OBLIKE ZAPOSLOVANJA

V Sloveniji poznamo različne oblike zaposlovanja invalidov, ki se med seboj razlikujejo glede na pričakovano zmožnost oseb in stopnjo podpore, ki jo pri delu potrebujejo. V nadaljevanju so predstavljene različne oblike dela, ki se izvajajo v Sloveniji.

2.6.1 Odprti trg dela

Na odprtem trgu dela se od oseb pričakuje popolna zmožnost za opravljanje dela, pri čemer jim ni nudena podpora pri delu. Po ZZRZI (2004) so v običajnem delovnem okolju zaposleni delovno sposobni invalidi. Delo opravljajo na delovnih mestih, kjer invalidnost ne ovira procesa dela.

2.6.2 Podporna zaposlitev

Vmesna oblika je podporna zaposlitev, ki je v ZZRZI (2004) definirana kot zaposlitev invalida na delovnem mestu v običajnem delovnem okolju, v katerem sta invalid in delodajalec deležna strokovne in tehnične podpore, prav tako pa je prilagojeno tudi delovno okolje. V Sloveniji se v takšno obliko zaposlitve vključujejo le posamezniki z lažjimi oblikami MDR, saj prejmejo odločbo o podporni zaposlitvi le tisti, ki dosežejo delovne rezultate višje od 70 %. Invalid se lahko zaposli v podporni zaposlitvi, če so izpolnjeni pogoji, kot so: zmožnost invalida za opravljanje del na določenem delovnem mestu; motiviranost in osebnostne značilnosti invalida, izdelan individualiziran program ter pripravljenost delodajalca za sodelovanje in prilagoditev delovnega okolja ter delovnega mesta. Podporna zaposlitev je ena izmed najuspešnejših zaposlitvenih strategij in je razširjena po vsem svetu. Posamezniku omogoča izbiro dela, ki je v skladu z njegovimi interesi, zmožnostmi, potrebami in dosedanjimi izkušnjami (Bratuš Albreht idr., 2019).

Trije osnovni elementi takšne oblike zaposlovanja so naslednji (prav tam):

 Plačano delo: Plačilo, ki ga posameznik prejme, mora biti sorazmerno opravljenemu delu oziroma v višini minimalne plače.

 Odprti trg dela: Invalidu pripada zaposlitev pod istimi pogoji kot njegovim sodelavcem.

 Stalna podpora: Invalid prejema podporo, ki je prilagojena njemu, njegovim potrebam in potrebam delodajalcev ter sodelavcev.

2.6.3 Zaščitna zaposlitev

Naslednja oblika je zaščitna zaposlitev, kamor se vključujejo osebe z nižjimi zmožnostmi za delo, ki potrebujejo kontinuirano podporo. Primerna je za osebe z lažjimi MDR. Izvajajo ga invalidska podjetja in zaposlitveni centri, namenjena pa je vsem tistim, ki zaradi nižjih zmožnosti, potrebe po pomoči drugega ali pomanjkanja ustreznih delovnih mest, ne morejo pridobiti zaposlitve na odprtem trgu dela (Drobnič, 2002). V ZZRZI (2004) je zaščitna zaposlitev definirana kot zaposlitev invalida na delovnem mestu in v delovnem okolju, ki sta prilagojena njegovim delovnim

15

sposobnostim in potrebam. Zaposlitev je mogoča le preko zaposlitvene rehabilitacije z odločbo o zaščitni zaposlitvi. Z delodajalcem oseba sklene pogodbo o zaposlitvi na zaščitenem delovnem mestu, v kateri se opredeli način in obseg izvedbe strokovne pomoči in vodenja invalida na delovnem mestu.

2.6.3.1 Invalidska podjetja

Invalidska podjetja zaposlujejo invalide, ki se zaradi svojih ovir ne morejo zaposliti pri delodajalcih v običajnem delovnem okolju, saj jim ne morejo prilagoditi delovnega mesta (ZZRZI, 2004). Predstavljajo neke vrste socialno ekonomijo, saj so za invalide ena izmed najpomembnejših možnosti zaposlitve (Invalidsko podjetje, b.d.). Ta podjetja delujejo kot ostala podjetja na odprtem trgu dela, le da jim ni treba plačevati davkov na plače in davkov od dobička ter prispevkov za socialno in pokojninsko varstvo za delavce s primanjkljaji, temveč lahko ta sredstva porabijo za razvoj podjetja. Delodajalci so upravičeni do državne podpore pri sofinanciranju prilagoditev delovnega okolja, nakupu različnih pripomočkov in naprav, izobraževanju kadra ter odpiranju novih delovnih mest (Pravice oseb z intelektualnimi ovirami, 2005). V Sloveniji invalidska podjetja povezuje Zavod invalidskih podjetij Slovenije, ki spodbuja različne socialne aktivnosti za invalide, skrbi za stalno izobraževanje invalidov in zaposlenih, oblikuje in uvaja nove proizvodne programe ter nastopa pred državnimi organi za urejanje statusa, ekonomskih olajšav in pridobivanju finančnih sredstev (Zavod invalidskih podjetij Slovenije, b.d.).

2.6.3.2 Zaposlitveni centri

Zaposlitveni centri zaposlujejo invalide izključno na zaščitnih delovnih mestih. Opredeljeni so kot pravna oseba, ki zagotavlja delovna mesta tistim invalidom, ki dosegajo od 30 do 70 % pričakovanih delovnih rezultatov. Invalidi so strokovno vodeni skozi celoten delovni proces (Pravilnik o zaposlitvenih centrih, 2018). V Sloveniji deluje približno 60 zaposlitvenih centrov (Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, 2019).

2.6.4 Socialno varstvene storitve

Socialno-varstvene storitve »vodenja, varstva in zaposlitve pod posebnimi pogoji« izvajajo VDC-ji, primerne pa so za odrasle osebe z ZTTMDR. Podrobnejši opis storitve sledi v nadaljevanju magistrskega dela.

Tako podporna zaposlitev na odprtem trgu dela kot tudi zaščitna zaposlitev, ki vključuje zaposlitvene centre in invalidska podjetja, sta namenjeni osebam z lažjimi MDR. Če pogledamo prej omenjene oblike zaposlovanja, je za osebe z ZMDR po trenutni zakonodaji relevantna zgolj najnižja oblika zaposlitve, kamor sodijo VDC-ji. Možnosti izbire in dostopa do različnih oblik zaposlitve za osebe z ZMDR se bodo povečale z uveljavitvijo 3. poglavja ZSVI leta 2022. Razlika med VDC-ji in zaposlitvenimi centri je predvsem v različnem statusu delavk in delavcev, saj so v

16

zaposlitvenem centru deležni pogodbe o zaposlitvi, ki jo v VDC-ju nimajo (Pravice oseb z intelektualnimi ovirami, 2005). V zaposlitvenih centrih morajo delavci dosegati od 30 do 70 % delovnih rezultatov, delo, ki ga opravljajo pa je podobno delu v VDC-jih – sortiranje, pakiranje, zlaganje, čiščenje, urejanje zelenjave ipd. (Zaviršek, 2018).

Poleg tega se v praksi pogosto zamenjuje zaposlitev v invalidskih podjetjih in VDC-jih, kjer so osebe z MDR zaposlene pod posebnimi pogoji. Osebe v VDC-jih so označene kot delovno nesposobne in imajo status varovanca, v invalidskih podjetjih pa gre za zaposlitev tistih invalidov, ki zaradi zmanjšanih zmožnosti ne morejo biti zaposleni pod splošnimi pogoji (prav tam). V invalidskih podjetjih so zaposleni tisti invalidi, ki se težje zaposlijo, vendar svoje delo kljub temu zmorejo opravljati, v VDC-jih pa delo opravljajo bolj zaradi ohranjanja socialnih veščin (Drobnič, 2002).

2.6.5 Programi socialne vključenosti

Programi socialne vključenosti so socialni programi, ki v ospredje postavljajo podporo in ohranjanje delovnih zmožnosti invalidov. Namenjeni so vsem tistim, ki zaradi svoje invalidnosti niso zaposljivi po odločbi o nezaposljivosti, ki jo izda Zavod RS po opravljeni zaposlitveni rehabilitaciji, invalidi I. kategorije z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije brez pravice do invalidske pokojnine ter osebe z MDR, ki nimajo možnosti, da bi se vključile v socialno varstvene storitve (ZZRZI, 2004). Uporabniki programov socialne vključenosti imajo pravico do prejemanja denarne socialne pomoči, vrnitve potnih stroškov, mesečne nagrade in malice (Vidmar, 2009). Delovni čas in tempo dela sta v programih socialne vključenosti prilagojena vsakemu posamezniku in njegovim potrebam (Socialna vključenost, b.d.).

Cilji programa socialne vključenosti so (prav tam):

‒ Ohranjanje skrbi zase in povečanje prilagoditvenih sposobnosti,

‒ zadovoljevanje osnovnih emocionalnih in socialnih potreb,

‒ ohranjanje delovnih zmožnosti, interesa in učinkovitosti pri delu,

‒ razvijanje vzdržljivosti in vztrajnosti pri delu,

‒ razvijanje pozitivne samopodobe in občutka koristnosti,

‒ normalizacija in integracija v družbo.

2.6.6 Socialno podjetništvo

Eno izmed novejših oblik zaposlovanja oseb z MDR predstavlja socialno podjetništvo, ki v ospredje postavlja motive razreševanja socialnih, gospodarskih in okoljskih problemov družbe na inovativen način. Predvsem se osredotoča na ranljivejše skupine ljudi in na ta način krepi njihovo socialno vključenost, zagotavlja jim dodatna delovna mesta ter spodbuja družbeno solidarnost (Zakon o socialnem podjetništvu, 2011). Socialno podjetništvo zajema podjetja, ki so primarno razvita v Evropi za zaposlovanje ljudi s psihičnimi težavami, nastalimi zaradi izgube dela po zapiranju večjih institucij, namenjena pa so razvoju socialnega okolja ali razvoju zelenega podjetništva (Premrl Lemut in Rodman Madric, 2015).

17