V nadaljevanju bom predstavila različne oblike tutorstva, ki sem jih povzela po tutorskem sistemu Univerze v Ljubljani (2007).
Uvajalno študentsko tutorstvo je namenjeno predvsem študentom novincem.
Tutorji so študentje višjih letnikov, ki pomagajo študentom začetnikom pri premagovanju težav, s katerimi se srečujejo novinci, ko se znajdejo v novem življenjskem in izobraževalnem okolju
Predmetno tutorstvo je namenjeno študentom, ki potrebujejo dodatno pomoč pri razumevanju in usvajanju določene študijske snovi pri posameznemu
35
predmetu. Ta pomoč ni le začetniška, ampak poteka v času celotnega študija.
Običajno je rezultat te oblike tutorstva, da se izboljšajo študijski rezultati.
Učiteljsko tutorstvo je namenjeno podpori študentom v času celotnega študija.
Tutor je vsak visokošolski učitelj ali asistent, ki usmerja, spodbuja in svetuje študentom v času študija. Predvsem nudi pomoč pri oblikovanju izbirnega dela predmetnika, pridobivanju dodatnega obštudijskega znanja, morebitnem nadaljevanju študija, o poklicnih poteh po zaključku študija in pri drugih vprašanjih, ki so povezani s študijem.
Tutorstvo za posebne skupine predstavlja tutorstvo za študente s posebnimi potrebami in tuje študente. Ta oblika tutorstva se razlikuje glede na področje dela tutorja in ciljno skupino (Marentič-Požarnik 1997, str. 40).
Medvrstniško tutorstvo združuje učence različnih starosti in potreb, pri čemer
starejši učenci nudijo pomoč mlajšim
(hhtp://www.readingrockets.org/article/22029). Miller in Miller (1995, v Jereb, 2011) navaja različne kombinacije medvrstniškega tutorstva, in sicer učenec višjega razreda osnovne šole in učenec nižjega razreda ali učenec višjega razreda in učenec z učnimi težavami. Medvrstniško tutorstvo mogoča individualno pomoč (ena na ena), spodbuja akademski in socialni razvoj, razvija se sodelovanje in povečuje se samozavest in samoučinkovitost tutorjev in tutorantov (Hott, Mason, Sahni, 2012). V Gordon (2005) je medvrstniško tutorstvo opredeljeno kot »metoda poučevanja, pri kateri otrok nudi tutorsko pomoč drugemu otroku pri snovi, katere je tutor sam že vešč, prejemnik pomoči pa še ne.« Pomembno je poudariti, da se pri medvrstniškem tutostvu, učence, ki nudijo pomoč nauči, kako začeti in končati srečanje, podati povratno informacijo in pohvalo (Van Keer in Vanderlinde 2013, v Slabe, 2013). Wright (2004) poudarja vlogo vodje tutorstva, da naj se pogovori z učenci o pomembnosti primernega vedenja. Izbrani so bili zato, ker se od njih pričakuje, da bodo odgovorni pomočniki. Prav tako poudarja, da je pri delu z mlajšimi učenci ključno podajanje pohval. Zato so pomembne predhodne vaje podajanja pohval, da se učencem predstavijo različni vidiki pohval (tudi neverbalne npr.
dvig palca).
V praksi je zaživelo predvsem študentsko tutorstvo, ki so ga vpeljale že številne fakultete Univerze v Ljubljani. Na to temo je narejenih že nekaj raziskav in obstajajo
36
številni primeri dobrih praks. Na primer M. Majcen (2008) je raziskovala vpeljavo tutorstva na Fakulteti za socialno delo in ugotovila, da je pomoč tutorjev pri premagovanju začetnih težav pri študiju za tutorante pomembna in uspešna. M.
Zaveršnik (2009) se je osredotočila na tutorstvo za študente s posebnimi potrebami in ugotovila, da se tudi sistem tutorstva za študente s posebnimi potrebami od študijskega leta 2007/2008 razvija na več fakultetah Univerze v Ljubljani.
A. Linasi (2016) je v svoji raziskavi Osnovnošolsko tutorstvo kot oblika pomoči učencem z učnimi težavami raziskovala medvrstniško tutorstvo, ko starejši učenec nudi pomoč učencu z učnimi težavami pri poštevanki. V vzorec je zajela petnajst učencev štirih različnih šol, osem učencev s splošnimi učnimi težavami pri matematiki in sedem učencev s primanjkljaji na posameznih področjih učenja. Ugotovila je, da se je z uvajanjem medvrstniškega tutorstva povečala motivacija učencev z učnimi težavami za učenje poštevanke. Pravi, da starejši učenci tutorji s svojo sproščenostjo in pripravljenostjo pomagajo ustvarjati prijetno delovno okolje, v katerem se učenci z učnimi težavami sprostijo in so bolj motivirani za učenje in šolsko delo v primerjavi z rednim poukom ali učenjem doma.
V. Selinšek Jahić (2014) je ugotovila, da sistem medvrstniške učne pomoči prinaša številne pozitivne učinke. V okviru projekta Dvig socialnega in kulturnega kapitala v lokalnih skupnostih za razvoj enakih možnosti in spodbujanje socialne vključenosti so oblikovali mrežo štirih šol, dve gimnaziji in dve osnovni šoli. Na obeh gimnazijah se je prijavilo 26 dijakov, ki so želeli biti tutorji. Večino tutorskih parov so oblikovali znotraj šol, kar pomeni, da jih večina zagotavlja učno pomoč dijakom iste šole, šest tutorjev pa pri učenju pomaga osnovnošolcem. V. Selinšek Jahić (prav tam) ugotavlja, da so ob razvijanju medvrstniškega tutorstva učili in pridobivali mentorji in tudi tutorji in tutoranti. Pri tem ne poudarja le izboljšanja šolskih ocen, ampak poudarja tudi spremembe na področju čustev, samopodobe in odnosov. Raziskava pokaže tudi razvoj izkušenj in veščin, ki jih bo moč uporabiti kot gradnika lastnega napredka v osebnem in poklicnem življenju.
Glede na to, da raziskave kažejo pozitivne učinke medvrstniškega tutorstva, bi ga bilo smiselno uvajati v vse vrste šol.
37
3.2.1 Medvrstniško tutorstvo oseb z motnjo v duševnem razvoju
Spencer in Balboni (2003) z meta analiza raziskav dokazujeta, da je medvrstniško tutorstvo učinkovit pristop tudi takrat, ko so učenci z različnimi stopnjami MDR tutorji ali tutoranti in prenašajo na svoje vrstnike različne spretnosti na akademskem in socialnem področju ter na področju skrbi za samega sebe. Te raziskave kažejo, da je medvrstniško tutorstvo učinkovito v rednih in tudi specialnih izobraževalnih institucijah. Pri večini raziskav gre za odnos med osebo tipičnega razvoja in osebo z MDR. Pri tem je lahko oseba z MDR v vlogi tutorja ali tutoranta.
V nadaljevanju predstavljam dve raziskavi, v katerih je bila oseba z MDR v vlogi tutorja in tutoranta.
Ena izmed prvih raziskav Brown idr. (1971, v Spencer in Balboni 2003) je preučevala medvrstniško tutorstvo med dvema osebama z zmerno MDR pri učenju funkcionalnih besed. Najprej sta se oba učenca z zmerno MDR, vsak zase, naučila deset različnih besed iz seznama funkcionalnih besed. Učenje je potekalo kot individualni trening ob inštruktorjevi pomoči. Inštruktor je pri individualnem treningu predstavil prvo besedo in vprašal učenca z zmerno MDR, kaj pomeni ta beseda. Če je učenec pravilno odgovoril, je inštruktor zapisal odziv in ga pohvalil. Če učenec ni dogovoril pravilno, je inštruktor zabeležil napako in povedal pravilen odgovor. Nato je učenec ponovil besedo, inštruktor je učenca verbalno pohvalil. Učenca z zmerno MDR sta se po triindvajsetih srečanjih, ki so trajala 25 minut, naučila deset besed. Nato je inštruktor treniral oba učenca, da se med seboj učita besede, ki sta se jih prej v individualni situaciji naučila.
Proces učenja je potekal tako, da sta učenca sedela nasproti drug drugega, poleg njiju je bil inštruktor in po istem postopku sta učila drug drugega funkcionalne besede.
Potrebnih je bilo 15 srečanj, ki so trajala po 15 minut, da sta drug drugega naučila 10 besed.
Marcand-Martella idr. (1992, v prav tam) sta preučevala učinke medvrstniške pomoči, ko je oseba z MDR v vlogi tutorja in tutoranta. Štirje učenci z lažjo MDR so učili veščine prve pomoči štiri učence z zmerno MDR. Osredotočili so se na tri poškodbe:
odrgnine, opekline in ureznine. Predhodno so se tutorji usposobili za oskrbo omenjenih treh poškodb, in sicer v kuhinji blizu šole. Medvrstniško tutorstvo je potekalo tako, da so tutorji najprej povedali tutorantom, da so poškodovani in da bodo poskrbeli za
38
poškodbo (npr. »Urezal sem se.« »Pokazal vam bom, kako oskrbeti ureznino.«). Tutor, oseba z lažjo MDR, je pokazal vse potrebne korake pri oskrbi rane. Nato so tutorji podali tutorantom navodila za oskrbo. Npr.: « Urezal si se. Pokaži mi, kako boš poskrbel za ureznino«. Tutoranti so vadili oskrbo rane. Pri tem so tutorji zagotavljali konstruktivno povratno informacijo in pohvalo. Nato so vadili brez tutorjeve povratne informacije. Ko so tutoranti po treh ponovitvah 100% obvladali postopek oskrbe rane, so spretnosti preizkusili še v njihovem domačem okolju v kopalnici in kuhinji. S tem so preverili njihovo generalizacijo spretnosti. Raziskava je pokazala, da so učenci naučene spretnosti prve pomoči prenesli tudi v konkretne situacije.
Pri tej raziskavi so se pokazali pozitivni učinki za vse vključene. Ne samo, da so se učenci naučili besed in tehnik učenja, ampak so sposobni tudi učenja svojih vrstnikov.
Iz navedenih raziskav je razvidno, da je pristop tutorstva uporaben tudi pri učenju oseb z MDR. V empiričnem delu sem preverjala še druge vidike uporabnosti. Osredotočila sem se na medvrstniško tutorstvo, ki je sistematično vpeljano v vsebine posebnega programa vzgoje in izobraževanja in sledi ciljem, ki so zajeti v ta program.