UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Drugostopenjski magistrski študij program smeri specialna in rehabilitacijska pedagogika, posebne razvojne in učne težave
Katarina Kosmač
ZAPOSLOVANJE OSEB Z ZMERNIMI MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU ZNOTRAJ VARSTVENO DELOVNIH CENTROV V SLOVENIJI
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Drugostopenjski magistrski študij program smeri specialna in rehabilitacijska pedagogika, posebne razvojne in učne težave
Katarina Kosmač
ZAPOSLOVANJE OSEB Z ZMERNIMI MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU ZNOTRAJ VARSTVENO DELOVNIH CENTROV V SLOVENIJI
EMPLOYMENT OF PEOPLE WITH MODERATE INTELLECTUAL DISABILITIES IN OCCUPATIONAL AND DAYCARE CENTERS IN SLOVENIA
Magistrsko delo Mentorica: doc. dr. Erna Žgur
Ljubljana, 2021
POVZETEK
Zaposlovanje je za vsakega posameznika ključnega pomena, saj prinaša finančno neodvisnost, povečuje samostojnost posameznika in sprejetost v družbo. Tega bi morale biti deležne tudi osebe z zmernimi motnjami v duševnem razvoju (v nadaljevanju ZMDR), a zaradi trenutne zakonodaje nimajo enakih pravic do zaposlovanja v rednem delovnem okolju. Večina jih je vključena v varstveno delovne centre (v nadaljevanju VDC), kjer opravljajo delo pod posebnimi pogoji, vendar delovnega razmerja ne sklenejo in prejemajo le simbolično plačilo. Nekateri VDC-ji po Sloveniji se trudijo, da bi svojim uporabnikom poiskali integrirano zaposlitev v rednem delovnem okolju, kljub temu da ta ni določena v zakonodaji in je niso dolžni izvajati. Integrirana zaposlitev je za osebe z ZMDR glede na obstoječo zakonodajo najbolj inkluzivno naravnana, saj so osebe vključene v redno delovno okolje in ob ustrezni podpori ter prilagoditvah opravljajo svoje delo.
V teoretičnem delu smo v začetku opredelili splošne značilnosti oseb z ZMDR in njihove možnosti za izobraževanje. V nadaljevanju smo predstavili temeljne zakone, ki urejajo zaposlovanje invalidov, pomen in dejavnike zaposlovanja oseb z ZMDR ter različne oblike zaposlitve, ki se izvajajo v Sloveniji. V zadnjem delu teoretičnega dela smo predstavili razvoj in vlogo VDC-jev, različne dejavnosti, ki jih VDC-ji izvajajo v okviru storitve vodenje, varstvo in zaposlitev pod posebnimi pogoji in pomen integrirane zaposlitve za osebe z ZMDR.
Cilji raziskave so bili ugotoviti, katere oblike zaposlitve pod posebnimi pogoji trenutno izvajajo VDC-ji po Sloveniji, v kolikšni meri se izvaja integrirana zaposlitev, kakšne prednosti in pomanjkljivosti opazijo strokovni delavci v VDC-jih, kje vidijo omejitve tisti, ki te oblike zaposlitve ne izvajajo in kakšna je njihova vizija zaposlovanja oseb z ZMDR v prihodnje. Rezultati so bili pridobljeni s tehniko anketiranja z uporabo nestandardiziranega anketnega vprašalnika, ki je bil sestavljen za potrebe magistrskega dela. Anketirali smo 30 strokovnih delavcev, ki so zaposleni v VDC-jih v Sloveniji.
Rezultati raziskave kažejo, da večina VDC-jev izvaja kooperantski in lastni program, v največji meri pa se poslužujejo kooperantskega programa. Ugotovljeno je bilo, da se zdi večini anketirancev, ki izvajajo integrirano zaposlitev, takšna oblika zaposlitve primerna za osebe z ZMDR in da ima nanje več pozitivnih učinkov v primerjavi z drugimi oblikami zaposlitve, ki se izvajajo znotraj VDC-jev. Prednosti integrirane zaposlitve, ki jih anketiranci izpostavijo, so predvsem ozaveščanje okolice o delovnih spretnosti oseb z ZMDR, razvijanje občutka koristnosti, pomembnosti in samozavesti ter razvijanje socialnih spretnosti oseb z ZMDR. VDC-ji, ki se poslužujejo integrirane zaposlitve, največje ovire opažajo na področju neurejene zakonodaje, pri iskanju delodajalcev in primernih delovnih mest ter v pomanjkanju kadra, ki bi uvajal in spremljal uporabnike v delovnem okolju. Rezultati kažejo, da tisti VDC-ji, ki integrirane zaposlitve ne izvajajo, razloge za to v največji meri pripisujejo pomanjkanju ustreznega kadra in organizacijskim težavam ter iskanju ustreznih delodajalcev, ki bi bili pripravljeni zaposliti osebe z ZMDR.
V zadnjem delu empiričnega dela so predstavljeni različni primeri dobre prakse, s katerimi se srečujejo VDC-ji, ki izvajajo integrirano zaposlitev. Z njimi smo želeli pokazati, da so osebe z ZMDR zmožne opravljati delo v običajnem delovnem okolju z ustreznimi prilagoditvami, podporo in vodenjem, kar nakazuje, da so potrebne spremembe, ki bi tem osebam omogočile boljše vključevanje v delovno okolje. Anketiranci najpogosteje predlagajo, da je potrebna sprememba
zakonodaje, večja informiranost delodajalcev o populaciji oseb z ZMDR, zagotovitev dodatnega kadra in ozaveščanje dobrih praks.
Ključne besede: zmerne motnje v duševnem razvoju, varstveno delovni centri, zaposlitev, integrirana zaposlitev
ABSTRACT
Employment is a very important factor for every individual, as it brings financial independence, increases autonomy and acceptance. This should also be available to individuals with moderate intellectual disabilities who, due to the current legislation, do not have the same rights to employment in the regular work environment. Most of them are a part of the occupational and daycare centers, where they work under special conditions, but do not enter into an employment relationship and receive only a symbolic payment. Some occupational and daycare centers in Slovenia are trying to find integrated employment for users in a regular work environment, even though it is not defined in the legislation and they are not obliged to implement it. According to the existing legislation, integrated employment is the most inclusive form of work for individuals with moderate intellectual disabilities, as they are included in the regular work environment and perform their work with appropriate support and adjustments.
In the theoretical part we defined the general characteristics of individuals with moderate intellectual disabilities and their possibilities for education. The basic laws governing the employment of the disabled, the importance and factors of employment of individuals with moderate intellectual disabilities, and various forms of employment implemented in Slovenia are presented below. Finally we present the development and role of occupational and daycare centers, various activities performed by occupational and daycare centers within the service management, protection and employment under special conditions, and the importance of integrated employment for people with moderate intellectual disabilities.
The purpose of this master’s thesis is to determine what forms of employment under special conditions are currently provided by occupational and daycare centers in Slovenia, to what extent integrated employment is carried out, what advantages and disadvantages of it are noticed by professionals in occupational and daycare centers, where do those who do not implement this form of employment see the limitations and what is their vision for the employment of individuals with moderate intellectual disabilities in the future. The data were obtained with a technical survey, using a non-standardized questionnaire, which was designed for the needs of the master's thesis.
30 professionals employed in occupational and daycare centers in Slovenia were included in the sample.
The results of the research show that most occupational and daycare centers in Slovenia run a cooperative and their own program, but they mostly use the cooperative program. It was found that most respondents who perform integrated employment find this form of employment appropriate for people with moderate intellectual disabilities and that it has more positive effects on them compared to other forms of employment. The advantages of integrated employment, which the respondents point out are raising awareness of the work skills, developing a sense of usefulness, importance, and self-confidence, and developing social skills of people with moderate intellectual disabilities. Occupational and daycare centers that implement integrated employment see the biggest obstacles in unregulated legislation, in finding employers and suitable jobs and in the lack of staff to introduce and monitor users in the work environment. The results show that those occupational and daycare centers that do not provide integrated employment attribute the reasonsmainly to the lack of suitable staff and organizational problems, as well as to the search
for suitable employers who would be willing to employ people with moderate intellectual disabilities.
The last part of the empirical section presents various examples of good practices encountered by occupational and daycare centers implementing integrated employment. By including them we wanted to show that people with moderate intellectual disabilities can perform work in a normal work environment with appropriate adjustments, support, and guidance. This indicates changes are needed to enable these individuals to better integrate into the work environment. Respondents most often suggest the need for a change in legislation, greater familiarization of employers with the population of individuals with moderate intellectual disabilities, the provision of additional staff, and awareness of good practices.
Key words: moderate intellectual disabilities, occupational and day care centers, employment, integrated employment
ZAHVALA
Za strokovno pomoč in usmerjanje pri nastajanju magistrskega dela se iskreno zahvaljujem mentorici doc. dr. Erni Žgur.
Hvala tata, Kristina in Blaž, ker ste v času študija verjeli vame, me spodbujali in podpirali.
Hvala tudi vsem mojim prijateljicam za pogovore in lepe trenutke, ki smo jih skupaj preživele v študijskih letih.
Še posebej pa hvala tebi, Nejc, ker si vedno ob meni in verjameš vame tudi takrat, ko sama tega ne zmorem.
Kazalo
1 UVOD ... 1
2 TEORETIČNI DEL ... 2
2.1 OPREDELITEV MOTNJE V DUŠEVNEM RAZVOJU ... 2
2.2 OSEBE Z ZMERNIMI MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU ... 4
2.2.1 Splošne značilnosti oseb z zmernimi motnjami v duševnem razvoju ... 4
2.3 IZOBRAŽEVANJE OSEB Z MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU ... 5
2.3.1 Tranzicija od izobraževanja k zaposlovanju ... 7
2.4 SLOVENSKA ZAKONODAJA S PODROČJA ZAPOSLOVANJA ... 8
2.4.1 Zakon o socialnem varstvu ... 9
2.4.2 Zakon o delovnih razmerjih ... 9
2.4.3 Zakon o izenačenju možnosti invalidov ... 9
2.4.4 Zakon o socialnem podjetništvu ... 10
2.4.5 Zakon o socialnem vključevanju invalidov ... 10
2.4.6 Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov ... 11
2.5 DELO IN ZAPOSLITEV ... 11
2.5.1 Zaposlovanje invalidov skozi čas ... 11
2.5.2 Pomen in dejavniki zaposlovanja oseb z motnjo v duševnem razvoju ... 12
2.6 OBLIKE ZAPOSLOVANJA ... 14
2.6.1 Odprti trg dela ... 14
2.6.2 Podporna zaposlitev ... 14
2.6.3 Zaščitna zaposlitev ... 14
2.6.4 Socialno varstvene storitve ... 15
2.6.5 Programi socialne vključenosti ... 16
2.6.6 Socialno podjetništvo ... 16
2.7 POMEN INDIVIDUALNEGA PRISTOPA ... 17
2.8 VARSTVENO DELOVNI CENTRI ... 17
2.8.1 Razvoj varstveno delovnih centrov ... 17
2.8.2 Vloga varstveno delovnih centrov ... 18
2.8.3 Vodenje, varstvo in zaposlitev pod posebnimi pogoji ... 20
2.8.4 Dejavnosti v varstveno delovnih centrih... 21
2.8.5 Integrirana zaposlitev ... 22
3 EMPIRIČNI DEL ... 26
3.1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 26
3.2 CILJI RAZISKAVE IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 27
3.2.1 CILJI ... 27
3.2.2 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 27
3.3 METODOLOGIJA ... 28
3.3.1 Metoda, raziskovalni pristop in instrumentarij ... 28
3.3.2 Populacija, vzorec in izvedba raziskave ... 29
3.3.3 Postopek obdelave podatkov... 30
3.4 REZULTATI IN INTERPREATCIJA ... 30
4 SKLEP ... 58
5 LITERATURA IN VIRI ... 61
6 PRILOGE ... 67
6.1 Vprašalnik za strokovne delavce ... 67
KAZALO TABEL Tabela 1: Vrste dejavnosti, ki jih izvajajo VDC-ji znotraj storitve zaposlitev pod posebnimi pogoji. ... 31
Tabela 2: Prevladujoča dejavnost, ki jo izvajajo VDC-ji. ... 32
Tabela 3: Dejavnost z največ pozitivnimi učinki na uporabnike ... 35
Tabela 4: Primernost integrirane zaposlitve za uporabnike z ZMDR ... 38
Tabela 5: Integrirana zaposlitev ima več pozitivnih učinkov na uporabnike v primerjavi z ostalimi oblikami zaposlitve ... 39
Tabela 6: Prednosti integrirane zaposlitve v primerjavi z ostalimi oblikami ... 40
Tabela 7: Izvajanje integrirane zaposlitve v večji meri ... 41
Tabela 8: Težave, ovire pri izvajanju integrirane zaposlitve ... 43
Tabela 9: Razlogi za neizvajanje integrirane zaposlitve ... 45
Tabela 10: Spodbude, ukrepi za izvajanje integrirane zaposlitve ... 52
KAZALO SLIK
Slika 1: Vrste dejavnosti, ki jih izvajajo VDC-ji. ... 31
Slika 2: Prevladujoča dejavnost, ki jo izvajajo VDC-ji. ... 33
Slika 3: Dejavnost z največ pozitivnimi učinki na uporabnike ... 35
Slika 4: Mnenje anketirancev o težavah v povezavi z iskanjem delodajalca ... 46
Slika 5: Mnenje anketirancev o težavah v povezavi z zakonodajo ... 47
Slika 6: Mnenje anketirancev o težavah v povezavi z nezadostnimi delovnimi zmožnostmi uporabnikov ... 47
Slika 7: Mnenje anketirancev o težavah v povezavi s previsokimi pričakovanji delodajalcev .... 48
Slika 8: Mnenje anketirancev o težavah v povezavi s prezahtevnimi delovnimi nalogami ... 49
Slika 9: Mnenje anketirancev v povezavi z organizacijskimi težavami in pomanjkanjem kadra 49 Slika 10: Mnenje anketirancev o tem, da so oblike dela znotraj VDC-jev (kooperantski, lastni, zeleni program) primernejše za uporabnike z ZMDR ... 50
Slika 11: Mnenje anketirancev o interesu uporabnikov glede integrirane zaposlitve ... 51
1
1 UVOD
V magistrskem delu se ukvarjamo s tematiko zaposlovanja oseb z ZMDR, pri čemer se v večji meri osredotočamo na zaposlitev pod posebnimi pogoji, ki jo izvajajo VDC-ji.
Vključevanje oseb z ZMDR v delovno okolje je pomemben dejavnik, ki vpliva na različna področja njihovega delovanja. Omogoča jim, da razvijajo delovne spretnosti, samostojnost pri delu ter socialne in komunikacijske veščine. Osebe z ZMDR preko dela doživljajo občutek koristnosti, zadovoljstva, uspeha, s čimer razvijajo pozitivno samopodobo in večajo svojo samozavest.
Vključevanje oseb z MDR v prilagojeno delovno okolje znotraj odprtega trga dela prispeva k večji enakopravnosti med ljudmi in bolj inkluzivno naravnani družbi.
Čeprav prinaša delo veliko pozitivnih učinkov na posameznika, so osebe z ZMDR na področju zaposlovanja še vedno prikrajšane. V obdobju odraslosti so zaradi znižanih sposobnosti in pomanjkanja spretnosti na različnih področjih človekovega delovanja v veliki meri odvisne od drugih in potrebujejo posebno skrb, vodenje in usmerjanje. V praksi se kaže, da osebe z ZMDR nimajo dovolj možnosti za izražanje svojih potreb in odločanje o najosnovnejših stvareh v življenju in da je njihov dostop do različnih oblik zaposlitve precej omejen.
V veliki večini osebe z ZMDR svoje delo opravljajo v VDC-jih, kjer se vključujejo v različne oblike dejavnosti, kot so kooperantski program, zeleni program, lastni program ipd. Nekateri VDC-ji izvajajo integrirano zaposlitev, kar uporabnikom omogoča delo v običajnem delovnem okolju z nudeno podporo in prilagoditvami. Integrirana zaposlitev sledi konceptu deinstitucionalizacije, išče nove možnosti za učenje in osebnostno rast uporabnikov, prispeva k dvigu kakovosti življenja uporabnikov in njihovega dostojanstva ter spodbuja aktivno vključevanje v družbo (Klančar Golob in Rozman, 2015). Pomanjkljivost takšne oblike zaposlitve je v tem, da osebe z ZMDR zaradi trenutne zakonodaje ne morejo skleniti delovnega razmerja in posledično pridobiti dostojnega plačila, ki bi si ga s svojim delom prislužile.
Velja omeniti, da se na področju zaposlovanja oseb z motnjami v duševnem razvoju (v nadaljevanju MDR) obetajo spremembe, ki jih bo prinesel Zakon o socialnem vključevanju invalidov (v nadaljevanju ZSVI). S 1. 1. 2022 bo v veljavo stopilo 3. poglavje, ki bo tem osebam omogočalo enakovredno vključevanje v storitve socialnega vključevanja, ki so namenjene usposabljanju za samostojno življenje, vseživljenjskemu učenju, prebivanju s podporo in ohranjanju socialne vključenosti (ZSVI, 2019), kar pomeni, da bi načeloma lahko osebe z ZMDR v skladu s tem zakonom dobile možnost zaposlitve v rednem delovnem okolju.
V okviru empiričnega dela smo s tehniko anketiranja z uporabo nestandardiziranega anketnega vprašalnika raziskovali, katere oblike zaposlitve pod posebnimi pogoji nudijo VDC-ji svojim uporabnikom, katerih oblik se poslužujejo v največji meri in pri kateri obliki opažajo največ pozitivnih učinkov. Pri raziskovanju smo se v večji meri osredotočili na izvajanje integrirane zaposlitve v VDC-jih. Preverjali smo, kakšne prednosti in negativne plati integrirane zaposlitve opažajo VDC-ji, ki jo izvajajo, in kakšni so razlogi, da se nekateri VDC-ji te oblike ne poslužujejo.
Prav tako smo ugotavljali, s kakšnimi primeri dobre prakse v povezavi z integrirano zaposlitvijo, se soočajo VDC-ji in kakšna je njihova vizija zaposlovanja oseb z ZMDR v prihodnje.
2
2 TEORETIČNI DEL
2.1 OPREDELITEV MOTNJE V DUŠEVNEM RAZVOJU
Motnja v duševnem razvoju je nevrološko pogojena razvojna motnja in nastopi pred dopolnjenim osemnajstim letom starosti (Vovk Ornik, 2015). Zanjo so značilne velike omejitve na področju intelektualnega funkcioniranja ter pomembna odstopanja na področju prilagoditvenih spretnosti (AAIDD, 2010).
Intelektualno funkcioniranje se nanaša na splošne miselne sposobnosti kot so učenje, sklepanje, reševanje problemov ipd. Eden od načinov za merjenje intelektualnega delovanja je IQ test. Na omejitve intelektualnega delovanja kaže vrednost inteligenčnega količnika IQ testa, ki je manjša od 70, največ 75 (prav tam).
Prilagoditveno vedenje zajema konceptualne, praktične in socialne veščine, ki so pomembne v vsakodnevnem življenju (prav tam):
‒ Konceptualne veščine: jezik, pismenost, razumevanje časovnih pojmov in številskih konceptov ter rokovanje z denarjem;
‒ Socialne veščine: medosebne veščine, socialna odgovornost, samozavest, zaupljivost, reševanje socialnih problemov ter zmožnost sledenja pravilom in zakonom;
‒ Praktične veščine: vsakodnevne aktivnosti, skrb zase, delovne veščine, skrb za zdravje, pot, prevoz, rutina, varnost, uporaba denarja in telefona.
Skladnost vseh treh področji je ključnega pomena, da se lahko posameznik uspešno vključuje v okolje in družbo, koristno preživlja svoj prosti čas in živi kar se da samostojno. Pri osebah z MDR so ta področja manj razvita, zato je treba zagotoviti primerno učenje in navajanje v temeljnih življenjskih situacijah (Žgur, 2020).
Vzrokov za nastanek MDR je več in se lahko med seboj prepletajo. Ocenjeno je bilo, da natančna etiologija približno 40 odstotkov vseh primerov MDR ni znana (Marc Tasse, 2016). Strokovnjaki s področja medicine in biologije si prizadevajo, da bi odkrili čim več vzrokov z namenom, da bi preprečili ali omilili njen nastanek. Na nastanek MDR vplivajo različni dejavniki tveganja, ki jih delimo na biomedicinske (genetske motnje, prehrana …), socialne (socialna in družinska interakcija, revščina …), vedenjske (zloraba drog, zavračanje …) in izobraževalne dejavnike (pomanjkanje izobraževalne podpore, pomanjkljive informacije, kognitivni zaostanek). Dejavniki tveganja za nastanek MDR lahko izvirajo iz prenatalnega (npr. genetski ali kromosomski dejavniki, prirojene napake v presnovi, uživanje alkohola ali mamil med nosečnostjo …), perinatalnega (npr. anoksija , okužbe, travme …) ali postnatalnega obdobja (npr. socialna prikrajšanost, poškodba možganov, izpostavljenost teratogenim dejavnikom …) (AAIDD, 2010).
MDR se lahko pojavlja z drugimi razvojnimi motnjami, kot so cerebralna paraliza, epilepsija, ADHD, motnja avtističnega spektra, depresija ter druge anksiozne motnje (American Psychiatric Association, 2013). V zadnjih časih je opazna sprememba strukture oseb s posebnimi potrebami, ki imajo poleg osnovne diagnoze MDR in primanjkljajev na področju motorike, tudi številne primanjkljaje s področja govorno jezikovne komunikacije, vida, sluha in druge zdravstvene težave (Žgur, 2016).
3
Glede na stopnjo MDR ločimo lažje, zmerne, težje in težke MDR. V Kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj otrok s posebnimi potrebami (Vovk-Ornik, 2015) so posamezne stopnje oziroma intenzivnost motenj opredeljene tako:
Osebe z lažjimi MDR:
Zanje so značilne znižane sposobnosti učenja, načrtovanja, usvajanja znanj, organizacije, odločanja, izvajanja različnih nalog. Njihovo mišljenje je večinoma na konkretni ravni, sporazumevajo se s preprostimi frazami in včasih v socialnih situacijah odreagirajo manj zrelo. S prilagoditvami lahko v vzgojno-izobraževalnem procesu dosežejo osnovna šolska znanja, ki pa ne zadostujejo minimalnim standardom. Lahko se usposobijo za samostojno življenje in opravljanje manj zahtevnih poklicev (prav tam).
Osebe z zmernimi MDR:
Sodelujejo lahko pri enostavnih pogovorih (nekateri z uporabo podporne ali nadomestne komunikacije), razumejo navodila in lahko izražajo svoje potrebe in želje. Posamezne sposobnosti imajo različno razvite in se lahko usposobijo za enostavna in nezahtevna praktična dela. Za zahtevnejša dela potrebujejo podporo in različno stopnjo pomoči, prav tako tudi pri vključevanju v socialno okolje (prav tam).
Osebe s težjimi MDR:
Opravljajo lahko le preprosta in najosnovnejša opravila, razumejo osnovna sporočila ter navodila, orientirajo se v ožjem okolju, a pri tem potrebujejo varstvo in usmerjanje. Na področju skrbi zase potrebujejo pomoč drugih. Pogosto imajo lahko pridružene težave v gibanju ali druge razvojne motnje. Za komuniciranje z drugimi lahko uporabljajo nadomestno in podporno komunikacijo (prav tam).
Osebe z težkimi MDR:
Zmorejo sodelovati le pri posameznih aktivnostih, potrebujejo stalno nego, varstvo, pomoč in vodenje. Redko lahko razvijejo osnove sporazumevanja. Pogosto so poleg MDR prisotne težke dodatne motnje in bolezni. Osebe s težkimi MDR so omejene v gibanju, pri razumevanju in upoštevanju navodil ter pri zaznavanju in odzivanju na zunanje dražljaje. Večinoma so odvisne od pomoči in podpore svojih skrbnikov ali strokovnih delavcev (prav tam).
V našem magistrskem delu se bomo osredotočili na osebe z ZMDR.
4
2.2 OSEBE Z ZMERNIMI MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU 2.2.1 Splošne značilnosti oseb z zmernimi motnjami v duševnem razvoju
Za osebe z ZMDR je značilen inteligenčni količnik (IQ) nad 35–40 in pod 50–55. V procesu učenja lahko usvojijo osnove branja, pisanja in računanja, boljše rezultate pa lahko dosegajo na gibalnih, likovnih in glasbenih področjih. Pri usvajanju vsebin potrebujejo različne prilagoditve in konkretna ponazorila (Vovk Ornik, 2015). Proces pozabljanja je pri teh osebah zelo intenziven.
Naučene vsebine hitreje pozabljajo, v kolikor jih ne uporabljajo dalj časa. Iz tega razloga je potrebno zanje organizirati sistematične in vodene dejavnosti in jih z zadostnim utrjevanjem avtomatizirati (Čuk, 2015).
Pri osebah z ZMDR se kažejo tudi primanjkljaji na socialnem področju, kar vpliva na njihovo razumevanje in upoštevanje družbenih norm. Njihova socializacija se nanaša predvsem na privajanje na konkretne socialne, kulturne in osnovne higienske navade (Čuk, 2015).
Njihov psihomotorični tempo dela je počasnejši in so v splošnem bolj rigidni, upočasnjeni in odkrenljivi, večje težave pa so prisotne na področju fine motorike (prav tam). Pogosto potrebujejo usmerjeno terapevtsko obravnavo in vodenje pri številnih aktivnostih (Žgur, 2020).
Osebe z ZMDR težje prenašajo časovne omejitve in v takih pogojih delajo več napak. Zaradi znižane prilagodljivosti in plastičnosti potrebujejo dokaj stabilno, varno in nespremenljivo okolje.
Za uspešno vključevanje v novo dejavnost potrebujejo emocionalno pozitivno konotacijo in ustrezno motivacijo. Pri učenju določene dejavnosti je pomembno, da se jo razstavi na posamezne osnovne elemente in na ta način zagotovi pravilne korake do osvojitve celotne dejavnosti (Čuk, 2015).
Odrasle osebe z MDR so osebe, ki imajo prirojeno znižano raven inteligentnosti, nižje sposobnosti in pomanjkanje veščin na različnih področjih, kar se odraža v neskladju med njihovo mentalno in kronološko starostjo, ali osebe, pri katerih je takšno stanje posledica bolezni ali poškodbe (Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev, 2010).
Za obdobje odraslosti oseb z ZMDR je značilno, da te osebe ne bodo nikoli popolnoma samostojne, temveč jim je potrebno nuditi posebno skrb, vodenje in usmerjanje. Za njihov zdrav socialno- emocionalni razvoj so ključne še tri komponente (Lačen, 2001):
‒ Konstruktivna aktivnost: Vsak posameznik jo doseže ob opravljanju stvari, ki jih zmore, v spodbujajočem okolju, zanj primernih vsebinah ter primerni komunikaciji.
‒ Emocionalna zadovoljenost: Prizadevanja posameznika dobijo smisel, če pri svojem delu doživlja emocionalno ugodje.
‒ Osebna potrjenost: Potreba vsakega posameznika je, da se s svojim delom potrdi.
Osebam z ZMDR je treba zagotoviti ustrezne življenjske pogoje in pri tem upoštevati njihovo pravico do izbire, saj jih s tem postavimo v enakopraven in aktiven odnos ter jim omogočimo, da so v življenju bolj samostojni, svobodni in da sprejemajo odločitve na osnovi njihovih potreb.
Poleg tega pa je treba upoštevati normalizacijo v vseh bistvenih segmentih življenja, s čimer jim
5
zagotovimo osnovne pogoje kvalitetnega življenja in realizacijo njihovih specifičnih potreb (prav tam).
S poklicnim in družbenim vključevanjem oseb z ZMDR jim mora biti omogočeno, da dosežejo meje svojih sposobnosti in da postane njihovo življenje socialno in čustveno uravnovešeno. Poleg tega jih je pomembno usposobiti za reagiranje na nepričakovane situacije in komuniciranje z okoljem ter ljudmi (Pravice oseb z motnjami v duševnem razvoju, 2005).
B. Jurišić (b. d. c.) poudarja, da so za odrasle osebe z ZMDR tako kot za osebe s tipičnim razvojem pomembni zdravje, prijateljstvo, delo in partnerstvo. Odrasle osebe z ZMDR je treba spodbujati k vključevanju v družbo in vzpostavljanju odnosov z drugimi in jih učiti spretnosti, ki so potrebne za samostojnejše izvajanje vsakdanjih opravil (npr. skrb zase in za svoje zdravje). Več vodenja in spodbud potrebujejo tudi pri načrtovanju njihovega prostega časa ter pomoči pri iskanju tistih aktivnosti, ki jim prinašajo veselje.
V obdobju odraslosti so osebe z ZMDR lahko vključene v zaposlitev pod posebnimi pogoji znotraj VDC-jev ali v delavnicah pod posebnimi pogoji. Poleg tega so zanje organizirane različne oblike bivanja in vodenja v VDC-jih ali manjših stanovanjskih skupnostih in zavodih (prav tam).
Pri odraslih osebah z ZMDR so pogosto prisotne težave na različnih področjih, ki omogočajo neodvisno življenje (O'Neill in Gutman, 2020):
‒ Težave z upravljanjem finančnih sredstev (npr. plačevanje računov, primerjava cen za ekonomične nakupe …).
‒ Težave z nakupovanjem, pripravo obrokov, upoštevanjem receptov, shranjevanjem hrane, varno uporabo gospodinjskih aparatov.
‒ Težave z orientacijo, razumevanjem prometnih znakov in pravil, voznega reda, javnega prevoza …
‒ Težave s socialnimi interakcijami (npr. težave z interpretacijo socialnih znakov, reševanjem medosebnih problemov, samoregulacijo in komunikacijo).
2.3 IZOBRAŽEVANJE OSEB Z MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU
Izobraževanje je za vse ljudi bistvenega pomena, vendar pri osebah z MDR pogosto stopi v ozadje, kar lahko vodi v nazadovanje, nezadovoljstvo in torpidnost. Pomembno je, da se osebam z ZMDR zagotavlja takšen nivo učnih vsebin, s katerimi bodo lahko ohranjale pridobljeno znanje, spretnosti in navade (Lačen, 2001) in enake možnosti vstopa v izobraževalni sistem z ustreznimi prilagoditvami vsebin, oblik in metod, s katerimi bodo lahko aktivno udeležene v vzgojno izobraževalnem procesu (Posebni program vzgoje in izobraževanja, 2014).
Vse osebe z MDR so sposobne za večjo ali manjšo stopnjo izobraževanja, ki je zanje nujno potrebno in je njihova temeljna ustavna pravica (prav tam). Za učence, ki imajo posebne potrebe na različnih področjih življenja (zdravstveno, socialno, delovno, vzgojno-izobraževalno …) sta nujno potrebna interdisciplinarnost in timsko delo strokovnjakov z različnih področij (fizioterapevt, logoped, delovni terapevt ipd.) (Žgur, 2020).
V katerikoli formalni obliki, kamor so osebe vključene, jim morajo biti zagotovljeni pogoji pedagoškega in andragoškega dela. Mednje sodijo (Lačen, 2001):
6
‒ Vsakodnevna in rutinska opravila, ki razvijajo samostojnost, skrb zase in zagotavljajo socializacijo.
‒ Predvidene in programirane naloge z vzgojnega področja (glasba, likovno ustvarjanje …), ter s področja orientacije v prostoru in času.
‒ Nepredvidljive naloge, ki jih pogojujejo zunanji vplivi ter zdravstvene in vzgojne težave.
Za izobraževanje potrebujejo stalne zunanje spodbude, saj imajo nižje intelektualne sposobnosti, nižjo motivacijo, pomanjkanje samoiniciativnosti ter manjšo željo po samopotrjevanju in usmerjenosti v okolje (prav tam).
Nekateri avtorji (Danielsson idr. 2010 v O'Neill in Gutman, 2020) omenjajo, da je izobraževanje oseb z MDR pogosto oteženo zaradi okvare izvršilnih funkcij, ki so skupek zapletenih duševnih procesov, potrebnih za sodelovanje v neodvisnem, ciljno usmerjenem vedenju. Mednje sodijo volja, načrtovanje in odločanje, namensko delovanje ter učinkovitost. Vse omenjene izvršilne funkcije so bistvenega pomena za uspešno izobraževanje in kasneje za iskanje zaposlitve.
Usmerjanje otrok v programe vzgoje in izobraževanja ureja Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (2011). Obdobje šolanja poteka zaradi upočasnjenega razvoja in primanjkljajev pri otrocih z ZMDR drugače kot pri otrocih s tipičnim razvojem. V kolikor so pri otroku prepoznani primanjkljaji že v predšolskem obdobju, je običajno usmerjen v program za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo (v nadaljevanju DSP) ali v prilagojen program za predšolske otroke (prav tam). V programu za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in DSP so otroci s posebnimi potrebami integrirani med ostale vrstnike s tipičnim razvojem in niso ločeni v druge skupine in oddelke, med tem ko so v prilagojen program za predšolske otroke usmerjeni tisti, ki imajo težje oblike primanjkljajev. Predšolski otroci z ZMDR potrebujejo več časa, spodbud, motivacije, ponavljanja določenih dejavnosti in individualnega pristopa učenja (Kurikulum za vrtce v prilagojenem programu za predšolske otroke, 2006).
Po zaključku predšolskega programa se osebe z ZMDR največkrat vključijo v posebni progam vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju PPVIZ), le izjemoma obiskujejo prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom, ko dosegajo minimalne cilje tega progama pri vseh predmetih in mu zmorejo slediti (Jurišić, b.d.a.). V PPVIZ je manjše število učencev, vsak od njih pa ima, glede na njihovo izredno heterogenost, svoj individualizirani program, preko katerega se uresničujejo cilji in način dela, ki so bolj prilagojeni njegovim potrebami in zmožnostim za učenje (Posebni program vzgoje in izobraževanja, 2014).
PPVIZ je sestavljen iz treh delov in se zaključi, ko posameznik doseže 26 let. Prvi del je obvezni del, traja devet let ter vključuje prve tri stopnje. Sledi nadaljevalni del, ki traja tri leta in vključuje četrto stopnjo. V teh dveh delih je poudarek na spodbujanju razvoja učenca na zaznavnem, gibalnem, čustvenem, miselnem, govornem in socialnem področju. V ospredju je navajanje na skrb za zdravje in samostojno življenje ter pridobivanje osnovnih znanj iz spretnosti s področja branja, pisanja, matematike, glasbe, ročnih spretnosti, likovnega izražanja in spoznavanja okolja.
Prav tako je pomembno navajanje učenca na čim bolj aktivno in kolikor se le da samostojno vključevanje v okolje (prav tam). Mladostniki z ZMDR, ki obiskujejo četrto stopnjo, si v tem obdobju želijo več svobode in samostojnosti. Za to obdobje so značilne telesne spremembe, s čimer se pojavijo potrebe po pogovorih o spolnosti in partnerstvu. Pomembno je, da se starši in strokovnjaki v tem obdobju zavedajo starosti svojih otrok in temu prilagodijo svoje vedenje in odnos z njimi (Jurišić, b.d.b.).
7
Zadnji del je nadaljevalni del, traja osem let in vključuje peto in šesto stopnjo. Ta del zajema učenje za življenje in delo. Poudarek je na izobraževanju odraslih in razvijanju spretnosti, ki jih potrebujejo za kakovostno življenje. V ospredju so vsebine, ki so povezane z razvojem socialno sprejemljivega vedenja in učenjem komunikacijskih spretnosti in socialnih pravil. Prav tako je poudarek na pridobivanju kreativnih znanj, spodbujanju rekreacije, učenju samozagovorništva, aktivnega državljanstva, intimnega življenja in spolnosti. Cilj praktičnega izvajanja teh vsebin je doživljanje uspešnosti, čim večje mere samostojnosti in avtonomije za vključevanje v zaposlitev in življenje. Poleg tega je pomembno razvijanje delovne vzgoje, ki vključuje razvoj delovnih spretnosti in navad, kot so vztrajnost, natančnost, disciplina, spoznavanje različnih orodji in materialov, urejenost delovnega mesta ipd. (Posebni program vzgoje in izobraževanja, 2014).
2.3.1 Tranzicija od izobraževanja k zaposlovanju
Tranzicijska obdobja so kritična obdobja življenja, v katerih je posameznik občutljivejši na zunanje vplive. Mednje poleg rojstva, vstopa v šolo, najstništva, ustvarjanja družine in smrti, sodita tudi prehod na višjo stopnjo izobraževanja ter zaposlitev (Kenneth, 2000 v Premrl Lemut in Madric Rodman, 2015).
Prehod v odraslost je lahko stresen za vse mlade, še večji izziv pa predstavlja osebam z MDR, ker so bolj socialno marginalizirane, odvisne od svoje družine in imajo manj možnosti za ustvarjanje svoje kariere v primerjavi s svojimi vrstniki (Forte, Jahoda in Dagnan, 2011).
Rezultati longitudinalne študije o prehodu mladih so pokazali, da mladi z MDR v primerjavi z vrstniki z učnimi, govorno-jezikovnimi, čustvenimi motnjami, motnjami vida ali sluha ter osebami z možgansko poškodbo, redkeje obiskujejo višješolsko izobraževanje, se zaposlijo in zaživijo samostojno življenje (Newman idr., 2011).
V tujih raziskavah je bilo ugotovljeno, da je vrsta izobrazbe oseb z MDR močno povezana z možnostjo njihove zaposlitve. Višjo stopnjo izobrazbe, kot jo dosežejo mladi, več imajo možnosti za delo, medtem ko je osnovnošolska izobrazba (ali manj) povezana z manjšimi možnostmi dela za ljudi z MDR (Achterberg, 2009 v Dusseljee idr., 2011).
D. Zaviršek (2018) omenja, da segregiran izobraževalni sistem močno vpliva na oteženo zaposlovanje oseb z MDR, saj Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami določa različne standarde osnovnošolskega in poklicnega izobraževanja s tem, ko otroke razvrsti na otroke s posebnimi potrebami. Vsako leto je večje število otrok in mladih v šolah, oddelkih, razredih s prilagojenim ali posebnim programom, kar otežuje tranzicijo od izobraževanja k zaposlovanju, saj je raven izobrazbe bistveno nižja v primerjavi z izobrazbo, ki jo posameznik doseže v redni osnovni šoli.
Osebam z ZMDR otežuje prehod iz šolskega v delovno okolje tudi to, da niso konkurenčni ostalim iskalcem zaposlitve. V ta namen se je v Sloveniji med letoma 2018 in 2020 izvajal projekt Prehod mladih, katerega cilj je bil reševanje problematike nezaposlenosti oseb s posebnimi potrebami in pomoč pri njihovem prehodu iz šole na trg dela. Glavni namen projekta je bil vpliv na večjo socialno vključenost mladih s posebnimi potrebami, ključni cilji pa so se nanašali na pridobivanje ustreznih kompetenc in spretnosti za delo, spoznavanje trga dela in ozaveščanje delodajalcev o
8
zaposlovanju mladih s posebnimi potrebami (Združenje izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije v Republiki Sloveniji, b. d.).
V nadaljevanju je predstavljen triletni projekt z naslovom Tranzicijski model – Program dodatnega usposabljanja odraslih oseb, ki ga je med letoma 2013 in 2016 izvedel CIRIUS Vipava z namenom iskanja različnih oblik zaposlovanja za starejše mladostnike, ki so zmožni dodatnega izobraževanja in udejstvovanja v najrazličnejših aktivnostih, kot so npr. kmetijstvo, turizem, gospodarstvo, obrt.
Projekt je temeljil na pridobivanju različnih spretnosti, kompetenc in trajnejšega znanja za bolj samostojno in enakopravno življenje v skupnosti in večanju psihofizične pripravljenosti za prehod v delno ali občasno zaposlovanje v različnih obrtno-podjetniških storitvah. Z raziskavo je bilo ugotovljeno, da tranzicijski model vodenega zaposlovanja zagotavlja učencem z več primanjkljaji enakovrednejšo pripravo in preizkus v vodenem zaposlovanju, uresničitev osebnih želja po izbranem poklicu, doživljanje enakovredne sprejetosti in pripadnosti širši socialni sredini in nasploh enakopravnejše življenje. Tranzicijski model je dokazal, da je vodeno zaposlovanje oseb z več primanjkljaji nujno potrebno, saj prinaša pozitivne izkušnje z delovnega, socialnega, zaposlitvenega in izobraževalnega področja (Žgur, 2015).
2.4 SLOVENSKA ZAKONODAJA S PODROČJA ZAPOSLOVANJA
Zakonodaja je nujen in pomemben sistemski okvir, na podlagi katerega lahko razumemo pravice oseb z ZMDR do zaposlovanja, izobraževanja in vključevanja v družbo. V slovenskem prostoru ni enega zakona, ki bi urejal zaposlovanje oseb z ZMDR, temveč gre za preplet številnih zakonov, ki se med seboj dopolnjujejo.
Pomembna podlaga vsem zakonom je mednarodna Konvencija o pravicah invalidov, ki jo je leta 2006 sprejela Organizacija združenih narodov. Namen tega dokumenta je spodbujanje, varovanje in zagotavljanje polnega in enakopravnega uživanja človekovih pravic, osnovnih svoboščin in spodbujanje spoštovanja dostojanstva invalidov. V 27. členu z naslovom Delo in zaposlovanje je izpostavljeno, da se invalidom priznava pravica do dela enako kot drugim, kar vključuje pravico do svobodne izbire in sprejetja dela na odprtem, vključujočem in invalidom dostopnim trgom dela.
Poleg tega zajema varovanje pravice invalidov do pravičnega in ugodnega delovnega razmerja, pravice do enakih možnosti in enakega plačila za enakovredno delo ter do varnih in zdravih delovnih razmerij. Izpostavljeno je tudi zagotavljanje primernih prilagoditev na delovnem mestu, pridobivanje delovnih izkušenj na odprtem trgu dela ter spodbujanje programov poklicne in strokovne rehabilitacije invalidov (Konvencija o pravicah invalidov, 2007).
Med slovenskimi predpisi je temeljni dokument Ustava Republike Slovenije, ki v 14. členu zagotavlja, da imajo vsi ljudje enake pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali kakšno drugo osebno okoliščino. 49. člen se dotakne področja dela, v katerem je zapisano, da je vsakomur zagotovljena svoboda dela, prosta izbira zaposlitve in pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. 52. člen se nanaša izključno na pravice invalidov, kamor sodijo pravica do varstva in usposabljanja za delo, pravica do izobraževanja in pravica do usposabljanja za dejavno delo v družbi. Glede na 56. člen ustave mora država ustvarjati možnosti
9
za zaposlovanje in delo vseh ljudi ter zagotavljati pravno varnost (Ustava Republike Slovenije, 1991).
Poleg Ustave Republike Slovenije sodijo med pomembnejše zakone s področja zaposlovanja oseb z ZMDR Zakon o socialnem varstvu (1992) (v nadaljevanju ZSV), ZSVI (2019), Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (2004) (v nadaljevanju ZZRZI), Zakon o delovnih razmerjih (2013), Zakon o socialnem podjetništvu (2011) in Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (2010) (v nadaljevanju ZIMI).
2.4.1 Zakon o socialnem varstvu
ZSV (1992) ureja socialno varstvene storitve, ki so namenjene preprečevanju socialnih stisk in težav. Poleg storitev kot so socialna pomoč, osebna pomoč, podpora žrtvam kaznivih dejanj, pomoč družini, institucionalno varstvo in pomoč delavcem v podjetjih, ZSV ureja storitev vodenja, varstva in zaposlitve pod posebnimi pogoji za odrasle osebe s statusom invalida, med katere sodijo tudi osebe z ZTTMDR. Storitve vodenja, varstva in zaposlitve pod posebnimi pogoji zajemajo organizirano celovito skrb za osebe z ZTTMDR, razvijanje individualnosti, vključevanje v skupnost in okolje ter oblike dela, ki tem osebam omogočajo, da ohranjajo pridobljena znanja in razvijajo nove sposobnosti (prav tam). Storitev vodenja, varstva in zaposlitve pod posebnimi pogoji je natančneje opisana v Pravilniku o standardih in normativih socialno varstvenih storitev, kjer so podrobneje določeni postopek izvajanja in trajanje storitve, metode dela, izvajalci in normativ storitve ter dokumentacija o uporabnikih storitve, o delu strokovnih delavcev in o delu centra (Pravilnik o standardih in normativih socialno varstvenih storitev, 2010).
2.4.2 Zakon o delovnih razmerjih
Zakon o delovnih razmerjih (2013) prepoveduje posredno in neposredno diskriminiranje na podlagi zdravstvenega stanja ali invalidnosti. V 6. členu zagotavlja vsakemu delavcu enako obravnavo pri zaposlovanju, napredovanju, usposabljanju, izobraževanju, prekvalifikaciji, plačah, odsotnostih z dela, delovnih razmerah, delovnem času in odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Čeprav 6. člen zagotavlja enake pogoje vsem kandidatom, ne glede na zdravstveno stanje in invalidnost, so iz tega izključene osebe z ZTTMDR, ki imajo status invalida priznan na osnovi ZSVI.
2.4.3 Zakon o izenačenju možnosti invalidov
ZIMI (2010) zagotavlja, da imajo invalidi enake možnosti na vseh področjih življenja. Njegova temeljna načela so spoštovanje in zagotavljanje človekovih pravic invalidov, zagotavljanje enakih možnosti in sprejemanje različnosti. Zakon zagotavlja, da se invalidom omogoči načrtovane dejavnosti, s katerimi so jim dostopni različni deli družbe in okolja kot so npr. javna služba, grajeno okolje, blago in storitve, informacije, ipd.
10 2.4.4 Zakon o socialnem podjetništvu
Zakon o socialnem podjetništvu (2011) zajema cilje, načela in dejavnosti socialnega podjetništva, ki krepijo družbeno solidarnost in povezanost, spodbujajo sodelovanje ljudi, razvijajo nove možnosti sodelovanja, zagotavljajo dodatna delovna mesta in dodatno ponudbo izdelkov in storitev ter spodbujajo socialno vključenost in poklicno integracijo ranljivejših skupin ljudi na trgu dela. V ospredje so postavljeni motivi razreševanja socialnih, gospodarskih, okoljskih problemov družbe na inovativen način. Osrednji namen socialnega podjetja ni pridobivanje dobička, temveč opravljanje tistih dejavnosti, ki imajo pozitivne družbene učinke in so v skladu z načeli nepridobitnosti, enakopravnosti in prostovoljnosti. To pomeni, da podjetje presežke dohodkov vlaga nazaj v lastno delovanje, pomembne odločitve sprejemajo vsi deležniki podjetja in v so v njegovo delovanje prostovoljno vključeni (Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, b.d.).
2.4.5 Zakon o socialnem vključevanju invalidov
ZSVI (2019) ureja pravice tistih oseb, ki imajo trajno prirojene ali pridobljene okvare, zaradi katerih se ne morejo samostojno vključevati v družbo, opravljati večine ali vseh življenjskih potreb in si zagotavljati sredstev za preživetje. Status invalida na osnovi tega zakona med drugimi prejmejo tudi osebe z ZTTMDR.
Osebe z ZTTMDR so bile, po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, do leta 2019 označene kot nezmožne za plačano delo, kar pomeni, da se na zavodu za zaposlovanje niso mogle prijaviti kot iskalci zaposlitve in so dobivale invalidnino, ki je pokrivala le osnovne stroške življenja. V kolikor so se zaposlile na odprtem trgu dela, so izgubile vse pravice in ugodnosti, vezane na ta status. ZSVI pa omogoča osebam z ZTTMDR možnost prehajanja med obema statusoma, kar pomeni, da oseba pridobi status invalida in prejema nadomestilo. V primeru, da se zaposli, se ji nadomestilo izplačuje v višini razlike med prejeto plačo in zneskom neto minimalne plače. Če se delovno razmerje iz katerega koli razloga preneha, ima oseba znova pravico do nadomestila v polnem znesku (prav tam).
Namen ZSVI je ustvariti pogoje, ki bi osebam z ZTTMDR omogočali čim bolj neodvisno, samostojno in enakopravno življenje v skupnosti, ter jim zagotoviti pravico do socialno varstvenih storitev, med katere sodijo vodenje, varstvo in zaposlitev pod posebnimi pogoji ter institucionalno varstvo. Poleg tega je v ospredju izvajanje najrazličnejših programov in izobraževanj, primernih za osebe z ZTTMDR (prav tam).
S 1. 1. 2022 bo v veljavo stopilo 3. poglavje ZSVI, ki bo osebam z ZMDR omogočalo enakovredno in enakopravno vključevanje v storitve socialnega vključevanja, ki so namenjene usposabljanju za samostojno življenje, vseživljenjskemu učenju, prebivanju s podporo in ohranjanju socialne vključenosti (prav tam). To pomeni, da bi načeloma lahko osebe z ZMDR v skladu s tem zakonom dobile možnost zaposlitve v rednem delovnem okolju.
11
2.4.6 Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov
Namen ZZRZI (2004) je povečati zaposljivost invalidov in ustvariti pogoje za njihovo enakovredno vključevanje na trg dela, s tem, da se odstrani ovire in ustvari enake možnosti. Zakon vpelje kvotni sistem za zaposlovanje invalidov na odprtem trgu dela, predstavi podporno in zaščitno zaposlitev kot dve možnosti zaposlovanja invalidov in zajame ocenjevanje delovnih zmožnosti in zaposljivosti oseb z namenom zaposlovanja.
Osebe z ZTTMDR po tem zakonu nimajo možnosti za dostop do pravic in zaposlitve po tem zakonu, v kolikor imajo status invalida po ZSVI.
2.5 DELO IN ZAPOSLITEV 2.5.1 Zaposlovanje invalidov skozi čas
V preteklosti je bila invalidnost razumljena v kontekstu medicinskega modela, katerega cilj je preprečiti ali ozdraviti bolezni. Medicinski model opredeljuje fizične ali duševne motnje kot zdravstvene omejitve funkcionalnih sposobnosti posameznika in predpostavlja, da zaradi teh omejitev invalidi ne zmorejo ničesar smiselnega ali koristnega prispevati na delovnem mestu oziroma kakorkoli drugače sodelovati v družbi (Scotch, 2000 v Jeanne Novak, 2015). Model predvideva, da invalidnost izvira iz fizičnih, senzornih in duševnih okvar (Tabaj, 2009). Invalidi, ki niso imeli zmožnosti za opravljanje dela, se najpogosteje sploh niso mogli zaposliti. Vključeni so bili v različne institucije, kjer so imeli zagotovljeno najnujnejšo oskrbo, bivanje, terapije, nekatere osebe z višjimi sposobnostmi pa so v teh institucijah opravljale enostavna storitvena dela, kot so čiščenje, kuhanje, vrtnarjenje ipd. (Drobnič, 2002). D. Zaviršek (2018) omenja, da so bile naloge institucij v tem času, da ljudi popravijo, resocializirajo in jih nadzorujejo (z urnikom, rutino, odmori, disciplino ipd.).
V drugi polovici 20. stoletja se je začel temeljni premik s pojavom socialnega modela, ki opredeljuje telesno ali duševno motnjo kot družbeni konstrukt, ki je posledica kulturnih, političnih in okoljskih dejavnikov (Oliver, 1996 v Jeanne Novak, 2015). Socialni model priznava dejstvo, da je invalidnost rezultat dinamične interakcije med ljudmi z okvarami in s socialnimi ter fizičnimi ovirami, s katerimi se srečujejo pri izobraževanju, transportu, zdravstvu ipd. Ta model želi invalidom omogočiti enakopraven dostop do pravic na omenjenih področjih (Tabaj, 2009). V tem obdobju se je začelo močneje razlikovati med dejavnostmi, povezanimi z bivanjem in izvajanjem delovnih opravil, zato so nastale nove oblike centrov (dnevni, delovni, terapevtski centri itd.), ki so bile v ospredju namenjene osebam z MDR. V začetku so bile v teh centrih zagotovljene predvsem terapije in dnevne dejavnosti, kasneje pa so začeli razvijati dejavnosti, povezane z delom. Vrsta in tempo dela sta bila prilagojena vsakemu posamezniku, tipične dejavnosti teh centrov pa so bile vrtnarjenje, poljedelstvo, umetna obrt ipd. (Drobnič, 2002).
V zadnjih dveh desetletjih je v Sloveniji opazen napredek na področju zaposlovanja invalidov, k čemur sta pripomogla uveljavljen kvotni sistem zaposlovanja invalidov in razvitejša mreža izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije. S tem premikom se je zaposlilo veliko oseb z invalidnostjo, za katere je včasih veljajo, da niso zmožni sodelovati na odprtem trgu dela. V zadnjih letih se
12
povečujejo prizadevanja za razvoj podpore in prilagoditev na delovnem mestu in priložnosti za zaposlovanje invalidov v običajnem delovnem okolju. Država spodbuja zaposlovanje v običajnem delovnem okolju z razvijanjem sistema podpornega zaposlovanja in strokovnih služb ter s finančnimi spodbudami strokovne podpore delodajalcu, invalidu in delovnem okolju, ki jo nudijo izvajalci zaposlitvene rehabilitacije (Bratuš Albreht, idr., 2019).
Podporno zaposlovanje nekaterim invalidom omogoča delo v običajnem delovnem okolju, dostojno plačilo in stalno podporo, prilagojeno posamezniku in njegovim potrebami (prav tam), še vedno pa izključuje osebe z ZTTMDR, ki ne dosegajo dovolj visokih delovnih rezultatov, da bi lahko pridobili status in s tem pravice po ZZRZI.
2.5.2 Pomen in dejavniki zaposlovanja oseb z motnjo v duševnem razvoju
Zaposlovanje je pomembno za vsakega posameznika in pozitivno vpliva na različna področja človekovega delovanja. Delo razvija občutek dostojanstva in lastne vrednosti, predstavlja sredstvo izražanja samega sebe, ponuja ekonomsko samozadostnost in spodbuja družbeno povezanost (Burge, Quellette-Kuntz, in Lysaght, 2007).
Za osebe z MDR je lahko zaposlitev še pomembnejša, saj omogoča dostop do družbene vloge in priložnosti za socialno integracijo (Akkerman idr., 2016). Zaposlovanje oseb z MDR je pomemben dejavnik, ki vpliva na njihovo zdravje, dobro počutje, finančno neodvisnost, sprejetost v skupnost ter s tem pripomore k širjenju njihove socialne mreže (Meltzer, Robinson in Fisher, 2019).
Poglobljeno razumevanje zaposlitve in različnih dejavnosti za osebe z MDR je zapleteno zaradi različnih značilnosti, zmožnosti, spola ali posebnih diagnoz (Engeland idr., 2020).
V avstralski raziskavi o vplivu zaposlitve na kakovost življenja oseb z MDR je bila dokazana statistično pomembna višja kakovost življenja tistih posameznikov z MDR, ki so zaposleni, v primerjavi s tistimi, ki te možnosti nimajo (Eggleton idr., 1999). Ugotovljeno je bilo, da ni bistvenih razlik med dojemanjem pomena dela med osebami z MDR in ljudmi s tipičnim razvojem.
Za vse so pomembni odnosi s sodelavci, občutek produktivnosti in pomembnosti, dohodek ter možnost za nadaljnjo rast in napredovanje (Burge, Quellete-Kuntz in Lysaght, 2007).
Zaposlitev je za osebo z MDR velika sprememba, zato mora biti nanjo fizično, duševno in čustveno pripravljen. Priprava na zaposlitev je še posebej pomembna na področjih funkcionalne pismenosti (branje, pisanje …), funkcionalne matematike (preprosti izračuni, uporaba kalkulatorja, štetje, razvrščanje …), delovnega vedenja (pričakovano vedenje na delovnem mestu, vzdrževanje orodji, materialov, poročanje, točnost, urejenost …) in socialnih spretnosti (komuniciranje z nadrejenimi in sodelavci, postavljanje vprašanj in odgovarjanje, sprejemanje kritik, izražanje frustracij na sprejemljiv način …). V tem obdobju potrebuje veliko spodbude in psihološke podpore staršev, strokovnjakov in učiteljev (Dominica, 2010).
Engeset, Söderström in Vik (2015) so v raziskavi ugotovili, da je delo, ki ga opravljajo osebe z MDR, v družbi nižje vrednoteno. V večini primerov osebe nimajo nobene oblike zaposlitve, temveč so popolnoma odvisne od državnih denarnih dodatkov, s katerimi si pokrijejo le osnovne življenjske potrebe, ne omogočajo pa jim neodvisnega življenja na svojem (Pravice oseb z intelektualnimi primanjkljaji, 2005).
13
V literaturi je možno zaslediti, da imajo osebe z MDR izzive pri ohranjanju zaposlitve in iskanju nove zaposlitve (Engeland idr., 2020). Najpogostejše težave v povezavi z zaposlovanjem oseb z MDR so naslednje (O'Neill in Gutman, 2020):
‒ Težave pri iskanju in pridobivanju zaposlitvenih možnosti.
‒ Povečano tveganje za poškodbe pri delu zaradi težav pri prepoznavanju nevarnosti ali razumevanju, kako preprečiti poškodbe pri delu (Dewey, 2012, v O'Neill in Gutman, 2020).
‒ Težave pri razumevanju pravil na delovnem mestu (npr. kodeks oblačenja, upoštevanje urnikov, družbenih pričakovanj …) (Agran idr., 2016 v O'Neill in Gutman, 2020).
‒ Nižja produktivnost, zamujanje, neizpolnjevanje dodeljenega dela zaradi pomanjkljivih delovnih spretnosti, slabše organizacije in samoregulacije (O'Neill in Gutman, 2020).
Dejavniki, ki vplivajo na zaposlitev oseb z MDR so izobrazba, starost, motivacija, zdravstveno stanje in funkcionalna raven. Raziskave so pokazale, da višja stopnja funkcioniranja oseb z MDR in njihova sposobnost sodelovanja pri vsakodnevnih aktivnostih povečujeta možnosti zaposlitve, med tem ko večja razširjenost zdravstvenih težav in staranje te možnosti zmanjšujeta (Engeland idr., 2020).
Uspešni izidi zaposlovanja oseb z MDR so odvisni od razpoložljivosti primernih zaposlitvenih možnosti, pripravljenosti delodajalcev za zaposlitev in prisotnosti ustreznih podpornih sistemov na delovnem mestu. Pripravljenost delodajalcev za zaposlitev oseb z MDR je povezana s tem, ali so delodajalci že bili v stiku z osebami z MDR, z velikostjo podjetja in s spolom delodajalca (Burge, Quellete-Kuntz in Lysagth, 2007). Osebe z ZMDR bi imele boljše možnosti zaposlitve, v kolikor bi institucije, kjer se usposabljajo, bolj sodelovale s potencialnimi delodajalci (Pravice oseb z intelektualnimi primanjkljaji, 2005).
Možnosti zaposlitve oseb z ZMDR zmanjšujejo tudi stališča delodajalcev, pri katerih so še vedno prisotni predsodki, osebe z ZMDR pa so posledično v delovnem okolju pogosto izpostavljene stigmatizaciji in diskriminaciji (Meltzer, Robinson in Fisher, 2019).
S. Dominica (2010) izpostavi, da je pomemben vidik vključevanja oseb z MDR v delovno okolje dobra komunikacija z bodočim delodajalcem. Posameznik z MDR doživi več pozitivnih izkušenj, če delodajalec razume njegove potrebe, prednosti in slabosti ter redno spremlja njegovo delo in se z njim pogovarja. Podobno navajajo tudi J.L. McManus, K. L. Feyes in Saucier (2010), ki izpostavijo pomembnost kakovosti stika med delodajalcem in posameznikom z MDR.
Čuk (2015) poudarja, da sta za uspešno vključevanje oseb z ZMDR v delovno okolje pomembna stališče sodelavcev in sproščena ter pozitivna socialna klima. Pomembno je, da osebe z ZMDR postanejo del delovnega procesa in z ostalimi sodelavci vzpostavijo dobre odnose (Burge, Quellete-Kuntz in Lysagth, 2007). Lačen (2001) omenja, da je usposabljanje oseb z ZMDR zelo kompleksen in težaven proces in da so delavci, ki delajo s to populacijo bistveno bolj utrujeni in obremenjeni.
Nekatere študije so pokazale, da na zaposlitev močno vpliva stopnja MDR – osebe z lažjimi MDR imajo bistveno večje možnosti za zaposlitev kot odrasli z zmernimi in težjimi MDR (Engeland idr., 2020). Na zaposlovanje oseb z MDR vpliva tudi njihov spol. Rezultati raziskave kažejo na to, da imajo moški z MDR prednost pri iskanju zaposlitve v primerjavi z ženskami z MDR (prav tam).
14
2.6 OBLIKE ZAPOSLOVANJA
V Sloveniji poznamo različne oblike zaposlovanja invalidov, ki se med seboj razlikujejo glede na pričakovano zmožnost oseb in stopnjo podpore, ki jo pri delu potrebujejo. V nadaljevanju so predstavljene različne oblike dela, ki se izvajajo v Sloveniji.
2.6.1 Odprti trg dela
Na odprtem trgu dela se od oseb pričakuje popolna zmožnost za opravljanje dela, pri čemer jim ni nudena podpora pri delu. Po ZZRZI (2004) so v običajnem delovnem okolju zaposleni delovno sposobni invalidi. Delo opravljajo na delovnih mestih, kjer invalidnost ne ovira procesa dela.
2.6.2 Podporna zaposlitev
Vmesna oblika je podporna zaposlitev, ki je v ZZRZI (2004) definirana kot zaposlitev invalida na delovnem mestu v običajnem delovnem okolju, v katerem sta invalid in delodajalec deležna strokovne in tehnične podpore, prav tako pa je prilagojeno tudi delovno okolje. V Sloveniji se v takšno obliko zaposlitve vključujejo le posamezniki z lažjimi oblikami MDR, saj prejmejo odločbo o podporni zaposlitvi le tisti, ki dosežejo delovne rezultate višje od 70 %. Invalid se lahko zaposli v podporni zaposlitvi, če so izpolnjeni pogoji, kot so: zmožnost invalida za opravljanje del na določenem delovnem mestu; motiviranost in osebnostne značilnosti invalida, izdelan individualiziran program ter pripravljenost delodajalca za sodelovanje in prilagoditev delovnega okolja ter delovnega mesta. Podporna zaposlitev je ena izmed najuspešnejših zaposlitvenih strategij in je razširjena po vsem svetu. Posamezniku omogoča izbiro dela, ki je v skladu z njegovimi interesi, zmožnostmi, potrebami in dosedanjimi izkušnjami (Bratuš Albreht idr., 2019).
Trije osnovni elementi takšne oblike zaposlovanja so naslednji (prav tam):
Plačano delo: Plačilo, ki ga posameznik prejme, mora biti sorazmerno opravljenemu delu oziroma v višini minimalne plače.
Odprti trg dela: Invalidu pripada zaposlitev pod istimi pogoji kot njegovim sodelavcem.
Stalna podpora: Invalid prejema podporo, ki je prilagojena njemu, njegovim potrebam in potrebam delodajalcev ter sodelavcev.
2.6.3 Zaščitna zaposlitev
Naslednja oblika je zaščitna zaposlitev, kamor se vključujejo osebe z nižjimi zmožnostmi za delo, ki potrebujejo kontinuirano podporo. Primerna je za osebe z lažjimi MDR. Izvajajo ga invalidska podjetja in zaposlitveni centri, namenjena pa je vsem tistim, ki zaradi nižjih zmožnosti, potrebe po pomoči drugega ali pomanjkanja ustreznih delovnih mest, ne morejo pridobiti zaposlitve na odprtem trgu dela (Drobnič, 2002). V ZZRZI (2004) je zaščitna zaposlitev definirana kot zaposlitev invalida na delovnem mestu in v delovnem okolju, ki sta prilagojena njegovim delovnim
15
sposobnostim in potrebam. Zaposlitev je mogoča le preko zaposlitvene rehabilitacije z odločbo o zaščitni zaposlitvi. Z delodajalcem oseba sklene pogodbo o zaposlitvi na zaščitenem delovnem mestu, v kateri se opredeli način in obseg izvedbe strokovne pomoči in vodenja invalida na delovnem mestu.
2.6.3.1 Invalidska podjetja
Invalidska podjetja zaposlujejo invalide, ki se zaradi svojih ovir ne morejo zaposliti pri delodajalcih v običajnem delovnem okolju, saj jim ne morejo prilagoditi delovnega mesta (ZZRZI, 2004). Predstavljajo neke vrste socialno ekonomijo, saj so za invalide ena izmed najpomembnejših možnosti zaposlitve (Invalidsko podjetje, b.d.). Ta podjetja delujejo kot ostala podjetja na odprtem trgu dela, le da jim ni treba plačevati davkov na plače in davkov od dobička ter prispevkov za socialno in pokojninsko varstvo za delavce s primanjkljaji, temveč lahko ta sredstva porabijo za razvoj podjetja. Delodajalci so upravičeni do državne podpore pri sofinanciranju prilagoditev delovnega okolja, nakupu različnih pripomočkov in naprav, izobraževanju kadra ter odpiranju novih delovnih mest (Pravice oseb z intelektualnimi ovirami, 2005). V Sloveniji invalidska podjetja povezuje Zavod invalidskih podjetij Slovenije, ki spodbuja različne socialne aktivnosti za invalide, skrbi za stalno izobraževanje invalidov in zaposlenih, oblikuje in uvaja nove proizvodne programe ter nastopa pred državnimi organi za urejanje statusa, ekonomskih olajšav in pridobivanju finančnih sredstev (Zavod invalidskih podjetij Slovenije, b.d.).
2.6.3.2 Zaposlitveni centri
Zaposlitveni centri zaposlujejo invalide izključno na zaščitnih delovnih mestih. Opredeljeni so kot pravna oseba, ki zagotavlja delovna mesta tistim invalidom, ki dosegajo od 30 do 70 % pričakovanih delovnih rezultatov. Invalidi so strokovno vodeni skozi celoten delovni proces (Pravilnik o zaposlitvenih centrih, 2018). V Sloveniji deluje približno 60 zaposlitvenih centrov (Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, 2019).
2.6.4 Socialno varstvene storitve
Socialno-varstvene storitve »vodenja, varstva in zaposlitve pod posebnimi pogoji« izvajajo VDC- ji, primerne pa so za odrasle osebe z ZTTMDR. Podrobnejši opis storitve sledi v nadaljevanju magistrskega dela.
Tako podporna zaposlitev na odprtem trgu dela kot tudi zaščitna zaposlitev, ki vključuje zaposlitvene centre in invalidska podjetja, sta namenjeni osebam z lažjimi MDR. Če pogledamo prej omenjene oblike zaposlovanja, je za osebe z ZMDR po trenutni zakonodaji relevantna zgolj najnižja oblika zaposlitve, kamor sodijo VDC-ji. Možnosti izbire in dostopa do različnih oblik zaposlitve za osebe z ZMDR se bodo povečale z uveljavitvijo 3. poglavja ZSVI leta 2022. Razlika med VDC-ji in zaposlitvenimi centri je predvsem v različnem statusu delavk in delavcev, saj so v
16
zaposlitvenem centru deležni pogodbe o zaposlitvi, ki jo v VDC-ju nimajo (Pravice oseb z intelektualnimi ovirami, 2005). V zaposlitvenih centrih morajo delavci dosegati od 30 do 70 % delovnih rezultatov, delo, ki ga opravljajo pa je podobno delu v VDC-jih – sortiranje, pakiranje, zlaganje, čiščenje, urejanje zelenjave ipd. (Zaviršek, 2018).
Poleg tega se v praksi pogosto zamenjuje zaposlitev v invalidskih podjetjih in VDC-jih, kjer so osebe z MDR zaposlene pod posebnimi pogoji. Osebe v VDC-jih so označene kot delovno nesposobne in imajo status varovanca, v invalidskih podjetjih pa gre za zaposlitev tistih invalidov, ki zaradi zmanjšanih zmožnosti ne morejo biti zaposleni pod splošnimi pogoji (prav tam). V invalidskih podjetjih so zaposleni tisti invalidi, ki se težje zaposlijo, vendar svoje delo kljub temu zmorejo opravljati, v VDC-jih pa delo opravljajo bolj zaradi ohranjanja socialnih veščin (Drobnič, 2002).
2.6.5 Programi socialne vključenosti
Programi socialne vključenosti so socialni programi, ki v ospredje postavljajo podporo in ohranjanje delovnih zmožnosti invalidov. Namenjeni so vsem tistim, ki zaradi svoje invalidnosti niso zaposljivi po odločbi o nezaposljivosti, ki jo izda Zavod RS po opravljeni zaposlitveni rehabilitaciji, invalidi I. kategorije z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije brez pravice do invalidske pokojnine ter osebe z MDR, ki nimajo možnosti, da bi se vključile v socialno varstvene storitve (ZZRZI, 2004). Uporabniki programov socialne vključenosti imajo pravico do prejemanja denarne socialne pomoči, vrnitve potnih stroškov, mesečne nagrade in malice (Vidmar, 2009). Delovni čas in tempo dela sta v programih socialne vključenosti prilagojena vsakemu posamezniku in njegovim potrebam (Socialna vključenost, b.d.).
Cilji programa socialne vključenosti so (prav tam):
‒ Ohranjanje skrbi zase in povečanje prilagoditvenih sposobnosti,
‒ zadovoljevanje osnovnih emocionalnih in socialnih potreb,
‒ ohranjanje delovnih zmožnosti, interesa in učinkovitosti pri delu,
‒ razvijanje vzdržljivosti in vztrajnosti pri delu,
‒ razvijanje pozitivne samopodobe in občutka koristnosti,
‒ normalizacija in integracija v družbo.
2.6.6 Socialno podjetništvo
Eno izmed novejših oblik zaposlovanja oseb z MDR predstavlja socialno podjetništvo, ki v ospredje postavlja motive razreševanja socialnih, gospodarskih in okoljskih problemov družbe na inovativen način. Predvsem se osredotoča na ranljivejše skupine ljudi in na ta način krepi njihovo socialno vključenost, zagotavlja jim dodatna delovna mesta ter spodbuja družbeno solidarnost (Zakon o socialnem podjetništvu, 2011). Socialno podjetništvo zajema podjetja, ki so primarno razvita v Evropi za zaposlovanje ljudi s psihičnimi težavami, nastalimi zaradi izgube dela po zapiranju večjih institucij, namenjena pa so razvoju socialnega okolja ali razvoju zelenega podjetništva (Premrl Lemut in Rodman Madric, 2015).
17
2.7 POMEN INDIVIDUALNEGA PRISTOPA
Tako kot vsi ljudje, imajo tudi osebe z ZMDR različne potrebe, zmožnosti, interese, želje in spretnosti, zato je pri vključevanju v katerokoli obliko zaposlovanja pomemben individualiziran pristop s poudarkom na interesih in izbirah posameznika (O'Neill in Gutman, 2020).
Z individualno usmerjenim procesom je mogoče spodbuditi posameznikovo samostojnost in samorealizacijo ter mu omogočiti, da si v družbi organizira kakovostno življenje (Teodorović in Bratković, 2005). Delovni inštruktor, ki uvaja in spremlja osebe z ZMDR na delovnem mestu, jim mora pomagati pri prepoznavanju osebnih moči in slabosti, ki so povezane s poklicnimi veščinami in jim zagotoviti priložnosti za sodelovanje v integriranih dejavnostih in v okoljih s svojimi vrstniki. Njegova vloga je nuditi podporo znotraj delovne sredine, spodbujati socialno integracijo, delovno učinkovitost, kakovost delovnega življenja in ohranjanje zaposlitve (Bratković, 2007). Ko je uporabnik sposoben artikulirati svoja močna področja in pomanjkljivosti, mora delovni inštruktor najti ustrezne prilagoditve in podporo na delovnem mestu, pri čemer je poudarek na individualnosti (O'Neill in Gutman, 2020).
V kolikor je uporabnik preveč odvisen od podpore odraslih, je priporočljivo, da delovni inštruktor spodbuja razvoj samozagovorniških veščin, mu pomaga pri prepoznavanju njegovih individualnih učnih potreb ter mu zagotavlja možnosti za učenje komuniciranja o svojih željah, interesih in potrebah. Če ima uporabnik slabše akademsko znanje, delovni inštruktor zagotovi usposabljanje za uporabo kompenzacijskih strategij, ki temeljijo na uporabnikovem učnem stilu npr. učenje uporabe grafičnih organizatorjev, kartic, barvno kodiranje za izboljšanje razumevanja ipd. Poleg tega lahko priporoči uporabo podporne tehnologije kot npr. bralno bero, kalkulator, programska oprema za obdelavo besedil, slovar, ki osebi omogoča lažji akademski uspeh (prav tam).
2.8 VARSTVENO DELOVNI CENTRI
V odraslem obdobju se osebe z ZTTMDR vključujejo v posebne oblike dela, varstva, zaposlitve in pomoči, med katerimi so pogosto VDC-ji (Lačen, 2001). V Sloveniji so VDC-ji izvajalci socialno-varstvene storitve »vodenja, varstva in zaposlitve pod posebnimi pogoji«. Vanj se lahko vključijo osebe, ki so starejše od 18 let (Pravilnik o standardnih in normativih socialnovarstvenih storitev, 2010). Trenutno v Sloveniji deluje 23 javnih socialnovarstvenih zavodov (VDC in centri za usposabljanje delo in varstvo (v nadaljevanju CUDV)) ter 11 zavodov s koncesijo (Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, 2020).
2.8.1 Razvoj varstveno delovnih centrov
Med prve organizirane oblike skrbi za osebe z MDR sodijo izobraževalni oddelki, ki so jih leta 1900 odprle redovnice uršulinke v svojem samostanu v Ljubljani. Namenjeni so bili predvsem otrokom z lažjimi MDR in učencem z učnimi težavami. Okoli leta 1950 so se začeli pojavljati nekateri zavodi, največji premik pa je nastal med leti 1960 in 1989, ko se je začelo bolj
