Komuniciranje je proces izmenjave informacij med udeleženci. Poznamo več vrst komuniciranja, med katere spadajo posredno in neposredno komuniciranje, osebno in medosebno komuniciranje, enosmerno in dvosmerno komuniciranje, vertikalno in horizontalno komuniciranje ter formalno in neformalno komuniciranje, ki jih bomo podrobneje predstavili v nadaljevanju diplomskega dela.
7 Kordiš (2015) meni, da infografika oz. informacijska grafika omogoča, da podatke, ki niso atraktivni, naredimo zanimive s pomočjo grafičnih elementov. S pomočjo infografik lahko pridobimo vsebine, ki jih radi med seboj delijo uporabniki socialnih omrežij.
Mihaljčič (2006, str. 16–19) je opredelil, da komuniciranje lahko razdelimo v različne skupine po različnih kriterijih, in sicer:
‒ glede na razdaljo med udeleženci,
‒ glede na število sodelujočih,
‒ glede na smer,
‒ vertikalno in horizontalno komuniciranje,
‒ formalna in neformalna komunikacija.
Glede na razdaljo med udeleženci komuniciranje delimo na posredno in neposredno.
Neposredno oziroma direktno komuniciranje je, ko sogovorniku gledamo naravnost v oči.
Značilen je za seminarje, sestanke in pogovore. Posredno oziroma indirektno komuniciranje je komuniciranje na daljavo s pomočjo tehničnih pripomočkov, kot so elektronska pošta, računalnik, telefaks (Mihaljčič, 2006, str. 16). Posredno komuniciranje vsebuje komunikacijski kanal ali neko tehnično sredstvo med prejemnikom in sporočevalcem sporočila. Med sredstva posrednega komuniciranja sodita tudi elektronska pošta in telefonsko komuniciranje. Prednost nekaterih oblik posrednega komuniciranja je, da je sporočilo dlje časa na voljo prejemniku. Uspešnost neposrednega komuniciranja je odvisna od psiholoških dejavnikov med sporočevalcem in prejemnikom (Mraz, 2009, str. 17–18).
Komuniciranje glede na število sodelujočih delimo na osebno, medosebno in javno komuniciranje. Osebno oziroma intrapersonalno komuniciranje je komuniciranje osebe same s seboj, kar pomeni da človek razmišlja, odloča in se pogovarja sam s seboj.
Medosebno oziroma interpersonalno komuniciranje je komuniciranje med dvema ali več posamezniki. Značilen je predvsem med sodelavci, družino, kupcem in prodajalcem. Javno komuniciranje je komuniciranje s pomočjo sredstev javnega obveščanja oziroma množičnih medijev. Slednji posredujejo ljudem različne politične, zabavne, športne in kulturne informacije (Mihaljčič, 2006, str. 17). Intrapersonalna oziroma osebna komunikacija je raven, na kateri interpretiramo in oblikujemo sporočila. Gre za komuniciranje samim s seboj. Interpersonalna oziroma medosebna komunikacija pa poteka med dvema udeležencema interakcije (Jakše, 2011, str. 13).
Glede na smer ločimo enosmerno in dvosmerno komuniciranje. Enosmerno komuniciranje je dajanje napotkov in informacij na način, da ne pričakujemo odgovora s strani prejemnika.
Deluje zelo uradno, saj ni medsebojnega vplivanja in reagiranja. Dvosmerno komuniciranje pa vsebuje povratni odgovor, izmenjavo mnenj in dogovarjanje (Mihaljčič, 2006, str. 17).
Enosmerno komuniciranje je uradno in namenjeno številnim uporabnikom. Uporabljamo ga za posredovanje preprostih sporočil, ki so razumljiva in nedvoumna. Pri dvosmernem komuniciranju sta sporočevalec in prejemnik sporočila enakovredna partnerja, ki si med seboj izmenjujeta informacije. Dvosmerno komuniciranje temelji na sproščenem dialogu, ki temelji na izmenjavi mnenj, predlogov in stališč med sporočevalcem in prejemnikom (Mraz,
2009, str. 25–26). Pri enosmernem komuniciranju sporočilo potuje od sporočevalca do prejemnika. Dvosmerno komuniciranje je komuniciranje, pri katerem sporočila potujejo v obeh smereh, zato imata obe osebi funkcijo oddajnika in sprejemnika. Prednost dvosmernega komuniciranja je v zmanjšanju števila napak pri razumevanju sporočila (Cvek, 2011, str. 9).
Poznamo tudi vertikalno in horizontalno komuniciranje. Vertikalno komuniciranje je izmenjava informacij med dvema različnima družbenima skupinama. Delimo jo na komuniciranje navzgor in navzdol. Pri komuniciranju navzdol gre za prenos sporočil od višjih k spodnjim ravnem organizacijske hierarhije. Namenjeno je predvsem prenosu informacij za delovne naloge, napotkov za delo, sporočanju ocen podrejenim o njihovem delu ter za spodbujanje k delu. Komuniciranje navzgor pa pomeni prenos sporočil podrejenih k nadrejenim. Namenjeno je predvsem prenosu sporočil o doseženih rezultatih, problemih in delu. Tovrstno komuniciranje opredelimo kot vertikalno komuniciranje (Mihaljčič, 2006, str.
18). Podobno meni Jakše (2011, str. 15–16), saj pojasni, da vertikalno komuniciranje poteka navpično v organizaciji po hierarhičnih poteh in da je cilj vertikalnega komuniciranja razvoj učinkovitega dvosmernega procesa komunikacije med menedžmentom in zaposlenimi.
Znotraj vertikalnega načina komunikacije poznamo komuniciranje navzgor in komuniciranje navzdol. Komuniciranje navzgor predstavljajo sporočila, ki potekajo od nižje do višje hierarhične ravni. Komuniciranje navzgor zagotavlja štiri vrste sporočil, in sicer: informacije o tem, kaj podrejeni delajo in s kakšnimi problemi, se srečujejo; informacije o tem, kaj podrejeni mislijo drug o drugem in predlogih o možnostih izboljšanja delovnega procesa.
Komuniciranje navzdol obsega sporočila, ki potekajo od višjih do nižjih hierarhičnih nivojev znotraj organizacije. Problemi pri komuniciranju navzdol so predvsem izguba informacij med hierarhičnimi nivoji, pogosta enosmernost komunikacije in pomanjkanje informacij.
Horizontalno komuniciranje poteka na isti hierarhični ravni med zaposlenimi. V organizacijsko strukturo vnaša dobro organizacijsko klimo, večjo fleksibilnost in preprečevanje konfliktov. Zaposlenim zagotavlja koordinacijo dela, razvoj ustreznih medsebojnih odnosov in pridobitev ključnih informacij (Jakše, 2011, str. 15–16).
Horizontalno komuniciranje je komuniciranje znotraj ene družbene skupine oziroma med zaposlenimi na isti hierarhični stopnji (Mihaljčič, 2006, str. 18).
Pri komuniciranju ločimo med formalnim in neformalnim komuniciranjem. Neformalno komuniciranje zadovoljuje potrebe zaposlenih, neposredno vpliva na uspešnost in krepi pripadnost skupini. Formalno komuniciranje je komuniciranje, ki temelji na navodilih in ukazih. Uporabljajo se vnaprej določeni kanali s smotrno in jasno zasnovanimi sporočili.
Vključujejo razporeditev delovnih mest, delovnih navodil zaposlenim in organizacijskih nivojev (Mihaljčič, 2006, str. 19). Formalno komuniciranje je značilno komuniciranje znotraj organizacije, kjer so formalno določeni komunikacijski kanali, raven komuniciranja in oblika
sporočil. Formalno komuniciranje poteka od nadrejenega do podrejenega in nazaj na isti hierarhični ravni. Hierarhija je pri formalnem komuniciranju pomembna, saj ima velik vpliv na njen proces in pravila. Neformalna komunikacija je temelj medosebnih družbenih odnosov, ki se pojavlja v vsaki organizaciji. Neformalna komunikacija se ne ozira na hierarhijo organizacije (Cvek, 2011, str. 9–10).
Poglavje o vrstah komuniciranja je pomembno za posameznika, da spozna načine, s pomočjo katerih lahko komunicira. Poglavje govori predvsem o tem, da lahko komuniciranje razdelimo v različne skupine po različnih kriterijih, in sicer glede na razdaljo med udeleženci (posredno, neposredno), število sodelujočih (osebno, medosebno, javno), smer (enosmerno, dvosmerno), horizontalno, vertikalno, neformalno in formalno komuniciranje.
Spoznanja predstavljene vsebine so pomembne tudi za našo raziskavo, saj bomo skušali ugotoviti, katere vrste komuniciranja študentje Univerze v Ljubljani najpogosteje uporabljajo pri javnem nastopanju.