali neformalno. Med prednosti verbalne komunikacije spadajo predvsem hitrost, preverjanje razumljivosti in skladnosti z neverbalno komunikacijo, istočasno komuniciranje z več ljudmi in zasebnost. Glas je poleg telesnih kretenj, vsebine in zunanjega videza človeka zelo pomembno orodje pri sporočanju ter pridobivanju zanimanja občinstva (Možina, 2004, str. 54).
Bradeško (2010, str. 47–51) trdi, da je namen glasu, da »obleče« naše misli in jih da na voljo drugim. V povezavi z uspešnim verbalnim delom nastopa opredeljuje nekatere nasvete, ki jih je treba upoštevati, in sicer počasno in tekoče govorjenje, dovolj glasno govorjenje, jasno in razločno govorjenje, ustrezni poudarki in premori, spreminjanje glasu, izbor primernih besed brez mašil, soočenje s tišino in sproščenost.
Vsebinsko poglavje nam pomaga razumeti dve obliki komuniciranja, in sicer besedno in nebesedno. Besedno komuniciranje se deli na govorno in pisno komuniciranje, nebesedno pa na prostor, vonj, urejenost in telesno govorico. Predstavljene vsebine so pomembne tudi za našo raziskavo, saj bomo skušali ugotoviti, ali se študentom Univerze v Ljubljani pri javnem nastopanju zdi pomembnejša verbalna ali neverbalna komunikacija.
3 POJMOVANJE JAVNEGA NASTOPANJA
Javno nastopanje je oblika komuniciranja z ljudmi in občinstvom z namenom navdušiti, prepričati in vplivati na njih. Cilj javnega nastopanje je posredovanje informacij, pri čemer moramo biti prepričljivi in znati pokazati, da temo dobro poznamo. V nadaljevanju diplomskega dela bomo s tem namenom opredelili javno nastopanje, vrste in oblike govora, faze javnega nastopanja, cilje javnega nastopanja in lastnosti dobrega govorca.
3.1 OPREDELITEV JAVNEGA NASTOPANJA
Javno nastopanje od vsakega govornika zahteva veliko znanja, priprav, vaj in trdega dela. Pri javnem nastopu je pomembno, da govornik obvlada temo, o kateri bo govoril, da pripravi prostor in pripomočke, potrebne za izvedbo nastopa, ter da se na nastop dobro pripravi.
Gallo (2012) meni, da je javno nastopanje neposredno komuniciranje pred občinstvom in da javno nastopanje ne temelji na sposobnostih, ki so prirojene, temveč na znanjih in spretnostih, ki jih govorec pridobi v celotnem procesu učenja javnega nastopanja. Merslavić (2021) pojasnjuje, da je javni nastop priložnost, da ljudi usmeriš, jih prepričaš v neko dejanje in jim ponudiš nov način delovanja in razmišljanja. Avtorica posebej poudarja, da je osnovna prvina javnega nastopa avtentičnost10. Možina, Tavčar, Zupan in Kneževič (2004, str. 326) pojem javnega nastopanja opredeljujejo kot neposredno in verbalno komunikacijo pred večjim številom udeležencev. Javni nastop vsebuje različne načine sporazumevanja: telesno govorico, verbalno komuniciranje, telesni kontakt, obnašanje v prostoru in glas. Vsak javni nastop mora imeti določen vsaj en glavni cilj in njemu podrejene cilje, ki jih želimo uresničiti in doseči. Pri javnem nastopanju se pri govorcih pogosto lahko pojavi tudi trema. V študijskem procesu se z javnim nastopanjem spoznajo tudi študentje in v diplomskem delu se bomo osredotočili ravno na ugotavljanje treme pred javnim nastopanjem med študenti nekaterih članic Univerze v Ljubljani.
Zupančič (2009) trdi, da je pri javnem nastopanju pomembno zavedanje, da nihče ni popoln in da ne smemo biti kritični sami do sebe. Ključ do uspeha je, da ko narediš napako, to sprejmeš in greš naprej z dvignjeno glavo. Govoriti moramo na pamet in iz osebnih izkušenj, pomembno je, da govor ni monoton, saj bomo le tako pridobili pozornost občinstva. Ko končamo, bodimo ponosni sami nase in svoje napake vzemimo kot priložnost, da stvari izboljšamo in naslednjič naredimo svoj nastop še boljši.
Petek (2015) meni, da je pri javnem nastopanju pomembno, da upoštevamo naslednje nasvete:
‒ Od sebe ne zahtevajte, da morate biti popolni.
10 Pristnost, verodostojnost (Slovar slovenskega knjižnega jezika).
‒ Javnega nastopa ne enačite s svojo lastno vrednostjo.
‒ Ne bodite živčni zaradi svoje živčnosti.
‒ Ne trudite si zapomniti čisto vsake besede.
‒ Izogibajte se branju.
‒ Ne bojte se presoje drugih ljudi.
‒ Organizirajte se.
‒ Globoko dihajte.
‒ Osredotočite se na to, kar boste povedali in zanemarite občinstvo.
‒ Naj vas ne bo strah, če nastane tišina.
‒ Ko končate, bodite ponosni sami nase.
Za diplomsko delo je pomembna opredelitev javnega nastopanja, s pomočjo katere bomo analizirali, ali anketirani radi nastopajo in kako pogosto se z javnim nastopanjem srečujejo.
V nadaljevanju predstavljamo vrste in oblike govora, ki jih govorec lahko uporablja pri javnem nastopanju.
3.2 VRSTE IN OBLIKE GOVORA
Govor uporabljamo vsakodnevno ob različnih priložnostih. Poznavanje različnih vrst govora pomaga posamezniku pri odločanju, katere vrste govor bo uporabil pri javnem nastopanju.
Najpogostejše vrste govorov so tiste, ki se uporabljajo za prepričevanje ciljne skupine, prodajo ideje, posredovanje znanja in posredovanje sporočila. V nadaljevanju so predstavljene nekatere vrste in oblike govora.
Lerche (1996, str. 15) meni, da so vrsta, zgradba in oblika govora odvisne od namena, ki ga želimo doseči z javnim nastopom in pri tem navaja informativni, prepričevalni in priložnostni govor. Pri informativnem govoru gre za sporočanje ugotovitev, podatkov in informacij občinstvu. Uporabljamo ga pri strokovnih poročilih in predavanjih, katerega trajanje je odvisno od vsebine govora. Izražanje subjektivnosti, svojega mnenja in osebnih stališč je del prepričevalnega govora. Priložnostni govor se uporablja pri poudarjanje dogodkov, na primer govor na poroki ali govor ob odprtju nove trgovine.
Vrabec (1997, str. 29–33) opredeljuje štiri različne oblike govora, in sicer spontani govor (nastopajoči izrazi zanesljivost pri oblikovanju misli, spretnost v besedi in odrezavost), improvizirani govor (govorec si pomaga z zapisanimi opornimi točkami, ki se morajo med seboj smiselno povezovati in izhajati ena iz druge), pripravljeni govor (govorec mora temo javnega nastopa podrobno proučiti) in prebrani govor (govorec celotno napisano besedilo prebere).
Štiri vrste govora opredeljuje Mackenzie (2012), in sicer zabaven govor, prepričevalni govor, informativni govor in demonstrativni govor. Namen informativnega govora je zagotavljanje
in posredovanje koristnih in zanimivih informacij za občinstvo. Pri demonstrativnem pogovoru je treba vključiti prikaz, kako narediti stvar, o kateri govorimo in učimo. S prepričevalnim govorom želi govorec občinstvo prepričati, da spremenijo način, kako nekaj počnejo, svoje mnenje ali da začnejo početi nekaj, česar trenutno ne počnejo. Tipičen primer zabavnega govora je govor po večerji, kjer govorec poskrbi za veselje in užitek, ki občinstvo nasmejita. Govorec se pri zabavnem govoru poistoveti z anekdotičnimi11 informacijami.
Med vrste govora spadajo tudi uvodni in zahvalni govor ter govorniški nastop. Uvodni govor se uporablja za pripravo občinstva na dogodkih, srečanjih in sestankih. Zahvalni govor je govor osebe, ki je prejemnik določene nagrade ali časti. Govorniški nastop se nanaša na govore, ki so izrečeni v slogu govorca in ki se izvajajo na dogodkih, kot so rojstnodnevne zabave in poroke (Luenendonk, 2021).
Razpravni, motivacijski, improviziran, poslovilni, pojasnjevalni govor in govor ob posebnih priložnostih sodijo med vrste govora. Razpravni govor je govor občinstva o tem, zakaj menijo, da sta njihov pogled ali mnenje pravilna glede določene zadeve. Cilj motivacijskega govora je splošna samouresničitev poslušalcev ter navdihovanje in motiviranje občinstva.
Improviziran govor je govor, ki ga govorec izreče brez predhodne vaje ali priprave na intervjuju, dogodku in številnih drugih situacijah. Pri poslovilnem govoru se govorec poslovi od ljudi. Pojasnjevalni govor je namenjen kritični razlagi stvari ali neke situacije. Govor ob posebnih priložnostih je namenjen predstavitvi govornika in napovedi prihoda gosta (Amadebai, 2021).
S pomočjo poglavja o vrstah in oblikah govora se posameznik nauči, kakšen govor bo uporabil ob različnih priložnostih. Posameznik spozna, da je govor sredstvo vsakodnevnega sporazumevanja, saj z njim ohranjamo in vzpostavljamo stike z ljudmi ter izražamo svoje potrebe, misli, občutke in želje.
3.3 FAZE JAVNEGA NASTOPANJA
Za javni nastop je pomembno izpopolniti spretnosti nastopanja pred občinstvom.
Pomembno je tudi dobro poznavanje teme, saj bo to pripomoglo k večji učinkovitosti javnega nastopa. Velik del tega, kar je povezano z javnim nastopom, se zgodi, še preden imamo javni nastop, zato sta priprava in vaja ključnega pomena. S tem namenom v nadaljevanju predstavljam faze javnega nastopanja, med katere sodijo priprava na nastop, izvedba nastopa in analiza opravljenega nastopa.
Bradeško (2010, str. 65–70) opredeljuje posamezne faze javnega nastopanja:
11 Nordquist (2021) meni, da je anekdota kratek opis, kratek povzetek zanimivega ali zabavnega incidenta, ki je po navadi namenjen ponazoritvi ali podpori neke točke v eseju, članku ali poglavju knjige.
‒ Priprava na nastop, pri kateri se moramo pred javnim nastopom vedno vprašati, kaj je tema našega nastopa, zato si moramo postaviti štiri vprašanja, in sicer: »Kaj želimo sporočiti in pojasniti?«, »Ali bo naše sporočilo obsežno?«, »Kako bo naš govor razdelan in ali bomo govorili v povezanih sklopih ali o različnih stvareh?«, » Ali bomo naše sporočali najprej podali ustno ali podkrepljeno s praktičnimi vajami, slikovnim materialom, projekcijo?«. Pomembno je, da si zastavimo čim več vprašanj, saj se tako bolje pripravimo in smo posledično bolj uspešni pred občinstvom. Pri prvem vprašanju si lahko pomagamo z uporabo metode »brain storminga« oziroma možganskega viharjenja. Pri te metodi je pomembno, da pustimo odprto pot čisto vsem idejam, ki se nam porodijo, tudi če se nam zdijo neprimerne. Nobene ideje ne smemo takoj izločiti, ampak moramo naše misli zapisati v obliki iztočnic. Pri zapisanih mislih se moramo osredotočiti na nastop in se vprašati, kaj o tem že vem.
Ideje moramo nato kritično pregledati in presoditi, katere misli so primerne in kakšen je cilj, ki ga želimo z govorom doseči.
‒ Izvedba12 nastopa, med katero spadajo uvod, jedro in zaključek. Z uvodom poslušalce pritegnemo k spremljanju javnega nastopa. Z uvodom skušamo pritegniti pozornost in vzbuditi zanimanje poslušalcev. Uvod mora biti zanimiv in jedrnat.
Jedro je osrednji del govora. Mora biti ustrezno strukturirano. Lahko uporabimo primere resničnih življenjskih zgodb, s katerimi poslušalce še bolj pritegnemo k poslušanju. V zaključku vse, kar smo povedali, še enkrat povzamemo. Povzetek mora biti kratek in jasen, ne sme pa biti ponovitev uvoda, ampak poudarek bistva.
‒ Analiza opravljenega nastopa, pri kateri govorec kritično analizira opravljen nastop z različnih vidikov. Govorec mora premisliti o primernosti vsebine in doseženih ciljih ter o tem, ali je občinstvo aktivno sodelovalo med nastopom. Po navadi govorec ni dober ocenjevalec, zato je dobro, da povratne informacije pridobi iz občinstva na podlagi anketnega vprašalnika ali intervjujev.
Pri fazah javnega nastopanja je pomembno, da spoznamo svoje občinstvo in da poznamo temo, o kateri bomo govorili. Govorec se mora prepričati, da razume raven znanja občinstva in temu prilagodi svojo predstavitev. Za javni nastop je zelo pomembna tudi vaja, saj se bomo tako počutili bolj udobno in samozavestno, ko bomo govorili brez branja s papirja, saj nam bosta potek in struktura postala znana (Ziv, 2021).
Pri javnem nastopanju je pomembnih pet faz, in sicer priprava, pisanje govora, vadba, izvedba javnega nastopa in obravnava vprašanj in odgovorov. Pri pripravi je pomembno, da si zastavimo vprašanja na podlagi občinstva, torej kaj je pomembno, kaj bi občinstvo
12 Einsiedler (2012, str. 48) meni, da če se nam kdaj pred občinstvom zalomi ali pa se zmedemo, je najboljša rešitev iskreno priznanje in nasmeh da smo zašli zaradi treme. Tako bo občinstvo naše priznanje sprejelo z empatijo, saj bodo razumeli naš odziv glede na situacijo. Pomembno je le, da se svojih napak zavedamo in jih
zanimalo in kako bi ga pritegnili k poslušanju. Nato je faza pisanja govora, pri kateri moramo narediti seznam dveh do petih glavnih točk, ki jih želimo predstaviti. Vsako točko moramo zapisati v enem ali dveh stavkih. Govor mora biti logično organiziranim z uvodom, jedrom in zaključkom. Javni nastop lahko začnemo z dejstvom, ki pritegne pozornost, z retoričnim vprašanjem, anekdoto ali citatom. Med javnim nastopom je treba ohraniti pozitiven odnos in ton. V zaključku povemo kratek povzetek celotnega nastopa, na koncu pa zaključimo nastop z motivacijsko mislijo. Pri vadbi je pomembna redna vaja pred družino in prijatelji, ki vam bodo dali povratno informacijo. Pomembno je, da govorimo glasno in jasno z uporabo mimike obraza in kretnjami rok. Pri odgovorih na vprašanja lahko govorec pokaže svoje znanje in verodostojnost, saj ima priložnost pojasniti in razširiti svoje zamisli (Newkirk, 2021).
V vsakem trenutku našega življenja nas lahko nekdo povabi, da javno nastopimo. To se lahko zgodi na predavanju, družinskem pogrebu, prijateljevi poroki, poslovnem dogodku ali na katerem koli drugem javnem nastopu. Pomembna je analiza občinstva s psihološkega in demografskega vidika. Demografska analiza občinstva omogoča, da pripravimo govor, ki bo vključeval vse, ne da bi koga diskriminirali. Hkrati moramo razmišljati o tem, kaj občinstvo verjame v smislu svojih vrednot, stališč in prepričanj. Ta dva načina analize občinstva bosta v pomoč, da bomo prilagodili sporočilo tako, da bo pritegnilo občinstvo. Pri javnem nastopanju je pomembna opredelitev namena svojega govora. Pomembni sta tudi priprava in vaja na javni nastop, ki vključujeta uvod, jedro in zaključek (Mwesige, 2019).
Javni nastop obsega različne faze, kot so priprava na nastop, izvedba nastopa in analiza opravljenega nastopa. Opis vsake faze vsebuje temeljne značilnosti, ki jih mora vsak javni nastop vsebovati. Najpomembnejše pri vsem je, da govorec pozna občinstvo in temo, o kateri bo govoril. Spoznanja predstavljene vsebine so pomembne tudi za našo raziskavo, saj bomo skušali ugotoviti, ali študentje Univerze v Ljubljani menijo, da je dobro pripravljen javni nastop pomemben in ali se sami nanj pripravijo.
3.4 CILJI JAVNEGA NASTOPANJA
Pred javnim nastopom sta pomembni priprava in določitev ciljev javnega nastopanja. Če si govorec zastavi cilje pred javnim nastopom, bo želel narediti vse, da jih doseže in posledično se bo bolj potrudil. S tem namenom v nadaljevanju predstavljamo nekaj ciljev javnega nastopanja.
Vsak govorec si mora pred javnim nastopom postaviti cilj. Cilji morajo biti osredotočeni na najpomembnejše, vendar ne smejo biti številčni. Cilji morajo biti izzivalni, merljivi, realni in dosegljivi. Pri ciljih je treba upoštevati omejitve pri občinstvu, kompleksnost obravnavanega področja in pripravljenost poslušalcev. Cilji, ki jih želimo doseči, se lahko nanašajo na zabavo poslušalcev, izražanje mnenj, podajanje novih perspektiv in izmenjavo izkušenj (Papler,
2008). Tudi Šprah (2020) meni, da si govorec s postavljenimi cilji krepi gotovost v postopkih nastopanja in samopodobo. Z določitvijo ciljev se lahko učinkovito pripravi na predstavitev, govor ali pogovor ter trenira in spozna različne tehnike argumentiranja oziroma prepričevanja. Na podlagi zastavljenih ciljev govorec zna sproščeno komunicirati, premagati stres in zadovoljiti potrebe občinstva.
Glavni cilji javnega nastopanja so pridobitev občinstva, motiviranje, obveščanje in izboljšanje komunikacijskih spretnosti. Ne glede na to, kakšno občinstvo imamo, je zelo pomembna sposobnost javnega nastopanja. Z izkušnjami in veščinami javnega nastopanja lahko govorec pritegne zanimanje poslušalcev. Za motiviranje je pomembno, da govorec občinstvo spodbudi k spremembam in doseganju njihovih ciljev. Javno nastopanje je pomembno, saj govorec občinstvo spodbudi, da gre v pravo smer in ga motivira, da postane najboljši. Pri obveščanju občinstva je pomembno, da deljenje informacij ni predstavljeno na dolgočasen način, saj govorec želi, da ga občinstvo posluša. To je mogoče doseči z različnimi veščinami javnega nastopanja, na podlagi katerih bo občinstvo prisluhnilo govorcu in informacije lažje razumelo. Za izboljšanje komunikacijskih spretnosti je pomembna vaja neverbalnih in verbalnih spretnosti (Reshef, 2021).
Povečanje samozavesti, izboljšanje spretnosti, prikaz znanja in izboljšanje znanja so glavni cilji javnega nastopanja. Z javnim nastopanjem govorec poveča svoje spretnosti pri komuniciranju z drugimi, zaradi česar avtomatično izboljša svojo samozavest v družbi ljudi in povečuje spretnosti pri zaznavanju odzivov občinstva na njegovo sporočilo. Javni nastop je pomemben z vidika izboljšanja spretnosti pri javnem govorjenju, saj se bo tako govorec pred občinstvom počutil bolj samozavestno in udobno. Poleg tega bo govorec z javnim nastopanjem izboljšal svoje vodstvene sposobnosti, komunikacijske spretnosti, samozavest in sposobnost razumevanja ljudi. Govorec lahko na podlagi javnega nastopanja pokaže in izboljša svoje znanje, saj se zaradi vseh priprav na govor in dejstva, ki se jih mora naučiti, kako učinkovito komunicirati z občinstvom, trudi še bolj razumeti svojo vsebino (McLean, 2019).
Embolden (2020) meni, da so glavni cilji javnega nastopanja izboljšanje komunikacijskih spretnosti, spodbujanje občutka lastne vrednosti, krepitev samozavesti, povečanje znanja, izboljšanje odnosnih in medosebnih spretnosti in več kritičnega razmišljanja. Javno nastopanje je oblika komunikacija in bolj kot jo bo govorec izvajal, bolj bo izpopolnil svoje komunikacijske spretnosti. Po uspešnem javnem nastopanju ali predstavitvi ima govorec občutek notranjega veselja in zadovoljstva. Ti trenutki dajo govorcu občutek, da je vreden, okrepijo njegovo samozavest in ga pripravijo na uspeh pri nadaljnjih javnih nastopanjih.
Javno nastopanje pomeni govorjenje pred občinstvom, za kar je treba veliko zaupanja. Če govorec ni samozavesten, se to kaže v obliki treme. Če govorec obvlada temo javnega nastopa in se na javni nastop pripravi, lahko zmanjša občutek treme pred javnim
nastopanjem in tako postane bolj samozavesten. Če je govorec dovolj samozavesten, bo sprejel vse naslednje priložnosti, ki se mu bodo ponudile. Javno nastopanje povečuje znanje govorca. Eden izmed ključnih dejavnikov za dober javni nastop je poznavanje teme v vseh njenih podrobnostih, za katero je treba opraviti obsežne raziskave.
Premagovanje tesnobe in treme, izgradnja vodstvenih lastnosti in razvoj veščin kritičnega mišljenja so glavni cilji javnega nastopanja. Pri premagovanju tesnobe in treme pred javnim nastopanjem je pomembno pogosto govorjenje pred občinstvom ter vaja, ki govorcu pomaga, da se iz dneva v dan izboljšuje in tako krepi svoje sposobnosti javnega nastopanja.
Govorec z razvijanjem spretnosti javnega nastopanja hkrati razvija tudi vodstvene sposobnosti in sposobnost kritičnega mišljenja. Reševanje problemov je ena izmed kritičnih miselnih spretnosti, ki jih govorec uporabi pri svojem govoru. Zlasti raziskovalni del priprave govora zahteva od govorca podrobno raziskovanje in razmišljanje (Linehan, 2018).
Poglavje o ciljih javnega nastopanja nam v diplomskem delu pomaga razumeti ključne cilje pri javnem nastopanju in omogoča razumeti, da si je treba pred javnim nastopom določiti cilje, ki jih želimo doseči. Smiselno pa je, da cilji niso preveč številčni ampak dosegljivi, merljivi in realni.
3.5 LASTNOSTI DOBREGA GOVORCA
Pri javnem nastopanju gre za osredotočeno in samozavestno predstavitev zamisli, stališč in idej občinstvu, zato mora biti govorec sposoben zabavati, vključevati in posredovati informacije občinstvu. Dober govorec se ne rodi, temveč se izoblikuje. V nadaljevanju diplomskega dela so opisana stališča in mnenja različnih avtorjev glede lastnosti dobrega govorca. Na podlagi informacij se lahko vsak govorec nauči, kaj je potrebno, da uspešno izpelje javni nastop, pri čem mora paziti, kako se obnaša.
Dobri govorci se ne rodijo, saj je potrebno veliko vaje, izkušenj, priprav, obvladovanja občinstva in vodenja nastopa. Da govorec postane dober pri javnem nastopu, mora vanj vložiti veliko volje, truda in časa. Lastnosti dobrega govorca so predvsem prepričljivost, samozavest in zaupanje vase ter nabiranje izkušenj med nastopi. Pomembno je, da dober govorec natančno ve, kaj želi povedati, da si vzame dovolj časa za priprave, da natančno ve, kaj mora povedati in da ga ljudje spoštujejo in upoštevajo. Pri javnem nastopanju govorec pridobi veliko znanja in spretnosti o stilu nastopanja, vodenju občinstva, napakah pri govoru, sporazumevanju, prepričevanju, diskutiranju, utemeljevanju, izražanju, govorjenju in uspešni izvedbi in pripravi nastopa (Možina, 2004, str. 328)
Lastnosti dobrega govorca so predvsem samozavest, preprostost, drznost, zgovornost, prijaznost in ponižnost ter odprtost za kritike. Samozavesten govorec je govorec, ki je popolnoma prepričan o temi, o kateri želi razpravljati in govoriti z občinstvom. Znak
govornikove samozavesti je vera v pozitiven izid in razumevanje, kako dobro bo občinstvo sprejelo govor. Če govorca tema zanima in jo pozna, jo bo tudi občinstvo sprejelo z odprtimi rokami. Govorec mora pri javnem nastopanju paziti na ohranjanje preprostosti, torej da se ne zapleta. To stori tako, da svoja stališča, koncept in sporočilo poda na najlažji in najhitreje razumljiv način. Govorec mora biti drzen, vendar na prijazen način. To pomeni, da se ne sme umakniti, če želi kdo z dobrimi nameni povedati svoje mnenje. Drznost izboljša položaj govornika in poveča njegovo prepoznavnost. Dober govorec mora biti zgovoren, kar pomeni, da mora imeti dovolj znanja in veščin. Če se govorcu zgodi, da na odru »zmrzne«, ga lahko zgovornost reši, saj bo pozornost občinstva preusmeril tako, da občinstvo ne bo opazilo, da je on pozabil besedilo. Občinstvo bo govorec pridobil ne le z znanjem na svojem področju, temveč tudi s prijaznim vedenjem. Govorec mora biti pripravljen na vse vrste kritik od občinstva. Ne glede na to, ali gre zgolj za ostre povratne informacije, dvome ali vprašanja za pojasnila, mora govorec to mirno sprejeti in se odzvati v vljudnem tonu (Lewis, 2015).
Goreya (2006) poudarja nekatere dobre in slabe lastnosti govorca pri javnem nastopanju.
Dobre vrline govorca pri javnem nastopanju so vzdrževanje očesnega stika govorca z občinstvom, dobra priprava na javni nastop, pristen in iskren pozdrav, držanje dodeljenega časovnega okvirja, govorjenje iz lastnih izkušenj, slabe pa skrivanje rob za hrbtom ali v žepu, zavlačevanje in opravičevanje govora, igranje s pisali in prstani, pretirano mahanje z rokami, govorjenje govora na pamet.
Kangal (2021) meni, da so jasnost, določenost sporočila, zgoščenost, zanimivost, neformalni dotik, upoštevanje občinstva, počasno govorjenje, neizkazovanje čustev, uporaba govorice telesa in zagotavljanje sodelovanja občinstva glavne lastnosti dobrega govorca. Bistvena značilnost dobrega govorca je jasnost, saj mora biti govor nedvoumen in jasen, da ga občinstvo lažje razume. Govor postane neučinkovit, če ni dovolj jasen, da bi občinstvu sporočil svoj pomen. Sporočilo govorca mora biti ustrezno vsebini in točno določeno.
Občinstvo lahko zaradi dolgega govora postane nestrpno in zdolgočaseno, zato je pomembno, da je govor čim bolj jedrnat. Govor mora biti podan na prijeten in zanimiv način, da bo občinstvo spodbudil k poslušanju in pozornosti. Da bo govor zanimiv, lahko govorec navede različne citate, zgodbe, primere in šale. Čeprav je govor govorca uradni nagovor, ga je treba predstaviti na neformalen in oseben način. Govor je namenjen določenemu občinstvu, zato mora govorec upoštevati naravo, pričakovanja in zanimanje občinstva. Govorec poda idealen govor v običajnem in počasnem tonu, kar občinstvu pomaga, da jasno razume in sliši sporočilo javnega nastopa. Druga značilnost dobrega govora je, da mora biti podan brez čustev in nepristransko, saj lahko čustva govornika odvrnejo od glavne teme. Poleg dobrega govora sta pri javnem nastopu pomembni govorica telesa in mimika obraza, ki ju govorec sporoča prek neverbalnih signalov. Dober govor zagotavlja sodelovanje občinstva z govorcem, kar pomeni, da bo občinstvo zagotovilo svojo
pozornost z izražanjem solidarnosti z govorom in z učinkovitim poslušanjem.
Ozaveščenost, empatija, svežina, ravnovesje in neustrašnost so pomembne lastnosti dobrega govorca. Pri ozaveščenosti gre za kakovost, ki govorcu omogoča izbiro njegovih dejanj. Razvijanje zavedanja govorcu omogoča, da izbere govor, ki občinstvu ustreza in ga ne odvrača od govornikovega sporočila. Dober govornik začne pripravo na govor z vidika občinstva, saj želi služiti njihovim ciljem. S tem postane govornik, ki ga občinstvo spoštuje, ceni in posluša. Svežina govorniku omogoča, da je nepozaben, edinstven in spontan.
Sposobnosti presojanja, katere informacije vključiti v govor in katere ne, pravimo ravnovesje. Sposobnosti preseganja območja udobja govorca pravimo neustrašnost.
Neustrašnost je lastnost, ki javnemu govoru daje moč in ostrino (Rossade, 2013).
Tudi samozavest, strast, sposobnost jedrnatega izražanja, sposobnost pripovedovanja zgodb in ozaveščanje občinstva so pomembne lastnosti dobrega govorca. Samozavest je zelo pomembna pri javnem nastopanju, saj nam omogoča, da bomo nastop izpeljali boljše in bolj suvereno. Samozavest naredi govorca verodostojnega, prepričljivega in dobro obveščenega. Govorec se pred občinstvom ne sme obnašati drugače kot običajno, saj lahko izpade neiskren. Občinstvo bo želelo poslušati zgodbo govorca, če bodo videli, da je on sam navdušen nad njo. Če bo občinstvo začutilo in videlo njegovo strast, bodo z večjim zanimanjem poslušali, kaj ima govorec povedati. Pri javnem nastopanju je pomembna jedrnata in kratka predstavitev, saj mora govorec dovolj hitro pritegniti pozornost občinstva in jo obdržati. Javni nastop je bolj zanimiv in uspešen, če govorec v predstavitev vključi svojo zgodbe in izkušnje, ki so ga pripeljale do tega, kar je. Govorec se mora pred začetkom javnega nastopa prepričati, da pozna, kdo je občinstvo in kaj počnejo. Če bo govorec poznal vse te informacije, se bo z občinstvom lažje povezal (Bennett, 2016).
Sadeghi (2016) trdi, da so pomembne lastnosti dobrega govorca samozavest, strast, samozavedanje in sodelovanje z občinstvom. Samozavest je tista lastnost, ki omogoča uspešno predstavitev. Govorec, ki izžareva samozavest, velja za bolj kompetentnega, simpatičnega, samozavestnega, inteligentnega in natančnega govornika. Za odličen javni nastop je treba premagati tremo, čeprav ni narobe, če je govorec nervozen. Tremo je možno premagati z različnimi metodami in tehnikami sproščanja pred javnim nastopom. Pri strasti gre za močan občutek navdušenja nad nečim. Za učinkovito posredovanje teme mora biti govorec nad svojo temo navdušen, saj če tema govorca ne navduši, verjetno ne bo navdušila niti občinstva. Strast vzbuja čustva, ki učinkovito posredujejo sporočilo in ganejo občinstvo.
Samozavedanje ja lastnost govorca, da razume, kdo je in katere so njegove najmočnejše lastnosti. Profesionalen govorec mora najti tudi način, kako bo izboljšal svoje slabosti in jih spremenil v prednosti. Pomembna lastnost govorca je tudi sodelovanje z občinstvom, saj tako govorec prepreči, da bi se občinstvo med njegovim nastopom zamotilo s prenosnim računalnikom ali telefonom. Govorec lahko tako ustvari zanimivo vzdušje z zabavo,
pripovedovanjem zgodb in rednim izvajanjem tehnik in metod za sproščanje.
Podpoglavje o lastnostih dobrega govorca v diplomskem delu nam pomaga razumeti in spoznati, katere so lastnosti in veščine govorca, ki so pomembne za javni nastop.
Posameznik, ki bo želel izboljšati svoje lastnosti, znanje in veščine, bo z branjem poglavja ugotovil, da so najpomembnejše lastnosti govorca predvsem samozavest, kratkost in jedrnatost, strast, vaja, sodelovanje z občinstvom, neustrašnost in moč prepričevanja.
Spoznanja predstavljene vsebine so pomembne tudi za našo raziskavo, saj bomo skušali ugotoviti, kaj študentje Univerze v Ljubljani ocenjujejo, da so lastnosti dobrih govorcev.
4 TREMA PRED JAVNIM NASTOPANJEM
Trema je fizični odziv telesa, ki ga posameznik občuti ob neprijetni ali neznani situaciji, kadar je pod pritiskom. Govorniku govorni nastop otežujejo predvsem nekateri neprijetni telesni občutki, ki spremljajo tremo, in sicer potne roke, pospešeno bitje srca, rdečica na obrazu.
Trema je odvisna od več dejavnikov, in sicer od želja, pričakovanj poslušalcev in od pomembnosti dogodka. Njena intenzivnost je pogojena z osebnostnimi lastnosti posameznika, saj so nekateri ljudje bolj nagnjeni k anksioznosti in posledično k tremi.
Govorec ima kontrolo nad dogajanjem, če je pri javnem nastopu samozavesten, saj tako tremo lažje doživlja in obvladuje. S tem namenom v nadaljevanju poglavja predstavljamo opredelitev treme, razloge za pojav, nasvete za obvladovanje treme ter tehnike in metode za premagovanje treme pred javnim nastopanjem.
4.1 OPREDELITEV TREME
Trema je povezana z zamišljeno prihodnjo situacijo, ki je za nas pomembna. Zelo pogosta je predvsem trema pred javnim nastopanjem, ki se lahko izraža v različni jakosti. Močna trema lahko povzroči, da se oseba izogne neki situaciji, medtem ko šibka trema lahko na osebo deluje stimulativno, kar pomeni, da osebo še bolj spodbudi, da se na javni nastop bolje pripravi.
Matschnig (2020) meni, da je trema fizični adrenalinski odziv telesa pred nastopom, ki med njim običajno izgine. Trema ima lahko tudi pozitiven učinek na javni nastop. Polutnik (2011) pojasnjuje, da nas trema lahko motivira, da se boljše pripravimo na nastop. Negativni učinki treme se lahko pokažejo, ko treme ne zmoremo obvladovati oziroma nismo sposobni zaustaviti njegovega delovanja. Trema lahko močno vpliva na naše miselne procese in v najhujšem primeru blokira naše misli in ideje. Milivojević (2012) tremo opisuje kot optimalno raven vzburjenja, ki jo občutimo kot povečana efektivnost, osredotočenost in pripravljenost. Ko se naše telo odzove s tremo, ta po navadi traja kratek čas pred določenim dogodkom, nato pa izgine. Ta situacija da posamezniku možnost, da razume sposobnost obvladovanja treme po svojih močeh. Stimulativna trema je trema, ki na človeka deluje pozitivno, saj mu pomaga pri boljši pripravljenosti na javni nastop. Gallo (2012) opredeli tremo kot naraven pojav, ki ga občutimo vedno, ko smo pod pritiskom in ob nastopu pred občinstvom. Ljudje se najbolj bojimo množice in posmehovanj, vendar se moramo zavedati, da imajo tremo tudi najbolj izkušeni govorci. Lahko jo občutimo kot tesnobo, suha usta, potne roke in dvom, ali bo nastop potekal po načrtih. Vseeno pa trema po navadi mine že po prvih izrečenih besedah in ob prvem naklonjenem pogledu občinstva.
Vsak človek se vsaj enkrat v svojem življenju sooči s tremo pred javnim nastopanjem, zaradi katere se pojavijo tresoče roke, zmedenost in potne dlani. Vse to so simptomi, ki se jih lahko
